Slovenske ljudske plesne viže: Koroška

GNI M 39.087
Posneto: Nagelče, 1979
Igral: Silvester Mohar (1916)

Med najstarejšo plesno dediščino, značilno za vse evropske narode, sodi skupinski ples, v katerem so se plesalci prijeli v vrsto in nato na prostem tekli, poskakovali ali hodili v kačastih in spiralastih zavojih. Plesali so ga predvsem na svatbah ali večjih zabavah. Na Koroškem je bil po dosedanjih podatkih v navadi le v vzhodnem delu Podjune in Mežiški dolini. Imenovali so ga kačo zvijat, koko vit, lisičji rej ali jutranjska žlajdra. Za spremljavo so godci največkrat igrali poljubno živahno polko, pogosto sestavljeno iz več delov, da so jo lahko dovolj dolgo ponavljali.

GNI M DAT 187/10
Posneto: Žerjav, 2002
Igrali: Slavko Vrabič (1946), Ferdo Piko (1959), Jakob Pisar (1952)

Fantovski ples kôwo vrtat, ki je ponazarjal vrtanje z obračanjem kolesa, je bil na Koroškem domnevno znan le na Zelenbregu pod Strojno, saj od drugod ni podatkov. Že ime, ki je neposreden prevod nemškega Radbohren, nakazuje, od kod se je ples razširil med Slovence. Ples ni imel stalne melodije, godci so navadno igrali poljuben štajeriš. Posnetek je primer štajeriša, ki ga za ta namen igrajo godci pri folklornih skupinah.

GNI M 39.671
Posneto: Podroje pri Globasnici, 1980
Igral: Franc Sadovnik (1914)

Povštertanc (iz nem. der Polstertanz) je plesna igra z izbiranjem soplesalca s pomočjo blazine. Tisti, ki je izbiral, jo je vrgel pred izbranega, nakar sta oba pokleknila nanjo, se poljubila in nato skupaj zaplesala polko ali valček. Glede na njeno splošno evropsko razširjenost domnevamo, da sodi v starejšo plast izročila in je bilo tuje ime prevzeto hkrati z drugimi plesi nemškega izvora. Igra je bila splošno znana na slovenskem Koroškem, vendar manj v Ziljski dolini. Tukaj objavljena melodija je bila značilna predvsem za Podjuno, kjer je plesno igro v prvem delu lahko spremljalo tudi petje ustreznega besedila.

GNI M 41.413
Posneto: Komel, 1983
Igral: Martin Bolha (1927)

Žesltanc (iz nem. der Sesseltanz) je prav tako plesna igra z izbiranjem, le da je tisti, ki je izbiral, sedaj sedel na stolu in si med sodelujočimi, ki so prihajali posamič predenj, izbral enega soplesalca. Nato pa sta (enako kot pri povštertancu) skupaj zaplesala polko ali valček. Godec je za ples igral poljubne melodije, med postopkom izbiranja navadno tridobno (valček ali štajeriš), za ples pa polko. Plesna igra s stolom je bila razširjena povsod na slovenskem Koroškem, razen v Ziljski dolini. Na posnetku godec za izbiranje vedno igra počasen štajeriš, v drugem delu plesne igre, s katero se zvočni primer začne, pa izmenjaje polko in valček.

GNI M 37.347
Posneto: Šentjakob v Rožu, 1977
Igral: Pauli Antonič (1905)

Tudi špegutanc (iz. nem. der Spiegeltanz) je plesna igra z izbiranjem, ki so jo plesali podobno kot prejšnjo, le da je imel tisti, ki je sedel na stolu, v rokah ogledalo in si izbiral soplesalca med sodelujočimi, ki so posamič prihajali za njegov hrbet, tako da je videl njihov obraz v ogledalu. Nezaželenega soplesalca je odslovil tako, da ga je z robcem navidezno zbrisal, izbranemu pa je prijazno pokimal in nato z njim zaplesal valček ali polko. Igro so po doslej znanih podatkih plesali le v vzhodnem delu Podjune in v Mežiški dolini; v Podjuni so jo imenovali tudi špigəlrej. Godci so zanjo igrali poljubne viže, navadno so se tridobne menjale z dvodobnimi.

GNI M DAT 211/24
Posneto: Prevalje, 2002
Igral: Slavko Vrabič (1946)

V preteklosti so bile posebej priljubljene plesne igre, pri katerih so plesalke ali plesalci iskali nove plesne partnerje, pri čemer je bilo število tistih, ki so iskali, vedno za enega večje. Pri igri so plesalci (plesalke) navadno stali v koloni drug za drugim, plesalke (plesalci), katerih število je bilo za eno (enega) večje, pa so enako v koloni krožile (krožili) okoli njih. Na dano znamenje so zagrabili najbližjega soplesalca (soplesalko) in z njim (njo) zaplesali polko. Kdor je ostal brez partnerja, je dobil za par metlo ali pa mu je bila naložena kakšna druga kazen. Igra je bila med koroškimi Slovenci razširjena predvsem v Mežiški dolini, nekoliko manj v Podjuni. Glede na obliko so jo imenovali lisičji raj ali lisičji rep. Godci so podobno kot pri prejšnjih igrah za izbiranje igrali poljuben štajeriš ali valček, za ples v paru pa polko.

GNI M 38.878
Posneto: Žabnica pri Slovenjem Plajberku, 1979
Igral: Pavel Lausseger (1911)

Pri drugi obliki igre z nadštevilnim plesalcem se je med pare, ki so plesali na plesišču, pomešala plesalka z metlo v rokah. Ko jo je nenadoma vrgla na tla ali z ročajem udarila po tleh, so morale vse plesalke zamenjati soplesalce. Pari so plesali naprej, plesalki, ki ni bila dovolj urna, pa je za par ostala metla. Ples se je na ta način odvijal poljubno dolgo; nadštevilni pa je mogel biti tudi plesalec. Igra je bila doma v Mežiški dolini, Podjuni in tudi ponekod v Rožu ter je pogosto v navadi še danes. Rečejo ji ples z metlo, ime opipani rej ali raj pa je dobila, ker so se plesalke pulile (pipale) za plesalce. Godčevska viža je bila poljubna, navadno polka ali marš, a tudi valček.

GNI M DAT 211/11
Posneto: Prevalje, 2002
Igral: Slavko Vrabič (1946)

Plesi v troje so variante tria ali trioleta, krajših oblik plesov tipa contredanse, in štajeriša. Med Slovenci na Koroškem je bil v navadi samo štajeriš v troje, najpogosteje na »ovseti« (svatbi) v Mežiški dolini in v Podjuni. Camar, vodja svatbe, je naprej plesal štajeriš s starešinovo ženo, imenovano »mati ta šroka«, zatem jo je s posebno poskočnico zaprosil, naj mu pripelje nevesto, nakar je z obema skupaj zaplesal štajeriš v troje. Godci so pri tem največkrat igrali štajeriševo melodijo, kakršna je objavljena na zvočni publikaciji, lahko pa tudi kakšno drugo.

GNI M 37.630
Posneto: Blače, 1977
Peli in igrali: domačini in godci po štehvanju

Prvi rej plešejo Slovenci v Ziljski dolini še danes, praviloma vedno na žegnanjsko nedeljo (»žegen«) po končanem štehvanju. Kjer ne štehvajo, gredo samo u pərbə, kot rečejo v Zilji prvemu reju. Zanj je značilna dvodelna oblika: med hojo v krogu pari najprej pojejo kitico rejevske pesmi, nato pa ob godčevski spremljavi zaplešejo. To se menjava do konca reja. Ples je danes miren in preprost, korak pa podoben najosnovnejši varianti fokstrota. Še v prvi polovici 19. stoletja je bil poskočen, hiter in živahen in so ga zato imenovali visoki rej. V drugi polovici 19. stoletja se je poskočna oblika začela izgubljati, njegovo mesto prvega plesa na žegnu pa je prevzel mirnejši ples, ki v imenu prvi rej združuje vlogo in zvrst. Prvotnega imena se Ziljani že dolgo ne spominjajo več. Tukajšnji posnetek je bil narejen na žegnanjsko nedeljo po štehvanju.

GNI M 37.882
Posneto: Brnica, 1977
Igral: Jurij Mikič (1925)

Po prvem reju godci zaigrajo še kakšno polko in valček, nato gredo »rajevci« in »rajevke« v gostilno, kjer praznovanje nadaljujejo. Tukajšnji posnetek je primer priljubljene polke ob takšni priložnosti.

GNI M 41.446
Posneto: Belšak, 1983
Pel: Lekš Kert (1910)

Že v času, ko je živel visoki rej še v prvotni obliki, se je začel vedno bolj uveljavljati »štajerski ples«, kot poročevalci imenujejo štajeriš, in sčasoma postal eden najbolj priljubljenih plesov ter se marsikje ohranil vse do sedemdesetih let 20. stoletja. Štajeriš je bil podobno dvodelen kot visoki rej, saj se je petje poskočnic enako izmenjavalo s plesom. V takšni obliki se je najdlje ohranil prav med koroškimi Slovenci, predvsem kot obvezni ples na svatbah v Rožu, Podjuni in Mežiški dolini. Tam sta bila še posebej pomembna dva plesna dogodka: prvi ples pred začetkom svatovskega kosila ali po prvem obroku in med snemanjem nevestinega venca ob koncu svatbe. Oba je vodil camar (cavmar) skupaj s svojo pomočnico (družičko ali teto), pri čemer sta izmenjaje pela poskočnice in skupaj plesala. Nekaj svatovskih poskočnic za prvi ples na svatbi prinaša pričujoči zvočni posnetek. Zapel jih je informator med pripovedovanjem o ženitovanjskih šegah, zato vmes ni inštrumentalnega dela za ples.

GNI M 39.106
Posneto: Nagelče, 1979
Igral: Silvester Mohar (1916)

Prvi ples na svatbi se je vedno zaključil s polko. Ko je štajeriš zamiral in so ga znali le še glavni svatbeni pari in nekateri starejši posamezniki, so se pri polki lahko zavrteli vsi svatje.

GNI M DAT 187/16
Posneto: Žerjav, 2002
Igrali: Slavko Vrabič (1946), Ferdo Piko (1959), Jakob Pisar (1952)

Oblikovno je bil štajeriš na Koroškem preprost. Navadno se je plesalka sukala pod plesalčevo roko, ki je bila sklenjena z njeno roko, dvignjeno nad glavo, in sicer najprej v desno in nato še v levo, ali se pa je zavrtel plesalec. Lahko sta se plesalec in plesalka vrtela hkrati ali izmenično pod dvignjenimi sklenjenimi rokami obeh ali se vrtela s prekrižanimi sklenjenimi rokami v desno in levo. Bolj zamotane figure so bile redke. Ples je potekal ponekod živahno, drugod umirjeno, z mehkimi zibajočimi koraki, kar velja še posebej za Mežiško dolino, kadar je bil v obredni vlogi. Melodija na zvočni publikaciji je doma s Šentanela nad Prevaljami, zaigrali pa so jo godci folklorne skupine.

GNI M 24.152
Posneto: Dob pri Pliberku, 1959 (posnel France Cigan)
Pela in igrala: Kanaufova

Obred snemanja nevestinega venca je bil v navadi pri vseh koroških Slovencih, vendar se je v popolni obliki najdlje ohranil v Mežiški dolini in v vzhodnem delu Podjune. Popolnost obreda je bila odvisna od sposobnosti camarja in družičke, koliko sta znala poskočnic in kako sta se za obred pripravila. Obred, imenovan krenc dow rajat, je v celoti potekal v pevskem dvogovoru med camarjem in družičko ob navzočnosti ženina in neveste, med posameznimi poskočnicami pa sta oba para plesala štajeriš. V teku obreda sta camar in ženin izročila družički in nevesti vsak svoj klobuk, na katerega sta potem obe ovili vsaka svoj venec ter jima klobuk z vencem vred po daljšem pregovarjanju zopet dali na glavo. Po kratki polki sta camar in družička zapela še nekaj prigodnih poskočnic, nato so se svatje začeli razhajati. Posnetek prinaša nekaj poskočnic, ki sta jih ob rekonstrukciji obreda za zapis zapela in zaplesala nekdanji camar in družička.

GNI M DAT 187/17
Posneto: Žerjav, 2002
Igrali: Slavko Vrabič (1946), Ferdo Piko (1959), Jakob Pisar (1952)

Majpajerš je ena od številnih variant avstrijsko-nemškega plesa Neubayrischer, ki so bile nekdaj razširjene na vsem območju slovenske Koroške, vendar so se le redko ohranile, saj imamo popolne zapise le z vzhodnega roba Podjune in z Zelenbrega nad Mežiško dolino. Doslej znane variante so poleg popačenega imena ohranile tudi zgradbo izvirnika, ki je razvidna iz melodije z značilno pavzo v 3. in 4. ter 7. in 8. taktu. Ta je bila v plesu izpolnjena s potrkom ali ploskom. Posnetek je novejša godčevska priredba melodije, ki jo je na Zelenbregu zapela Angela Ranc, ko je pokazala ples.

GNI M 38.875
Posneto: Žabnica pri Slovenjem Plajberku, 1979
Igral: Pavel Lausseger (1911)

Zibenšrit s svojo zanimivo zgradbo iz sedmih korakov sodi v starejšo plast parnih plesov in se je že zgodaj z Nemškega razširil med koroške Slovence, saj je bil po podatkih sodeč splošno znan od Ziljske do Mežiške doline. Zdi pa se, da se med njimi ni usidral, saj se je njegova celostna podoba dokaj redko ohranila. Zapisi dokazujejo, da so variante ohranile izvirno obliko, melodijo in tudi ime, vendar le-to največkrat v popačeni obliki (zimšrit, simšrit, sinšrit).

GNI M DAT 211/29
Posneto: Prevalje, 2002
Igral: Slavko Vrabič (1946)

Ples Neukatolisch je bil v navadi po vseh nemških avstrijskih deželah in so ga prevzeli tudi Slovenci. Glede na variante, ki so bile doslej zapisane med koroškimi Slovenci v Spodnjem Rožu in Mežiški dolini, pa sklepamo, da ni bil posebej priljubljen. Več so ga na primer plesali na Gorenjskem in Dolenjskem, kamor je bil prenesen neposredno s Tirolskega. Ples je po svojem koreografskem značaju soroden zibenšritu, saj je za oba značilno močno obvladovanje plesišča. V Selah pri Borovljah je ohranil izvirno ime, medtem ko so ga na Zelenbregu imenovali švajcerpolka ali lizipolka.

GNI M 37.343
Posneto: Šentjakob v Rožu, 1977
Igral: Pauli Antonič (1905)

Mazurka, ples poljskega izvora, se je v drugi polovici 19. stoletja z meščanskih plesišč preselila na podeželje in preoblikovana postala stalni del plesnega repertoarja tudi med koroškimi Slovenci. V njem se je obdržala vso prvo polovico 20. stoletja, pri godcih in v spominu ljudi pa še dlje. Plesali so jo preprosto, navadno so se z majhnimi poskočnimi koraki pomikali naprej in nazaj ali se vrteli po krogu v desno in levo. Večinoma so ohranili izvirno ime, pojavljale pa so se tudi njegove popačenke, kot na primer madzurka, mazolka, mazulka, medtem ko so ji v Selah pri Borovljah rekli potrkana. Mazurka je imela različne melodije, ki so bile pogosto sorodne štajerišu, zato so jih godci radi zamenjevali.

GNI M 41.343
Posneto: Led, 1983
Igral: Franc Klemenjak (1908)

Malender se je razvil iz mazurkine podvrste Varsovienne in je bil pri Slovencih znan le na Koroškem (Rož, Podjuna, Mežiška dolina) in v sosednem severozahodnem delu Štajerske. Njegov prvi zapis izvira iz začetka 20. stoletja, domnevamo pa, da je bil v navadi že vsaj dve desetletji prej. Po melodiji so vse variante sorodne gorenjskemu mrzulinu, v njihovi obliki pa se mešajo prvine mrzulina, valčka in zibenšrita. Izvor imena ni jasen, morda je nastalo iz združitve besed »mazur« in »lender«. Poleg navedenega sta bili v rabi še dve imeni, malendra in malendrca.

GNI M 37.888
Posneto: Brnica, 1977
Igral: Jurij Mikič (1925)

Rašpla je družabni ples mehiškega izvora, ki se je pojavil v Evropi med obema svetovnima vojnama in se hitro razširil na podeželje, kjer je tudi na Slovenskem predvsem po drugi svetovni vojni postal pravi ljudski ples z mnogimi variantami. Po obliki je soroden starejšim plesom s sonožnim odskakovanjem in je tudi zato postal priljubljen. Slovenci na Koroškem so ga malo plesali, saj imamo njegov opis in melodijo le iz Brnice, kjer so ga imenovali raspa. Sodi v skupino dvodelnih plesov, pri katerih prvi del vsebuje različne figure, medtem ko je drugi del polka ali vrtenica.

GNI M DAT 211/21
Posneto: Prevalje, 2002
Igral: Slavko Vrabič (1946)

Pastirica je iz skupine starejših plesov s sonožnim odskakovanjem, le da pri tej varianti plesalci in plesalke niso odskakovali, ampak so se s petami neobtežene noge dotikali tal. Med Slovenci na Koroškem ni bil pogost ali pa je bil že zgodaj pozabljen, saj njegovi zapisi izvirajo le iz Sel pri Borovljah, z Obirskega in iz Mežiške doline. Po izvoru je nemški Hiatamadl, doma predvsem v zahodnih avstrijskih deželah, od koder se je razširil na Koroško in so ga prevzeli tudi Slovenci ter prevedli njegovo ime.

GNI M 41.342
Posneto: Led, 1983
Igral: Franc Klemenjak (1908)

Šuštarpolka je podobno kot rašpla in pastirica dvodelni ples, pri katerem sta plesalec in plesalka v prvem delu klečala in z rokami posnemala čevljarska opravila, kot so delanje drete, šivanje z dreto in zabijanje lesenih cvekov, v drugem delu pa plesala polko ali vrtenico. Po doslej znanih podatkih je bila šuštarpolka med koroškimi Slovenci razširjena le ponekod v Rožu, Podjuni in Mežiški dolini. Njeni zapisi so razmeroma redki, saj je bila že zgodaj pozabljena in se je v spominu večinoma ohranilo le njeno ime. Tudi tukajšnji posnetek dokazuje, kako je godec le stežka obudil pozabljeno melodijo in bil negotov glede ponovitve prvega dela.

GNI M DAT 187/23
Posneto: Žerjav, 15. 3. 2002
Igrali: Slavko Vrabič (1946), Ferdo Piko (1959), Jakob Pisar (1952)

Vevrca je ples ljubezenskega snubljenja, soroden belokranjskemu Jaz sem sirota ali prekmurskemu Po zelenoj trati, a se od njih razlikuje po tridobnem ritmu. Verjetno izvira iz plesov tipa Rheinländer, ki so bili v navadi tudi med koroškimi Nemci. Glede na to, da so jo plesali v istih krajih kot pastirico (Sele pri Borovljah, Obirsko, Mežiška dolina), je morda njen pojav že posledica folklorizma.

GNI M 39.101
Posneto: Nagelče, 1979
Igral: Silvester Mohar (1916)

Polka se je med koroške Slovence razširila že v drugi polovici 19. stoletja in je poleg valčka ostala tako rekoč edini ljudski ples, ki se pleše še danes. Tako kot drugod na Slovenskem se je njena prvotna oblika z odskokom precej opustila in se pari večinoma z navadnimi trikoraki (menjalnimi koraki) vrte v desno ali levo na mestu ali po krogu naprej. Posebnost Podjune je, da se pari raje vrte v levo. Že s posnetkov različnih polk na pričujoči zvočni publikaciji je mogoče sklepati, da so na preoblikovanje plesa vplivali tudi godci, saj so jo največkrat igrali tako hitro, da so morali plesalci odskok opuščati.

GNI M 38.872
Posneto: Žabnica pri Slovenjem Plajberku, 1979
Igral: Pavel Lausseger (1911)

Namesto polke, ki terja več plesne spretnosti, še dandanes Slovenci na Koroškem raje plešejo vrtenico, kot se strokovno imenuje dvokoračno vrtenje. To je lahko počasno ali hitro. Nekateri vrtenico kljub spremenjeni obliki imenujejo polka, saj jo plešejo na enake melodije, njeno pogostejše ime pa je cvajšrit ali ajnšrit. Pričujoča polka je kot mnoge druge sestavljena iz dveh delov, kar godec še posebej podkrepi z različnima načinoma igranja basovske spremljave.

GNI M 38.874
Posneto: Žabnica pri Slovenjem Plajberku, 1979
Igral: Pavel Lausseger (1911)

Pri vrtenici se pari večinoma vrte z navadnimi koraki, lahko pa so korake spremljali nizki poskoki, ki so dajali vtis potresavanja telesa. Takrat so ples imenovali céprle, cəprl in tudi ájnšrit (npr. v Žabnici pri Slovenjem Plajberku). Imel je razpoznavno osemtaktno melodijo z značilnim zaključkom v osmem taktu, ki je pri plesu terjala trikoračni potrk z nogo ob tla. Danes ga Slovenci na Koroškem ne plešejo več.

GNI M 41.402
Posneto: Komel, 1983
Igral: Martin Bolha (1927)

Valček se je na Koroškem pojavil že v prvi polovici 19. stoletja in postal pri Slovencih poleg polke najbolj priljubljen ples, kar je na podeželju še danes. Razen navadnega valčka so vsaj do druge svetovne vojne plesali tudi poskočnega, pri katerem so v času enega takta napravili visok poskok, zaradi česar je ples dobil ime ta vəsuočə bolcar ali ta visoki bolcar. Valček je podobno kot polka zavzemal osrednje mesto v godčevskem repertoarju. Tukajšnji posnetek predstavlja godca, ki igra valček hkrati na tri inštrumente: harmoniko, boben in kazoo.

GNI M 39.088
Posneto: Nagelče, 1979
Igral: Silvester Mohar (1916)

Najbolj razširjena oblika valčka je trikoračno vrtenje v desno in levo, po krogu naprej ali na mestu, medtem ko ga manj izkušeni plesalci plešejo enokoračno s priključevanjem neobtežene noge v drugi četrtinki. V Podjuni in Mežiški dolini je bil v navadi tudi ta nizki bolcar, ki se je plesal podobno kot enokoračni, le da so plesalci v tretji četrtinki napravili globok klec. Za tovrstni valček je moral godec igrati počasneje.

GNI M DAT 211/17
Posneto: Prevalje, 2002
Igral: Slavko Vrabič (1946)

Avstrijski Bauernwalzer je mlajša varianta plesa Neubayrischer in ni znano, kdaj je nastal. Na Slovensko se je razširil med obema vojnama kot kmečki valček, deloma po posredovanju šole, in to predvsem zaradi spremljajoče pesmi Ob bistrem potoku je mlin, po kateri je ples dobil ime mlinček. Na slovenskem Koroškem je o njem malo podatkov, po zapisih sodeč se je ukoreninil le v Selah pri Borovljah in ponekod v Mežiški dolini. Zaradi relativne mladosti plesa med poznanimi variantami ni oblikovnih razlik.

GNI M 83.956
Posneto: Sele pri Borovljah, 1979
Pela in povedala: Mira Oraže (1942)

Špacir ali špacirbolcar je dvodelni ples nemškega izvora, pri katerem sta se izmenjavala dvodobni »sprehod« in valček. Slovenci na Koroškem so ga plesali v Rožu, Podjuni in Mežiški dolini, vendar je že pred drugo svetovno vojno utonil v pozabo. V Selah pri Borovljah ga je obudila folklorna skupina in ga pleše v obliki, skladni z dvokitično parafrazo, ki jo poje zraven. Posnetek pesmi je nastal, ko je pevka pripovedovala o plesu, za katerega je dobila podatke pri starejšem godcu.

GNI M 38.974
Posneto: Sele pri Borovljah, 1979
Igral: Valentin Magek (1901)

Valentin Magek je bil tisti, pri prejšnjem posnetku omenjeni stari mož, ki se je še spomnil in znal zaigrati špacirvalcer, kot so ga plesali nekoč. V prvem delu so plesalci in plesalke, držeč se paroma za eno roko, najprej hodili v krogu naprej, nato pa zaplesali valček. Po melodiji prvega dela je mogoče sklepati, da je bila pesemska parafraza prvotno enokitična in je bila druga kitica dodana pozneje, saj zaradi svoje pivske vsebine ne sodi zraven. A prav ta poznejša dvokitična oblika je botrovala novi podobi plesa pri selski folklorni skupini.

GNI M 37.339
Posneto: Šentjakob v Rožu, 1977
Igral: Pauli Antonič (1905)

Marši so bili pomemben del godčevskega repertoarja, saj so bili obvezni na svatbah. Marš je spremljal svate, ko so prihajali po nevesto, ko so z njo od doma odhajali k poroki in ko so zapuščali cerkev. Marše so godci igrali tudi pri plesu, ker je nanje mogoče plesati polko, predvsem pa lažjo vrtenico. Njihova vloga na svatbah tudi danes še ni zamrla, saj godci z njim svate pospremijo ob njihovem odhodu domov.