Od Ribnice do Rakitnice - Ljudska pesem in glasba v Ribniški dolini
GNI M 26.391
Pojejo: Angela Lovšin, pd. Ulčarjeva (1926) iz Slatnika in Mara Klun, sestra Angele (1921).
Posneto: Žlebič, 1964
Bistri, podjetni, šegavi Ribničani so najbolj znani po tisti “Ribniški”, ki je zaslovela s priredbo Franceta Marolta in je besedilo zložil domačin Janez Podboj, pd. Cénetov, verjetno v letih 1861–1872. Vendar se je za prvo pesem na zgoščenki zdela primernejša Od Ribnice do Rakitnice, ker je starejša, prvič zapisana že v 18. stol. Zadnje tri kitice so nastale v 30. letih 20. stol. ob neuspešnih prizadevanjih za tlakovanje “trga”, danes mesta Ribnice.
GNI M 26.240
Pojejo: Ivana Nosan, pd. Šuštarjeva Johana (1895), primožena iz Ribnice; Kristina Mate, pd. Matétova Kristina (1923), primožena iz Slatnika; Marija Marolt, roj. Lavrič (1922), primožena iz Retij v Loškem Potoku.
Posneto: Goriča vas, 1963.
Vsebina pesmi navaja zbadljive vzdevke nekaterim vasem in Ribnici. Zadnja kitica je posodobljena, ker pravi, da bo dekle vzela za moža tistega, ki se “z avtom pelja”, medtem ko so prej peli, da se “s kočijo pelja”.
GNI M 26.189
Igra: Franc Kromar, pd. Šamútkov France (1932) iz Dolenje vasi.
Posneto: Prigorica, 1963.
Pokšotiš je ples, ki je na Slovenskem splošno znan, vendar ga tako imenujejo le na Dolenjskem. Zanj je značilno ploskanje in potrkavanje z nogami ob tla. Ob času snemanja je bil že precej pozabljen, še so ga znali zaplesati Špánovi iz Prigorice.
GNI M 26.185
Pojejo: Neža Klun, pd. Špánova mati (1893), primožena iz Goriče vasi; njena snaha Vida Klun (1925), primožena iz Dolenje vasi; Vida Klun, pd. Špánova (1926), hči Neže.
Posneto: Prigorica, 1963.
Pesem so nekdaj peli fantje pod oknom, kadar je prišel v hišo ženin z očetom ali kakšnim drugim možakom snubit svojo izbranko. Snubitev je bila uspešna, ko so se dogovorili za doto.
GNI M 26.198
Pojejo: Karel Klun, pd. Špánov Korl (1924); Anton Izlaty, pd. Anžíčev Anton (1929); Franc Zobec, pd. Andréjcov France (1928), Franc Kromar, pd. Šamútkov France (1932) iz Dolenje vasi.
Posneto: Prigorica, 1963.
Pred poroko je imela nevesta poslovilni večer, kamor so prišli tudi fantje in ji pod oknom zapeli to pesem. Nevesta jim je v zahvalo dala nekaj denarja, zato so rekli, da so prišli po tolar.
GNI M 26.191
Igra: Franc Kromar, pd. Šamútkov France (1932) iz Dolenje vasi.
Pojejo: Neža Klun, pd. Špánova mati (1893); njena snaha Vida Klun (1925) in Karel Klun, pd. Špánov Korl (1924).
Posneto: Prigorica, 1963.
Preden se je svatba končala, so se svatje zgodaj zjutraj sprijeli v dolgo kolono, ki se je nato kot kača vila po dvorišču in vrtu, vmes pa so svatje posnemali vse, kar je delal tisti, ki je kolono vodil. Rekli so, da gredo Abrahama, pač po začetku besedila.
GNI M 47.256
Pojejo: Vida Klun, pd. Špánova (1926) iz Prigorice; Marija Klun, pd. Andréjcova (1933) iz Prigorice; Karel Klun, pd. Špánov Korl (1924) iz Prigorice; Nežka Izlaty, pd. Anžíčeva (1929) iz Prigorice; Anton Izlaty, pd. Anžíčev Anton (1929) iz Prigorice.
Posneto: Žlebič, 1997.
Med svatbeno gostijo so se vrstile različne pesmi, predvsem pivske. Le pijmo ga, ne glejmo ga je ena manj znanih, po besedilu pravzaprav sestavljena iz dveh, ki se sicer pojeta vsaka zase.
GNI M 26.903
Poje: Tone Lovrenčič (1908).
Posneto: Sodražica, 1964.
Bolj pogosto pa so peli pivsko, ki se vsebinsko navezuje na evangeljsko poročilo o prvem čudežu, ki ga je Jezus naredil v Kani Galilejski, ko je spremenil vodo v vino.
GNI M 47.250
Pojejo: Vida Klun, pd. Špánova (1926) iz Prigorice; Marija Klun, pd. Andréjcova (1933) iz Prigorice; Karel Klun, pd. Špánov Korl (1924) iz Prigorice; Nežka Izlaty, pd. Anžíčeva (1929) iz Prigorice; Anton Izlaty, pd. Anžíčev Anton (1929) iz Prigorice.
Posneto: Žlebič, 1997.
Na svatbi so prišle na vrsto tudi šaljive, ena takih poje o Adamu, ki se kesa, da je prosil Boga za družico Evo. Pesem je na Slovenskem splošno znana.
GNI M 27.077
Igra: Janez Čampa, pd. Bótrni stric (1892).
Posneto: Kračali (Gora nad Sodražico), 1965.
Plesu, pri katerem sta plesalec in plesalka najprej ploskala in potrkavala z nogami ob tla, nato pa se prijela in zaplesala polko, na Gori nad Sodražico niso rekli pokšotiš, ampak čotiš. Tako so ga večinoma imenovali tudi na Notranjskem in Gorenjskem.
GNI M 26.349
Pela: Marija Henigman, pd. Lízna mati (1889), primožena iz Kota.
Posneto: Lipovec, 1964.
Nekdaj je bila navada, da je mrlič do pogreba ležal na mrtvaškem odru doma in so ob njem ves čas čuli z domačimi tudi sosedje in prijatelji. Molili so in tudi peli. O pesmi Le padej, padej droben dež je pevka trdila, da je prav domača, stara, saj jo je kot otrok slišala od matere. Od drugod na Slovenskem ni takih primerov.
GNI M 26.940
Pojeta: Franca Košmrlj, pd. Ta-Dúlejna Matéča (1905), primožena iz Vrhnike pri Ložu, in Pepa Mihelič, pd. Véncleva (1915).
Posneto: Podklanec, 1964.
Tudi to pesem so vedno peli pri mrliču, le da je znana skoraj povsod po Slovenskem.
GNI M 26.225
Poje: Štefka Knavs, pd. Knavsava (1933).
Posneto: Otavice, 1963.
Podobno razširjena kot prejšnja je pripovedna pesem o vdovcu z otrokom na ženinem grobu. V Ribniški dolini je bilo posnetih kar šest variant z različnimi melodijami, a le na eni se besedilo začne, kakor na tem primeru, sicer pa z verzom Lansko leto sem se oženu.
GNI M 47.238
Pritrkavata: Jože Šega, pd. Ogradarjev (1931); Tadeja Šilc (1980).
Posneto: Nova Štifta, 1997.
V primeru smrti je ponekod v navadi tudi pritrkavanje. V Ribniški dolini se oglaša le ob cerkvenih praznikih, da jim povzdigne slavnostni značaj. Pritrkavanje, tako značilno za Slovence, je poseben način zvonjenja, pri katerem se s kembljem v rokah udarja na vse zvonove, le največjega se lahko poganja z vrvjo. V tem primeru pravijo, da se pritrkava na leteče zvonove, sicer na stoječe.
GNI M 26.932
Govori: Milka Cuderman, pd. Tekávčeva Milka (1907).
Posneto: Sodražica, 1964.
Med nabožne pesmi štejemo tudi zlati očenaš, slovenski ljudski pasijon, ker govori o Kristusovem odrešenjskem trpljenju in so posamezne vrstice pravzaprav verzi, četudi samo govorjeni kakor pri molitvi. Ponavadi je besedilo dokaj dolgo, tu pa je bil izbran krajši primer iz Sodražice.
GNI M 26.406
Pojejo: Ana Klun, pd. Krámarjeva (1924); Ivana Mrak, pd. Sínovška Ivana (1909), Pavla Kos pd. Bártolova Pavla (1901); Andrejc Petelin, pd. Šúščev (1930) z Gase.
Posneto: Ribnica, 1964.
Nabožna Žalostna mati pod križem stoji je posebnost, morda starejša predhodnica roženvenske pesmi, ker na drugačen način izraža “skrivnosti” žalostnega rožnega venca. Starinska je tudi melodija, ker se poje v tridelnem 5/8 taktovskem načinu (četrtinka, osminka, četrtinka).
GNI M 27.040
Govori: Ivana Levstek, pd. Opáldarjeva (1910), primožena iz Hrovače.
Posneto: Sodražica, 1964.
Posnetek na zgoščenki je primer ljudskih večernih molitev. Molili so jih otroci, pa tudi odrasli. Po vsebini ne dosegajo zlatih očenašev, po razširjenosti pa se lahko merijo z njimi.
GNI M 26.337
Govori: Janez Gorše, pd. Méžnarjev Janez (1949) iz Rakitnice.
Posneto: Lipovec, 1964
Ob novem letu si ljudje voščijo srečo. Ljudsko izročilo pozna poleg pétih kolednic tudi govorjena voščila. Jožef Rudež je pred l. 1819 v Ribnici zapisal besedilo novoletne kolednice in v opombi povedal, da “se poje ob priliki tako imenovanega koledovanja”. Melodije ni zapisal, a verzni obrazec priča za starost primera. Žal se novoletne kolednice po ribniških vaseh niso ohranile, pač pa govorjeno novoletno voščilo, s katerim so fantički nekdaj hodili po hišah voščit na praznik zjutraj.
GNI M 47.277
Pojejo: Frančiška Čampa (1913); Marija Lovšin (1913); Anton Tanko, pd. Šímanov (1928); Ivan Košir, pd. Koširjev (1939); Alojz Arko, pd. Ta-Zlájni (1928).
Posneto: Zapotok, 1997.
Nasprotno se je do danes ohranilo trikraljevsko koledovanje, po vsej dolini enako in verjetno tudi po besedilu domače.
GNI M 27.058
Igra: Janez Perušek, pd. Brlógar (1907), priseljen iz Novega Kota na Blokah.
Posneto: Podklanec, 1965.
Ajncpolka je po melodiji sorodna splošno znanemu slovenskemu plesu ceprle, za katerega je začilno potresavanje telesa. Ribniška ajncpolka je po obliki posebnost, saj so med polko s poskokom vsakih šest taktov vrinjeni štirje navadni koraki brez vrtenja. Na posnetku godec med igranjem zapoje še dve šaljivi parafrazi.
GNI M 26.988
Govori: Zinka Benulič, roj. Petek, pd. Trščeva Zinka (1929).
Posneto: Sodražica, 1964.
V starih časih, ko ljudje niso imeli denarja za zdravnika, so si ob boleznih skušali pomagati z domačimi zdravili ali z zagovori. Zagovor je govorjeno besedilo, predkrščanskega izvora, z omembo Boga ali svetnikov pokristjanjeno. Zagovarjati so znali nekateri starejši ljudje, za manjše težave pa si je pomagal vsak sam. Tak zagovor za oči je znala Boháva mama na Jurjevici.
GNI M 26.351
Poje: Marija Henigman, pd. Lízna mati (1889), primožena iz Kota.
Posneto: Lipovec, 1964.
Če je bila suša ali preveč moče, so hodili v Lipovcu v kapelico molit, zvečer po molitvi pa so zapeli, naj Oče nebeški dá potrebnega dežja ali sonca.
GNI M 26.393
Govori: Angela Lovšin, pd. Ulčarjeva (1926) iz Slatnika.
Posneto: Žlebič, 1964.
Kadar je bila huda ura, so Ulčarjeva mati v Slatniku hodili od okna do okna v hiši in zagovarjali šmarni oblak. Izraz (šmarni = šent Marijin) kaže na ljudsko zaupanje v Marijino pomoč v poletni vročini, ko je večja nevarnost neurij. Obdobje od Velike maše (15. avg.) do Male maše (8. sept.) je po ljudskem izročilu Mariji posebno posvečeno.
GNI M 27.002 – 27.005
Poje: Zinka Benulič roj. Petek, pd. Trščeva Zinka (1929).
Posneto: Sodražica, 1964.
Tako kot drugod na Slovenskem so tudi v Ribniški dolini s posebnimi verzi oponašali petje zvonov. Za zgled so na zgoščenki iz cerkvâ po vaseh okrog Sodražice.
GNI M 27.080
Igra: Janez Čampa, pd. Bótrni stric (1892).
Posneto: Kračali (Gora nad Sodražico), 1965.
Navadna polka je imenovana morda zato, ker so na to melodijo plesali polko z navadnimi trikoraki brez poskoka, torej različno od ajncpolke, ki se pleše poskočno.
GNI M 27.147/b
Poje: Marija Tekavec, pd. Skájževa (1896).
Posneto: Dane, 1966.
Ribniška dolina se odlikuje tudi po velikem številu pripovednih pesmi in so nekatere med njimi prave redkosti. Vseh kajpak ni mogoče predstaviti. Nikakor pa ni mogoče mimo odlomka pesmi o Lepi Vidi. Skájževa mati iz Dan se jo je naučila od svoje tete, Hríbarske iz Malega Zapotóka, ta pa od matere. Če upoštevamo, da je vse besedilo zapisala neznana roka za Korytka, ko je bil pri Rudežu, lahko domnevamo, da je bila pesem znana še drugje v Ribniški dolini in je Prešeren svojo Lepo Vido spesnil po ribniškem zgledu besedila. Korenine te pesmi segajo v srednji vek, vsebina pa v evropsko izročilo balade o zvijačni ugrabitvi mlade matere po pomorskem roparju.
GNI M 27.109
Pojeta: Angela Košmerlj, pd. Gorníkova (1909), primožena iz Dolenjih Lazov in hči Marija (1947).
Posneto: Gorenje Laze, 1965.
Vsebina besedila in oblika verzov (dvodelni trohejski osmerec) to pesem uvrščata med srednjeveške. Govori o maščevanju zapuščene ljubice. V najstarejši obliki (s konca 15. stol.) se maščuje z zavrelico, ki nezvestemu na daljavo pričara smrtno bolezen. V drugem tipu, h kateremu spada primer, je fant zapustil ljubico, ker je bila revna. Fant umre, ko ga ljubica pokropi z blagoslovljeno vodo. V tretjem tipu pa umre zato, ker mu ljubica odreče zdravila, ker se je oženil s tujko v Tirolah.
GNI M 27.132
Igra: France Šilc, pd. Lípcov (1912) iz Gorenjih Lazov.
Posneto: Zapotok, 1965.
Mlinček je tridobni ples, ki je dobil ime po spremljajoči pesmi Ob bistrem potoku je mlin. Par je v prvem delu zamahoval z rokami in ploskal, v drugem pa plesal valček. Prav zaradi ploskanja so ples imenovali tudi pokšotiš.
GNI M 27.118/b
Poje: Marija Tekavec, pd. Skájževa (1896).
Posneto: Dane, 1966.
Srednjeveška, iz grajskega okolja, je pesem o grofu, ki usmrti nezvesto ženo, ker mu je v sedem in polletni odsotnosti z drugim rodila otroka. Doslej je bila ta pesem znana le po Rudeževem zapisu besedila, zdaj pa imamo tudi melodijo.
GNI M 26.119
Poje: Pepca Strle, pd. Gregúrjeva Pepca (1919) iz Gradeža pri Turjaku.
Posneto: Goriča vas, 1963.
Krajša, tudi stara pripovedna pesem pripoveduje, da se je fant, s smrtnimi ranami iz fantovskega pretepa, zatekel k ljubici. Kljub žalostni vsebini je v 3. verzu vsake kitice pripev tidrajlalom, ker je v ljudski pesmi pripev samo oblikovna sestavina.
GNI M 26.190
Igra: Franc Kromar, pd. Šamútkov France (1932).
Posneto: Prigorica, 1963.
Zibenšrit je ples tujega izvora, z značilnim obrazcem sedmih korakov, kar mu je dalo ime. Znan je domala po vsem Slovenskem, vendar ponekod z drugačnim imenom. Godec se ga je naučil od očeta.
GNI M 27.107
Pojeta: Angela Košmerlj, pd. Gorníkova (1909) primožena iz Dolenjih Lazov in hči Marija (1947).
Posneto: Gorenje Laze, 1965.
Ko se je pesem o Urški, ki je bila zaradi detomora obsojena v Ljubljani na smrt in 22. oktobra 1766 obglavljena, razširila po vsem Slovenskem, je zašla tudi v Ribniško dolino, kjer je bila zapisana 1876. Sto let pozneje pa jo je bilo mogoče zvočno posneti.
GNI M 27.146/b
Poje: Marija Tekavec, pd. Skájževa (1896).
Posneto: Dane, 1966.
Vsebinsko sicer znana pesem o siroti in hudi mačehi je zanimiva po posebnosti, da ima vlogo sirote sv. Kristina, mučenka pod cesarjem Dioklecijanom, čeprav legendarno izročilo o kakšni njeni mačehi ne ve ničesar. Da je pesem srednjeveška, dokazujeta verzni obrazec (lirski deseterec 5+5) in preprosta melodija.
GNI M 27.132
Poje: Terezija Petek, pd. Trščeva Rezka (1910), primožena iz Globeli pri Sodražici.
Posneto: Jurjevica, 1963.
Pesem o beraču, ki mu grajska gospa odreče prenočišče in je za kazen pogubljena, je l. 1908 v Globeli pri Sodražici zapisal Janko Žirovnik, dobrega pol stoletja pozneje pa jo je še bilo mogoče zvočno posneti.
GNI M 26.193
Igra: Franc Kromar, pd. Šamútkov France (1932).
Posneto: Prigorica, 1963.
Pouštertanc je plesna igra, pri kateri se izbira soplesalca z blazino v roki, od tod ime (povštr = blazina). Plesalci, sprijeti v sklenjen krog, se pomikajo v desno ali levo, tisti, ki izbira, pa hodi sredi kroga. Pred izbranega vrže blazino, nanjo poklekneta, se poljubita, nato zaplešeta in igra se ponovi z drugim.
GNI M 27.127
Pojejo: Franc Gorše, pd. Francétov (1909); Janez Košir, pd. Košírjev (1914); Lojz Čampa, pd. Matíčev (1903); Janez Gorše, pd. Jánazov (1911); Jože Čampa, pd. Lúžarjev (1908); Alojz Gorše, pd. Šímanov (1910); Franc Šilc, pd. Lípcov (1912).
Posneto: Zapotok, 1965.
Ljubezen je najbolj prvinsko človeško čustvo. Zato ni čudno, da imamo Slovenci, kot izrazit pevski narod, toliko ljubezenskih pesmi. Nekdaj so mnoge peli fantje ob večerih na vasi, večglasno na način, ki ga umetno zborovsko petje ne pozna. Tako je zapeta tudi ljubezenska na zgoščenki.
GNI M 47.272
Pojejo: Anton Tanko, pd. Šímanov (1928); Ivan Košir, pd. Košírjev (1939), Alojz Arko, pd. Ta-Zlájni (1928).
Posneto: Zapotok, 1997.
Trideset let pozneje so v isti vasi zapeli ljubezensko pesem samo trije, sicer večglasno, vendar je v oblikovanju glasov že mogoče čutiti vpliv zborovskega petja.
GNI M 26.192
Igra: Franc Kromar, pd. Šamútkov France (1932).
Posneto: Prigorica, 1963.
Šuštarska je bila nekdaj ples čevljarskega ceha in se je, ko je postala družabni ples, razširila tudi po Sloveniji. Zanjo je značilno, da plesni par, klečeč ne desnem kolenu drug proti drugemu, posnema šivanje z dreto in zabijanje lesenih cvekov.
GNI M 47.271
Pojejo: Anton Tanko, pd. Šímanov (1928); Ivan Košir, pd. Košírjev (1939), Alojz Arko, pd. Ta-Zlájni (1928).
Posneto: Zapotok, 1997.
Zadnja pesem na zgoščenki, spet ljubezenska, ni videti prav stara. A tako je pač v ljudskem izročilu, da morejo obstajati stare ob novejših, različne po obliki in vsebini.
GNI M 27.081
Igra: France Čampa (1930), sin Bótrnega strica.
Posneto: Kračali, 1965.
Polka je ples, ki je bil v Ribniški dolini med najbolj priljubljenimi vsaj od prve svetovne vojne naprej in je še danes. Pri polki se pari vrte na mestu ali po krogu s trikoraki v ritmu dveh osmink in četrtinke, lahko pa tudi z navadnimi koraki na mestu v desno ali levo.
OD RIBNICE DO RAKITNICE
Ljudska pesem in glasba v Ribniški dolini
Ribniška dolina je prostrano kraško polje, dolgo okoli 12 km, široko komaj 5 km in od vseh strani obdano z gorami. Proti jugozahodu se dviga Vélika gora (1254 m), pokrita z iglavci, poglavitnim virom lesnega gospodarstva v dolini. Vzdolž Vélike gore se vleče ozki hrbet Brezje, katerega ilovnata tla so bila vir surovine ribniškim lončarjem. Nasproti Vélike gore, ki je zelo vodnata, leži Mala gora (876 m), porasla z listnatim drevjem in izrazito sušna, pravi kraški svet s požiralniki. Na jugu zapira dolino nizka Jásnica.
Ribnica spada med najstarejše slovenske kraje, saj je bila prvič omenjena l. 1082. Turki so jo večkrat oropali in požgali. Ker leži sredi doline, je imela nekdaj za edino obrambo mogočen grad na desnem bregu ponikalnice Bistrice. Grad je večkrat menjal lastnike, dokler ga ni od dotedanjega graščaka kupil njegov oskrbnik Anton Rudež. Pred drugo svetovno vojno je bil spet prodan, l. 1944 pa deloma porušen. Zdaj je v ohranjenih dveh stolpih nastanjen krajevni narodopisni muzej, bližnja stara “Miklova hiša” pa je danes ribniški kulturni dom.
Že v srednjem veku je bila Ribnica sedež župnije, v začetku 15. stoletja je imela latinsko šolo, menda prvo na Kranjskem. Tista v 19. stoletju je slovela daleč naokrog.
Sodražica, drugi večji kraj v dolini, leži med obronki Vélike gore in Slémen. Že od nekdaj važno trgovsko in obrtno središče. V rimski dobi je tod peljala pot proti Postojni.
Dolina je rodovitna, vendar je polja malo. Vasi so razmeroma velike, nekatere gručaste, druge obcestne. V zadnjih desetletjih so se morale mnoge njive umakniti stanovanjskim poslopjem in nastajajoči industriji. Ker so bile tudi v preteklosti kmetije majhne, tako da je polzemljak veljal že za gruntarja, so se Ribničani po zgornjih vaseh lotili suhoróbarstva, po spodnjih lončarstva ter prav s tem zasloveli. L. 1492 so si od cesarja Friderika III. izprosili dovoljenje, da si smejo s krošnjarjenjem svojih izdelkov služiti kruh, ker se s kmetijstvom zaradi turških vpadov ne morejo več preživljati.
Prvi zapisovalec ljudskih pesmi v Ribniški dolini je bil Jožef Rudež (1793–1846), sin Antona (1757–1829), ki je bil sošolec Valentina Vodnika in prijatelj Žige Zoisa. Očetovo zanimanje za slavistiko je moglo mladega Jožefa navdušiti, da se je zavzemal “za vse narodne stvari” in tudi za pesmi. Na njegovo poroštvo je smel Emil Korytko priti v Ribnico in Jožefov sin Anton ml. je bil dober znanec Stanka Vraza. Tako so skupaj z Vrazovo zapuščino tudi Rudeževi pesemski zapisi – 24 po številu – prišli v roke Karlu Štreklju, ko je za Slovensko matico pripravljal zbirko “Slovenske narodne pesmi”. Ker je Jožef Rudež zapisoval v letih 1811–1819, spadajo njegovi zapisi med najstarejše zapise slovenskih ljudskih pesmi.
Druga večja zbirka – 22 pesmi – je delo Antona Zobca iz Hrovače. Zapisoval je kot gimnazijec v 70. letih 19. stoletja.
L. 1908 je v Ribnici in nekaterih vaseh Janko Žirovnik zapisal 47 pesmi. Po nekaj primerov sta zapisala organist Andrej Fajdiga iz Sodražice in Matevž Ravnikar – Poženčan, ko je bil župnik na Gori nad Sodražico.
Načrtno zbiranje po vsej dolini je bilo v okviru delovnega načrta Glasbenonarodopisnega inštituta v letih 1963–1966 in prineslo 612 zvočnih posnetkov. Objavljeni so bili v knjigi “Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini”, Maribor, Obzorja 1968, 462 strani. L. 1997 je inštitutov sodelavec Igor Cvetko posnel še 23 primerov pritrkavanja ter 37 primerov pesmi in godčevskih melodij. Tako da je zdaj vseh zapisov oz. posnetkov s tega razmeroma majhnega območja kar 837 primerov.
Iz vsega tega bogastva so bili izbrani primeri za to zgoščenko. Poskušalo se je izbrati najznačilnejše, vendar je bila za izbor odločujoča tudi kvaliteta posnetka. Primeri so predstavljeni po vsebinskih sklopih, najprej krajevno značilne pesmi, nato svatovske, pivske in šaljive pa mrliške in nabožne, dalje primeri ljudske večerne molitve, novoletnega voščila, trikraljevske kolednice, zagovora in molitve za vreme, sledijo pripovedne pesmi in na koncu ljubezenske. Za prikaz godčevskega izročila in popestritev pesemskega so bile med posamezne sklope uvrščene melodije značilnih ljudskih plesov Ribniške doline in primer pritrkavanja.
Ljudska pesem pač ni kakor umetna glasba uklenjena v note, ki se jih je treba držati, ampak živí z žívimi ljudmi. Zato se more bodisi nespremenjena ohraniti stoletja dolgo in obstajati ob strani novonastalih, ali doživi posodobitve svoje vsebine, oblike ali načina petja. Primeri na zgoščenki kažejo, da velja to tudi za pesemsko izročilo v Ribniški dolini.
Ko sem pred 40 leti z magnetofonom v roki merila Ribniško dolino podolgem in počez, sem – rojena Ribničanka – z vso jasnostjo začutila, da domača zemlja ni prazna beseda in da sem globoko zakoreninjena vanjo. Vse, kar sem takrat posnela, je bilo mogoče prikazati in rojakom vrniti samo v knjigi, napisani s srcem in zavestjo odgovornosti. Zdaj, ko je bilo mogoče objaviti vsaj del posnetkov, – v živ spomin nekdanjim pevcem, pevkam in godcem – bi rada, da bi se tudi današnjim Ribničanom njihovo glasbeno izročilo razodelo kot nekaj lepega in še danes dragocena kulturna vrednota.
Ljubljana, avgusta 2003 Zmaga Kumer
Galerija
