Slovenske ljudske plesne viže: Bela krajina in Kostel

GNI M 27.393
Posneto: Daljne Njive, 13. 9. 1965
Pel: Peter Prebilič (1900)

Kolanje je na dinarskem območju Balkanskega polotoka izraz za ples v sklenjenem krogu, ki je potekal ob petju različnih, predvsem pripovednih pesmi in bil vedno uvod k hitremu in poskočnemu plesanju brez pevske in inštrumentalne spremljave. V Belo krajino so ga zanesli Uskoki, zato se je ohranil predvsem v uskoških vaseh in tam, kjer se je uskoško prebivalstvo mešalo s slovenskim. Ker je imela pri kolanju večjo vlogo pesem, je bilo gibanje preprosto, plesalci in plesalke so se med petjem pomikali po krogu v levo ali desno, plesni motiv je bil praviloma sestavljen iz treh korakov naprej in enega nazaj, vendar se je pojavljal tudi v inačicah z manjšimi odstopanji od ustaljenega obrazca. Najzgodnejše poročilo o kolanju v Poljanski dolini nam je zapustil Stanko Vraz v svojem spisu Beli Kranjci, ki je izšel v Danici leta 1841 (Vraz, 1877: 53–54). V opisu plesa, ki so ga plesale le dekleta, še pristavlja, da se kolo opušča in se pleše le še ob velikih praznikih. Ob tem Vraz navaja, da so pele pesem Zbiraj se, zbiraj lepi zbor. Pesmi na posnetku se je pevec naučil od svoje mame, ki se je rodila leta 1860.

GNI DAT 304
Posneto: Vinica, 8. 1. 2005
Peli in igrali: člani folklorne skupine Oton Župančič iz Vinice

Od pesmi, ki so se v Predgradu pele pri kolanju, se je ohranila le pripovedna Pobelelo pole, ki je danes na Slovenskem edini znani primer balade kot plesne pesmi. Po 1. svetovni vojni se je kolalo le še na anževo (27. decembra), petju pa se je pridružila še inštrumentalna spremljava, bodisi tamburic ali harmonike (Ramovš, 1979: 306, 310). V taki obliki so kolo po 2. svetovni vojni prevzele mnoge folklorne skupine v Beli krajini in drugod in ga navadno ne izvajajo kot kolanje pred hitrejšim »nemim« kolom na trumf, pač pa samostojno, zaradi česar se tempo vedno bolj stopnjuje, a hkrati krči besedilo na štiri ali pet kitic (Kunej, 2004b: 70–73). Podobno, a s popolnim besedilom izvaja kolo tudi folklorna skupina iz Vinice, katere posnetek prinaša zvočna publikacija.

GNI M 30.806
Posneto: Črnomelj (Jurjevanje), 1969
Peli: člani folklorne skupine iz Bojancev

Kolanje se je najdlje obdržalo v vaseh z uskoškim poreklom. Tako so še desetletje po 2. svetovni vojni redno kolali v Bojancih in Marindolu. Prvotno so ob večjih praznikih (velika noč, božič) kolali pred cerkvijo, na svatbah pa pred ženinovo hišo (Ramovš, 1995: 81). Ob tem so poleg pesmi, objavljenih v pričujoči zvočni publikaciji, peli tudi druge. Kolanje v izvirni podobi je v Bojancih dolgo ohranjala domača folklorna skupina.

GNI M 27.254
Posneto: Črnomelj (Jurjevanje), 5. 6. 1965
Peli in igrali: člani folklorne skupine iz Starega trga ob Kolpi

Zapis v Novicah sredi 19. stoletja dokazuje, da so kolali tudi v Starem trgu ob Kolpi, čeprav so ga počasi opuščali (Kobe, 1837: 415), saj je bilo v navadi le še za štefanovo (26. decembra) in je po 1. svetovni vojni začelo zamirati. Po letu 1945 je kolanje za folklorno skupino obnovila Kristina Majerle in mu poleg inštrumentalne tamburaške spremljave dodala še hrvaško pesem z otoka Krka Verbniče nad moru (Ramovš, 1995: 83). Tudi plesne korake je slogovno nekoliko priredila, kar je sprva dajalo plesu nenaraven videz in jasen pečat posega vanj. Z leti je folklorna skupina »slogovne tujke« postopoma nezavedno opuščala in se približala izvedbi, kakršno je leta 1940 na filmski trak zabeležil Božidar Jakac (Kunej, 2004b: 74–75). Posnetek v zvočni publikaciji prinaša vtis plesnega nastopa domačinov iz Starega trga ob Kolpi na Jurjevanju v Črnomlju.

GNI M 30.807
Posneto: Črnomelj (Jurjevanje), junij 1969
Izvajali: člani folklorne skupine iz Bojancev

Podobno kot kolanje se je tudi poskočno kolo, ki mu je sledilo, v Belo krajino razširilo z Uskoki. Kot ples brez pevske in inštrumentalne spremljave se je ohranil le v uskoških vaseh (Bojanci, Marindol, Paunoviči, Miliči), medtem ko so mu v Poljanski dolini že po 1. svetovni vojni dodali inštrumentalno in celo pevsko spremljavo (Ramovš, 1995: 85). V uskoških vaseh so poskočni ples zaradi izostanka petja in inštrumentalne spremljave imenovali mutasto kolo, saj zvočno podobo plesu daje le topot nog.

GNI M 27.255
Posneto: Črnomelj (Jurjevanje), 5. 6. 1965
Peli in igrali: člani folklorne skupine iz Starega trga ob Kolpi

Različica poskočnega kola, ki se je plesala po kolanju, se je ohranila tudi v Starem trgu ob Kolpi, kjer je bila prvotno enako brez pevske in inštrumentalne spremljave, a bila s kolanjem vred opuščena v letih po 1. svetovni vojni. Kasneje je ples z revitalizacijo v lokalni folklorni skupini dobil povsem drug značaj – dodana mu je bila spremljava tamburašev in pesmi, po kateri se je kolo poslej tudi imenovalo (Ramovš, 1995: 88–91; Kunej 2004b: 79–80). Zvočni posnetek je s plesnega nastopa domačinov iz Starega trga ob Kolpi na Jurjevanju v Črnomlju.

GNI M 24. 509
Posneto: Predgrad, 26. 6. 1961
Pele: Meta Štaudohar (1914), Marjeta Smuk (1908), Katica Bižal (1933), Katica Štefanc (1926)

Značilnost mostnih iger je prehod plesalcev pod mostom dvignjenih sklenjenih rok enega ali več parov. Domneva se, da je imela figura mosta nekdaj magično-obredni pomen kot simbolično dejanje preroditve (Orel, 1936). Prva skupina tega tipa so igre Al je kaj trden ta vaš most. Čeprav so podobne otroški igri indoevropskega izvora, je posebnost belokranjskih različic, da so jih plesali odrasli. Po obliki se belokranjske variante precej razlikujejo od otroških, saj so plesalci razdeljeni v dve skupini (dva nasproti stoječa polkroga, dve nasproti stoječi koloni ali vrsti), ki si odpevata, ob koncu pa vsi stečejo skozi vratca – pod dvignjenimi rokami dveh plesalcev ali vse nasproti stoječe kolone. V Predgradu so igro Jel je trden ta vaš most izvajali na velikonočni ponedeljek pred kolom, in sicer prvotno pred Auerspergovo graščino, kjer naj bi se, kot pravi izročilo, pri igri znašli nasproti gospoda in kmetje. Ob tej priložnosti naj bi bilo kmetom edinkrat v letu dovoljeno odkrito povedati svoje mnenje o gospodi (Ramovš, 1995: 67). Pozneje so most igrali sredi vasi, na trgu pred gostilno.

GNI M 27.549
Posneto: Črnomelj (Jurjevanje), 5. 6. 1965
Peli: člani folklorne skupine iz Predgrada

V Predgradu se je prvi del igre Jel je trden ta vaš most, pri kateri so bili plesalci in plesalke v dveh vrstah, zaključil v sklenjenem polkrogu. Ples se je nadaljeval s prehodom pod mostom. Ta del igre se imenuje tudi vrečo šivat in so ga na svatbah ali ob drugih priložnostih lahko plesali samostojno. Kadar so ga plesali kot del mosta ali na svatbah, so zraven peli pesem Naša mlada nevesta, sicer pa tudi brez pesmi ali ustrezne glasbene spremljave (Ramovš, 1995: 72). Posnetek je nastal v 60. letih na Jurjevanju v Črnomlju, kjer poleg izvedbe slišimo še komentarje etnokoreologa Mirka Ramovša, ki si je s tem pomagal pri zapisu, saj takrat inštitut še ni premogel filmske kamere.

GNI M 27.541
Posneto: Črnomelj (Jurjevanje), 5. 6. 1966
Peli: člani folklorne skupine iz Metlike

Poleg mostne igre, ki jo glasbeno ilustrira posnetek, sestavljajo metliško obredje še metliško kolo in igre rešetca, robčeci, kurji boj ter turn. Vse našteto je bilo po doslej znanih podatkih prvič opisano že leta 1888 (Navratil, 1888) pod skupnim imenom metliško kolo. Kot obredje pa je ta sklop kola in plesnih iger imenoval France Marolt leta 1936 v svoji študiji Tri obredja iz Bele krajine in, kot je znano, vnesel nekatere spremembe v izvajanje (Kunej, 2004b: 61). Kot del obredja so Metličani Al je trden ta vaš must do 2. svetovne vojne vsako leto izvajali na »vuzemski« – velikonočni ponedeljek na »pungertu« – travniku pri cerkvi sv. Martina zunaj Metlike (Ramovš, 1995: 31). Pri tej mostni igri so se pari razvrstili drug za drugim v dve nasproti stoječi koloni, ki sta si nato izmenoma, kot narekuje besedilo, odpevali in hkrati s sklenjenimi rokami zamahovali naprej in nazaj. Ob koncu odpetega besedila je ena od kolon dvignila
sklenjene roke visoko v mostni obok, nasprotna pa je s »črnooko deklico« na čelu stekla pod njim, za njo pa drug za drugim še pari, ki so držali most. Po letu 1991 je metliška folklorna skupina obnovila izvajanje obredja na velikonočni ponedeljek.

GNI voščeni valj št. 3
Posneto: Adlešiči, 31. 5. 1914
Peli: Ferdo Požeg (1893), Miha Požeg (1892), Jurij Požeg (1889), Miha Adlešič (1841), Mare Adlešič (1894), Kate Adlešič (1895), Ane Rožman (1893), Mare Požeg (1896)

Med najzgodnejše zvočne zapise slovenske ljudske glasbe sodita kar dva posnetka dela mostne igre Al je kaj trden ta vaš most. Prvega, ki je shranjen v arhivu v St. Peterburgu, je leta 1913 na voščeni valj posnela ruska raziskovalka Jevgenija E. Linjova. Drugega, shranjen je v arhivu GNI, pa je leto pozneje posnel Juro Adlešič, in sicer v izvedbi štirih žensk in štirih moških. Ker se je kasneje valj poškodoval, je bilo moč posneto vsebino slišati šele leta 2005, ko je bil uspešno restavriran (Kunej, 2008: 158–159). Z uvrstitvijo v zvočno publikacijo je tako širši javnosti prvič predstavljen eden najstarejših zvočnih primerov slovenskega plesnega izročila. Značilnost izvirnega zvočnega nosilca in njegova poškodba sta vzrok za tehnično slabši in krajši posnetek.

GNI M 36.922
Posneto: Bojanci, 10. 12. 1976
Igral: Niko Vrlinič (1921)

Kdaj in od kod se je to kolo srbskega izvora razširilo v Belo krajino, ni bilo mogoče ugotoviti; verjetno ob koncu 19. stoletja ali šele pred prvo svetovno vojno. Belokranjske variante so v glasbenem in koreološkem pogledu podobne izvirniku, le da je pri njih nenadna sprememba plesne smeri, ki je bistvena značilnost plesa, šele v drugem delu (Ramovš, 1995: 92). Bojančani so prepričani, da je Hruške, jabuke, slive njihovo kolo in naj bi ga Adlešičani prevzeli od njih, zato se jim ne zdi prav, da ga razglašajo za svojega (TZ MR 1: 64–65). Adlešičanom v bran pa je treba povedati, da oni kolo vedno imenujejo po prvem verzu plesne pesmi in so ga kot adlešičko kolo navajali drugi, prvi med njimi verjetno France Marolt. Vsekakor se je kolo Hruške, jabuke, slive iz Adlešičev razširilo tudi v druge kraje ob Kolpi, v nekatere že prej, v druge takrat, ko so si skupine začele »izposojati« plese in jih po svoje prikrajati. Čeprav je na posnetku le inštrumentalna izvedba, se je navadno ob tem kolu pelo pripadajoče besedilo.

GNI M 27.246
Posneto: Črnomelj (Jurjevanje), 5. 6. 1965
Igrali: tamburaši folklorne skupine iz Bojancev

Seljančica je srbsko kolo, ki se je na Slovenskem pojavilo hkrati s tamburaštvom ob koncu 19. stoletja in še posebej med obema vojnama. Po nekaterih podatkih so ga že plesali na čitalniških prireditvah, s čimer so želeli izraziti povezanost z južnoslovanskimi narodi. V krajih blizu hrvaške meje je kolo zašlo tudi na svatbe, vendar se je bolj kot ples širila njegova melodija, na katero so plesali kačo vit (Ramovš, 1995: 111). Ni znano, kdaj se je kolo pojavilo v Beli krajini, prav gotovo pa se je najprej med srbskim prebivalstvom. Domnevno se je v repertoar nekaterih belokranjskih skupin razširilo prav iz Bojancev. Na plesno melodijo so nastale tudi različne parafraze, največkrat banalne vsebine, saj so služile večinoma zato, da bi si ljudje lažje zapomnili melodijo plesa, marsikdaj pa je ples po njih dobil ime. Iz želje po popestritvi nastopa jih mnoge današnje folklorne skupine pojejo ob plesu.

GNI M 27.405
Posneto: Dragatuš, 13. 9. 1965
Igrala: godca folklorne skupine iz Dragatuša

Lepa Anka spada med najbolj znana belokranjska kola. Ples se je v Belo krajino razširil iz Hrvaške, vendar ni razjasnjeno, kdaj in iz katerega predela. Kolo so najprej plesali v Adlešičih in Preloki (Ramovš, 1995: 101), od tam pa se je razširilo v druge belokranjske vasi, večinoma s folklornimi skupinami. Ples danes živi le v izvedbah številnih folklornih skupin, ne le tistih iz Bele krajine; na njegovo prepoznavnost pa vpliva tudi dejstvo, da ga kot del učnih vsebin spoznavajo številni osnovnošolci. Plesno so si variante Lepe Anke podobne: zaprto kolo se v drugem delu razdeli v pare. Ples je bil prvič zapisan leta 1952 (GNI Pl 116), a ga je že pred tem na filmski trak ujel Božidar Jakac, ko je leta 1940 snemal prireditev Festival narodnih plesov in kresovanje v Metliki. Kljub temu, da gre za nemi film, predstavlja pomemben koreološki vir, saj dokumentira obliko plesa, ki je bila kasneje opuščena (Kunej, 2004b: 46–47, 85). Posnetek ne predstavlja ustaljene glasbene spremljave plesa (tamburašev ali harmonike), želi predvsem povedati, kako je mogoče domiselno igrati tudi s tako preprostim glasbilom, kot je lončeni bas (gudalo).

GNI DAT 304
Posneto: Vinica, 8. 1. 2005
Peli in igrali: člani folklorne skupine Oton Župančič iz Vinice

Malo dvoparno kolo se je v Belo krajino razširilo s hrvaške strani Kolpe (Ramovš, 1995: 117), kar dokazujejo tudi njegova izvirna imena kot hrvacki (Vinica), hrvatsko kolo (Preloka) in kolo hrvacka (Bojanci). Ker so ga največ plesali na svatbah, so mu v Preloki dali ime svatsko kolo, novejše ime zvezda (Vinica, Preloka) pa je nastalo zaradi njegove značilne zvezdaste oblike, ki nastane med vrtenjem. Le-to je v začetku počasno, nato vedno hitrejše in če dekleta vrtenja ne zdržijo na tleh, jih njegova sila dvigne od tal. V izvajanju folklornih skupin je dvigovanje zaradi všečnosti postalo skoraj obveza in se mu le redke izognejo. Ena izmed njih je folklorna skupina iz Vinice, ki odrski učinek dosega z menjavanjem smeri (Kunej, 2004b: 97).

GNI M 27.955/a
Posneto: Preloka, februar 1957
Igral: Jože Starešinič (1933)

Dokaz o plesu zvezda, kjer se plesalci vrte izmenjaje po krogu v levo in desno, so najzgodnejši nemi posnetki slovenskega ljudskega plesa na filmski trak, narejeni leta 1940. Na tak način so ga na Festivalu narodnih plesov in kresovanju v Metliki zaplesali domačini iz Preloke (Kunej, 2004b: 95). Tukaj objavljeni poznejši zvočni zapis skuša ponazoriti glasbeno podobo plesa.

GNI DAT 304
Posneto: Vinica, 8. 1. 2005
Peli in igrali: člani folklorne skupine Oton Župančič iz Vinice

Plesna igra z izbiranjem soplesalca s pomočjo blazine je bila na splošno razširjena tako v Beli krajini kot v Kostelu in so jo po spremljajoči pesmi hrvaškega izvora navadno imenovali Igraj kolo. Posebnost viniške variante je njena starejša oblika, saj so bili koraki podobni kolanju, ki je bilo značilno za staro viniško kolo; domneva se, da je igra z izbiranjem na hrvaško melodijo prevzela korake kolanja, kar pomeni, da je bilo v času pojava igre kolanje še živo. Kolanje so opustili, igra z izbiranjem pa je živela naprej (Ramovš, 1955: 125).

GNI M 30.795
Posneto: Črnomelj (Jurjevanje), junij 1969
Izvajali: člani folklorne skupine iz Semiča

Plesna pesem Igraj kolo se je v Beli krajini začela uveljavljati predvsem s pojavom tamburašev, čeprav je bila, kot poroča Ivan Navratil, znana že v drugi polovici 19. stoletja (Navratil, 1888: 496–497). Ples na privzeto melodijo ni pomenil novosti, saj so Belokranjci že dolgo poznali enako igro, imenovano povštertanc ali puštrtanc, le da ta ni imela stalne melodije niti ustaljene oblike, kakršno je terjala melodija Igraj kolo. Zato ni naključje, da sta za igro z novo melodijo živeli obe imeni drugo ob drugem.

GNI M 24.430
Posneto: Črnomelj, 23. 6. 1961
Povedala in pela: Katarina Kramarič (1903)

Tudi v Beli krajini in Kostelu so na svatbah plesali ples tipa kačo zvijat, ki so ga krajevno različno imenovali. Kako je ples Abraham ma sedem sinov potekal v Črnomlju, nam na posnetku odkriva odlomek iz pripovedovanja informatorice.

GNI M 20.033
Posneto: Preloka, 27. 1. 1955
Igrali: tamburaši iz Preloke

Plesna igra z menjanjem soplesalca, pri kateri je nadštevilni plesal z metlo, je bila splošno znana povsod v Beli krajini in Kostelu. Plesali so jo na poljubno polko, kakršna je na primer objavljena v zvočni publikaciji, ki so jo sodelavci inštituta posneli leta 1955 v Preloki. Zvočni primer sodi med prve magnetofonske posnetke (Kunej, 1999: 220), ki so bili narejeni v sklopu sistematičnih inštitutovih terenskih raziskav.

GNI M 24.053
Posneto: Vas, 17. 10. 1960
Igral: Lojze Jakšič (1908) iz Jakšičev

Poleg igre, kjer so soplesalca izbirali z blazino v rokah, so bile v Beli krajini in Kostelu razširjene tudi take, kjer so izbiranje počeli sedeč na stolu in z ogledalom v rokah (v vaseh pod Gorjanci in Mirno goro) ali pa so sedeli na stolu in se z njim vred obračali od nezaželenega prosilca (v Vinici, Preloki, Kostelu) (Ramovš, 1995: 140–141). Godec je za tovrstne igre med izbiranjem igral različne melodije, za ples para pa le valček ali polko, kakršna je na primer objavljena v zvočni publikaciji.

GNI M 24.495
Posneto: Stari trg ob Kolpi, 26. 6. 1961
Peli: Kristina Majerle (1915), Štefka Butala (1932)

V okviru delovanja folklornih skupin v Beli krajini po 2. svetovni vojni predstavljajo posebnost obnovljena in novonastala kola. Nastala so iz zadrege, ker so imele skupine v svojem programu premalo plesov, ki bi bili značilni samo za njihov kraj. Zato so po spominu starejših ljudi obnovile oziroma rekonstruirale pozabljena kola ali prevzemale plese drugih skupin in jih slogovno preoblikovale ali pa si preprosto izmislile nove. Ta kola ljudje niso plesali na domačih zabavah, ampak žive le v folklornih skupinah. Večinoma so to peta kola, ki jih spremljajo tamburaši. Dolgoletna voditeljica folklorne skupine v Starem trgu Kristina Majerle je kolo Majka čeru, za katerega je značilno verižno podajanje rok, obnovila po pripovedovanju domačinke Miholove.

GNI M 28.180/B
Posneto: Ljubljana (GNI), 25. 5. 1967
Peli: Marica Skube iz Adlešičev, Stanka Veselič iz Vrhovec

Besedilo pripovedne pesmi Lepa moja gora zelena je bilo prvič objavljeno v Slovenskih narodnih pesmih (Štrekelj, 1980 [1895–1898]: 747), sicer pa je bila pesem zapisana okoli leta 1850 v Poljanski dolini. Na podlagi terenskih raziskav Glasbenonarodopisnega inštituta je mogoče sklepati, da se je pesem, po izvoru hrvaška, ohranila le v Adlešičih in okolici. Zato ne preseneča, da je folklorna skupina želela pesem v plesni obliki predstaviti tudi na nastopih, saj jo je imela za posebnost svojega območja (Kunej, 2004b: 108–109). Kolo je oblikovala po zgledu ljudskega plesa in spominja na kolanje.

GNI M 26.764
Posneto: Preloka, februar 1957
Igral: Jože Starešinič (1933)

Kolo je za folklorno skupino v Preloki sestavil domačin Stane Starešinič (r. 1921), ki je svoje avtorstvo priznal Mariji Šuštar in Mirku Ramovšu ob obisku Jurjevanja leta 1966 (Kunej, 2004b: 101). Kdaj je novo kolo nastalo, ni podatkov. Zaradi svoje nenavadnosti je postalo vabljivo za druge skupine in so ga hitro uvrstile v svoj program. Starešinič se pri sestavljanju kola ni zgledoval po hrvaškem slavonskem izvirniku (Oj, Ivane Ivaniću), ampak po hrvaškem posavskem plesu dučec, čigar značilnosti sta visoko sonožno odskakovanje in tresenje telesa. Oblikovano je kot miniaturna koreografija za odrsko izvedbo, všečno občinstvu (Kunej, 2004b: 101–103).

GNI M 24.010
Posneto: Vas, 24. 10. 1960
Igral: Tine Papež (1904)

Ples štajeriš, ki so mu v Beli krajini in Kostelu rekli tudi oberštajeriš, se je v ti dve pokrajini razširil z Dolenjskega in Kočevskega (Ramovš, 1995: 167). Podatki govore, da so ga plesali predvsem v paru, vendar tudi skupinsko. Oblikovno so bile variante parnega štajeriša preproste, najbolj značilne figure so bile posamično vrtenje plesalke in plesalca ali hkratno vrtenje obeh pod dvignjenimi sklenjenimi rokami.

GNI DAT 304
Posneto: Vinica, 8. 1. 2005
Peli in igrali: člani folklorne skupine Oton Župančič iz Vinice

Po Slovenskem splošno razširjeni ljudski ples z značilnimi sedmimi koraki se je plesal tudi v Beli krajini, kjer so ga večinoma imenovali po pesemski parafrazi Izrasla je kopinja (kopriva) ali Ans, cvaj, draj. Značilnost viniške variante je umirjen tempo izvedbe, ki se mu prilagaja tudi ples, posebnost pa mu dajeta poudarjen klec in predklon v 5. in 9. taktu (Ramovš, 1995: 179).

GNI M 24.020
Posneto: Vas, 24. 10. 1960
Igral: Tine Papež (1904)

V Kostelu se je za ples ohranilo le nespremenjeno ali popačeno tuje ime (zibenšrit, sibenšrift), v rabi pa je bilo tudi ime po pesemski parafrazi (Anči, Anči, Ančika). Za razliko od belokranjskih variant, ki so jih spremljali tudi tamburaši, se je v Kostelu ples izvajal le ob spremljavi harmonike in se tudi oblikovno manj oddaljeval od splošne podobe plesa. Ker je godec igral le za snemanje in pred seboj ni imel plesalcev, je igral hitreje kot sicer za ples.

GNI M 30.800
Posneto: Črnomelj (Jurjevanje), 1969
Izvajali: člani folklorne skupine iz Preloke

Parni ples s ploskanjem so v vaseh ob Kolpi (Adlešiči, Preloka, Zilje) večinoma imenovali šrotiš, v Poljanski dolini in Kostelu šotiš, medtem ko v Semiču in Suhorju pokšotiš, podobno kot na Dolenjskem, od koder so ga prevzeli. Oblikovno se ni razlikoval od drugih slovenskih variant, v prvem delu je posamičnemu obratu plesalke in plesalca sledilo ploskanje, nakar so pari po ponovitvi prvega dela plesali vrtenico (Ramovš, 1995: 192). Posnetek je nastal med nastopom na Jurjevanju, ko so šrotiš plesali domačini iz Preloke, zato na njem slišimo tudi ploskanje in vriskanje.

GNI M 28.929
Posneto: Suhor, 30. 3. 1968
Povedal in pel: Alojz Orlič (1903), godec

Šuštarpolko ali šuštartanc so plesali v Kostelu in v vaseh pod Mirno goro in Gorjanci (Semič, Suhor) (Ramovš, 1995: 204). Značilnost plesa je mimično posnemanje čevljarskih opravil v prvem delu plesa, ki mu v drugem sledi vrtenica ali polka. Posnetek nam poleg plesne pesmi posreduje tudi godčevo pripovedovanje o plesu.

GNI M 42.817
Posneto: Griblje, 4. 7. 1985
Peli: Matija Jakofčič (1922), Milka Veselič (1928), Marija Papič (1929), Marija Požek (1926), Frančiška Filak (1929)

Plesna igra Lepa bela lilija je primer otroškega plesa z izbiranjem. Po izvoru je nemška, k nam so jo prinesle in jo prevedle učiteljice, ki so se šolale na učiteljiščih z nemškim učnim jezikom, zato je znana po vsej Sloveniji. Iz šole se je razširila med otroke in se v več variantah ohranila skoraj do danes. Na posnetku slišimo starejše žene, ki so se igre in spremljajoče pesmi spominjale iz svojega otroštva, vendar so jo zapele večglasno, pač v načinu ljudskega petja odraslih.

GNI M 24.071
Posneto: Vas (osnovna šola), 18. 10. 1960
Peli: učenci 3. razreda osnovne šole

Tudi ta posnetek prinaša zvočni primer otroškega plesa z izbiranjem, ki je po izvoru enak kot prejšnji. Enoglasno ga pojejo otroci tretjega razreda osnovne šole.

GNI M 24.055
Posneto: Vas, 17. 10. 1960
Igral: Franc Papež (1892)

Starinski valček, ki so ga plesali z globoko klecnjenimi koraki, je bil znan marsikje na Slovenskem. Navadno so ga imenovali ta nizki valcer ali bolcar, na Kostelskem pa mulcarvalcer. Plesalec in plesalka sta pri vsakem koraku (v enem taktu) najprej globoko klecnila, se nato zravnala in vzpela na prednji del stopala ter se ponovno spustila na celo stopalo. Ponekod (Kuželj) so se hkrati nagibali z gornjim delom telesa v levo in desno (Ramovš, 1995: 234).

GNI M 30.799
Posneto: Črnomelj (Jurjevanje), 1969
Peli in igrali: člani folklorne skupine iz Preloke

Carska kasa tipološko sodi med plese s priklanjanjem, ime pa je dobil po parafrazi na njegovo melodijo. Izvira iz Preloke (Ramovš, 1995: 212), od tamkajšnje folklorne skupine pa so ga prevzele tudi druge belokranjske skupine. Poznejše raziskave so pokazale, da je bila melodija carske kase del godčevskega repertoarja tudi drugod na Slovenskem (Gorenjska, Dolenjska, Porabje) in so nanjo plesali polko ali vrtenico. Prvi del njene melodije je varianta melodije čardaša, drugi pa melodije nojkatoliša.

GNI M 24.052
Posneto: Vas, 17. 10. 1960
Igral: Lojze Jakšič (1908) iz Jakšičev

Sotiš je bil doma skoraj povsod na Slovenskem, a se je do danes ohranil le v Prekmurju. V več variantah (navadno kot polka z dvema trikorakoma naprej ali bočno v levo in desno ter dvema v obratu) je bil znan tudi v Kostelu, kjer je bil med najbolj priljubljenimi plesi, z njim so se kosali, kdo ga bo lepše in hitreje plesal. Spomin nanj je še živ, danes pa ga obuja domača folklorna skupina.

GNI M 30.798
Posneto: Črnomelj (Jurjevanje), 1969
Igrali: tamburaši folklorne skupine iz Preloke

Ples izvira s panonskega dela Hrvaške in se je od tam s tamburaškim repertoarjem razširil v obmejne predele Slovenije; v Beli krajini so ga plesali predvsem v vaseh ob Kolpi. Imenovali so ga (tudi Ja sam sirota, sirotica, sirota) po plesni pesmi, ki se je navadno pela ob plesu. Koreografske razlike med belokranjskimi variantami so majhne, večinoma so jih plesali po krogu naprej in nazaj ali bočno v desno in levo. Po dosegljivih podatkih so bile izvedbe nekdaj bolj mirne in počasne, v folklornih skupinah pa dobivajo praviloma živahnejši značaj (Kunej, 2004b: 116–9).