Pesem slovenske dežele

GNI M 24.024; PSD 1, str. 149
Posneto: Jakov Dol, Štajerska, 1962
Peli: Ivan Kapus (1927), Milan Kapus (1914), Rado Kapus (1923)

Takrat, ko je bilo fantovsko petje pri nas še živo, se je zvečer v Jakov Dolu najprej oglasila ta pesem, ki je postala kar nekakšna himna tamkajšnjih pevcev. Očitno pa je, da je jakovdolska različica izgubila otožni zaključek o koncu ljubezni, na kar bi lahko sklepali iz nekaterih podobnih različic iz drugih slovenskih krajev. Pesem je zapeta v načinu tipičnega ljudskega moškega triglasnega petja. Ob koncu posamezne kitice pa lahko v zgornjem glasu zasledimo zametke petja na tretko.

GNI M 23.194; PSD 7, str. 155
Posneto: Podkoren, Gorenjska, 1959
Peli: Emil Razinger, Franc Razinger, Lojze Razinger, Anton Mertl, Anton Berce

Dvokitična ljubezenska pesem, kjer se verzi tudi ponavljajo, seveda ne more sporočiti kakšne globlje vsebine, ampak je le kratka impresija o veselju fanta, ki ga ljubi dekle in ga bo ljubilo še naprej. Kratka pesem je bolj zanimiva zaradi moškega (gorenjskega) večglasja, ki so ga ustvarili podkorenski pevci. Pesem je zapeta v ljudskem štiriglasju, ki je bilo nekdaj razširjeno po večini slovenskega ozemlja, danes pa ga slišimo le redko. Glasbena struktura ljudskega večglasja se razlikuje od zborovskega načina oblikovanja večglasja, saj se nad vodilno melodijo pojavita še dva glasova. Za tretji glas nad basovsko melodijo, imenovan tudi na tretko, pa je značilno zadrževanje na enem ali dveh tonih.

GNI M 24.214; PSD 59, str. 205
Posneto: Žižki, Prekmurje, 1961
Pel: Matija Koštric (1897)

Nekoliko nenavadno je, da je lahko ljubezenska pesem tako pripovedno obširna, kot je pričujoča. Obširnost gre bolj na račun ponavljajočih se verzov, v katerih se v vsaki kitici dekle sprašuje, kaj ji bo prinesel njen fant. Med mnogimi vasovalci prepozna dekle svojega fanta po darilu, saj ji le on prinese kito rožmarina, simbol njune zvestobe in naklonjenosti. Vse druge vasovalce, ki ji prinesejo bodisi ruto, predpasnik, obleko, čevlje, uhane ali zapestnico, dekle zavrne in jih odslovi, a kljub temu se darilom noče odreči.

GNI M 26.867; PSD 42, str. 189
Posneto: Šentanel, Koroška, 1964
Peli: skupina domačinov pod vodstvom M. Šipka

Kratka ljubezenska pesem ponavlja splošno znano misel, da je ljubezen lepa, a da po njej rada boli glava. Verzno podobo pesmi sestavljajo distihi osmerca in sedmerca, kar je sicer pogosta verzno-metrična shema naših ljudskih ljubezenskih pesmi (npr. Snoč pa dav je slanca padla / na zelene travnike). Ta verzna oblika se imenuje tudi romarski verz, ki smo ga v 19. stoletju prevzeli od Nemcev. Najprej se je začel pojavljati na Štajerskem, predvsem v prevedenih pesmih, potem tudi v ljudskih, nato pa se je verzni obrazec bolj ali manj razširil po celotni Sloveniji. Pesmi s to verzno shemo navadno štejemo k relativno novejšim. Velika redkost danes pa je petglasno petje, ki pa ga je bilo mogoče v drugi polovici prejšnjega stoletja še slišati v Savinjski dolini in na Koroškem, od koder je naš primer. Mehkoba pevskih glasov spominja na zborovsko petje.

GNI M 23.554; PSD 95, str. 237
Posneto: Zgornji Tuhinj, Gorenjska, 1960
Pel: Franc Zore (1891)

Za klicanje deklet so imeli nekoč vasovalci svoje posebne pesmi ali verze, ki pa jih niso peli. Z njimi so hoteli le zbuditi dekletovo pozornost. Na Gorenjskem so tovrstnim verzom pravili kar kozje molitvice. V njih ni bilo prijaznega ogovarjanja, ampak šaljiva ali zaresna jezljivost, kadar so bila dekleta preveč izbirčna ali pa niso hotela vasovati. Takim dekletom so fantje potem »brali« kozje molitvice. Te so zaradi lokalnih in osebnih elementov precej samosvoje in posebne, zato v podobnih različicah niso razširjene po večjem slovenskem ozemlju.

GNI M 26.882; PSD 148, str. 281
Posneto: Dolga Brda, Koroška, 1964
Pela: družina Piko

Že v 19. stoletju je precej Slomškovih pesmi prešlo v repertoarje ljudskih pevcev, tudi zgornja. Vendar Slomškova pesem prvotno ni bila svatovska, ampak razpoloženjsko-vzgojna, kot večina drugih njegovih pesmi. Ker pa je v njej omenjeno zvonjenje k jutranjicam, so jo pevci na Koroškem začeti prepevati kot jutranjico ženinu in nevesti. S tem so prvotni Slomškovi pesmi dali drugačno funkcijo – obredno, svatovsko. Pesem poje mešana skupina v šestglasju, mestoma pa se glasovi razdelijo tudi na sedem delov. Zadnjih dveh kitic se pevci niso več dobro spominjali in so ju zapeli precej negotovo, poleg tega pa je na tem delu posnetka prisotnih tudi veliko tehničnih motenj. Zato teh dveh kitic nismo uvrstili v zvočno publikacijo.

GNI M 27.670; PSD 165, str. 294
Posneto: Bila/S. Giorgio, Rezija, 1966
Peli: Marija Paletti, Giuliana Najda

Nabožne pesmi znanih skladateljev največkrat niso na repertoarju ljudskih pevcev, ampak se tam ohranijo le tiste, ki so jih ustvarjali pevci sami in se niso pele v cerkvi. V Reziji pa so večino nabožnih pesmi, razen nekaj apokrifnih molitev, peli tudi v cerkvi. O avtorjih vemo zelo malo. Največkrat so jih ustvarili kar posamezni, nadarjeni pevci. Pesem Sveta mati, vi sprosite so Rezijani peli pri obredu križevega pota.

GNI M 23.242; PSD 184, str. 311
Posneto: Kopriva, Primorska, 1959
Povedala: Danila Mercina (1946)

Med številnimi do sedaj objavljenimi izštevankami za otroške igre je bilo najmanj takšnih iz zahodne Slovenije. Zato smo se tokrat odločili za izštevanko s Krasa.

GNI M 31.702; PSD 213, str. 325
Posneto: Andovci/Orfalu, Porabje, 1970
Pela: Marija Mešič (1899)

Pesem je v različicah znana povsod po Sloveniji, le da se vprašanja in s tem tudi odgovori nekoliko spreminjajo, se vežejo na različne predmete, živali in se morebiti tudi nekoliko drugače zaključijo. Zgornja, porabska različica je še najbližje nekaterim prekmurskim, od ostalih slovenskih različic pa se v marsičem razlikuje. Različen je že njen začetek, saj njen prvi verz (Stara baba, stari ded) drugod na Slovenskem poznamo iz drugih otroških ali celo šaljivih pesmi.

GNI M 22.615; PSD 518, str. 610
Posneto: Kapela, Štajerska, 1958
Povedala: šolarka

Še nekaj let po drugi svetovni vojni so otroci po vsem slovenskem podeželju hodili na dan nedolžnih otrok (28. december) od hiše do hiše tepežkat. S šibo so nekoliko »potipali« odrasle in pri tem govorili (ponekod tudi zapeli) po nekaj verzov o tepežkanju, v drugem delu pesmi pa je bilo voščilo. Tepežkanje sodi k zimskemu (božično-novoletnemu) koledovanju, zato so otroci voščili še za novo leto, v katerem naj dom, ljudi in živali spremlja sreča ter nič ali pa čim manj nadlog. Odrasli so pri vsaki hiši tepežkarje oziroma otroke obdarovali, bodisi z jedili bodisi z denarjem.

GNI M 25.123; PSD 224, str. 333
Posneto: Črešnjice pri Cerkljah, Dolenjska, 1962
Peli: skupina pevcev

Danes povezujemo jurjevanje in jurjevanjske pesmi predvsem z Belo krajino, nekoč pa so jurjevali po vsej Sloveniji. Nekje je šega popolnoma zamrla, nekje pa se je spremenila, kot npr. ponekod na Dolenjskem, kjer so fantje na predvečer sv. Jurija (23. april) nosili zelenje le še svojim dekletom. »Nevrednicam«, to je sitnim in odljudnim dekletom, zelenja niso prinesli, ampak le trnje. Šega je seveda novejša in s pravim jurjevanjem nima več nobene zveze. Tudi pesem, ki so jo še v sedemdesetih letih preteklega stoletja peli v Črešnjicah kaže, da je novejša, na kar opozarjata že njena dikcija in vsebina.

GNI M 25.580; PSD 249, str. 356
Posneto: Zagorica (Dobrepolje), Dolenjska, 1963
Pela: Ančka Lazar (1927)

Zaradi lesenih, s slamo kritih hiš, ki so bile še pred drugo vojno prisotne v naši podeželski arhitekturi revnejših kmetov in bajtarjev, je bila vedno navzoča požarna nevarnost. Zato se je v nekaterih vaseh in tudi trgih, vse do takrat ohranila služba nočnega čuvaja, ki je pel polno uro ali pa je dodal še kakšen verz na čast sv. Florijanu, zaščitniku pred ognjem. Prebivalci so bili tako vedno obveščeni, koliko je ura, hkrati pa je bilo petje nočnega čuvaja tudi znak, da ta ni zaspal. Že precej let pred vojno so čuvaji petje opustili, njihovi klici in pesmi pa so se še dolgo ohranili v spominu ljudi. Nočni čuvaji so imeli za vsako uro, ki so jo najavili, tudi kakšno pevsko »sporočilo« z nekaj verzi. Te kratke pesmice so bile lahko nabožne, moralizatorske ali pa bolj šaljive in lokalno obarvane, kakršna je tudi vsebina pesmi nočnega čuvaja iz Zagorice na Dolenjskem.

GNI M 23.674; PSD 264, str. 368
Posneto: Jastroblje v Tuhinjski dolini, Gorenjska, 1960
Pele: skupina domačinov

Pesem je najverjetneje nastala na Štajerskem, od koder so nam znani tudi njeni prvi zapisi, ki segajo v trideseta leta 19. stoletja. Takrat jo je v svojem rodnem Cerovcu zapisal Stanko Vraz. Štrekljeva zbirka ljudskih pesmi kaže, da so bile v 19. stoletju različice zapisane tudi na Kranjskem, Primorskem in v Beli krajini. Pesem o štirih vrstah vina (in ceni) ter o njihovih pivcih je priljubljena še danes.

GNI M 30.066; PSD 268, str. 373
Posneto: Velika Varnica, Štajerska, 1969
Pele: skupina domačinov

Čeprav je zgornja različica podobna pesmim, ki jih je v svoji zbirki pod naslovom Genealogija vina objavil že Štrekelj, gre pri naši različici iz Haloz za drugačen poudarek, saj za razliko od pri Štreklju objavljenih različic naša v ospredje postavlja bolj proces nastajanja vina in delo zanj. Zato ni čudno, da je bila to tudi delovna pesem, ki so jo v Halozah peli ob različnih delih v vinogradu. Zanimivo je, da je bila podobna različica posneta še v Savinjski dolini. Objavljamo pa haloško različico zaradi specifičnega zvoka tamkajšnjega ljudskega petja.

GNI M 21.086; PSD 287, str. 390
Posneto: Viševek, Notranjska, 1957
Pel: Franc Plos (1912)

Slovensko ljudsko pesništvo ne pozna veliko bojevitih, junaških ali celo slavilnih pesmi o vojski in vojaščini, saj so vse prej otožne kot pa borbene in več govorijo o nesmislu vojskovanja in o težkem fantovskem slovesu od doma in dragih. Slovenski fantje niso bili navdušeni, ko je bila 1763 uvedena splošna vojaška obveznost, ki je trajala tudi več let. Ni čudno, da se je marsikateri kmečki fant želel izmakniti vojaški službi in je postal skrivač, tudi rokovnjač. Za vse pa to ni bila rešitev, saj mnogi niso prenesli stalnega skrivanja in napornega skrivaškega življenja in so se zlomili, o čemer govori tudi ta pesem.

GNI M 25.382; PSD 304, str. 405
Posneto: Solbica/Stolvizza, Rezija, 1962
Pela: skupina žensk, vodila Irma Buttolo (1929)

Večina rezijanskih pesmi, tudi ljubezenskih, je povezanih z naravo ali pa je posamezna pesem sploh le kratka impresija s čudovito metaforiko in kratko, a občuteno mislijo. Nekateri radi primerjajo rezijansko liriko kar s staro kitajsko ali japonsko, zaradi zgoščenosti in impresivnosti. Ta »podobnost« je najbrž le v elementarnem čutenju narave, vsakega najmanjšega življenja v njej, četudi hoče pevec povedati le dejstvo, kaj je videl, ko se je povzpel na Kilo in kako je bil srečen, ko mu je na Učji pomahalo dekle, kar je tudi vsebina te pesmi. Z vidika načina petja je v pesmi zanimivo petje z ležečim spodnjim tonom oziroma bordunski način tvorjenja večglasja; karakterističen za rezijansko ljudsko pesem pa je tudi zlogovni refren ob koncu vsake kitice.

GNI M 22.728; PSD 317, str. 416
Posneto: Križ, Gorenjska, 1958
Pela: Kovačeva Micka (1888)

Pesem je doslej znana le v štirih različicah. Tri je objavil že Štrekelj, eno pa so posneli sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta leta 1958. Očitno je nastala v Smledniku ali v okolici. Po mnenju pevcev, naj bi jo na začetku 20. stoletja zložil smledniški hlapec Janček. Pesem naj bi imela resnično ozadje, ko so smledniška dekleta gobarila in so gobe prodajale na ljubljanskem trgu. Vsebinsko bi se pesem lahko zaključila že po peti kitici, a jih ima še pet, ki pa so vsebinsko zelo raznorodne in ne sodijo več k pesmi. Vzrok temu je poskočniški ritem. Poskočnice so kratke, štirivrstične pesmi z zaključeno vsebino. Ker je bila zgodba o nesrečnih oz. goljufivih gobarjih ustvarjena v poskočniških kiticah, so se jim sčasoma spontano dodajale še druge, vsebinsko različne poskočnice.

GNI M 27.781; PSD 326, str. 425
Posneto: Osluševci, Štajerska, 1965
Pel: Marjan Korpar (1933)

Slovenske ljudske pesmi o različnih poklicih oziroma obrteh in obrtnikih imajo navadno neko dvojno naravo: po eni strani je obrt nujno potrebna, po drugi strani pa so obrtniki nebodigatreba, ker so vedno predragi. Pesmi, ki so nastale med obrtniki samimi oziroma v njihovih cehih, navadno poveličujejo določen poklic ali opisujejo težavnost dela, večkrat pa so tudi šaljive. Pevci so za kozarec vina radi zapeli kakšno o določenem poklicu. Naša pesem predstavlja kolarja, ki je bil za kmeta nepogrešljiv. Zato se pesem tudi konča z mislijo, kolár naj pije, köjko če, / kölko mo v želodec gre.

GNI M 26.754; PSD 334, str. 432
Posneto: Zilje, Bela krajina, 1957
Peli: skupina pevcev

Kljub tehnično malo slabšemu posnetku smo pesem vendarle uvrstili v naš izbor, saj v ljudskem pesništvu bolj redko srečamo zaporniško pesem, posebno še tako, ki je nastala v preteklosti, a je še danes živa med pevci.

GNI M 33.980; PSD 357, str. 453
Posneto: Verice-Ritkarovci/Kétvölgy, Porabje, 1972
Pela: Margit Gáspár (1951)

Poleg junaških, zgodovinskih, pravljičnih, socialnih in drugih tem sodijo med pripovedne pesmi tudi tiste, v katerih nastopajo živali, ki imajo človeške lastnosti. V pričujoči pesmi iz Porabja gre za znan motiv o zaljubljenem kosu. Pravzaprav gre za dva tematska sklopa: v prvem je prisoten motiv o dveh lovcih, ki bi rada ustrelila kosa. V različicah se kos lovcema vedno izmuzne in navadno se variante tu tudi končajo. Zato lahko govorimo o posebnem motivu, kjer kos zasmehuje lovca. Drugi samostojen motiv pa je o zaljubljenem kosu in njegovih ljubicah. V naši varianti pa sta oba motiva združena v eno pesem. Pettonska melodija, ki je tudi sicer pogostejša pri pesmih tega področja, priča o starejšem izvoru pesmi, vendar pa s poltonom že nakazuje prehod v diatonsko melodijo.

GNI M 23.505; PSD 470, str. 561
Posneto: Zgornji Tuhinj, Gorenjska, 1960
Pel: Jože Jeglič (1909)

V prvi knjigi Štrekljeve zbirke je objavljen le Vrazov zapis o nagli smrti treh hčera. Pesem, vključno s pričujočo objavljeno različico iz 20. stoletja, je v svojem bistvu moralistična, saj opozarja, da smrt čaka vse in prizadene tudi bogate, v našem primeru gostilničarko, ki se ne usmili popotnice (smrti) in ji noče dati prenočišča, zato izgubi vse tri hčere. Pesem ima nekoliko poudarjeno socialno plat oziroma ponavlja standardni motiv o lakomnih krčmaricah, ki jim šele božja kazen odvzame njihovo bogataško bahavost in samozavest. V Tuhinjski dolini, kjer je bila pesem posneta, so jo zaradi motiva smrti peli tudi pri varovanju mrliča.

GNI M 31.984; PSD 414, str. 511
Posneto: Obirsko/Ebriach, Koroška, 1969
Peli: Valentin Polanšek, Justina Polanšek, Valentin Mak, Johan Brumnik, Franc Brumnik, Karl Haderlap, Matija Karničar, Silvester Karničar

Tudi ta pesem je kontaminacija dveh pripovednih pesmi z ljubezensko tematiko. V prvem delu je pesem le različica dobro znane balade o zvesti ljubici, ki leta in leta zvesto čaka fanta, da se vrne iz vojske. Drugi del pa je balada o dekletu, ki ima rajši brata kot ljubčka, zato mora umreti. Pesem je zapeta na način izmenjave petja posameznika s skupino. Prvi verz v svobodnem ritmu vedno zapoje solist, nato pa se mu v štiriglasnem sozvočju pridružijo ostali ljudski pevci in pevke.

GNI M 23.036; PSD 163, str. 292
Posneto: Vrba, Gorenjska, 1959
Peli: Anton Mulej, Malka Tavčar, Vinko Zupan

Pesem v tej podobi zveni nekoliko šaljivo in obešenjaško. Dokazuje pa, kako se lahko nekoč tragična balada o obsodbi dveh tujcev na smrt prevrsti v vsebinsko popolnoma nasprotno pesem. To se večkrat zgodi s starejšimi baladami, ki so nastale takoj po nekem aktualnem dogodku (v tem primeru obešenje Italijanov na Friškovcu, kjer je bilo v davnih časih ljubljansko morišče). Potem, ko je dogodek pozabljen, se pesem lahko prevrsti v drugo, se skrajša ali pa celo pozabi. Pričujoča različica tudi nima več prave baladne strukture, saj je po svoji funkciji postala le šaljiva pesem z nekaterimi elementi drugih šaljivih pesmi.

GNI M 24.832; PSD 407, str. 504
Posneto: Češnjice (nad Blagovico), Gorenjska, 1961
Pela: skupina pevcev

Pesem je bila nekoč znana po celotnem nemškem ozemlju, saj je tam v 16. stoletju tudi nastala. K nam je prišla v 17. ali morda v 18. stoletju in dobila nekaj slovenskih potez in sprememb. Značilno za vse privzete pesmi je, da se krajevno, mentalno, vsebinsko in glasbeno podredijo novemu okolju in pevskemu okusu. Balada se je slovenskim pevcem tako priljubila, da smo od 19. stoletja, ko je bila pesem prvič zapisana pri nas, pa do danes, zabeležili že več kot sto različic. Pri skoraj vseh različicah je v navadi, da si petje prvih dveh verzov izmenjujeta dva pevca solista, nato pa se pri ponovitvi obeh verzov petju priključijo ostali.