Edna ftica priletejla: ljudske pesmi iz Porabja

Mikrofoni Glasbenonarodopisnega inštituta so torej pesemsko izročilo v porabskih vaseh prestregli v času, ko je bila ljudska kultura v tem območju zaradi izoliranosti izjemno živa, hkrati pa so se ji obetale spremembe. Ob tem so inštitutski sodelavci z zanimanjem za petje Slovencev v Porabju vsaj delno presegli tisto držo, ki je bila značilna za odnos matične domovine do porabščine. Porabščina, ki ji je v praktičnem in simbolnem pogledu dajala veljavo predvsem uporaba v liturgičnih besedilih (Just, 2015: 104), ni bila vključena v pouk slovenščine, kar je ohranjalo jezikovno oddaljenost od uradne slovenščine in v Porabcih vzbujalo občutek manjvrednosti njihovega narečja (prim. Just, 2015: 103). Zanimanje za pesemsko izročilo porabskih Slovencev je zato pevcem nudilo tudi simbolično ovrednotenje njihove govorice in priznanje prizadevanju za njeno ohranjanje.

Raznoliko pesemsko bogastvo je razkrilo veliko bližino z izročilom Prekmurja. Ta bližina kaže na zgodovinsko sorodnost, na podrejenost ogrski kroni, ki se je med porabskimi Slovenci povezovala predvsem z vlogo Železne županije, ob koncu 19. stoletja pa tudi monoštrskega okraja (več Kozar-Mukič, 1988: 87). Ne glede na državno mejo, ki je v letih po drugi svetovni vojni preprečevala nadaljnja prepletanja izročila nekdanjega skupnega območja, se je ta bližina tako ohranjala še desetletja po trianonski mirovni pogodbi, torej po tem, ko je ta del Slovenske krajine pripadel Madžarski (Kozar-Mukič, Hirnök Munda, 2004). Hkrati posneto gradivo izraža tudi prepletanja, in sicer tako v pesmih, ki so jih porabski Slovenci prevzeli iz osrednje Slovenije, kot v pesmih, ki so jih spoznavali med sezonskim delom (več Kozar-Mukič, 1996: 140–141), ob tem pa tudi sobivanje z Madžari in gradiščanskimi Hrvati iz Železne županije.

Pesemsko izročilo Slovencev v Porabju, ki ga predstavlja zvočna publikacija, je mogoče razumeti le z umeščenostjo v miselni svet, v katerega je poseglo zanimanje raziskovalcev. Pevci so v pripovedih, tu in tam ujetih tudi na magnetofonski trak, še ohranili spomin na številne šege, v katerih je mogoče prepoznati arhaične elemente. Ob bedenju pri pokojniku je ob pesmi zaživel lik enookega Pestjana, ki je pobiral umirajoče, v pripovedih so živele vile in morske deklice. Pesmi in pripovedi o petju in plesu so razkrivale podobo verovanja, ohranjenega v obredju, kot na primer pomen vode, ognja in cvetja v ključnih trenutkih leta ali življenja posameznika, magični pomen pesmi in plesa pa je bil viden v številnih šegah. S pripovedmi so zato oživile tudi podobe časa, ki ga ni bilo več: od podobe lepe nedelje v maju in brezovih vejk nekje na čistini, okrog katerih so plesali, do drobnih vsakdanjih navad, upodobljenih v besedah »Prlé so návado meli …«.

Bogastvo porabskega pesemskega izročila preseneča s povezanostjo z naravo. Zdi se, kot da ta povezanost ohranja sledi porajanja porabskih vasi: to območje, ki je konec 12. stoletja pripadlo cistercijanski opatiji v Monoštru in je bilo pred tem gozdnato, močvirno in redko naseljeno, je namreč prebivalcem ob krčenju gozdov in izsuševanju močvirja (več Kozar-Mukič, 1988: 101) ponujalo veliko več stikov z naravo, kot jim jo je pozneje nudilo samo kmečko delo. V izražanju bližine z naravo najbolj preseneča povezanost z motivom ptice: z mislijo na ptico, ki je prinesla »veseli glas«, se začenjajo ali le srečujejo različne pesmi – ljubezenske, pripovedne in vojaške. Ptice so navzoče kot metafore v poimenovanjih ljubljene osebe ali kot izraz hrepenenja, oponašanje ptic pa je prišlo tudi v otroško izročilo. Z mislijo na ptice svojo pripoved o pesemskem izročilu Porabja prepleta tudi pričujoča zvočna publikacija.

Omejene možnosti prikaza pesemskega izročila na zvočni publikaciji so narekovale izbor, ki ne more razkriti vseh razsežnosti pesemskega bogastva Slovencev v Porabju. Pesmi, izbrane na podlagi različnih kriterijev, zato s svojo večstransko povednostjo skušajo čim bolj celovito predstaviti vlogo petja in pesmi, hkrati pa razkriti tudi dokumentarnost izročila, ki priča o preteklosti vsakdanjega življenja v tej pokrajini ob Rabi.

V zvočni publikaciji se tako prepletata pot posameznika in vloga skupnosti. Obe se povezujeta tudi s praznovanji, ki jih zaznamuje cerkveni koledar, in s trdo vsakdanjostjo, ki se je komajda spominjala praznika. Posameznikova pot je nakazana s pesmimi, ki razkrivajo človeško usodo, razpeto med ljubeznijo in smrtjo, med hrepenenjem in neizprosno vsakdanjostjo, med svobodo, ki jo je navadno označeval samski stan, in odvisnostjo, ki je predvsem za ženske nastopila po poroki.

Začetne pesmi v zvočni publikaciji, ki jo zgovorno uvaja pesem Edna ftica priletejla, se povezujejo z ljubeznijo; sem sodita znani pesmi Micka vu püngradi raužce bere in Teče mi voda po ciglaj, ki sta s svojo hrepenenjsko močjo že kmalu po prvi svetovni vojni postali vabljivi za poustvarjalnost v osrednjeslovenskem območju, dopolnjujejo pa ju pesmi Fantič mi gre v zeleni log, Dekličice, noričice in Pravo sem ti dostakrat, ki ljubezen postavljajo v okvir moralnih omejitev tedanje družbe. Poroka, ki je sledila ali nasprotovala izboru posameznikov, je bila pomemben osebni in družbeni dogodek, poln bogatega obredja. Svatbo v zvočni publikaciji ponazarjajo pesmi O zdaj, moja obseda, s katero se je nevesta poslavljala od svatbenega omizja, šaljiva pesem Gospaud je poslo toga medveda, sestavljena kot hagada, in napitnica Primi, bratec, kupico, ki se po melodiji, nauti, sklada s predhodno obredno pesmijo. Številne ljubezni pa se niso mogle zaključiti s poroko, ne v tradicionalni družbi ne v sodobnosti, kar kaže tudi pesem Moj rauzmarin se doj posüšo; ta pesem kaže tuj vpliv, prinesen iz osrednjeslovenskega območja.

Trdo vsakdanjost, ki je pogosto nastopila po poroki, nakazuje pesem Lajnsko leto sam se oženo. Pesem hkrati kaže na vpliv iz osrednje Slovenije, tako kot pesem Mati betežujejo: gre za podobe krutih življenjskih usod, ki so se kot vznemirljive zgodbe s pesmijo prenašale tudi med oddaljenimi pokrajinami. Med ti dve pesmi se v zvočni publikaciji zvrščajo pesemske podobe obredno obogatene vsakdanjosti. Predstavljeni so kokodakanje, s katerim so fantje v Porabju, kleče na polenih, navsezgodaj zjutraj na lucijino prinesli blagoslov, novoletno voščilo Frištji bojte, zdravi bojte in inštrumentalna kolednica Marš (z melodijo pesmi iz madžarske operete Három tavasz, Tri pomladi), ki so jo, dopolnjeno z voščilom, igrali ob novoletnem koledniškem obhodu. Duh protestantizma prinaša trikraljevska kolednica O sveti tri krali, ki jo zaključuje prošnja za dar. V ta duhovna obzorja vstopa pripovedna pesem s srednjeveškim izročilom o grehu in pokori Teči, teči, bistra voda, ki ji sledi srednjeveška velikonočna pesem Kristuš nam je od mrtvih stau.

Glasove preproste vsakdanjosti otroške igre prinašajo trije primeri oponašanja ptic: Gibice bi peko, Večerjo sem sküjo, Moj oča birauf; zadnja z besedo birauf ohranja spomin na ljudsko pravo, sodnika. Pesmi Šetala se v püngradi divojka in O kako je duga, duga paut pa sta dva nasprotujoča si odziva na srečevanja s tujostjo, vidna tudi ob sezonskem delu: prva se na ta srečevanja odziva lahkotno, tudi s prevzemom nemških besed, druga izraža trpko doživljanje ločenosti od doma. Že omenjeni družinski pripovedni pesmi Mati betežujejo pa na zvočni publikaciji sledijo odzivi, ki izražajo moč krščanskega izročila: molitev O Jezoš, ne ostavi me, romarska pesem Mati Kristošova in zlati očenaš Sveti božji križ, ki nakazuje pogostnost apokrifnih molitev v porabskem izročilu.

Po vojaški pesmi Fanti sinički na vojske so šli so nanizani različni odzivi na vsakdanjost: oponašanje kolesa, smešenje drugih vasi, tokrat vasi Ritkarovci, pripadnost skupnosti, izraženo s pesmijo Mi, Senčarje, mi se ne prodamo in šaljiva otroška Stari ded, stara baba. Lahkotni odziv na svet prekinjajo pesem Franciška najjakša deklina je bla, ki je s pripovedjo o nesrečni smrti blizu štajerskim slovesom, molitvi Oče naš in Zdrava bojdi, Marija ter mrliška pesem Stari ino mladi.

Različne podobe vsakdanjosti vsebinsko označujejo tudi zadnji del zvočne publikacije, kjer je v večji meri navzoče prevzemanje od drugod: takšne so ljubezenske pesmi Na brejgi trnina, Včera večer sem jaz pismo daubo, kjer oživijo trpke podobe neuresničene ljubezni, in pesem Na kraj na pajasli (Na koncu vasi), ki je kot pesem Dombon van a házam (Na hribu je moja hiša) navzoča tudi v madžarščini. Mednje se uvršča šaljiva pesem Moram iti k mojoj kumi, priljubljena tudi zaradi svatbenih knjižic, prevzemanje iz osrednjeslovenskega prostora pa nakazuje pesem Hodmo na Štajersko. Zvočno publikacijo zaključuje podoba hrepenenja, nakazana tudi z letom ptic na jug: pesem Drügački život je lep, ki ohranja spomin na skupno sezonsko delo z Gradiščanskimi Hrvati iz Železne županije, je hkrati tudi izraz upanja.

Na podlagi pesemskega gradiva, posnetega v Porabju, je bila leta 1989, pred velikimi družbenimi spremembami v Sloveniji in na Madžarskem, izdana pesmarica, in sicer kot pomoč, »da se porabsko ljudsko petje nadaljuje v mlajših generacijah« (Terseglav, 1989: 5). V letih po teh družbenih spremembah sta dve pesmarici z »najbogatejšo erbo« izšli tudi med samimi porabskimi Slovenci (Mukič D., Mukič F., 2001; 2003). Danes so pesmi, večinoma posnete pred skoraj pol stoletja, znova zazvenele. Porabščina sicer ni več stigmatizirana, družbene razmere pa so z asimilacijo njen življenjski prostor močno zožile. S poslanstvom, ki ga simbolično označuje naslov Edna ftica priletejla, ta zvočna publikacija prihaja kot vabilo. Vabilo k poslušanju in vabilo k petju, predvsem pa kot vabilo k vnovičnemu odkrivanju zvočne pripovedi o spevnosti slovenske besede v porabskih vaseh.

Urša Šivic: Zvočnost pesmi in petja v Porabju

Glasbena analiza dokumentarnih zvočnih posnetkov iz Prekmurja in Porabja utrjuje prepričanje, da pokrajini sicer pripadata različnima državnima enotama, v svojem izraznem bistvu pa sta močno prepleteni: ta prepletenost ne poteka le v smeri proti zahodu, kjer obe pokrajini povezuje slovenščina, temveč tudi v smeri proti vzhodu, kjer je prav glasba nosilka številnih medkulturnih vezi (več gl. Šivic, 2010a, 2010b).

Medtem ko je v prekmurskem zvočnem gradivu navezanost na sosednji, madžarski prostor še nekoliko oddaljen pridih, pa zvočno gradivo, posneto med porabskimi Slovenci, razkrije razmeroma intenzivne vezi z madžarsko glasbo. Če sta med prekmurskimi različicami »karakteristični ritem slovaških in madžarskih ljudskih pesmi« in sinkopirani ritem (Dravec, 1957: XXXVIII) še redka parametra, pa pesmi, kot sta na primer objavljeni O zdaj, moja obseda in Moram iti k mojoj kumi, upravičujeta njuno domačnost na drugi strani meje. Ob pogostnosti pesmi, kot so Stari ino mladi, Moram iti k mojoj kumi, Včera večer sem jaz pismo daubo, smemo domačnost v kulturnem sobivanju pripisati tudi molovskim tonskim sistemom. Enoglasno petje kot petje dveh ali več pevcev je element, ki je, sodeč po arhivskem gradivu, v prekmurskem okolju še razmeroma redek, v porabskem gradivu pa dokaj pogost (prim. Kumer, 1975: 101; Dravec 1957: XLV). Petje v unisonu, ki bi bilo alpski slušni estetiki tuje in je bilo zanjo odraz pevskih nesposobnosti, se v objavljenih pesmih Pravo sem ti dostakrat in Mati Kristošova kaže kot estetsko popolnoma zadovoljiv izraz.

Terčno dvoglasje je temeljni način skupinskega petja v prekmursko-porabskem prostoru, tudi v primerih, ko pojejo skupaj ženske in moški, torej z dodanim basovskim registrom. Osnovni strukturi z glasovoma na staròu/na staró/nízko (za spodnji glas) in na mladòu/na mladó/na vísiko (za zgornji glas; prim. Dravec 1957: XLIV; Kumer 1975: 102–103) se v takem primeru pridruži še tretji glas, in sicer kot oktavna podvojitev ene izmed zgornjih dveh melodij. Glasove takrat poimenujejo: na staró (za spodnji glas), na srêjdno (za srednji glas) in na mladó/na vísiko (za zgornji glas), pri čemer porabski pevci skupek teh glasov dojemajo kot triglasje. Znotraj prevladujočega dvoglasja je pogosto dosledno terčno ali sekstno dvoglasje (Micka vu püngradi, O kako je duga, duga paut, Drügački život je lep), ki pa s tonskim gibanjem spodnjega glasu pogosto nakazuje tendence k harmoniziranju oz. ustvarjanju hipnega učinka basiranja (Edna ftica priletejla, Moj rauzmarin se doj posüšo, Fanti sinički na vojske so šli, Franciška najjakša deklina je bla, O sveti tri krali, Mi, Senčarje, mi se ne prodamo in Na brejgi trnina).

Podoba pevske kulture v Porabju, kot jo razkriva zvočna publikacija Edna ftica priletejla, ni zaokrožena: posnetki so namreč nastali v zelo kratkem času, v obdobju treh let. Manjkajo nam zvočne informacije za obdobje od sedemdesetih let naprej, ko je na gospodarskem, političnem in kulturnem področju prišlo do velikih sprememb; te spremembe so namreč vplivale tudi na pevske prakse in repertoar. Zunaj časovne sive lise najdemo v našem arhivu šele posnetke iz leta 2000, ko je – tako v Porabju kot v Sloveniji – vrzel v »spontani pevski praksi« zapolnjevala revitalizacijska dejavnost organiziranih pevskih skupin. Tako sta na zvočno publikacijo uvrščena posnetka ženskih pevskih skupin iz Monoštra in Števanovcev, in sicer kot odraz še živega spomina na petje na eni strani in nujnega besedilnega, slogovnega in izraznega poenotenja na drugi strani. V pesmih Micka vu püngradi in Na brejgi trnina je slišati značilno dvoglasje, kratki zaključki verzov, ki sodijo k posebnostim porabskega petja, pa so tu še posebej izrazito poudarjeni.

Zvočna publikacija Edna ftica priletejla nam torej z vsako pesmijo na svoj način slika preplet zahodnega in vzhodnega glasbenega izrazja. Z objavo pesemskega izročila Porabja pa hkrati dopolnjuje v Prekmurju dokumentirane ljudske pesmi – te smo leta 2010 objavili na zgoščenki Spejvaj nama, Katica – in razkriva prepletanja, ki segajo preko državnih in časovnih ločnic.