Bog daj dobro leto - Ljudska pesemska dediščina Adlešičev

(GNI M 44.199)
Posneto: Adlešiči, 1987
Pele: Anka Adlešič, Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marija Peteh, Stanka Veselič, Marija Vranešič

Evropski obred kresovanja (24. junija) je bil nekoč znan po vsej Sloveniji, do danes pa se je v vsej svoji izrazitosti ohranil le v Beli krajini. Od tu izhajajo tudi najbolj znane kresne pesmi, ki jih pevke kresnice pojejo pred hišami in stanovalcem želijo vse dobro, kakor tudi srečo pri letini in živalih. Za svoje petje in voščila so bile kresnice tudi obdarovane, največkrat s hrano, lahko tudi z denarjem. Kresnice so se vedno držale pod roko, tako da se nihče ni mogel vriniti mednje, saj bi po ljudskem verovanju to pomenilo nesrečo, lahko tudi smrt v hiši. S starim poganskim verovanjem je povezano tudi petje, pri katerem se kresnice niso smele zmotiti, saj bi tudi to pomenilo nesrečo. Predstavljamo starejšo melodijo, pri kateri se pevke kresnice »lovijo«, kar pomeni, da ena skupina pevk začne peti in še preden dokonča verz oz. glasbeno frazo, z drugim verzom že vskoči druga skupina pevk. In takšno neprekinjeno petje se nadaljuje do konca. Ta adlešički način petja nekoliko spominja na cerkveno antifonalno petje, po podatkih informatorjev pa je neprekinjeno petje povezano spet z verovanjem, da se želja oz. pesem ne sme prekiniti, ker bi tudi to prineslo nesrečo.

(GNI M 28.177)
Posneto: Ljubljana, 1967
Povedala: Marica Skube

Jurjevska koledovanja kot ljudski praznik pozdrava zelenju in pomladi so bila nekoč razširjena po celotni Evropi in tudi po Sloveniji, najdlje pa so se ohranila v Beli krajini, a so tudi tam v začetku 20. stoletja zamrla. Ohranile pa so se pesmi. Danes šego jurjevanja ohranjajo folklorne skupine. Tudi v Beli krajini so fantje vodili v zeleno odetega dečka od hiše do hiše in ob tem povedali ali zapeli dobre želje. Belokranjske jurjevske kolednice so samosvoje, saj se vsebinsko in izrazno bolj naslanjajo na podobne hrvaško-kajkavske. Pesmi so lahko različno dolge, ene ohranjajo več poganskega elementa, druge širijo želje. Tu objavljena recitirana različica je močno okrnjena in skrajšana in poudarja le še želelno bistvo.

(GNI M 35.352)
Posneto: Adlešiči, 1975
Pele: Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marica Skube, Stanka Veselič, Marica Vranešič

Dve metrično enaki, vsebinsko pa sila različni pesmi se začenjata z zgornjimi verzi. Prva je stara, po vsej Sloveniji znana ljubezenska pesem o opreznem dekletu, druga pa je domoljubna, ki jo objavljamo tu. Vse kaže, da so pevci znano ljubezensko pesem spremenili v domoljubno že v začetku prejšnjega stoletja. Belokranjski pevci so zatrjevali, da je staremu ljudskemu metričnemu modelu dodal domoljubno vsebino belokranjski rojak in veliki slovenski pesnik Oton Župančič.

(GNI M 30.802)
Posneto: Črnomelj, 1969
Peli in igrali: člani folklorne skupine iz Adlešičev

Lepa Anka je gotovo najbolj znan belokranjski ples, ki so ga po 2. svetovni vojni v svoj spored vključile številne folklorne skupine po Sloveniji. Prvi zvočni posnetki te plesne pesmi so iz leta 1955 s Preloke in iz Adlešičev. V naš izbor smo uvrstili posnetek iz leta 1969, ko so adlešički tamburaši ter pevci in pevke sodelovali na Jurjevanju v Črnomlju. Ples se je skupaj s pesmijo v Belo krajino razširil s Hrvaškega, saj poznajo variante v Podravini in Posavini ter v bližnjem Severinu (Ramovš 1980). V Beli krajini je znan predvsem v krajih, za katere vemo, da so jih nekoč naseljevali Uskoki (Preloka, Adlešiči, Bojanci).

(GNI voščeni valj št. 3)
Posneto: Adlešiči, 1914
Peli: Ferdo Požeg, Jurij Požeg, Mare Požeg, Miha Požeg, Kate Adlešič, Mare Adlešič, Miha Adlešič, Ane Rožman

Ker je bilo na voščenem valju fonografa prostora le za eno ali dve kitici, je gornji posnetek okrnjen, saj pesmi manjka precej kitic. Plesna igra je v péti obliki znana le v Beli krajini, pač pa je bila splošno razširjena otroška igra z recitiranjem, ko so otroci zadrževali zadnjega v vrsti. Očitno je otroška različica mlajša in se je razvila iz starejše igre odraslih. V Beli krajini oblika mostne igre odraslih variira glede na kraj, saj so jo različno izvajali v Metliki, Črnomlju in Predgradu. Vsi trije kraji so imeli grad, kar pojasnjuje vsebino in starost plesne igre in spremljajoče pesmi. Odrasli, ločeni na dve nasproti si stoječi skupini, so peli v dialoški obliki vprašanj in odgovorov. Besedilo je vezano na graščinsko oz. fevdalno tematiko. Podložniki so enkrat v letu, vsaj domišljijsko, prevzeli oblast od graščaka in takrat so lahko graščaku očitali (vsaj v pesmi) vse njegove napake, gosposka pa se je branila (prav tako v pesmi) z očitki na račun podložnikov. Skozi čas se je osnovni motiv sicer ohranil, a se je spreminjal, ko so pevci začeli vnašati v pesem še druge osebe. Zato so nekatere različice lahko daljše, z vrsto dodanih kritik na račun določenih oseb. Pesem in ples danes ohranjajo le še folklorne skupine.

(GNI M 44.164)
Posneto: Jankoviči pri Adlešičih, 1987
Pela: Nežka Raztresen

Pesem o nostalgiji po samskem stanu, v številnih različicah znana po vsej Sloveniji, je bila zapisana že v 19. stoletju. Belokranjska različica na zgoščenki se zdi nekoliko okrnjena, saj izpušča vse opise in se osredotoča le na vsebinsko jedro in na nauk pesmi. Verz je daktilski peterec z anakruzo, ki je pogost verz slovenskih poskočnic.

(GNI M 44.206)
Posneto: Adlešiči, 1987
Pele: Anka Adlešič, Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marija Peteh, Stanka Veselič, Marija Vranešič

Nekoč, ko je pokojnik do pogreba ležal doma, so domači, sosedje in znanci pri njem »varovali«, so ob njem bedeli, molili in peli. Pričujoča pesem je primer take obsmrtnice. Pesem je bila po vsej Sloveniji znana vsaj že od 19. stoletja in jo pevke in pevci pojejo še danes, a v drugačnih okoliščinah oz. ob drugačnih pevskih priložnostih. Verjetno je obsmrtnica nastala ob smrti mladega, še neporočenega dekleta.

(GNI M 27.250)
Posneto: Črnomelj, 1965
Igrali: člani folklorne skupine iz Adlešičev

V Zbirki pokrajinskih pesmaric je leta 1948 skladatelj Matija Tomc objavil zapis in priredbo belokranjske pesmi Igraj v kolo jabolko in na melodije te pesmi je adlešička folklorna skupina začela plesati tribučko kolo. Ta na novo postavljeni ples se odvija v t. i. »zaprtem kolu« (Ramovš 1995) in je nastal zaradi potreb belokranjskih folklornih skupin po novih plesih. Tribučko kolo se je razširilo še k drugim belokranjskim folklornim skupinam, prevzele pa so ga tudi druge folklorne skupine zunaj Bele krajine.

(GNI M 20.018)
Posneto: Adlešiči, 1955
Pela: domačinka

Pesem, kot jo poznamo in pojemo danes, je precej okrnjena, saj se konča tako, da deklica izpusti ujeto ribico. Zlasti starejše različice so daljše in prinašajo še ljubezenski motiv oz. zgodbo zaljubljenega dekleta in njene izgube nedolžnosti. Ker je bila mogoče pesem s tako vsebino »pohujšljiva«, so zadnji del pevci začeli opuščati, v nekaterih različicah se zato pojavi nabožni konec in so človeške želje usmerjene k Bogu. Žal imamo prve zapise te pesmi šele iz začetka 20. stoletja, zato ne vemo, ali je pesem starejša in kakšna je morebiti bila. Mikavna je misel, da je pesem mogoče le del starejše, ne več znane pravljične balade o zlati ribici, ki za svojo izpustitev obljublja, da bo izpolnila vsako željo. Takšen motiv poznamo iz proznega izročila. Verz (sedmerec z anakruzo) in dvovrstična kitica pesmi dajeta slutiti prvotno baladno obliko pesmi.

(GNI M 28.180)
Posneto: Ljubljana, 1967
Pele: Marica Skube, Marija Šuštar, Stanka Veselič

Naša različica je nekoliko okrnjena pripovedna pesem oz. ljubezenska balada z mednarodnim motivom o preizkušanju fantove ljubezni in zvestobe. Pesem je domnevno prišla v Belo krajino že z Uskoki. Sčasoma je izgubila svoj opisno-epski okvir in je v njej prevladal lirizem, v nekaterih različicah pa je čutiti tudi doslednejši premik k slovenjenju besedila. Adlešička različica še ohranja hrvaške ikavske elemente, kar bi kazalo na to, da je pesem prišla iz hrvaškega Primorja. Hrvaške različice, zapisane v Baranji in v karlovškem Pokolpju ter pri gradiščanskih Hrvatih v Avstriji, še ohranjajo močan pripovedni okvir, zato so daljše in motivno bolj razvejane (Terseglav 1996).

(GNI M 44.207)
Posneto: Adlešiči, 1987
Pele: Anka Adlešič, Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marija Peteh, Stanka Veselič, Marija Vranešič

Po izjavah pevk in pevcev so to pesem v Belo krajino prinesli belokranjski fantje nekje v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Da pesem še ne živi dolgo v Beli krajini, priča tudi skoraj nespremenjen jezik s še trdno hrvaško osnovo. Čeprav gre za šaljivo ljubezensko pesem, so jo Belokranjci največkrat peli ob delu v vinogradu.

(GNI voščeni valj št. 20)
Posneto: Adlešiči, 1914
Peli: Ferdo Požeg, Jurij Požeg, Mare Požeg, Miha Požeg, Kate Adlešič, Mare Adlešič, Miha Adlešič, Ane Rožman

Zaradi stoletje starega posnetka na voščenem valju je pesem malo težje razumljiva. Je pa prvi posnetek že v 19. stoletju priljubljene ljubezenske pesmi. Ta v dialoški obliki med fantom in dekletom poudarja dekletovo žalost zaradi fantove nezvestobe. Dekletu so v tolažbo le cvetice in ptice, ribe in narava sploh, kar pa hoče ljubosumni fant uničiti, da bi dekle ostalo brez tolažbe. Ob pesmi je zanimiva opomba iz leta 1914, v kateri je zapisano, da je to »nova pesem« (Kunej D. 2008).

(GNI M 28.178)
Posneto: Ljubljana, 1967
Povedala: Marica Skube

V liturgičnem koledarju je 28. december spominski dan na nedolžne betlehemske otroke, ki jih je dal pobiti judovski kralj Herod. Spomin na to naj bi bilo tudi tepežkanje, katerega izvor je iz časov poganstva, a mu je Cerkev dala novo vsebino. Ko so otroci hodili od hiše do hiše, so domače simbolično udarili s šibo in pri tem zaželeli srečo v novem letu, za kar so prejeli dar.

(GNI M 35.350)
Posneto: Adlešiči, 1975
Pele: Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marica Skube, Stanka Veselič, Marica Vranešič

Junaška pripovedna pesem, ki je na Slovensko prišla z Uskoki, ima zanimivo usodo. Od 19. stoletja naprej jo srečujemo v treh jezikovnih različicah. Belokranjski zapisi in posnetki kažejo še dokaj trdno hrvaško jezikovno podobo, v Slovenskih pesmih kranjskiga naroda iz leta 1839 je objavljena t. i. različica s Kranjskega, ki predstavlja hrvaško-slovensko jezikovno mešanico. Podoben ji je tudi Kocijančičev zapis z Goriškega iz 19. stoletja. Že skoraj čisto slovensko podobo pa ima gorenjska različica, objavljena v 1. knjigi Slovenskih narodnih pesmi s konca 19. stoletja, ki jih je zbral in uredil dr. Karel Štrekelj. Zapis uskoške pesmi na Gorenjskem je seveda izjemna zanimivost. Vse zapisane različice dokazujejo, da so od Uskokov pesem prevzeli Belokranjci, od primorskih Uskokov pa Slovenci iz goriške pokrajine, od tam pa se je pesem najbrž razširila še na Gorenjsko. Ker slovensko glasbeno izročilo ne pozna melodične vrstice za dvanajsterec, v katerem je bila pesem ustvarjena, so slovenski pevci verz prilagodili svojim metro-ritmičnim zakonitostim in glasbenim zahtevam, zato so prvotni dvanajsterec razdelili na dve glasbeni vrstici oz. na daktilske šesterce (Terseglav 1996).

(GNI M 44.169)
Posneto: Adlešiči, 1987
Pela: Marija Cvitkovič

Do konca 19. stoletja so bile vse različice te pesmi, razen ihanske, ki jo je zapisal Anton Breznik, dokumentirane le v Beli krajini, kjer je pesem še danes živa. Je ljubezenska žalostinka dekleta, ki nima več komu trgati rož, saj je njen dragi daleč v službi grajskega pisarja. Različice pesmi so bile znane in zapisane tudi na Hrvaškem, zato sklepamo, da se je od tam razširila v Belo krajino. Domnevo podpirajo informacije pevcev, da so pesem belokranjski sezonski delavci slišali na Hrvaškem in jo od tam prinesli domov.

(RS N-2104)
Posneto: Adlešiči, 1980
Pela: skupina žensk

Med cerkvenimi prazniki ima v ljudski pobožnosti poleg božiča in velike noči posebno mesto tudi praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren (15. avgust). Poleg cerkvenih prazničnih pesmi so ljudje prepevali še svoje, ki se sicer nikdar niso pele po cerkvah, a so bile del ljudske pobožnosti in del ljudskega pevskega repertoarja. Sem sodi tudi ta pesem, v kateri po ljudskem verovanju Marija na svoj praznik pelje v nebesa različne stanove: neporočene, poročene, vdove, vdovce itd.

(GNI M 27.251)
Posneto: Črnomelj, 1965
Igrali: člani folklorne skupine iz Adlešičev

Ples je znan po vsej Sloveniji in je z Dolenjske prišel v Belo krajino, kjer ga ponekod imenujejo tudi šrotiš. Ples je danes na repertoarju skoraj vseh belokranjskih folklornih skupin, ki jih praviloma spremljajo tamburaški sestavi (Kunej R. 2008).

(GNI M 20.060)
Posneto: Adlešiči, 1955
Pela: skupina žensk

Pesem je zdravica, s katero so svatje nazdravili ženinu in nevesti. Ker pa se je namesto mladoporočencev lahko v zdravico vneslo katerokoli ime, se je pesem pela tudi ob drugih priložnostih in v pivskih družbah, v katerih je skoraj obvezen del napitnice tudi zaključek
Živa žaba notri plava. To se poje toliko časa, dokler tisti, ki mu je napitnica namenjena, ne spije vsega vina iz kozarca.

Posneto: Dolenjci pri Adlešičih, 1987
Pele: Anica Bahorič, Marica Bahorič, Katica Kapele

Pričujoča pesem je verjetno zaradi objav v različnih pesmaricah dobila več glasbenih priredb, zato se je besedilno nekoliko skrajšala, saj jo danes le še redkokje slišimo v celoti kot šaljivi rodovnik vina, od ustvarjene trte do vina na mizi. Naš posnetek prinaša le še prvo kitico po vsej Sloveniji znane pesmi. Belokranjska ima odpev Oj, tam za goro, ki je značilen tudi za nekatere druge slovenske različice, ali pa se pojavlja le zlogovni refren, tra la la itd.

(GNI M 35.354)
Posnetod: Adlešiči, 1975
Pele: Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marica Skube, Stanka Veselič, Marica Vranešič

Ljubezenska žalostinka oz. fantovo slovo od dekleta, ki se bo poročilo z drugim, je belokranjska različica po vsej Sloveniji znane ljudske pesmi. Pesem, ki je bila v Beli krajini prvič zapisana v 19. stoletju, se do danes ni mnogo spremenila, a takratni zapisi kažejo na štirivrstične kitice, v zgornjem posnetku pa pevke pojejo dva verza, ki jih potem ponovijo.

(GNI M 35.358)
Posneto: Adlešiči, 1975
Peli: Stanka Veselič in Marica Vranešič

Vsebinsko pesem izhaja iz kočevarske in slovenske balade Smrt čevljarjeve ljubice, vendar je tako drugačna v pripovedi, melodiji in verzni shemi, da je čisto samosvoja. Tudi v ostalih slovenskih pokrajinah je balada doživela veliko sprememb, vsaj glede na njen prvi zapis iz 19. stoletja, tako da so nekatere različice skoraj samostojne kratke lirske pesmi. Po mnenju Zmage Kumer (Golež Kaučič 1998) je do razkroja balade prišlo zaradi njenega prenosa v šolski pevski pouk, kjer se je balada najprej skrajšala, svoje pa je nato naredil še čas. Kdaj in v kakšni obliki je pesem prišla v Belo krajino, ne vemo, saj so bile prve različice tam posnete šele v drugi polovici 20. stoletja. Le domnevamo lahko, da se je pesem začela širiti iz Adlešičev (kjer jo imajo pevke še danes za svojo) v druge belokranjske kraje, kjer jo ohranjajo tamkajšnje folklorne skupine.

(GNI M 35.355)
Posneto: Adlešiči, 1975
Pele: Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marica Skube, Stanka Veselič, Marica Vranešič

Pesem je istrsko-kvarnerska ljubezenska balada, ki je v Beli krajini dobila popolnoma novo vsebinsko in melodično obliko. Hrvaške različice te balade govorijo o dveh mladih zaljubljencih, ki noč preživita v zeleni dobravi, zjutraj pa si izmišljata izgovore, s katerimi naj bi prepričala starše, kje sta bila vso noč. Belokranjska različica se s hrvaškimi ujema le v prvih štirih verzih, nato pa jim sledi samostojni slovenski motiv o zaljubljencih, umrlih v snežnem zametu. V pesmi pa ta motiv ni dokončan, pevke so o njem vedele le iz pripovedovanja. Belokranjska različica je samostojna lirska pesem, ki kaže, kako že dolgo živi med Belokranjci, saj se je poslovenila jezikovno, slogovno in melodično (Terseglav 1996).

(GNI M 30.803)
Posneto: Črnomelj, 1969
Peli in igrali: člani folklorne skupine iz Adlešičev

Pesem so skupaj s plesom v Belo krajino prinesli potomci Uskokov, od njih sta se razširila predvsem v kraje ob Kolpi (Adlešiči, Preloka, Vinica). Izvirata iz Srbije, le da tam ples imenujejo zaplet ali Opa, cupa, skoči (Ramovš 1980). Podobno kot Lepa Anka je tudi kolo Hruške, jabuke, slive postalo nepogrešljiv del repertoarja folklornih skupin po vsej Sloveniji.

(GNI M 20.058)
Posneto: Adlešiči, 1955
Pela: skupina žensk

Pesem o pivcu, ki bi bil po smrti rad pokopan v vinogradu, je že konec 19. stoletja v Adlešičih zapisal Ivan Šašelj, različice pa so znane še na Štajerskem in med kajkavskimi Hrvati.

(RS N-2102)
Posneto: Adlešiči, 1980
Povedala: domačinka

Pesem je ena izmed številnih različic belokranjskih božičnih kolednic, ki so jih fantje ali otroci peli na božični dan pred belokranjskimi domovi. Do prvih desetletij 20. stoletja so bili koledniki predvsem Vlahi, tako kot Belokranjci imenujejo pravoslavne prebivalce Bojancev ali grkokatolike iz bližnjega hrvaškega Žumberka. Pevka v tej kolednici niha med petjem in recitativom, ki je očiten predvsem v pozdravu na začetku kolednice. Večina kolednic je bila pétih.

(GNI M 35.356)
Posneto: Adlešiči, 1975
Pele: Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marica Skube, Stanka Veselič, Marica Vranešič

Pesem o dekletovem prekletstvu fanta, ki ga ranjenega zdravi in ji zato obljubi poroko, a obljubo prelomi, poznajo po celotnem Balkanu. Različice so razširjene zlasti na Hrvaškem, od koder je pesem prišla tudi v Belo krajino. V balkanski tradiciji je imelo dekletovo prekletstvo največjo težo in je še usodnejše kot starševsko prekletstvo nad otroki. Prekletstvo je namreč nekoč pomenilo resnično dejstvo, ki so se ga vsi bali, saj so ljudje verjeli v posledice, kot je bolezen ali tudi smrt. V ljudski etiki ni bila obsojanja vredna le nezvestoba med zakonci, ampak tudi med zaljubljenci. Belokranjske in nekatere hrvaško-kajkavske različice se slogovno bolj nagibajo v lirizem in opuščajo epske vložke, tako značilne za pripovedne pesmi. Pesem je bila prvotno v enajstercu, ki so ga slovenske pevke podredile svoji melodični vrstici in so hrvaški enajsterec zapele v distihu šesterca in peterca, ki je v strokovni literaturi znan kot nibelunški verz.

(RS N-2102)
Posneto: Adlešiči, 1980
Pela: skupina žensk

Po izvoru belokranjska pesem, ki je bila zabeležena že v 19. stoletju, je danes znana povsod po Sloveniji, saj je bila večkrat ponatisnjena v različnih pesmaricah za osnovne in glasbene šole. Izvajajo jo tudi različne glasbene skupine v svojevrstnih priredbah, ki pa vse izhajajo iz priredbe skladatelja in belokranjskega rojaka Matije Tomca, tako da mu večina predvsem belokranjskih pevcev pripisuje celo avtorstvo.

(GNI M 44.203)
Posneto: Adlešiči, 1987
Pele: Anka Adlešič, Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marija Peteh, Stanka Veselič, Marija Vranešič

Pesem je različica kresne pesmi (glej št. 1) z novo, preprostejšo in ne več nepretrgano melodijo, ki danes v Adlešičih prevladuje. Kljub svojemu ritualnemu značaju so se tudi obredne pesmi skozi čas spreminjale tako melodično kot besedilno. Belokranjske kresne pesmi imajo več različic, ker so pevke kresnice del besedila vedno prilagajale hiši, pred katero so pele: posebej za mlade neporočene fante in dekleta, posebej za vdovce ali samske. V nekaterih krajih je kresnice od hiše do hiše spremljal piskač oz. dudar, ki je poleg glasbene spremljave opravljal še nalogo čuvarja kresnic, da nepridipravi kresnicam ne bi pokradli darov.