Hodili so jih poslušat - Pesemsko izročilo kamniškega območja
(GNI Nevlje, 3. 6. 2016, Gor./1)
Posneto: Nevlje, 2016.
Zvonil: France Oražem, župnik.
Mali zvon cerkve sv. Jurija v Nevljah, sicer namenjen oznanjanju smrti faranov, se je vse do devetdesetih let 20. stoletja oglasil tudi vsak delavnik ob tretji uri popoldne. S tem zvonjenjem je ohranjal spomin na veliko katastrofo, na razlitje kamniškega jezera. Po izročilu naj bi namreč ob hudi naravni ujmi popustil naravni jez, ki je povezoval Mali in Stari grad in zadrževal jezero, ob tem usodnem dogodku pa naj bi zvonovi neveljske cerkve začeli zvoniti sami od sebe.
(GNI M 23.443)
Posneto: Zgornji Tuhinj, 1960.
Peli: Cila Zore, Terezija Zavasnik.
Del kamniškega območja je v zgodovini močno zaznamoval promet. Pri tem so imele zelo velik pomen gostilne, zaradi njihove vloge v prometu pa so tudi druženja ob pivskem omizju ponekod, predvsem v Kamniku in v Tuhinjski dolini, ohranjala družbeno veljavo. Vino je imelo velik pomen tudi ob drugih druženjih, predvsem ob svatbah. Napitnica iz Zgornjega Tuhinja, uvrščena v pesemski niz, nazdravlja ne le pivskem omizju, temveč tudi druženju ob poslušanju pesemskega izročila izbranega območja.
(GNI M 24.097)
Posneto: Vrhpolje, 1961.
Pela: Jože Uršič, Lojze Uršič.
Pripovedne pesmi so bile zaradi zanimive vsebine priljubljene še dolgo potem, ko so ljudje znali brati in pisati. Predstavljale so bajeslovne zgodbe, svetniške legende, razne osebne ali družinske usode ali šaljive dogodke. Najdlje so se ohranile pesmi s tragično vsebino in legendne pesmi, saj so jih peli pri bedenju ob pokojniku. Balada o zapuščeni ljubici, ki je z magijo uročila in usmrtila nezvestega snubca najverjetneje izhaja iz usedline staroslovanskega izročil. Pesem namreč poleg Slovencev poznajo le še Hrvati in Bolgari, od Slovencev pa je prešla tudi h Kočevskim Nemcem (Kumer 1962). Pevca sta se pesmi kot otroka naučila v Stolniku, od starega očeta, rojenega leta 1847, ki je to pesem vedno zaključil s pripombo o Marjetici: »Mejduš, ta j bva pa kunštna!«
(GNI M 26.227)
Posneto: Otavice pri Ribnici, 1963.
Pele: Štefka Knaus, Frančiška Knaus, Angela Bojc.
Zabavljica o kamniških purgarjih je nastala kot izraz norčevanja okoličanov iz kamniških meščanov. Iz same vsebine je mogoče razbrati odziv na dogajanja ob koncu 18. stoletja, v času, ko je imel Kamnik še mestno obzidje in mestno hišo. Sredi 19. stoletja je z zanimanjem za izročilo oziroma s prvimi objavami besedila pesem začela izražati kamniško prepoznavnost. Posamezne kitice so se s prikazom različnih podob življenja meščanov večinoma nizale brez ustaljenega reda, zato so se pisni zapisi zelo razlikovali med seboj. V začetku 20. stoletja je bila v Kamniku in okolici zapisana tudi melodija, večinoma z vključenim nemško-slovenskim refrenom. Objavljena varianta je sicer vsebinsko zelo okrnjena in izvedba z glasbenega vidika ni kakovostna, prinaša pa edini doslej znani zvočni zapis zabavljice. Ohranjen je tudi refren, ki razkriva povezanost pesmi s plesom štajeriš in kontekst konfliktov med meščani in okoličani (več Klobčar 2016).
(GNI Kamnik, 3. 6. 2016, Gor./1)
Posneto: Kamnik, 2016.
Pela: Tinkara Grilc.
Pesemski fragment o Francozih in pobiranju davkov izvira iz časa Ilirskih provinc. Odnos do Napoleonove vojske je bil med preprostimi ljudmi zelo odklonilen, poseben odpor pa je sprožilo povečanje davkov. Francoska oblast je namreč prinesla nekatere spremembe, ki so rušile tradicionalni red, vključno s civilno poroko. Pevka se je pesmi kot otrok naučila v Stranjah, v okolju, ki je sicer še močneje kot spomin na Francoze ohranjalo pričevanja o turških vpadih, vključno s predmeti, ki so jih domačini pobrali Turkom na enem od njihovih pohodov k cerkvi svetega Primoža in Felicijana.
(GNI M 23.597)
Posneto: Črni Vrh, 1960.
Pel: Janez Resnik.
V Tuhinjski dolini se je ohranilo veliko vojaških pesmi, in sicer ne le tistih, s katerimi so se fantje ob odhodu k vojakom poslavljali od deklet, temveč tudi pesmi o vojnah in vojskovanju, ki so ustvarjale junaško podobo zgodovine. Prve so se, tako kot ljubezenske pesmi, ohranjale z vasovanji, druge so peli možje ob druženjih v gostilnah. Zvočno so posnete večinoma pesmi slovesa, ki so se zaradi fantovskega petja najdlje obdržale. Med njimi je tudi pesem Jeno žalostno ptičko sәm slišov snoč pet. Kot je poudaril pevec, je pesem veljala za fantovsko.
(GNI M 23.928)
Posneto: Stahovica, 1960.
Peli: Manca Šlebir, Neža Koželj.
Sredi 20. stoletja so starejši domačini pod Grintovci še zelo radi zapeli kakšno okroglo, poskočnico, ženske celo pogosteje kot moški. Kamnik z okolico je spadal v območje pétega-inštrumentalnega štajeriša (Vodušek 2003 [1960]: 53), vendar so se prvotne povezave poskočnic s plesom štajeriš v času prvih snemanj Glasbenonarodopisnega inštituta zavedali le še starejši ljudje. Znanih je bilo več nizov poskočnic ali samostojnih štirivrstičnic, s katerimi so šaljivo predstavljali lastnosti drugih ali pa svoje ali tuje ljubezenske zveze.
(GNI M 23.554)
Posneto: Češnjice, 1960.
Povedal: Franc Zore.
Po zaključenem petju na vasi so fantje odšli pod okna deklet. Pri vasovanju so si pomagali s posebnimi ritmiziranimi besedili, z obrazci, imenovanimi kozje molitvice. Ta besedila so se prenašala iz ene generacije fantov v drugo, z njimi pa so bila dekleta namesto nežnih izpovedi deležna robate šaljivosti. Nekateri fantje so bili pri tem zelo spretni, čeprav so navadno govorili zelo hitro: »To səm jəh vezov take pod oknam, də je kər ušla.« S predstavljenim obrazcem fant izvoljenko prepričuje, naj vstane iz postelje: njena koža bo sicer zaradi preležanin vsa luknjičasta in ne bo uporabna niti za šuštarja, čevljarja.
(GNI M 23.751)
Posneto: Špitalič, 1960.
Peli: Tone Cencelj, Joža Učakar, Janez Učakar, Miha Učakar, Janez Semprimožnik.
Ljubezenska pesem Pa bom v Šiško v vas hodiv zbuja pozornost tako zaradi petja kot zaradi vsebine. Motivika v pesmi kaže na to, da so se fantje radi postavljali pred drugimi. Ponašanje z ljubico v nekdanjem ljubljanskem predmestju Šiška je dvigalo ugled, četudi je ta ljubica živela samo v pesmi. Pesem ohranja spomin na čas, ko so dekleta še nosila dolga krila: dekleta Šiškarce so bila namreč za fante posebno vznemirljiva tudi zato, ker so imela krajša krila.
(GNI M 23.929)
Posneto: Stahovica, 1960.
Peli: Manca Šlebir, Neža Koželj.
Svatbene šege so bile sredi 20. stoletja sicer še zelo žive, nekatere posebnosti pa niso bile več v navadi. Spomin nanje se je lahko ohranil tudi s pesmijo: pesem Eno novo pošto nosim so v tem času na svatbah peli opolnoči, ko so nevesti snemali venec, začetek pesmi pa se vsebinsko navezuje na nekdanje obredno vabljenje svatov k poroki.
(GNI M 23.706)
Posneto: Jastroblje, 1960.
Peli: Ančka Cencelj in skupina.
Pesem Prelubi moj prijatu je ena od napitnic, ki so navadno spremljale svatbo, ohcet. Količina vina na svatbi je bila merilo ugleda ženinove družine, kar izražajo tudi pesmi o vinu in napitnice: z njimi so svatje drug drugega spodbujali k pitju, saj je bilo vina dovolj in so si ga ljudje lahko brez skrbi privoščili.
(GNI M 23.565)
Posneto: Veliki Hrib, 1960.
Pela: Marija Jeras.
Svatbe so pri bogatejših kmetih trajale dva, pred 1. svetovno vojno pa tudi tri dni. Za potek svatbe in za njeno vzdušje je bil odgovoren godec, ki je sam ali s skupino skrbel za ples in za razvedrilo. Poleg zdravičk in vinskih pesmi so svate ob tem razveseljevale t. i. ohcetne pesmi, ki so obravnavale svatbo na šaljiv način, pogosto z motivi živali v človeških vlogah.
(GNI M 23.712)
Posneto: Bela pri Motniku, 1960.
Pela: Marija Zajc.
Trdo vsakdanje življenje je malokateri materi omogočalo petje uspavank: na večjih kmetijah so za male otroke skrbele pestrne, drugje pa so dojenčke večinoma varovali nekoliko starejši bratje in sestre, ki so bili še premajhni, da bi služili na drugih kmetijah. Uspavanke so bile zato redke, ne razkrivajo pa le pesemskega izročila, temveč tudi razmere v družinah.
(GNI M 23.581)
Posneto: Veliki Hrib, 1960.
Pele: Marija Jeras, Ivana Dacar, Marija Baloh.
Medtem ko uspavanke niso bile pogoste, so odrasli in otroci zvečer tudi sami redno zmolili katero od večernih molitev. Otroci so imeli – za razliko od molitev, ki so jih z odraslimi molili podnevi – svoje večerne molitve, prirejene njihovemu predstavnemu svetu.
(GNI M 34.502)
Posneto: Pšajnovica, 1973.
Pela: neznana žena.
Pripovedna pesem o samomoru nune zaradi ljubezni razkriva tragično usodo dekleta, ki je moralo v samostan proti svoji volji. Navezuje se na samostan dominikank Velesovo, kamor so pošiljali dekleta iz najbogatejših plemiških družin (Hančič 2005: 40). Kritičnost določenih ravnanj, povezanih s Cerkvijo, morda razkriva idejno naravnanost protestantizma (prim. Golež 1998), v Tuhinjski dolini pa je to nasprotovanje odmevalo predvsem v revolucionarnem odporu med 2. svetovno vojno.
(GNI M 28.991)
Posneto: Brezovica pri Buču, 1968.
Pele: Nežka Zore, Lenčka Zore, Rezka Zore, Angelca Pavlič, Mica Pavlič, Milica Virjant.
Protestantizem je bil na kamniškem območju zelo odmeven, zato je bila v času protireformacije in baroka pripadnost katoliški Cerkvi močneje izražena. Nosilci katoliške prenove so to držo navzven poudarili z graditvijo novih cerkva in z glasbeno ustvarjalnostjo, ki je našla svoj odmev tudi v ljudski pesmi. Številne moralno-poučne pesmi iz tega časa so imele strukturo pridižnega zgleda, tako kot pesem Hvaljen bodi, Jezus Kristus.
(GNI M 25.234)
Posneto: Gojška planina, 1962.
Pel: Karl Gradišek.
Vsebina poskočnic se je pogosto navezovala na odnose med fanti in dekleti, včasih tudi na razmerja v okviru širših družbenih skupin, predvsem med pripadniki različnih vasi. Poskočnice s šaljivo držo slikajo njihove značilnosti, posredno pa nakazujejo družbene vrednote. Pesem Te tunške dekleta zbada Tunjičanke: njihovo belo, neporjavelo kožo, ki je bila nekdaj lepotni ideal, nagajivo razlaga kot posledico izmikanja delu na polju.
(GNI M 25.191)
Posneto: Kališe nad Kamnikom, 1962.
Pel: Janez Dolinšek.
Pesmi so ponujale različne ravni sporočanja in reševanja osebnih težav: poročenim možem so prišle prav za zabavljanje čez ženino oblast, žene pa so se tega načina redkeje posluževale, saj so nesoglasja raje reševale neposredno. Sporočilo pesmi Preljub moj mož, varuj se hude žene je zelo nedvoumno, hkrati pa njena vsebina ilustrira zakonski prepir in njegov odmev v onostranstvu.
(GNI M 23.444)
Posneto: Zgornji Tuhinj, 1960.
Pela: Jernej Kadunc, Ivan Drolc.
V predpustnem času so ljudje začeli skrbeti za naslednjo letino in za novi rod: z maskami so preganjali zimo, plesali so za debelo repo in poskrbeli za svatbo. Dekle, ki se mu je obetala zakonska zveza, pa je ostalo samo, je bilo ne glede na razloge za to deležno zasmehovanja: za pusta je dobilo ploh, od hloda odsekano trsko, ki je nazorno nakazovala erotično ozadje posmeha. Ob vožnji ploha in spremljajočih pesmih se je na račun deklet zabavala vsa skupnost. Poskočnica v zagovor dekletom ošteva fante, ki se ne menijo za dekleta, in žene, ki s svojim vedenjem fante odvračajo od poroke. V besedilu so jasno izražene posebnosti tuhinjskega govora, na primer v oštevanju fantov: »Pa pozimi pər pieči sedeit je grdou, deklieta pa matre trpejo zatou«.
(GNI M 23.657)
Posneto: Jastroblje, 1960.
Pela: Francka Pestotnik.
Na kamniškem območju je bilo koledovanje najbolj živo v samem mestu in v okoliških vaseh, koledovali pa so revnejši mestni otroci. V oddaljenejše vasi so večinoma prihajali koledniki od drugod: v okolico Komende so hodili ihanski koledniki in koledniki iz Tržiča, včasih celo na konjih, v Tuhinjsko dolino pa koledniki s Štajerskega in z Moravškega. Domačini so koledovali le izjemoma, in sicer tisti, ki jih je v to silila skrajna revščina. V predstavljeni trikraljevski kolednici iz Jastrobelj je ohranjen spomin na koledo, na dramski prizor, ki je spremljal samo koledovanje.
(GNI M 23.958)
Posneto: Spodnji Hrib, 1960.
Pele: Marička Spruk, Katarina Spruk, Francka Mali.
Tako kot so ljudje v božičnem času s pesmimi in z jaslicami v družinah in v cerkvah obujali spomin na Božje rojstvo, so si v postnem času z raznimi pétimi rožnimi venci ali s križevim potom skušali približati Kristusovo trpljenje. Postne pesmi so bile pogosto namenjene tudi bedenju ob pokojniku. Motivika v pesmi kaže na slikovitost preprostih predstav o teoloških vprašanjih.
(GNI M 23.676)
Posneto: Jastroblje, 1960.
Pela: Ančka Cencelj.
Romanja so bila za preproste ljudi najpomembnejši odmik od njihovega vsakdanjika. Kljub temu je bila verska raven pri tem v ospredju: vodje romanj, romarski vojvode, so na romarskih poteh versko sporočilo posredovali tudi z romarskimi pesmimi, pri čemer je bilo poudarjeno osebno doživljanje verskih vsebin.
(GNI M 28.955)
Posneto: Brezovica pri Buču, 1968.
Pele: Nežka Zore, Lenčka Zore, Rezka Zore, Milica Virjant.
Balada o dekletu, ki se je pri mlačvi oziroma pri vlaganju snopov v mlatilni stroj smrtno ponesrečilo, dokazuje, da so usodni dogodki odmevali v pesemski ustvarjalnosti še v prvi polovici 20. stoletja. Pesmi so se dekleta iz Tuhinjske doline pred 2. svetovno vojno naučila ob obiranju hmelja v Savinjski dolini.
(GNI M 25.202)
Posneto: Kališe nad Kamnikom, 1962.
Pel: Ivan Dolinšek.
Življenje rudarjev, knapov, v Rudniku kaolina Črna sta zaznamovala težko delo in stalna izpostavljenost nevarnostim (več Rifel 2006: 13-132). Pesem poudarja nizek socialni položaj rudarjev, hkrati pa kratek oris njihovega dela, izražen z rudarskim žargonom, ohranja spomin na samo rudarjenje v dolini.
(GNI M 23.534)
Posneto: Češnjice, 1960.
Peli: Jože Jeglič, Franc Zore in Francelj Poljanšek.
Nekatere partizanske pesmi so bile posebno ponekod v Tuhinjski dolini zelo priljubljene. Z njimi so se ljudje spominjali predvojnih krivic in razlikovanj, ki so jih doživljali revnejši, in petja v partizanskem zboru med 2. svetovno vojno. Te pesmi so se ohranjale s prireditvami, povezanimi z obletnicami dogodkov narodnoosvobodilnega boja, in s šolskimi programi. Marsikatera med njimi je bila ljudem blizu tudi zaradi glasbenega izraza.
(GNI T 117/3)
Posneto: Stahovica, 1981.
Povedala: Johana Slevc.
Ljudje, ki jih je nemška okupacijska oblast med 2. svetovno vojno izselila na tuje, so iskali različne vezi z domom in razne poti iz stiske. Z domačimi jih je pogosto povezovala pesem, stiske pa jim je pomagala premagovati tudi molitev. Med izseljenci na jugozahodu Nemčije se je razširila posebna molitev, ki jo je neznani izgnanec napisal na steno ene izmed tamkajšnjih kapel.
(GNI M 24.405)
Posneto: Brezje pri Kamniku, 1961.
Pel: France Žagar.
Jetniška pesem Štәrdәsәt nas je restantov je izražala stiske številnih jetnikov, od tistih, ki so v ječo prišli med služenjem vojaškega roka, do tistih, ki so meje zakona prestopili kot civilisti. France Žagar, Vožboutov France, se je je naučil, ko je bil skupaj z nekaterimi drugimi naborniki zaprt zaradi usodnega pretepa po naboru v Kamniku leta 1950.
(GNI M 25.097)
Posneto: Gozd, 1962.
Pela: Kati Turk.
V pesmi je prepoznati sled ustvarjalnosti poskočnic, povezanih z izročilom prebivalcev pod Grintovci. S tem izročilom so se srečali obiskovalci planin in se po 1. svetovni vojni s šaljivim upodabljanjem življenja domačinov v ustvarjalnost poskočnic vključili tudi sami. V tem se kaže tako ustvarjalna moč Janeza Gregorina kot drugih planincev ali domačinov oziroma pastirjev in pastiric, vključno s Kati Turk: prepletanje njihove ustvarjalnosti je tako odsev skupinskega ustvarjanja.
(GNI M 25.232)
Posneto: Gojška planina, 1962.
Povedala: Kati Turk.
Ta utrinek zvočnosti visokogorskih pašnikov ohranja spomin na čas, ko so bile Velika, Mala in Gojška planina namenjene predvsem paši, pastirski stanovi so imeli večinoma še tradicionalno ovalno obliko (več Cevc 1972), pastirji pa so si ob večerih pripovedovali zgodbe o dovjih možeh, ajdovskih deklicah in o škrateljčkih v Tihi dolini.
(GNI Podgorje, 24. 11. 2011, Gor./4)
Posneto: Podgorje, 2011.
Pel: Milan Troger.
Delavci, ki so se po 2. svetovni vojni priselili v Kamnik, so vezi z domačim krajem ohranjali tudi s pesmimi. To simbolično ponazarja varianta pesmi potujočega pevca iz 19. stoletja Jurija Vodovnika Jaz sem Drejčev Neče, ki hkrati izraža stiske ljudi brez doma.
(GNI Kamnik, 27. 5. 2012, Gor./1, 2)
Posneto: Kamnik, 2012.
Pel: Jože Berlec.
Sveti Anton Padovanski je bil splošno znani priprošnjik za izbiro partnerja in srečo v ljubezni, v kamniškem predmestju Novi trg pa mu je bila posvečena tudi kapelica. Novotržani so se zato na predvečer svetnikovega godu ob okrašenem Tomanovem znamenju zbirali z molitvijo in s pesmimi. Pesem O, preljubi sveti Anton je izražala prepoznavnost tega predmestja. Na prostoru pred nekdanjo kapelico so se Novotržani zbirali še potem, ko so jim kapelico sredi šestdesetih let 20. stoletja podrli.
(GNI Kamniška Bistrica, 28. 1. 2010, Gor./5)
Posneto: Kamniška Bistrica, 2010.
Povedala: Anica Žagar.
Apokrifne molitve v obliki pripovedi o Jezusovem trpljenju, imenovane tudi zlati očenaš (Kumer 1999), so predvsem ob petkih in v postu nekatere žene molile do 2. svetovne vojne, ponekod pa še dlje. Živa vloga teh molitev v 21. stoletju preseneča: na Kopiščih, v neposredni bližini množičnih grobišč iz časa po 2. svetovni vojni, izraža zvestobo izročilu in hkrati zavedanje razsežnosti usodnih dogodkov.
(GNI Kostanj, 15. 11. 2013, Gor./8)
Posneto: Kostanj, 2013.
Peli: Ljudski pevci iz Tuhinjske doline (Rok Juhant, AlbinPirš, Peter Juhant, Franc Grošelj, Fortunat Hribernik, Ivan Hribernik, Silvo Osolnik, Peter Osolnik, Janez Pančur, Franc Pančur).
Skupina pevcev iz Tuhinjske doline najbolj izraža živost pesemskega izročila tega območja: spontano petje se je med pevci vse do danes ohranilo brez zunanjih spodbud. Eden od pevcev je to neposrednost označil z besedami: »Mi dol sedemo pa pojemo.« Pevci, sicer vajeni tudi zborovskega petja, pojejo pesmi, ki so jim všeč, med njimi tudi tiste, ki so se ohranjale ob raznih šegah. Stare pesmi pojejo na tradicionalni način. Pesem Dober večer je na posnetku predstavljena le z enim primerom; pevci so se sicer pri bedenju v imenu pokojnika poslovili od vseh domačih in od sosedov.
(GNI Kamnik, 3. 6. 2016, Gor./5)
Posneto: Kamnik, 2016.
Pele: Ljudske pevke Predice (Angelca Jagodic, Fani Klemenc, Štefka Cerar, Ivanka Kos, Dragica Požek).
Skupina Ljudske pevke Predice je nastala po vzoru oživljanja tradicijskega petja na Slovenskem, za njeno ustanovitev pa se je najbolj zavzemala Angelca Jagodic. Prvi nastopi skupine so bili povezani z oživitvijo Budnarjeve domačije v Zgornjih Palovčah. Predice pesemski nabor ustvarjajo z izročilom, ki ga prinašajo nekatere pevke iz svojega domačega okolja, in z iskanjem pesmi od drugod, tudi pri drugih skupinah. S pevkami od ustanovitve naprej sodeluje harmonikar Jože Jagodic. V Kamniku in okolici s svojimi nastopi dopolnjujejo nekatere javne prireditve in zasebna praznovanja in sooblikujejo sodobno predstavo o ljudskem izročilu.
(GNI Spodnje Stranje, 3. 6. 2016, Gor./2)
Posneto: Spodnje Stranje, 2016.
Peli: Ana Plahutnik, Manca Plahutnik.
Igrala: Tomaž Plahutnik (citre), Ana Plahutnik (kitara).
Petje mladih deklet ob spremljavi citer in kitare ustvarja sozvočje tiste podobe ljudskega, ki so jo v času slovenskega osamosvajanja zarisali Kamniški koledniki. Hkrati izraža moč družinskega izročila in prizadevanje po izčiščeni zvočnosti. Sama pesem Po vodi plava nakazuje ljubezensko vsebino in s tem občutenjem živi v predstavnem svetu mladih. Z umestitvijo v kamniški prostor pa se pesem povezuje tudi s podobo, ki je skozi stoletja živela v izročilu, s podobo kamniškega jezera.
Marija Klobčar
Hodili so jih poslušat …
Odkrivanje zvočnih svetov kamniškega območja
Zgoščenka, naslovljena s spominjanjem nekega davnega petja, razkriva zvočne svetove območja pod Kamniškimi planinami – gorskih pašnikov, prostorne ravni ob Kamniški Bistrici, Tuhinjske doline in gričevij v zaledju Kamnika. Ti svetovi so odsevali tako osebne stiske in radosti posameznikov kot življenje skupnosti. V njih sta odzvanjala davno izročilo in sodobnost, saj so se spreminjali, tako kot se je spreminjalo življenje samo: združevali so zvočna prostranstva znanega in neznanega, domačega in tujega, trajnega in minljivega, velikokrat zapisanega le v bežnost spomina.
In prav zvočni spomin, neviden, neoprijemljiv in marsikdaj neulovljiv, na kamniškem območju seže daleč v preteklost. Vodi med domačine, ki so poleti pasli na planini, si pripovedovali zgodbe o skrivnostnih prebivalcih odmaknjenih območij, o dovjih možeh in ajdovskih deklicah, in razkriva izkustva prednikov. Spomin izročila, s podobo ajdovskih deklic povezan od Krvavca do Menine planine, nosi v sebi tudi zvočno podobo oddaljenega doživljanja: velikoplaninski pastirji so na večer, ko so prižgali ognje na kamnitih ognjiščih svojih bajt, odšli na obronke znanega sveta in čakali, da se je oglasilo petje ajdovskih deklic. Spomin na čarobnost njihovega petja se je ohranil še v čas, ko je na planino začela voziti žičnica:»To so znale peti! Pele so po sončnem zahodu, hodili so jih poslušat.« (Cevc 1972: 65)
Tako kot je petje ajdovskih deklic vabilo domačine, je izročilo pastirjev in drvarjev v času med obema vojnama očaralo planince, ki so odkrivali lepote Grintovcev. Prav dediščina pastirjev je po 2. svetovni vojni sprožila izjemno zanimanje za kamniško območje in ob koncu petdesetih let so s posredovanjem skrbnika velikoplaninskega izročila Vlasta Kopača v ta svet z magnetofonom vstopili raziskovalci Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani. Z njim so delili očaranost nad svojstveno materialno kulturo in – prevzeti od petja domačinov – navdušenje nad pesemskim izročilom (Kopač 2003: 17).
Že pred tem pa je raziskovalce Glasbenonarodopisnega inštituta k snemanju pesemskega izročila privabilo še eno območje, Tuhinjska dolina. V okolje svojega otroštva jih je namreč pripeljala sodelavka inštituta Marija Šuštar. Pesmi, ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let 20. stoletja posnete v območju t. i. tuhinjskega govora, s prepoznavnimi dialektalnimi posebnostmi kažejo še zelo jasne sledi kulturnih soočanj, razumljenih kot izraz izoliranosti (prim. Logar 1954: 150–155) ali kot sled priselitve na to območje (Hrovat 1864: 19–20; Klobčar 2016: 49, 99, 260).
Na zgodnjih posnetkih, ohranjenih v arhivu inštituta, sta torej navzoča predvsem dva svetova, svet pod planinami in raznolika zvočna prostranstva prebivalcev Tuhinjske doline, ki jih je na poseben način zaznamoval odpor v 2. svetovni vojni. Posebnosti planinskega sveta so najbolj odmevale v ljubezenskih pesmih, pogosto zaznamovanih s poskočnicami: ljubezen, ki se je včasih zgodila mimo poroke, je bila namreč velikokrat edino, kar je obogatilo svet revnih dninarjev in dninaric pod Grintovci. Ti ljudje so spoštovali predvsem zakone gora, tistih gora, nad katerimi je kraljeval beli gams. Večinoma so še verjeli, da kršenje teh zakonov lahko pomeni tudi smrt, tako kot je leta 1934 umrl kralj Aleksander I. Karadžordžević, kmalu po tem, ko je v Kamniški Bistrici pod Črnim vrhom ustrelil belega gamsa (prim. Cevc 1973: 95).
Povsem drugače je breme zakonov in izročila zaznamovalo ljudi v odmaknjenem območju Tuhinjske doline. Ohranjanje bogatih poročnih šeg je nosilo v sebi spomin na davno pravico zemljiškega gospoda, da si ob porokah svojih podložnikov vzame nevesto za poročno noč. Ta pravica je obremenjevala spomin teh ljudi tudi potem, ko so k zemljiškemu gospodu hodili le še po končno dovoljenje za poroko. Njihovo pesemsko bogastvo, izrazito odvisno od moči Cerkve, je ostajalo vpeto v šege, ki so skupnost tako kot ob porokah zaznamovale tudi ob smrti sovaščanov. Hkrati je bil njihov svet še vedno dovolj prehoden, da so vanj zašle v pesmi prelite zgodbe, tako posvetne kot nabožne. Prav zato so se na tem območju ohranile pripovedne pesmi, ki so drugje že izzvenele.
Vmes med tema dvema svetovoma in ob njima pa ne leži le prostrano gričevnato območje, ki se ob Kamniku razprostre v ravnino, temveč se skrivajo raznoliki prostori izročila, vpetega med nekdanje prometne poti in odmaknjenost od njih. Te svetove so sodelavci inštituta odkrivali na načrtnih terenskih snemanjih, pogosto povezanih z imenom pastirice, pevke in ustvarjalke Kati Turk. Na teh snemanjih so se izrisovale tudi druge podobe izročila, od izročila rudarjev v rudniku kaolina v Črni preko spominov na romanja, izkušenj 2. svetovne vojne pa vse do odzivov na dogajanja v družbi, dediščine fantovskega petja in pesmi, ki so jih porajali neposredni stiki z mestom, s Kamnikom. Nekateri od teh stikov so s pesmijo zaživeli ob mikrofonih, drugi so se temu izmaknili, tako kot pesem delavcev, ki so popravljali jezove na Kamniški Bistrici: danes že pozabljena nemška pesem, ki jim je dajala ritem ob zabijanju kolov v strugo Bistrice, je ostala ujeta le še v medlo podobo spomina.
Ta spomin je bilo mogoče odstirati tudi po več desetletjih. Spremljanje zvočnih svetov vse do današnjega dne, kot se kaže na zgoščenki, namreč ni le prikaz živosti nekdanjega izročila, temveč je tudi odkrivanje tistih podob, ki za folkloristiko pred desetletji niso bile zanimive. To odstiranje je potekalo v okviru moje obširne raziskave, povezane s pripravo monografije Na poti v Kamnik (Klobčar 2016). Raziskava je bila namenjena razkrivanju samega življenja na kamniškem območju v zadnjih dvesto letih s poudarkom na prepoznavanju družbene raznolikosti, na opazovanju razmerja med mestom in okolico in spremljanju odsevov tega življenja v ljudski ustvarjalnosti. Razkrila je nekatere dotlej neopažene podobe pesemskega izročila, hkrati pa je z njenimi spoznanji mogoče globlje razumeti tudi starejše gradivo kamniškega območja oziroma sledi njegovega zvočnega sveta.
Ta svet na zgoščenki vstopa pred nas s podobami, ki sežejo najdlje v preteklost. Popotovanje v oddaljeni spomin se začenja z zvonjenjem zvona neveljske cerkve svetega Jurija s spominom na razlitje kamniškega oziroma neveljskega jezera. Glasu zvona po prijaznem vabilu k druženju sledi balada, ki odstira predstavni svet staroslovanskega izročila. Izhaja iz neposredne bližine Kamnika, kar kaže na to, da so bile pripovedne pesmi, pesmi z zgodbo, še v 19. stoletju razširjene tudi v urbaniziranem okolju. Zvočni sprehod v zgodovino dopolnjujejo zabavljica o kamniških meščanih, purgarjih, vojaška pesem in kratek pesemski fragment iz časa Ilirskih provinc.
S temi pomenskimi iztočnicami so zarisane temeljne poteze prostora, ki napolnjuje zvočni svet zgoščenke. Ta svet z izbranimi pesemskimi odsevi različnih podob vaškega življenja, razpetih med vsakdanjost in praznik, razkriva raven posameznika in skupnosti. Obredje, vezano na življenje posameznika, zaznamujejo svatbene pesmi, vsakdanjost sveta odraslih pa razkrivajo pesmi, ki so jih ljudje peli ob druženjih, ob skupnih delih ali ob bedenju ob pokojniku. Prav tu so se najpogosteje oglasile pripovedne pesmi, ki pa so na zgoščenki zaradi omejenosti prostora predstavljene samo vzorčno.
Zaradi ozko odmerjenega prostora je bilo izbiranje nujno tudi pri drugih pesmih: tako so le z izbranimi primeri predstavljene zbadljive pesmi, kratke molitve, pesmi, ki so jih ljudje peli na romanjih ali v posebnih okoliščinah, celo v ječi, in pesmi, ki so jih peli v samoti. V nekaterih pesmih je čutiti odmeve fantovskega petja, ki je bilo v času prvih snemanj ponekod na kamniškem območju še živo. Z bežnimi zvočnimi utrinki, razpetimi med čas snubljenja in njegovega spominjanja, se zgoščenka opre tudi na najbolj prepoznavno petje domačinov pod planinami, na petje poskočnic.
Na predstavljenih posnetkih je slišati ljudi, ki so se petja in pesmi učili doma, med vrstniki na paši, v družbi fantov in deklet ali v skupnosti odraslih, pesmi pa so spoznavali tudi v šoli, v cerkvi, na prireditvah ali v okviru društev. Pesmi, ki so se jih naučili v domačem okolju, so večinoma peli po starem: vodilno vlogo je imel srednji glas, glas pevke ali pevca, ki je pel naprej, drugi pa so se mu pridružili. Pesmi, ki so se jih naučili drugje, so tudi peli drugače, z razvrstitvijo glasov, ki velja za zborovsko petje. S to zvočno objavo smo želeli poudariti petje po starem, ob tem pa prikazati tudi spremembe, čeprav je skromno odmerjeni zvočni prostor zgoščenke omogočil le izbor najbolj reprezentativnih posnetkov.
Zgoščenka povezuje pesemski spomin z živostjo, ki danes v javni zavesti Kamničanov in okoličanov predstavlja pesemsko izročilo. To predstavo, ki jo je zapisovanje pesemskega izročila na kamniškem območju gradilo od sredine 19. stoletja naprej (Klobčar 2016: 63–78), so v zadnjih desetletjih sooblikovali in jo še sooblikujejo posamezniki in skupine. Na oživljanje izročila so vplivali zgledi od drugod, nekatere prireditve, predvsem Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine, in institucionalne spodbude. Ob tem se je tradicijsko petje vse do danes ohranilo tudi kot osebni spomin nekaterih posameznikov, kot del družinskega izročila, ki živi mimo strokovnega zanimanja. Vanj iz sveta popularne in narodno-zabavne glasbe ter klapskega petja vstopajo nove pesmi, ki hkrati z narodno-zabavnimi vižami ustvarjajo svet nove ljudskosti.
Ponarodevanja novih pesmi zgoščenka ni mogla predstaviti, prav tako zaradi skromno odmerjenega prostora vanjo niso vključene inštrumentalne viže. Pesemski niz s tem upodablja predvsem zvočni svet preteklosti in ga povezuje s sodobno živostjo pesemskega izročila. Časovni lok ni premočrten, saj upošteva tudi vsebinske povezave med pesmimi, kljub temu pa se pne od odmevov daljne preteklosti do odstiranja zvočnih svetov spomina posameznih pevcev. Prek pesmi, ohranjenih v arhivu inštituta, tako hkrati s sodobnimi podobami ljudskosti vabi k poslušanju. Ne le tako, kot so v odmevu preteklosti k poslušanju vabile ajdovske deklice, temveč z zavestjo, ki jo oblikuje vrednotenje našega lastnega izročila.
Galerija
