Bela krajina in Kostel: zvočni primeri izvirne ljudske glasbe

GNI M 34.434
Posneto: Krašnji Vrh, 1973
Pele: Ivanka Cesar, Ana Vivod, Ivanka Marinac, Ivanka Režek, Ivanka Matošič, Barbara Režek, Marija Jamšek, Ivanka Matošič ml. in Ana Golobič

Bog daj, Bog daj dober večer je ena izmed variant kresnih pesmi. Pevke kresnice so imele v svojem repertoarju poleg splošnih pesmi oz. želja še posebne pesmi za določeno hišo, za različne stanove, posebne tudi za samske ali poročene. Pričujoča kresniška voščilnica je namenjena neporočenim dekletom oz. njihovim staršem. Kresnice dekletom seveda želijo kar najboljšega moža. Pesniško-metaforično je podoba najboljšega ženina pač sonce, ki se nikoli ne spreminja in je večno. In tak naj bi bil tudi zakon. Vse pa kaže, da so pevke to podobo o mesecu in soncu že nekoč prevzele iz nekih drugih, zlasti bajeslovnih pesmi, kjer so podobe o sončnem ali lunarnem ženinu pogostejše. Tako prehajanje motivov je v ljudskem pesništvu pogosto, tu v kresniški pesmi pa toliko bolj razumljivo, ker se motivično lepo ujame z vsebino kresovanja in kresniškega verovanja v moč in večnost sonca.

Kratko melodijo, katere tetratonski obseg priča o arhaičnosti, pojejo pevke v dveh skupinah, in sicer v antifonalnem načinu. Prekinitev petja bi namreč prinesla nesrečo. Da bi bila pesem celota, zadnji ton prve skupine in prvi ton druge skupine sovpadata; ta ton pomeni povezovalni element, s katerim pevke kresnice dosegajo neprekinjeno petje.

GNI M 24.461
Posneto: Špeharji, 1961
Pela: Marija Lakner

Čeprav pesem poznajo na sosednjem karlovškem območju, od koder se je tudi razširila po Beli krajini, je po svojem izvoru kvarnersko-istrska, kar priča že sama tonska struktura melodije, značilna za to področje. Iz izjav informatorjev vemo, da je pesem v Belo krajino prinesla Hrvatica, nekatere slovenske pevke pa so se pesmi naučile, vendar se ni razširila tako kot nekatere druge hrvaške pesmi v Beli krajini. Pa tudi na hrvaškem kajkavskem področju je pesem redka.

Vsebinsko sodi pesem v sklop tistih hrvaških različic, ki govorijo o bolečini mladenke zaradi slovesa od fanta mornarja. V nekaterih, nekoliko oddaljenih različicah dekle prepozna na morju le ladjo svojega dragega. Prepozna jo po jadru, ki ga je sama tkala. V drugem sklopu različic, v katerega sodi tudi ta, pa dekle prepozna fanta mornarja po srajci, ki jo je zanj šivala cela (fantova) družina, največji delež pa je dekletov, ker je vanjo dala svoje srce. V naši različici jo je sama likala, v drugih različicah pa jo je gladila neposredno ali, lirično rečeno, sušila na svojem srcu.

GNI M 24.508
Posneto: Predgrad, 1961
Pele: Meta Štaudohar, Marjeta Smuk, Katica Bižal in Katica Štefanc

Danes to pesem najpogosteje povezujemo s Prekmurjem in jo tudi štejemo za prekmursko. Belokranjska različica ji je po vsebini precej podobna, a ima svojo, drugačno melodijo in za slovensko ljudsko večglasje nenavadna vzporedna sozvočja. Tako prekmursko kot belokranjsko izročilo je pesem sprejelo od Hrvatov, kjer je razširjena vse od Medžimurja do Dubrovnika. Vendar pa so hrvaške variante besedilno in melodično precej drugačne in se le še v osnovnem motivu pokrivajo s slovenskimi, zato sklepamo, da ima pesem v Sloveniji že dolgo tradicijo. Podobne melodije, kot jih ima prekmurska različica, lahko najdemo v variantnih oblikah v svatbenih in ljubezenskih pesmih Slavonije, medtem ko melodične različice belokranjske pesmi še nekoliko spominjajo na kvarnersko-primorski melos.

GNI M 42.754
Posneto: Zemelj, 1985
Pela: Amalija Malešič

Po Sloveniji splošno znana ljudska ljubezenska pesem je priljubljena tudi v Beli krajini, kot primer pa je bila izbrana različica z melodijo pesmi Vrtec ogradila bodem. Selitev melodij od pesmi do pesmi ni v ljudskem izročilu nič nenavadnega, nasprotno, pravzaprav je pogosto, ko imajo pesmi enako metro-ritmično zgradbo verza (v tem primeru osmerec) in jim zato lahko ustreza katera koli melodija pesmi z enakim verznim sistemom. Zaradi tega je marsikatero besedilo sploh zaživelo in prešlo v ustno komunikacijo, ker je dobilo melodijo, nekatere pesmi pa so dobile več glasbenih različic.

GNI M 24.349
Posneto: Nova sela, 1961
Pela: Alojzija Pantar

Tako kot v Beli krajini tudi na Kostelskem pevci popevajo, le da Kostel pozna še drug način petja, ki se imenuje d(i)jačenje. S tem poimenujejo način nekoliko zateglega, včasih tudi recitativnega petja, ki so ga slišali od svojih hrvaških sosedov ali pa so ga podedovali od svojih uskoških prednikov, ki so nekoč iz dalmatinske cetinske krajine pribežali tudi na Kostelsko. Ni povsem jasno, zakaj se petje imenuje tako; ime največkrat povezujejo z džakoni (diakoni) v cerkvi, ker naj bi oni tako peli, saj zategle in monotone melodije spominjajo na petje litanij. Pa ne zgolj zaradi melodije, ampak tudi zaradi »dvogovora« med pevci, saj gre za nekakšen dialog med njimi, bodisi ko se med seboj kličejo, bodisi da si med seboj delijo posamezne dele pesmi.

V našem primeru je slovenska pevka po spominu obnovila zgolj kratek odlomek, da bi ponazorila, kako se je nekdaj pelo in kako še pojejo sosednji Hrvati.

GNI M 27.232
Posneto: Črnomelj, 1965 (Jurjevanje)
Igrala: skupina iz Črnomlja

Lubnati rog je bil v časih, ko je še živelo pašništvo, precej razširjen, predvsem med pastirji, ki so jih izdelovali in jih uporabljali na eni strani za igro, na drugi pa za klicanje in sporočanje. V Beli krajini so v preteklosti dečki s trobljenjem na lubnate rogove spremljali jurjevsko koledovanje.

GNI M 24.069
Posneto: Vas, 1960
Povedal: otrok

GNI M 24.070
Posneto: Vas, 1960
Pel: otrok

GNI M 24.073
Posneto: Vas, 1960
Pela: dva otroka

Vse tri pesmi (št. 7, 8 in 9) so povedali ali zapeli otroci, kar potrjuje že dolgo znano dejstvo, da otroci niso peli le otroških pesmi oz. takšnih z otroško vsebino, ampak so pesmi, če so jim bile všeč, radi prevzeli tudi iz »odraslega« repertoarja. Otroška je zgolj prva, izštevanka za različne otroške igre, druga pesem pa je ljubezenska, ki je v otroški repertoar najbrž prešla zaradi svojega ritma, ne pa toliko zaradi vsebine. Drugače je s tretjo pesmijo, saj je bila otrokom všeč njena šaljiva, malce »nespodobna« vsebina in so si jo zaradi tega še prej zapomnili. Toliko bolj, ker so jo uporabljali tudi kot zbadljivko, a ne le na račun odraslih, ampak tudi na račun svojih vrstnikov. Prvi verzi zbadljivke kažejo, da gre za sodobno pesmico, ki ritmično in z nekaterimi stilemi posnema tradicionalne izštevanke in tudi šaljive pesmi.

GNI M 37.205
Posneto: Krašnji Vrh, 1977
Pela: Danica Ratkovič

Mati pevke iz belokranjskega Krašnjega vrha je pesem slišala v sosednjem hrvaškem Žumberku nekje na začetku 20. stoletja. Pevcem je bila všeč zaradi šaljive vsebine in so jo »posvojili« ter jo peli kot šaljivko otrokom ali pa so z njo »špikali« odraslega, nekoliko neodločnega moškega.

GNI M 25.250
Posneto: Sinji Vrh, 1962
Peli: Katarina Žalec in Marija Madronič

S takšno napitnico ali zdravičko, ki so jo Belokranjci največkrat peli na svatbah, so spodbujali goste k pitju.

GNI M 24.477
Posneto: Zilje, 1961
Peli: Franc Grdun, Alojz Balkovec in Jože Čadonič

Gre za božično motiviko, povezano z dobrimi željami za novo leto. Od božiča do svetih treh kraljev so bile kolednice pogosto vezane na božič in so jih pevci z nekaterimi dodatki ali spremembami prepevali ves božični čas, tudi za drugi sveti večer oz. za novo leto.

Moško terčno dvoglasje, ki se giblje v okviru štirih tonov, skupaj z drugimi glasbenimi elementi (npr. enovrstična kitica) kaže na starinskost primera.

GNI M 24.356
Posneto: Nova sela, 1961
Povedala: Alojzija Pantar

Prvotno je bila to božična kolednica, saj so jo še v začetku 20. stoletja pred slovenskimi hišami prepevali Žumberčani s Hrvaške. In to na sam božični dan. Belokranjci so rekli, da Vlahi (Unijati) čarajo k božiču. Tudi po vsebini gre za božično motiviko o mladem božičku fantku, kar se je potem ujelo tudi z novoletnim koledovanjem pri Slovencih. Podobnih kolednic s takšnim motivom drugod po Sloveniji ni zaslediti, gre torej za tipično belokranjsko pesem, ki se je seveda (nekoč) pela, sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta pa so jo posneli že brez melodije.

GNI M 28.935b
Posneto: Zgornji Suhor, 1968
Pela: Alojz Orlič in Anton Željko

Tako kot v drugih slovenskih pokrajinah so tudi v Beli krajini v božičnem času hodili naokrog dečki in koledovali, se pravi, da so peli in prosili za darove. Vrhunci božičnega časa so bili trije sveti večeri (božični, novoletni in trikraljevski) in v ljudskem verovanju so vsi enako pomembni. Praznik svetih treh kraljev med ljudmi ni veljal samo kot cerkveni praznik Jezusovega razglašenja, ampak je pomenil, predvsem za kmete, tudi mejnik, ko se dan podaljša za petelinov zin, tj. za znamenje, da sonce spet dobiva svojo moč in prav trikraljevsko vreme naj bi tudi napovedovalo, kakšna bo prihodnja letina. Skrb in upanje. In prav to je botrovalo koledovanju v vseh letnih časih. Cerkev je te »poganske« običaje skušala prekriti s svojimi prazniki ali pa ljudskim običajem dodati krščansko vsebino in zato je v 16. stoletju uvedla oz. potrdila trikraljevanje oz. koledovanje za ta praznik.

GNI M 42.793
Posneto: Kapljišče pri Podzemlju, 1985
Pele: Marija Štefanič, Malka Kralj, Marija Brodarič, Nada Štefanič, Pepca Jaklič in Marija Kralj

Nekdaj so imele poroke svoj obvezen »protokol«, ki so se ga držali od nevestinega slovesa od doma do konca večdnevne poroke, ko so nabirali darove za godce, starešino, kuharice. Po glavnem poročnem obredu je bilo t. i. darovanje neveste, ko so ji svatje izročili svoja darila. Največkrat je bil to denar (kovanci), ki so ga svatje zapičili v jabolko ali v svatbeni kolač. Darovanje pa je seveda potekalo po ustaljenem vrstnem redu: voditelj gostije ali camar je s pesmijo k darovanju povabil najprej nevestine starše – očeta, mater, nato brate in sestre, kasneje pa še vse druge sorodnike. Melodija pričujoče svatbene pesmi je prevzeta po pesmi Vrtec ogradila bodem.

GNI M 20.051
Posneto: Preloka, 1955
Igral: neznan godec

Na posnetku slišimo primer dvojnic z jezičkom, ki jih v Beli krajini poimenujejo tudi diple ali svirale. Diple so lahko pritrdili tudi na živalski mehur, s čimer so dobili dude.

GNI M 36.944
Posneto: Bojanci, 1976
Pel: Niko Vrlinič

Tudi to pesem bi lahko uvrstili med plesne, saj so jo belokranjski Srbi v Marindolu in Bojancih največkrat peli v kolu ali ob njem, pa tudi ob drugih priložnostih, saj je nekakšno čustveno sporočilo širšemu krogu poslušalcev ali plesalcev, kaj se dogaja v srcu zapuščenega dekleta. Po vsebinski plati gre torej za ljubezensko pesem.

GNI M 36.929
Posneto: Bojanci, 1976
Peli: Ljuba Vrlinič, Zorka Vrlinič, Zlata Vrlinič, Ljuba Vrlinič, Bosiljka Radojčič, Simon Vrlinič, Niko Vrlinič in Simon Radojčič

Podobno kot za pesem Golubice bela velja tudi za pričujočo pesem, da je del bogate pesemske in pevske dediščine belokranjskih pravoslavcev. Na to kaže zateglo in melizmatsko petje ponavljajoče se enovrstične kitice z vodilnim pevcem in spremljajočo skupino. Pesem so peli ob plesih in seveda spet tudi ob drugih priložnostih, saj ji je čustveno-spominska motivika omogočila dolgo življenje in različne funkcije. Prav vsebina, ki je bila za ljudi privlačna, je otela pozabi marsikatero pesem, čeprav se je njena prvotna namenskost (ples, obred) izgubila.

GNI M 24.449
Posneto: Predgrad, 1961
Pela: Meta Štaudohar

V zavesti večine Slovencev velja ta pesem za otroško, saj se z njo otroci srečajo že v vrtcu, ker to ni le pesem, pač pa tudi igra. Še ob koncu 19. stoletja je bila to plesna pesem, ki so jo Belokranjci skupaj s plesom izvajali na velikonočni ponedeljek. Kot ples in kot plesno pesem ju danes ohranjajo različne folklorne skupine po Sloveniji.

GNI M 44.189
Posneto: Dolenjci, 1987
Pele: Anica Bahorič, Marica Bahorič in Katica Kapele

V slovenskem ljudskem pesništvu se s tem verzom največkrat prične legendarna pesem o Jezusu vrtnarju, hkrati pa tudi variante ljubezenske pesmi, kot je zgornja. Čeprav so nekatere različice znane tudi drugod po Slovenskem, pa zapisi in posnetki kažejo, da je najpogostejša prav v Beli krajini. Belokranjske variante so besedilno in motivno nekoliko drugačne od drugih različic, poleg tega pa na nekaterih mestih s svojo dikcijo in metaforami spominjajo na podobne kajkavske ljubezenske pesmi.

GNI M 28.924
Posneto: Zgornji Suhor, 1968
Pel: Alojz Orlič

Krščanski sveti Jurij je najbrž nadomestil staroslovanskega Jarnika ali Vesnika. Ob koncu aprila, ko je jurjevo, ima sonce že dovolj moči in trava začenja zeleneti. Zato se je vse obredje vrtelo okoli sonca in zelenja. Iz sonca je tedaj padla zlata ročka ali ogledalce, kar je seveda pomenilo srečo. In to srečo so ljudem želeli jurjaši ali jurjevski koledniki, ki so voščevali od hiše do hiše in pobirali darove. V sedanjem času jurjevanje največkrat povezujemo le še z Belo krajino, ker se je tu najdlje ohranilo, nekdaj pa je bilo znano po vsej Sloveniji, zlasti na Koroškem in Štajerskem.

V Beli krajini so v belo oblečeni jurjaši, obdani z zelenjem, peli različne pesmi. V naši zavesti ostaja najbolj znana tista jurjevska kolednica, ki se prične s Prošal je, prošal pisani vuzem, / došal je, došal zeleni Juraj. V naš izbor pa smo sprejeli manj znano jurjevsko kolednico; v njej gre za splet oz. za združitev različnih kolednic, saj se začenja z dobrimi željami za novo leto in se vsebinsko takoj prevesi v jurjevsko.

GNI M 24.474
Posneto: Zilje, 1961
Igral: Franc Grdun

Dvojnice, ki jih v Beli krajini imenujejo tudi diple, svirale, predstavljajo dvojno piščal, ki se je uporabljala kot pastirsko glasbilo, najbolj pa je znana kot glasbilo, ki spremlja kresno koledovanje: godec na dvojnice (piskač) je v nekaterih belokranjskih vaseh hodil s kresnicami. Improvizirana melodija je uvedla v kresno pesem in jo nato zdržema spremljala, saj je veljalo, da bi prekinjanje glasbenega toka prineslo nesrečo.

GNI M 44.198
Posneto: Adlešiči, 1987
Pele: Stanka Veselič, Marija Petek, Anka Adlešič, Marija Vranešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič in Bernardka Adlešič

Nekdaj je bilo kresovanje in z njim povezano obredje in prepevanje znano po vsej Sloveniji, zdaj pa se je v svoji prvobitni funkciji ohranilo le še v Beli krajini, in sicer v Adlešičih. Na predvečer Janeza Krstnika (23. junij) so poleg priprave kresa (kar so delali moški) ženske hodile od hiše do hiše in s posebnimi pesmimi želele srečo tako hiši kot gospodarju, gospodinji, polju, pridelkom. Za to so bile kresnice obdarovane, največkrat s hrano, kasneje tudi z denarjem. Če kresnice pri kakšni hiši niso dobile darila, so imele pripravljene še dodatne kitice, s katerimi so nad hišo klicale nevšečnosti. Navadno je pevke spremljal še godec s piščaljo (dvojnicami, diplami), nekoč celo z dudami in je kresnice tudi varoval.

Med najbolj znanimi in tudi splošnimi kresniškimi pesmimi je prav gotovo izbrana pesem. Pevke v Adlešičih so jo pele na dve različni melodiji. Pri stari, tritonski melodiji, ki jo objavljamo, se pevke lovijo. To pomeni, da ena ali več pevk zapoje kitico, še pred koncem kitice vstopi druga skupina pevk in tako se izmenjujejo skozi celotno pesem. To pa ni bil le glasbeni okrasek, ampak je v lovljenju ohranjeno starejše magično razmišljanje, po katerem se pesem (lahko tudi zagovor) ne sme prekiniti, ker bi to pomenilo nesrečo.

GNI M 42.773
Posneto: Podzemelj, 1985
Pela: Ana Pezdirc iz Boršta

Oj, oj, i meni, mamica je ljubezenska balada o zaljubljenem mladeniču, v kateri fant z navidezno smrtjo privabi k sebi dekle, česar prej ni uspel z velikimi dejanji (npr. z zidanjem cerkve). Leta 1895 sta bili v Štrekljevi zbirki objavljeni dve varianti te pesmi (Š 112 in 113), od katerih je bila ena zapisana v osrednji Sloveniji, druga pa v severozahodnem delu. Kasnejši zapisi (teh je 13), ki jih hrani Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, kažejo, da je balada o zaljubljenem mladeniču živa predvsem v obrobnih slovenskih pokrajinah od Prekmurja do Rezije. Leta 1985 pa je bila pesem posneta tudi v Podzemlju v Beli krajini in podatki so pokazali, da so jo pevci tu peli že v drugi polovici 19. stoletja. V sodobnem času pesem drugod po Sloveniji ni več znana.

Motiv zaljubljenčeve navidezne smrti poznamo tudi iz pripovedne pesmi Mlada Zora, le da v njej zaljubljenca z navidezno smrtjo izsilita svojo zvezo, v pričujoči pesmi pa mladenič pretenta dekle. Gre sicer za dva samostojna pesemska tipa, vendar je vprašanje, če drugi ni le varianta tipa Mlade Zore, ki pa se je skozi čas v ustnem izročilu nekoliko spremenil in se razvil v motivno podobno, a samostojno pesem z nekoliko drugačnim zapletom.

GNI M 26.042
Posneto: Stari trg ob Kolpi, 1963
Pela: Ivanka Štrbenc

Vse belokranjske variante te pesmi so hrvaškega izvora, saj je med Hrvati poznanih mnogo pesmi o Judih, ki hočejo Mariji ukrasti Jezusa. V svojih zapisih iz 19. stoletja nam je Janko Barle zapustil pričevanje, da so pesem prinesli v Belo krajino »Vlahi« iz sosednjega hrvaškega Žumberka, ki so kot koledniki prepevali po belokranjskih krajih in si s petjem kolednic nabirali darove. Barle je ob variantah te pesmi zapisal še, da imajo »jako jednoličen« napev. V več kot stotih letih se je pesem jezikovno spremenila, saj tu predstavljena varianta že kaže več slovenskih jezikovnih elementov kot tiste, ki so bile zapisane prej. Naša varianta pa kaže tudi to, kako je prvotna legendarna pesem prešla v funkcijo koledniške in kot taka zaživela pri nas.

GNI M 24.329
Posneto: Nova sela, 1961
Povedala: Ana Padovac

Gre za eno izmed številnih različic apokrifne molitve o Jezusovem trpljenju, ki so pri nas in po Evropi znane pod naslovom Zlati očenaš. Tovrstne molitve so najbolj cvetele v baroku, lahko so bile tiskane ali pa so se prenašale ustno in so se kot osebne molitve (ne cerkvene) ohranile v današnji čas. Molitvam je skupna le tematika, motivno pa so zelo različne, saj so precej individualizirane. Objavljena molitev ima svoje motivne različice na Dolenjskem. Največkrat je bila to petkova molitev, saj je petek po krščanskem izročilu dan Kristusove smrti. Pričujoča molitev je krajša od znanih različic o Jezusovem trpljenju in nekatere podobe o Kristusovi krvi v njej najbrž kažejo na to, da se je molila še zlasti na prve petke v mesecu, potem ko je tudi Cerkev uvedla pobožnost devetih prvih petkov (z odpustki).

GNI M 45.323
Posneto: Žeželj, Vinica, 1989 (srečanje pritrkovalcev)
Igrali: pritrkovalci iz Zilj

Imena pritrkovalskih viž pogosto označujejo kraj, iz katerega izhajajo; tako je skupina iz Zilj vižo Metličica najverjetneje poimenovala po Metliki. V viži, ki se pritrkava na tri zvonove, se enakomerno ponavljajo udarci na veliki zvon, medtem ko si pri gostenju drugi in tretji zvon vlogi izmenjujeta.

GNI M 45.942
Posneto: Marindol, 1991
Pela: Marija Bunjevac

Nekdaj so v Beli krajini ladali, bugarili ali divanili, kar pomeni, da so objokovali pokojnika, pri tem pa v značilnem melizmatičnem načinu petja peli, bodisi o njegovem življenju bodisi o tragični izgubi človeka, sorodnika, znanca. V belokranjskih pravoslavnih vaseh (Bojanci, Marindol, Paunoviči) pa so naricali ali tužili. Danes je narekanje skoraj izginilo, do nedavnega pa se je v funkciji ohranilo med belokranjskimi Srbi.

Pričujoča pesem ne sodi v sklop starih žalostink, ampak gre za novejšo obsmrtnico, ki je ponarodela in je po informaciji pevke v Marindol prišla iz Bosne. Na starejšo plast balkanskih tužbalic pa v pesmi spominja obredno umivanje rok, če so prišle v stik z mrtvecem.

GNI M 26.038
Posneto: Stari trg, 1963
Peli: Ivanka Štrbenc in Kristina Majerle

Današnji Belokranjci čutijo to pesem kot svojo, kar v resnici tudi je, ker so jo prilagodili svojemu čutenju in jeziku in jo pojejo kot ljubezensko pesem. Nekoč je imela različne funkcije, saj so jo peli kot obredno (kresno) ali kot svatovsko, zato se še danes pojavlja v več besedilnih različicah. Od teh imajo v različnih krajih nekatere še bolj hrvaško, druge pa že bolj slovensko jezikovno podobo. To dokazuje, da pesem že dolgo časa živi v Beli krajini, po svojem izvoru pa je hrvaška.

GNI M 20.057
Posneto: Adlešiči, 1955
Pela: skupina pevk

Čeprav je pesem v motivnih, besedilnih in glasbenih variantah poznana tako rekoč po vsej Sloveniji, pa je njena »prvotna domovina« Bela krajina. Iz Bele krajine se je pesem razširila drugam verjetno šele med 1. svetovno vojno (razen tistih vzhodnoslovenskih variant, ki so bile tam poznane že v 19. stoletju in so izšle iz Medžimurja). Tudi v Belo krajino je pesem prišla s Hrvaškega, na Slovenskem pa se ni spremenila le jezikovno, ampak tudi zvrstno, saj se je že med Belokranjci prvotna pripovedna, junaška pesem občutno lirizirala in s tem izgubila nekaj južnoslovanske epske pripovednosti, širine in junaške poantiranosti.

GNI M 24.007
Posneto: Fara, 1955
Pele: Marija Marinč in Katica Jakšič

Gre za novejšo, sentimentalno ljubezensko pesem, ki je bila prvotno najbrž ljubezenska balada, a se je celotno pripovedno jedro izgubilo, saj so pevci ohranili za njih najbolj zanimiv del oz. motiv. Gre za manj znano temo o zaljubljeni deklici, ki hoče biti strežnica svojemu bolnemu oz. ranjenemu fantu. Konec – ko deklica od žalosti umre, saj izve, da je njen fant mrtev – nekoliko spominja na nekatere motive starejših ljubezenskih balad. Ker pa se v starejših zapisih pesem ne pojavlja, smemo sklepati, da gre za novejšo ljubezensko pesem, ki s svojim nekoliko pripovednim načinom in tonom spominja na ljubezenske balade. V Beli krajini in drugod po Sloveniji so bile do zdaj zapisane le takšne različice, kot je zgornja, zato ne moremo z gotovostjo sklepati, če je bila pesem nekoč res pripovedna in se je morda šele kasneje v procesu komunikacije zreducirala na zdajšnje lirično jedro.

GNI M 28.179b
Posneto: Ljubljana (Glasbenonarodopisni inštitut), 1967
Peli: Marica Skube iz Adlešičev in Stanka Veselič iz Vrhovcev

Poleg te, v Beli krajini najbolj razširjene različice, obstajajo še nekoliko daljše variante. Vsem pa je skupen motiv nesrečnega fanta, ki ga dekle zavrne, bodisi da ji ni všeč bodisi da je preneroden ali pa ima dekle izbranega že drugega. Belokranjske različice so ohranile le motiv zavrnitve, vzroka zanj pa ne več. To je botrovalo tudi spremembi same dikcije, ki se je iz nekoliko otožne liričnosti prelevila v veselejšo. Belokranjke in Belokranjci so pesem največkrat peli pri okopavanju vinogradov.

GNI T 114B/14
Posneto: Jakšiči, 1960
Peli: Ana Delač in Marija Marinč

Belokranjci in Kostelci so se konec 19. in v začetku 20. stoletja množično izseljevali v Ameriko in posledično zaradi ločenosti mnogokrat preživljali razpad družinskih in ljubezenskih vezi. O tem priča tudi ta pesem, ki po jeziku in melodiji kaže, da so jo Kostelci prevzeli od Hrvatov. Melodija pesmi je prevzeta od druge hrvaške ljubezenske pesmi (Čula jesam, da se dragi ženi) s skorajda identičnim motivom nezvestega ljubčka.

GNI M 25.254
Posneto: Sinji Vrh, 1962
Peli: Katarina Žalec in Marija Madronič

Štrekljeva zbirka ljudskih pesmi z začetka 20. stoletja kaže, da je bila takrat pričujoča zdravica priljubljena po večjem delu Slovenije, največkrat pa je bila zapisana na Štajerskem, od koder se je najbrž tudi razširila še v druge pokrajine, večinoma vinorodne. Od Dolenjcev se je pesem preselila še k Belokranjcem, živa pa je še danes. Kot velik del slovenskih zdravic sodi tudi ta med tiste »verižne«: vse kitice so besedilno in melodično enake, v vsaki se spremeni le ime nazdravljenca oz. novega pivca. Kitic s pozivom k pitju je torej toliko, kolikor je pač pivcev oz. gostov. Seveda si vsi pivci želijo, da je kitic čim več.

GNI M 24.469
Posneto: Stara Lipa, 1961
Pele: Kristina Rogina, Angela Muhič, Ančica Videtič in Katica Rogina

Po podatkih sodeč je ta pesem, ki so jo pevci imeli sicer za zelo staro, nastala najverjetneje šele v 19. stoletju in je bila takrat tudi dokumentirana v Slavoniji. Od tam se je prek kajkavskega področja razširila še v Belo krajino.

GNI M 24.050
Posneto: Vas, 1960
Pela: Katica Jakšič

Po vsej Sloveniji znana šaljiva pesem o hudi ženi oz. srečnem vdovcu je poznana tudi v Beli krajini.

GNI Perudina, 22. 8. 2007, Blkr.
Posneto: Perudina, 2007
Igral: Janko Balkovec

Belokranjski ljudski godec Janez Štefanič – Jazo je bil znan po tem, da je zabaval ljudi in igral za ples tako, da je igral na lončeni bas (gudalo) in ustne harmonike (muzike) hkrati. Janko Balkovec, ki ga slišimo na našem posnetku, je že tretji godec po vrsti, ki igra obe glasbili hkrati in tako ohranja lik Jaza; ta lik pa je tako znamenit, da Balkovec ob nastopih izrecno napove, da gre igrat Jazota.