Bela krajina in Kostel – zvočni primeri izvirne ljudske glasbe

(GNI M 34.434; obredna, kresna kolednica)
Posneto: Krašnji vrh, 1973.
Pele: Ivanka Cesar, Ana Vivod, Ivanka Marinac, Ivanka Režek, Ivanka Matošič, Barbara Režek, Marija Jamšek, Ivanka Matošič ml. in Ana Golobič.

Bog daj, Bog daj dober večer je ena izmed variant kresnih pesmi. Pevke kresnice so imele v svojem repertoarju poleg splošnih pesmi oz. želja še posebne pesmi za določeno hišo, za različne stanove, posebne tudi za samske ali poročene. Zgornja kresniška voščilnica je namenjena neporočenim dekletom oz. njihovim staršem. Kresnice dekletom seveda želijo kar najboljšega moža. Pesniško-metaforično je podoba najboljšega ženina pač sonce, ki se nikoli ne spreminja in je večno. In tak naj bi bil tudi zakon. Vse pa kaže, da so pevke to podobo o mesecu in soncu že nekoč prevzele iz nekih drugih, zlasti bajeslovnih pesmi, kjer so podobe o sončnem ali lunarnem ženinu pogostejše. Tako prehajanje motivov je v ljudskem pesništvu pogosto, tu v kresniški pesmi pa toliko bolj razumljivo, ker se motivično lepo ujame z vsebino kresovanja in kresniškega verovanja v moč in večnost sonca.

Kratko melodijo, katere tetratonski obseg priča o arhaičnosti, pojejo pevke v dveh skupinah, in sicer v antifonalnem načinu. Prekinitev petja bi namreč prinesla nesrečo. Da bi bila pesem celota, zadnji ton prve skupine in prvi ton druge skupine sovpadata; ta ton pomeni povezovalni element, s katerim pevke kresnice dosegajo neprekinjeno petje.

(GNI M 24.461; ljubezenska)
Posneto: Špeharji, 1961.
Pela: Marija Lakner.

Čeprav pesem poznajo na sosednjem karlovškem območju, od koder se je tudi razširila po Beli krajini, pa je po svojem izvoru kvarnersko-istrska, kar priča že sama tonska struktura melodije, značilna za to področje. Iz izjav informatorjev vemo, da je pesem v Belo krajino prinesla Hrvatica, nekatere slovenske pevke pa so se pesmi naučile, vendar se ni razširila tako kot nekatere druge hrvaške pesmi v Beli krajini. Pa tudi na hrvaškem kajkavskem področju je pesem redka.

Vsebinsko sodi pesem v sklop tistih hrvaških različic, ki govorijo o bolečini mladenke zaradi slovesa od fanta mornarja. V nekaterih, nekoliko oddaljenih različicah dekle prepozna na morju le ladjo svojega dragega. Prepozna jo po jadru, ki ga je sama tkala. V drugem sklopu različic, v katerega sodi tudi ta, pa dekle prepozna fanta mornarja po srajci, ki jo je zanj šivala cela (fantova) družina, največji delež pa je dekletov, ker je vanjo dala svoje srce. V naši različici jo je sama likala, v drugih različicah pa jo je gladila neposredno – lirično rečeno – jo je sušila na svojem srcu.

(GNI M 24.508; ljubezenska)
Posneto: Predgrad, 1961.
Pele: Meta Štaudohar, Marjeta Smuk, Katica Bižal in Katica Štefanc.

Danes to pesem najpogosteje povezujemo s Prekmurjem in jo tudi štejemo za prekmursko. Belokranjska različica ji je po vsebini precej podobna, a ima svojo, drugačno melodijo in za slovensko ljudsko večglasje nenavadna vzporedna sozvočja. Tako prekmursko kot belokranjsko izročilo je pesem sprejelo od Hrvatov, kjer je pesem razširjena od Medžimurja do Dubrovnika. Vendar pa so hrvaške variante besedilno in melodično precej drugačne in se le še v osnovnem motivu pokrivajo s slovenskimi, zato sklepamo, da ima pesem v Sloveniji že dolgo tradicijo. Podobne melodije, kot jih ima prekmurska različica, lahko najdemo v variantnih oblikah v svatbenih in ljubezenskih pesmih Slavonije, medtem ko melodične različice belokranjske pesmi še nekoliko spominjajo na kvarnersko-primorski melos.

(GNI M 42.754; ljubezenska)
Posneto: Zemelj, 1985.
Pela: Amalija Malešič.

Po Sloveniji splošno znana ljudska ljubezenska pesem je priljubljena tudi v Beli krajini, kot primer pa je bila izbrana različica z melodijo pesmi Vrtec ogradila bodem. Selitev melodij od pesmi do pesmi v ljudskem izročilu ni nič nenavadnega, nasprotno, je pogosto, ko imajo pesmi enako metro-ritmično zgradbo verza (v tem primeru osmerec) in jim zato lahko ustreza katerakoli melodija pesmi z enakim verznim sistemom. Zaradi tega je marsikatero besedilo sploh zaživelo in prešlo v ustno komunikacijo, ker je dobilo melodijo, nekatere pesmi pa so dobile več glasbenih različic.

(GNI M 24.349)
Posneto: Nova sela, 1961.
Pela: Alojzija Pantar.

Tako kot v Beli krajini, tudi na Kostelskem pevci popevajo, le da Kostel pozna še drug način petja, ki se imenuje d(i)jačenje. S tem poimenujejo način nekoliko zateglega, včasih tudi recitativnega petja, ki so ga slišali od svojih hrvaških sosedov ali pa so ga podedovali od svojih uskoških prednikov, ki so nekoč iz dalmatinske cetinske krajine pribežali tudi na Kostelsko. Ni povsem jasno, zakaj se petje tako imenuje; ime največkrat povezujejo z džakoni (diakoni) v cerkvi, ker naj bi oni tako peli, saj zategle in monotone melodije spominjajo na petje litanij. Pa ne zgolj zaradi melodije, ampak tudi zaradi ‘dvogovora’ med pevci, saj gre za nekakšen dialog med njimi, bodisi, ko se med seboj kličejo, bodisi da si med seboj delijo posamezne dele pesmi.

V našem primeru je slovenska pevka po spominu obnovila zgolj kratek odlomek za primer, kako se je nekdaj pelo in kako še pojejo sosednji Hrvati.

(GNI M 27.232)
Posneto: Črnomelj, 1965 (Jurjevanje).
Igrala: skupina iz Črnomlja.

Lubnati rog je bil v časih, ko je bilo še živo pašništvo, precej razširjen, predvsem med pastirji, ki so jih izdelovali in jih uporabljali na eni strani za igro, na drugi za klicanje in sporočanje. V Beli krajini so v preteklosti dečki s trobljenjem na lubnate rogove spremljali jurjevsko koledovanje.

(GNI M 24.069; otroška, izštevalnica)
Posneto: Vas, 1960.
Povedal: otrok.

(GNI M 24.070; otroška, poskočnica)
Posneto: Vas, 1960.
Pel: otrok.

(GNI M 24.073; otroška, posmehljivka)
Posneto: Vas, 1960.
Pela: dva otroka.

Vse tri pesmi so povedali ali zapeli otroci, kar potrjuje že dolgo znano dejstvo, da otroci niso peli le otroških pesmi oz. takih z otroško vsebino, ampak so pesmi, če so jim bile všeč, radi prevzeli tudi iz ‘odraslega’ repertoarja. Otroška je zgolj prva, izštevanka za različne otroške igre, druga pesem pa je ljubezenska, ki je v otroški repertoar najbrž prešla zaradi svojega ritma, ne pa toliko zaradi vsebine. Drugače je s tretjo pesmijo, saj je bila otrokom všeč njena šaljiva, malce ‘nespodobna’ vsebina in so si jo zaradi tega še prej zapomnili. Toliko bolj, ker so jo uporabljali tudi kot zbadljivko, a ne le na račun odraslih, ampak tudi na račun svojih vrstnikov. Prvi verzi zbadljivke pa kažejo, da gre za sodobno pesmico, ki ritmično in z nekaterimi stilemi posnema tradicionalne izštevanke in še šaljive pesmi.

Strawberries (GNI M 37.205; šaljiva)
Posneto: Krašnji vrh, 1977.
Pela: Danica Ratkovič.

Mati pevke iz belokranjskega Krašnjega vrha je pesem slišala v sosednjem hrvaškem Žumberku nekje ob začetku 20. stoletja. Pevcem je bila všeč zaradi šaljive vsebine in so jo ‘posvojili’ ter jo peli kot šaljivko otrokom ali pa so z njo ‘špikali’ odraslega, nekoliko neodločnega moškega.

(GNI M 25.250; zdravica)
Posneto: Sinji vrh, 1962.
Peli: Katarina Žalec in Marija Madronič.

S takšno napitnico ali zdravičko, ki so jo Belokranjci največkrat peli na svatbah, so spodbujali goste k pitju.

(GNI M 24.477; obredna, božično-novoletna kolednica)
Posneto: Zilje, 1961.
Peli: Franc Grdun, Alojz Balkovec in Jože Čadonič.

Gre za božično motiviko, povezano z dobrimi željami za novo leto. Od božiča do svetih treh kraljev so bile kolednice pogosto vezane pač na božič in so jih pevci z nekaterimi dodatki ali spremembami prepevali ves božični čas, tudi za drugi sveti večer oz. za novo leto.
Moško terčno dvoglasje, ki se giblje v okviru štirih tonov, skupaj z drugimi glasbenimi elementi (npr. enovrstična kitica) kaže na starinskost primera.

(GNI M 24.356; obredna, božično-novoletno voščilo)
Posneto: Nova sela, 1961.
Povedala: Alojzija Pantar.

Prvotno je bila to božična kolednica, saj so jo še v začetku 20. stoletja pred slovenskimi hišami prepevali Žumberčani s Hrvaške. In to na sam božični dan. Belokranjci so rekli, da Vlahi (Unijati) čarajo k božiču. Tudi po vsebini gre za božično motiviko o mladem božičku fantku, kar se je potem ujelo tudi z novoletnim koledovanjem pri Slovencih. Podobnih kolednic s takšnim motivom drugod po Sloveniji ni zaslediti, gre torej za tipično belokranjsko pesem, ki se je seveda (nekoč) pela, sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta pa so jo posneli že brez melodije.

(GNI M 28.935b; obredna, trikraljevska kolednica)
Posneto: Zgornji Suhor, 1968.
Pela: Alojz Orlič in Anton Željko.

Tako kot drugod po Sloveniji so tudi v Beli krajini v božičnem času hodili naokrog dečki in koledovali, se pravi, da so peli in prosili za darove. Vrhunci božičnega časa so bili trije sveti večeri (božični, novoletni in trikraljevski) in v ljudskem verovanju so vsi enako pomembni. Praznik svetih treh kraljev med ljudmi ni veljal samo kot cerkveni praznik Jezusovega razglašenja, ampak je pomenil, predvsem za kmete, tudi mejnik, ko se dan podaljša za petelinov zin, znamenje torej, da sonce spet dobiva svojo moč in prav trikraljevsko vreme naj bi tudi napovedovalo, kakšna bo prihodnja letina. Skrb in upanje. In prav to je botrovalo koledovanju v vseh letnih časih. Cerkev je te ‘poganske’ običaje skušala prekriti s svojimi prazniki ali pa ljudskim običajem dodati krščansko vsebino, zato je tudi v 16. stoletju uvedla oz. potrdila trikraljevanje oz. koledovanje za ta praznik.

(GNI M 42.793; obredna, svatovska)
Posneto: Kapljišče pri Podzemlju, 1985.
Pele: Marija Štefanič, Malka Kralj, Marija Brodarič, Nada Štefanič, Pepca Jaklič in Marija Kralj.

Nekdaj so imele poroke svoj obvezen ‘protokol’, ki so se ga držali od nevestinega slovesa od doma do konca večdnevne poroke, ko so nabirali darove za godce, starešino, kuharice. Po glavnem poročnem obredu je bilo t. i. darovanje neveste, ko so ji svatje izročili svoja darila. Največkrat je bil to denar (kovanci), ki so ga svatje zapičili v jabolko ali v svatbeni kolač. Darovanje pa je seveda potekalo po ustaljenem vrstnem redu: voditelj gostije ali camar je s pesmijo k darovanju povabil najprej nevestine starše – očeta, mater, nato brate in sestre, kasneje še vse druge sorodnike. Melodija pričujoče svatbene pesmi je prevzeta po pesmi Vrtec ogradila bodem.

(GNI M 20.051)
Posneto: Preloka, 1955.
Igral: neznan godec

Na posnetku slišimo primer dvojnic z jezičkom, ki jih v Beli krajini poimenujejo tudi diple ali svirale. Diple so lahko pritrdili na živalski mehur, s tem pa so dobili dude.

(GNI M 36.944; ljubezenska)
Posneto: Bojanci, 1976.
Pel: Niko Vrlinič.

Tudi to pesem bi lahko uvrstili med plesne, saj so jo belokranjski Srbi v Marindolu in Bojancih največkrat peli v kolu ali ob njem pa tudi ob drugih priložnostih, saj je nekakšno čustveno sporočilo širšemu krogu poslušalcev ali plesalcev, kaj se dogaja v srcu zapuščenega dekleta. Po vsebinski plati gre torej za ljubezensko pesem.

(GNI M 36.929; ljubezenska)
Posneto: Bojanci, 1976.
Peli: Ljuba Vrlinič, Zorka Vrlinič, Zlata Vrlinič, Ljuba Vrlinič, Bosiljka Radojčič, Simon Vrlinič, Niko Vrlinič in Simon Radojčič.

Podobno kot za pesem Golubice bela bi veljalo tudi za pričujočo pesem, da je del bogate pesemske in pevske dediščine belokranjskih pravoslavcev. Na to kaže zateglo in melizmatsko petje ponavljajoče se enovrstične kitice z vodilnim pevcem in spremljajočo skupino. Pesem so peli ob plesih in seveda spet tudi ob drugih priložnostih, saj ji je čustveno-spominska motivika omogočila dolgo življenje in različne funkcije. Prav vsebina, ki je bila za ljudi privlačna, je otela pozabi marsikatero pesem, čeprav se je njena prvotna namenskost (ples, obred) izgubila.

(GNI M 24.449; plesna)
Posneto: Predgrad, 1961.
Pela: Meta Štaudohar.

V zavesti večine Slovencev velja ta pesem za otroško, saj se z njo otroci srečajo že v vrtcu, ker to ni le pesem, pač pa tudi igra. Še ob koncu 19. stoletja je bila to plesna pesem, ki so jo Belokranjci skupaj s plesom izvajali na velikonočni ponedeljek. Kot ples in kot plesno pesem ju danes ohranjajo različne folklorne skupine po Sloveniji.

(GNI M 44.189; ljubezenska)
Posneto: Dolenjci, 1987.
Pele: Anica Bahorič, Marica Bahorič in Katica Kapele.

V slovenskem ljudskem pesništvu se s tem verzom največkrat prične legendarna pesem o Jezusu vrtnarju, hkrati pa tudi variante ljubezenske pesmi, kot je zgornja. Čeprav so nekatere različice znane tudi drugod po Sloveniji, pa zapisi in posnetki kažejo, da je najpogostejša prav v Beli krajini. Belokranjske variante so besedilno in motivno nekoliko drugačne od drugih različic, poleg tega pa na nekaterih mestih s svojo dikcijo in metaforami spominjajo na podobne kajkavske ljubezenske pesmi.

(GNI M 28.924; obredna, jurjevska kolednica)
Posneto: Zgornji Suhor, 1968.
Pel: Alojz Orlič.

Krščanski sveti Jurij je najbrž nadomestil staroslovanskega Jarnika ali Vesnika. Ob koncu aprila, ko je Jurjevo, ima sonce že dovolj moči in trava začenja zeleneti. Zato se je vse obredje vrtelo okoli sonca in zelenja. Iz sonca je tedaj padla zlata ročka ali ogledalce, kar je seveda pomenilo srečo. In to srečo so ljudem želeli jurjaši ali jurjevski koledniki, ki so voščevali od hiše do hiše in pobirali darove. V sedanjem času jurjevanje največkrat povezujemo le z Belo krajino, ker se je tu najdalj ohranilo, nekdaj pa je bilo znano po vsej Sloveniji, zlasti na Koroškem in Štajerskem.

V Beli krajini so v belo oblečeni jurjaši, obdani z zelenjem, peli različne pesmi. V naši zavesti ostaja najbolj znana tista jurjevska kolednica, ki se prične s Prošal je, prošal pisani vuzem, / došal je, došal zeleni Juraj. V naš izbor pa smo sprejeli manj znano jurjevsko kolednico; v njej gre za splet oz. za združitev različnih kolednic, saj se začenja z dobrimi željami za novo leto in se vsebinsko takoj prevesi v jurjevsko.

(GNI M 24.474)
Posneto: Zilje, 1961.
Igral: Franc Grdun.

Dvojnice, ki jih v Beli krajini imenujejo tudi diple, svirale, je dvojna piščal, ki se je uporabljala kot pastirsko glasbilo, najbolj pa je znana kot glasbilo, ki spremlja kresno koledovanje: godec na dvojnice (piskač) je v nekaterih belokranjskih vaseh hodil s kresnicami. Improvizirana melodija je uvedla v kresno pesem in jo nato zdržema spremljala, saj je veljalo, da bi prekinjanje glasbenega toka prineslo nesrečo.

(GNI M 44.198; obredna, kresna kolednica)
Posneto: Adlešiči, 1987.
Pele: Stanka Veselič, Marija Petek, Anka Adlešič, Marija Vranešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič in Bernardka Adlešič.

Nekdaj je bilo kresovanje in z njim povezano obredje in prepevanje znano po vsej Sloveniji, zdaj pa se je v svoji prvobitni funkciji ohranilo le še v Beli krajini, in sicer v Adlešičih. Na predvečer Janeza Krstnika (23. junij) so poleg priprave kresa (kar so delali moški) ženske hodile od hiše do hiše in s posebnimi pesmimi želele srečo tako hiši kot gospodarju, gospodinji, polju, pridelkom. Za to so bile kresnice obdarovane, največkrat s hrano, kasneje tudi z denarjem. Če kresnice pri kakšni hiši niso dobile darila, so imele pripravljene še dodatne kitice, s katerimi so nad hišo klicale nevšečnosti. Navadno je pevke spremljal še godec s piščaljo (dvojnicami, diplami), nekoč celo z dudami, ki je kresnice tudi varoval.

Med najbolj znanimi in tudi splošnimi kresniškimi pesmimi je prav gotovo izbrana pesem. Pevke v Adlešičih so jo pele na dve različni melodiji. Pri stari, tritonski melodiji, ki jo objavljamo, se pevke lovijo. To pomeni, da ena ali več pevk zapoje kitico, pred koncem kitice vstopi druga skupina pevk in tako se izmenjujejo skozi celotno pesem. To pa ni bil le glasbeni okrasek, ampak je v lovljenju ohranjeno starejše magično razmišljanje, po katerem se pesem (lahko tudi zagovor) ne sme prekiniti, ker bi to pomenilo nesrečo.

(GNI M 42.773; pripovedna)
Posneto: Podzemelj, 1985.
Pela: Ana Pezdirc iz Boršta.

Oj, oj, i meni, mamica je ljubezenska balada o zaljubljenem mladeniču, v kateri fant z navidezno smrtjo privabi k sebi dekle, česar prej ni uspel z velikimi dejanji (npr. z zidanjem cerkve). Leta 1895 sta bili v Štrekljevi zbirki objavljeni dve varianti (Š 112 in 113), od katerih je bila ena zapisana v osrednji Sloveniji, ena pa na severozahodnem delu. Kasnejši zapisi (teh je 13), ki jih hrani GNI ZRC SAZU, kažejo, da je balada o zaljubljenem mladeniču živa predvsem v obrobnih slovenskih pokrajinah od Prekmurja do Rezije. Leta 1985 pa je bila pesem posneta tudi v Podzemlju v Beli krajini in podatki so pokazali, da so jo pevci tu peli že v drugi polovici 19. stoletja. Danes pesem drugod po Sloveniji ni več znana. Motiv zaljubljenčeve navidezne smrti poznamo tudi iz pripovedne pesmi Mlada Zora, le da v njej zaljubljenca z navidezno smrtjo izsilita svojo zvezo, v pričujoči pesmi pa mladenič pretenta dekle. Gre sicer za dva samostojna pesemska tipa, vendar je vprašanje, če drugi ni le varianta tipa Mlade Zore, ki pa se je skozi čas v ustnem izročilu nekoliko spremenil in se razvil v motivno podobno, a samostojno pesem z nekoliko drugačnim zapletom.

(GNI M 26.042; pripovedna, legendarna)
Posneto: Stari trg ob Kolpi, 1963.
Pela: Ivanka Štrbenc.

Vse belokranjske variante te pesmi so hrvaškega izvora, saj le-to pozna mnogo pesmi o Judih, ki hočejo Mariji ukrasti Jezusa. V svojih zapisih iz 19. stoletja nam je Janko Barle zapustil pričevanje, da so pesem prinesli v Belo krajino Vlahi iz sosednjega hrvaškega Žumberka, ki so kot koledniki prepevali po belokranjskih krajih in si s petjem kolednic nabirali darove. Barle je ob variantah te pesmi zapisal še, da imajo »jako jednoličen« napev. V več kot stotih letih pa se je pesem spremila tudi jezikovno, saj tu predstavljena varianta že kaže več slovenskih jezikovnih elementov kot tiste, ki so bile zapisane prej. Naša varianta pa kaže tudi to, kako je prvotna legendarna pesem prešla v funkcijo koledniške in kot taka zaživela pri nas.

(GNI M 24.329; molitev)
Posneto: Nova sela, 1961.
Povedala: Ana Padovac.

Gre za eno izmed številnih različic apokrifne molitve o Jezusovem trpljenju, ki so pri nas in po Evropi znane pod naslovom Zlati očenaš. Tovrstne molitve so najbolj cvetele v baroku, lahko so bile tiskane ali pa so se prenašale ustno in so se kot osebne molitve (ne cerkvene) ohranile v današnji čas. Molitvam je skupna le tematika, motivno pa so zelo različne, saj so precej individualizirane. Objavljena molitev ima svoje motivne različice na Dolenjskem. Največkrat je bila to petkova molitev, saj je petek po krščanskem izročilu dan Kristusove smrti. Pričujoča molitev je krajša od znanih različic o Jezusovem trpljenju in nekatere podobe o Kristusovi krvi v njej najbrž kažejo na to, da se je molila še zlasti na prve petke v mesecu, potem ko je tudi Cerkev uvedla pobožnost devetih prvih petkov (z odpustki).

(GNI M 45.323)
Posneto: Žeželj, Vinica, 1989 (srečanje pritrkovalcev).
Igrali: pritrkovalci iz Zilj.

Imena pritrkovalskih viž pogosto označujejo kraj, iz katerega izhajajo, tako je skupina iz Zilj vižo Metličica najverjetneje poimenovala po Metliki. V viži, ki se pritrkava na tri zvonove, se enakomerno ponavljajo udarci na veliki zvon, medtem ko si pri gostenju drugi in tretji zvon vlogi izmenjujeta.

(GNI M 45.942; obsmrtnica)
Posneto: Marindol, 1991.
Pela: Marija Bunjevac.

Nekdaj so v Beli krajini ladali, bugarili ali divanili, kar pomeni, da so objokovali pokojnika, pri tem pa v značilnem melizmatičnem načinu petja peli, bodisi o njegovem življenju bodisi o tragični izgubi človeka, sorodnika, znanca. V belokranjskih pravoslavnih vaseh (Bojanci, Marindol, Paunoviči) pa so naricali ali tužili. Danes je narekanje skoraj izginilo, do nedavnega pa se je v funkciji ohranilo med belokranjskimi Srbi.

Pričujoča pesem ne sodi v sklop starih žalostink, ampak gre za novejšo obsmrtnico, ki je ponarodela in je po informaciji pevke v Marindol prišla iz Bosne. Na starejšo plast balkanskih tužbalic pa v pesmi spominja obredno umivanje rok, če so prišle v stik z mrtvecem.

(GNI M 26.038; ljubezenska)
Posneto: Stari trg, 1963.
Peli: Ivanka Štrbenc in Kristina Majerle.

Današnji Belokranjci čutijo to pesem kot svojo, kar v resnici tudi je, ker so jo prilagodili svojemu čutenju in jeziku in jo pojejo kot ljubezensko pesem. Nekoč je imela različne funkcije, saj so jo peli kot obredno (kresno) ali kot svatovsko, zato se še danes pojavlja v več besedilnih različicah. Od teh imajo v različnih krajih nekatere še bolj hrvaško, druge bolj slovensko jezikovno podobo. To dokazuje, da pesem že dolgo časa živi v Beli krajini, po svojem izvoru pa je hrvaška.

(GNI M 20.057; pripovedna, junaška)
Posneto: Adlešiči, 1955.
Pela: skupina pevk

Čeprav je pesem v motivnih, besedilnih in glasbenih variantah poznana tako rekoč po vsej Sloveniji, pa je njena ‘prvotna domovina’ Bela krajina. Iz Bele krajine se je pesem razširila drugam verjetno šele med 1. svetovno vojno (razen tistih vzhodnoslovenskih variant, ki so bile tam poznane že v 19. stoletju in so izšle iz Međimurja). Tudi v Belo krajino je pesem prišla s Hrvaškega, na Slovenskem pa se ni spremenila le jezikovno, ampak tudi zvrstno, saj se je že med Belokranjci prvotna pripovedna, junaška pesem občutno lirizirala in s tem izgubila nekaj južnoslovanske epske pripovednosti, širine in junaške poantiranosti.

(GNI M 24.007; ljubezenska)
Posneto: Fara, 1955.
Pele: Marija Marinč in Katica Jakšič.

Gre za novejšo, sentimentalno ljubezensko pesem, ki je bila prvotno najbrž ljubezenska balada, a se je celotno pripovedno jedro izgubilo, saj so pevci ohranili za njih najbolj zanimiv del oz. motiv. Gre za manj znano temo o zaljubljeni deklici, ki hoče biti strežnica svojemu bolnemu oz. ranjenemu fantu. Konec, ko od žalosti umre, saj zve, da je njen fant mrtev, nekoliko spominja na nekatere motive starejših ljubezenskih balad. Ker pa se v starejših zapisih pesem ne pojavlja, smemo sklepati, da gre za novejšo ljubezensko pesem, ki s svojim nekoliko pripovednim načinom in tonom spominja na ljubezenske balade. V Beli krajini in drugod po Sloveniji so bile do zdaj zapisane le takšne različice, kot je zgornja, zato ne moremo z gotovostjo sklepati, če je bila pesem res nekoč pripovedna in se je morda šele kasneje v procesu komunikacije zreducirala na zdajšnje lirično jedro.

(GNI M 28.179/b; ljubezenska)
Posneto: Ljubljana (Glasbenonarodopisni inštitut), 1967.
Peli: Marica Skube iz Adlešič in Stanka Veselič iz Vrhovec.

Poleg te, v Beli krajini najbolj razširjene različice, obstajajo še nekoliko daljše. Vsem pa je skupen motiv nesrečnega fanta, ki ga dekle zavrne, bodisi da ji ni všeč ali je preneroden ali pa ima dekle izbranega že drugega. Belokranjske različice so ohranile le motiv zavrnitve, vzroka zanj pa ne več. To je botrovalo tudi spremembi same dikcije, ki se je iz nekoliko otožne liričnosti prelevila v veselejšo. Belokranjke in Belokranjci so pesem največkrat peli pri okopavanju vinogradov.

(GNI T 114B/14; ljubezenska)
Posneto: Jakšiči, 1960.
Peli: Ana Delač in Marija Marinč.

Belokranjci in Kostelci, ti so se konec 19. in v začetku 20. stoletja množično izseljevali v Ameriko, so zaradi ločenosti mnogokrat preživljali razpad družinskih in ljubezenskih vezi. O tem priča tudi ta pesem, ki pa po jeziku in melodiji kaže, da so jo Kostelci prevzeli od Hrvatov. Melodija pesmi je prevzeta od druge hrvaške ljubezenske pesmi (Čula jesam, da se dragi ženi) s skoraj identičnim motivom nezvestega ljubčka.

(GNI M 25.254; napitnica)
Posneto: Sinji vrh, 1962.
Peli: Katarina Žalec in Marija Madronič.

Štrekljeva zbirka ljudskih pesmi z začetka 20. stoletja kaže, da je bila takrat ta zdravica priljubljena po večjem delu Slovenije, največkrat pa je bila zapisana na Štajerskem, od koder se je najbrž tudi razširila še v druge pokrajine, večinoma vinorodne. Od Dolenjcev se je pesem preselila še k Belokranjcem, živa pa je še danes. Kot velik del slovenskih zdravic tudi ta sodi med tiste ‘verižne’: vse kitice so besedilno in melodično enake, v vsaki se spremeni le ime nazdravljenca oz. novega pivca. Kitic s pozivom k pitju je torej toliko, kolikor je pač pivcev oz. gostov. Seveda si vsi pivci želijo, da je kitic čim več.

(GNI M 24.469; šaljiva)
Posneto: Stara Lipa, 1961.
Pele: Kristina Rogina, Angela Muhič, Ančica Videtič in Katica Rogina.

Po podatkih sodeč, je pesem, ki so jo pevci imeli za zelo staro, nastala najverjetneje v 19. stoletju in je bila takrat tudi dokumentirana v Slavoniji. Od tam se je preko kajkavskega področja razširila še v Belo krajino.

(GNI M 24.050; šaljiva)
Posneto: Vas, 1960.
Pela: Katica Jakšič.

Po vsej Sloveniji znana šaljiva pesem o hudi ženi oz. srečnem vdovcu je znana tudi v Beli krajini.

(GNI M –)
Posneto: Perudina, 2007.
Igral: Janko Balkovec.

Belokranjski ljudski godec Janez Štefanič – Jazo je bil znan, da je zabaval ljudi in igral za ples z igranjem hkrati na lončeni bas (gudalo) in ustne harmonike (muzike). Janko Balkovec, ki ga slišimo na našem posnetku, je že tretji godec po vrsti, ki igra obe glasbili hkrati in tako ohranja lik Jaza, ta lik pa je tako znamenit, da pravi, ko gre nastopat, da gre igrat Jazota.