Bog daj dobro leto: ljudska pesemska dediščina Adlešičev

GNI M 44.199
Posneto: Adlešiči, 1987
Pele: Anka Adlešič, Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marija Peteh, Stanka Veselič, Marija Vranešič

Evropski obred kresovanja (24. junija) je bil nekoč znan po vsej Sloveniji, do danes pa se je v vsej svoji izrazitosti ohranil le še v Beli krajini. Od tu izhajajo tudi najbolj znane kresne pesmi, ki jih pevke kresnice pojejo pred hišami in stanovalcem želijo vse dobro, kakor tudi srečo pri letini in živalih. Za svoje petje in voščila so bile kresnice tudi obdarovane, največkrat s hrano, lahko tudi z denarjem. Kresnice so se vedno držale pod roko, tako da se nihče ni mogel vriniti mednje, saj bi po ljudskem verovanju to pomenilo nesrečo, lahko tudi smrt pri hiši. S starim poganskim verovanjem je povezano tudi petje, pri katerem se kresnice niso smele zmotiti, saj bi tudi to pomenilo nesrečo. Predstavljamo starejšo melodijo, pri kateri se pevke kresnice »lovijo«, kar pomeni, da ena skupina pevk začne peti in še preden dokonča svoj verz oz. glasbeno frazo, že vskoči z drugim verzom druga skupina pevk. In takšno neprekinjeno petje se nadaljuje vse do konca pesmi. Ta adlešički način petja nekoliko spominja na cerkveno antifonalno petje, po podatkih informatorjev pa je neprekinjeno petje spet povezano z verovanjem, da se želja oz. pesem ne sme prekiniti, ker bi tudi to prineslo nesrečo.

GNI M 28.177
Posneto: Ljubljana, 1967
Povedala: Marica Skube

Jurjevska koledovanja kot ljudski praznik pozdrava zelenju in pomladi so bila nekoč razširjena po celotni Evropi in tudi po Sloveniji, najdlje pa so se ohranila v Beli krajini, a so tudi tam v začetku 20. stoletja zamrla. Ohranile pa so se pesmi. Danes šego jurjevanja ohranjajo folklorne skupine. Tudi v Beli krajini so fantje vodili v zeleno odetega dečka od hiše do hiše in ob tem povedali ali zapeli dobre želje. Belokranjske jurjevske kolednice so v slovenskem prostoru samosvoje, saj se vsebinsko in izrazno bolj naslanjajo na podobne hrvaško-kajkavske kolednice. Pesmi so lahko različno dolge, ene ohranjajo več poganskega elementa, druge širijo želje. Tu objavljena recitirana različica je močno okrnjena in skrajšana in poudarja le še želelno bistvo.

GNI M 35.352
Posneto: Adlešiči, 1975
Pele: Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marica Skube, Stanka Veselič, Marica Vranešič

Dve metrično enaki, vsebinsko pa sila različni pesmi se začenjata z zgornjim verzom. Prva je stara, po vsej Sloveniji znana ljubezenska pesem o opreznem dekletu, druga pa je domoljubna, ki jo objavljamo tu. Vse kaže, da so pevci znano ljubezensko pesem spremenili v domoljubno že v začetku prejšnjega stoletja. Belokranjski pevci so zatrjevali, da je staremu ljudskemu metričnemu modelu dodal domoljubno vsebino belokranjski rojak in veliki slovenski pesnik Oton Župančič.

GNI M 30.802
Posneto: Črnomelj, 1969
Peli in igrali: člani folklorne skupine iz Adlešičev

Lepa Anka je gotovo najbolj znan belokranjski ples, ki so ga po 2. svetovni vojni v svoj spored vključile številne folklorne skupine po Sloveniji. Prvi zvočni posnetki te plesne pesmi so iz leta 1955 s Preloke in iz Adlešičev. V naš izbor smo uvrstili posnetek iz leta 1969, ko so adlešički tamburaši ter pevci in pevke sodelovali na Jurjevanju v Črnomlju. Ples se je skupaj s pesmijo v Belo krajino razširil s Hrvaškega, kjer poznajo variante v Podravini in Posavini ter v bližnjem Severinu (Ramovš, 1980). V Beli krajini je znan predvsem v krajih, za katere vemo, da so jih nekoč naseljevali Uskoki (Preloka, Adlešiči, Bojanci).

GNI voščeni valj št. 3
Posneto: Adlešiči, 1914
Peli: Ferdo Požeg, Jurij Požeg, Mare Požeg, Miha Požeg, Kate Adlešič, Mare Adlešič, Miha Adlešič, Ane Rožman

Ker je bilo na voščenem valju fonografa prostora le za eno ali dve kitici, je pričujoči posnetek okrnjen, saj pesmi manjka precej kitic. Plesna igra je v péti obliki znana le v Beli krajini, splošneje razširjena pa je bila otroška igra z recitiranjem, ko so otroci zadrževali zadnjega v vrsti. Očitno je otroška različica mlajša in se je razvila iz starejše igre odraslih. V Beli krajini oblika mostne igre odraslih variira glede na kraj, saj so jo različno izvajali v Metliki, Črnomlju in Predgradu. Vsi trije kraji so imeli grad, kar pojasnjuje vsebino in starost plesne igre in spremljajoče pesmi. Odrasli, ločeni na dve nasproti si stoječi skupini, so peli v dialoški obliki vprašanj in odgovorov. Besedilo je vezano na graščinsko oz. fevdalno tematiko. Podložniki so enkrat v letu, vsaj domišljijsko, prevzeli oblast od graščaka in takrat so lahko graščaku očitali (vsaj v pesmi) vse njegove napake, gosposka pa se je branila (prav tako v pesmi) z očitki na račun podložnikov. Skozi čas se je osnovni motiv sicer ohranil, a se je spreminjal, ko so pevci začeli vnašati v pesem še druge osebe. Zato so nekatere različice lahko daljše, z vrsto dodanih kritik na račun določenih oseb. Pesem in ples danes ohranjajo le še folklorne skupine.

GNI M 44.164
Posneto: Jankoviči pri Adlešičih, 1987
Pela: Nežka Raztresen

Pesem o nostalgiji po samskem stanu, v številnih različicah znana po vsej Sloveniji, je bila zapisana že v 19. stoletju. Tukajšnja belokranjska različica se zdi nekoliko okrnjena, saj izpušča vse opise in se osredotoča le na vsebinsko jedro in na nauk pesmi. Verz je daktilski peterec z anakruzo, ki je pogost verz slovenskih poskočnic.

GNI M 44.206
Posneto: Adlešiči, 1987
Pele: Anka Adlešič, Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marija Peteh, Stanka Veselič, Marija Vranešič

Nekoč, ko je pokojnik do pogreba ležal doma, so ga domači, sosedje in znanci »varovali«, se pravi, da so ob njem bedeli, molili in peli. Pričujoča pesem je primer take obsmrtnice. Pesem je bila po vsej Sloveniji znana vsaj že od 19. stoletja in jo pevke in pevci pojejo še danes, a v drugačnih okoliščinah oz. ob drugačnih pevskih priložnostih. Verjetno je obsmrtnica nastala ob smrti mladega, še neporočenega dekleta.

GNI M 27.250
Posneto: Črnomelj, 1965
Igrali: člani folklorne skupine iz Adlešičev

V Zbirki pokrajinskih pesmaric je skladatelj Matija Tomc leta 1948 objavil zapis in priredbo belokranjske pesmi Igraj v kolo jabolko in na melodije te pesmi je adlešička folklorna skupina začela plesati tribučko kolo. Ta na novo postavljeni ples se odvija v t. i. »zaprtem kolu« (Ramovš, 1995) in je nastal zaradi potreb belokranjskih folklornih skupin po novih plesih. Tribučko kolo se je razširilo še k drugim belokranjskim folklornim skupinam, prevzele pa so ga tudi druge folklorne skupine zunaj Bele krajine.

GNI M 20.018
Posneto: Adlešiči, 1955
Pela: domačinka

Pesem, kot jo poznamo in pojemo danes, je precej okrnjena, saj se konča tako, da deklica izpusti ujeto ribico. Zlasti starejše različice so daljše in prinašajo še ljubezenski motiv oz. zgodbo zaljubljenega dekleta in njene izgube nedolžnosti. Ker je bila morda pesem s takšno vsebino sprejeta kot »pohujšljiva«, so začeli njen zadnji del pevci opuščati, v nekaterih različicah pa se zato pojavlja nabožni konec in so človeške želje usmerjene k Bogu. Žal imamo prve zapise te pesmi šele iz začetka 20. stoletja, zato ne vemo, ali je pesem starejša in kakšna je bila morebiti pred tem. Mikavna je misel, da je pesem mogoče le del starejše, ne več znane pravljične balade o zlati ribici, ki za svojo izpustitev obljublja, da bo izpolnila vsako željo. Takšen motiv poznamo iz proznega izročila. Verz (sedmerec z anakruzo) in dvovrstična kitica pesmi dajeta slutiti prvotno baladno obliko pesmi.

GNI M 28.180
Posneto: Ljubljana, 1967
Pele: Marica Skube, Marija Šuštar, Stanka Veselič

Tukajšnja različica je nekoliko okrnjena pripovedna pesem oz. ljubezenska balada z mednarodnim motivom o preizkušanju fantove ljubezni in zvestobe. Pesem je domnevno prišla v Belo krajino že z Uskoki. Sčasoma je izgubila svoj opisno-epski okvir in je v njej prevladal lirizem, v nekaterih različicah pa je čutiti tudi doslednejši premik k slovenjenju besedila. Adlešička različica še ohranja hrvaške ikavske elemente, kar kaže na to, da je pesem najverjetneje prišla iz hrvaškega Primorja. Hrvaške različice, zapisane v Baranji in v karlovškem Pokolpju ter pri gradiščanskih Hrvatih v Avstriji, še zmeraj ohranjajo močan pripovedni okvir, zato so daljše in motivno bolj razvejane (Terseglav, 1996).

GNI M 44.207
Posneto: Adlešiči, 1987
Pele: Anka Adlešič, Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marija Peteh, Stanka Veselič, Marija Vranešič

Po izjavah pevk in pevcev so to pesem v Belo krajino prinesli belokranjski fantje nekje v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Da pesem še ni tako dolgo prisotna v Beli krajini, priča tudi skoraj nespremenjen jezik s še trdno hrvaško osnovo. Čeprav gre za šaljivo ljubezensko pesem, so jo Belokranjci največkrat peli ob delu v vinogradu.

GNI voščeni valj št. 20
Posneto: Adlešiči, 1914
Peli: Ferdo Požeg, Jurij Požeg, Mare Požeg, Miha Požeg, Kate Adlešič, Mare Adlešič, Miha Adlešič, Ane Rožman

Zaradi več kot stoletje starega posnetka na voščenem valju je pesem malo težje razumljiva, gre pa vsekakor za prvi posnetek te, že v 19. stoletju priljubljene ljubezenske pesmi. Ta v dialoški obliki med fantom in dekletom poudarja dekletovo žalost zaradi fantove nezvestobe. Dekletu so v tolažbo le cvetice in ptice, ribe in narava sploh, kar pa hoče ljubosumni fant uničiti, da bi dekle ostalo brez tolažbe. Ob pesmi je zanimiva opomba iz leta 1914, v kateri je zapisano, da je to »nova pesem« (Kunej D., 2008).

GNI M 28.178
Posneto: Ljubljana, 1967
Povedala: Marica Skube

V krščanskem liturgičnem koledarju je 28. december spominski dan na nedolžne betlehemske otroke, ki jih je dal pobiti judovski kralj Herod. Spomin na to naj bi bilo tudi tepežkanje, ki sicer izvira iz časov poganstva, a mu je Cerkev dala novo vsebino. Ko so otroci hodili od hiše do hiše, so domače simbolično udarili s šibo in jim pri tem zaželeli srečo v novem letu, za kar so prejeli dar.

GNI M 35.350
Posneto: Adlešiči, 1975
Pele: Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marica Skube, Stanka Veselič, Marica Vranešič

Junaška pripovedna pesem, ki je na Slovensko prišla z Uskoki, ima zanimivo usodo. Od 19. stoletja dalje jo srečujemo v treh jezikovnih različicah. Belokranjski zapisi in posnetki kažejo še dokaj trdno hrvaško jezikovno podobo. V Slovenskih pesmih krajnskiga naroda iz leta 1839 je objavljena t. i. različica s Kranjskega, ki predstavlja hrvaško-slovensko jezikovno mešanico. Podoben ji je tudi Kocijančičev zapis z Goriškega iz 19. stoletja. Že skoraj čisto slovensko podobo pa ima gorenjska različica, objavljena v 1. knjigi Slovenskih narodnih pesmi s konca 19. stoletja, ki jih je zbral in uredil dr. Karel Štrekelj. Zapis uskoške pesmi na Gorenjskem je seveda izjemna zanimivost. Vse zapisane različice dokazujejo, da so od Uskokov pesem prevzeli Belokranjci, od primorskih Uskokov pa Slovenci iz goriške pokrajine, od tam pa se je potem pesem najbrž razširila še na Gorenjsko. Ker slovensko glasbeno izročilo ne pozna melodične vrstice za dvanajsterec, v katerem je bila pesem ustvarjena, so slovenski pevci verz prilagodili svojim metro-ritmičnim zakonitostim in glasbenim zahtevam, zato so prvotni dvanajsterec razdelili na dve glasbeni vrstici oz. na daktilske šesterce (Terseglav, 1996).

GNI M 44.169
Posneto: Adlešiči, 1987
Pela: Marija Cvitkovič

Do konca 19. stoletja so bile vse različice te pesmi, razen ihanske, ki jo je zapisal Anton Breznik, dokumentirane le v Beli krajini, kjer pesem živi še danes. Gre za ljubezensko žalostinko dekleta, ki nima več komu trgati rož, saj je njen dragi daleč v službi grajskega pisarja. Različice pesmi so bile znane in zapisane tudi na Hrvaškem, zato sklepamo, da se je od tam razširila v Belo krajino. Domnevo podpirajo informacije pevcev, da so pesem belokranjski sezonski delavci slišali na Hrvaškem in jo od tam prinesli domov.

RS N-2104
Posneto: Adlešiči, 1980
Pela: skupina žensk

Med cerkvenimi prazniki ima v ljudski pobožnosti poleg božiča in velike noči posebno mesto tudi praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren (15. avgust). Poleg cerkvenih prazničnih pesmi so ljudje prepevali še svoje, ki se sicer nikdar niso pele po cerkvah, a so bile pomemben del ljudske pobožnosti in del ljudskega pevskega repertoarja. Sem sodi tudi ta pesem, v kateri po ljudskem verovanju Marija na svoj praznik pelje v nebesa različne stanove: neporočene, poročene, vdove, vdovce itd.

GNI M 27.251
Posneto: Črnomelj, 1965
Igrali: člani folklorne skupine iz Adlešičev

Ples je znan po vsej Sloveniji in je z Dolenjske prišel v Belo krajino, kjer ga ponekod imenujejo tudi šrotiš. Ples je danes na repertoarju skoraj vseh belokranjskih folklornih skupin, ki jih praviloma spremljajo tamburaški sestavi (Kunej R., 2008).

GNI M 20.060
Posneto: Adlešiči, 1955
Pela: skupina žensk

Pesem je zdravica, s katero so svatje nazdravili ženinu in nevesti. Ker pa se je namesto mladoporočencev lahko v zdravico vneslo katerokoli ime, se je pesem pela tudi ob drugih priložnostih in v pivskih družbah, v katerih je skoraj obvezen del napitnice tudi zaključek
Živa žaba notri plava. To se poje toliko časa, dokler tisti, ki mu je napitnica namenjena, ne spije vsega vina iz kozarca.

GNI M 44.196
Posneto: Dolenjci pri Adlešičih, 1987
Pele: Anica Bahorič, Marica Bahorič, Katica Kapele

Pričujoča pesem je verjetno zaradi objav v različnih pesmaricah dobila več glasbenih priredb, zato se je besedilno nekoliko skrajšala in jo danes le še redkokje slišimo v celoti kot šaljivi »rodovnik« vina: od ustvarjene trte do vina na mizi. Naš posnetek prinaša le še prvo kitico po vsej Sloveniji znane pesmi. Belokranjska ima odpev Oj, tam za goro, ki je značilen tudi za nekatere druge slovenske različice, ali pa se pojavlja le zlogovni refren, tra la la itd.

GNI M 35.354
Posneto: Adlešiči, 1975
Pele: Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marica Skube, Stanka Veselič, Marica Vranešič

Ljubezenska žalostinka oz. fantovo slovo od dekleta, ki se bo poročilo z drugim, je belokranjska različica po vsej Sloveniji znane ljudske pesmi. Pesem, ki je bila v Beli krajini prvič zapisana v 19. stoletju, se do danes ni mnogo spremenila, a takratni zapisi kažejo na štirivrstične kitice, v zgornjem posnetku pa pevke pojejo dva verza, ki jih potem ponovijo.

GNI M 35.358
Posneto: Adlešiči, 1975
Peli: Stanka Veselič in Marica Vranešič

Vsebinsko pesem izhaja iz kočevarske in slovenske balade Smrt čevljarjeve ljubice, vendar je tako drugačna v pripovedi, melodiji in verzni shemi, da se zdi čisto samosvoja. Tudi v ostalih slovenskih pokrajinah je balada doživela veliko sprememb, vsaj glede na njen prvi zapis iz 19. stoletja, tako da so nekatere različice skorajda samostojne kratke lirske pesmi. Po mnenju Zmage Kumer je do razkroja balade prišlo zaradi njenega prenosa v šolski pevski pouk, kjer se je balada najprej skrajšala, svoje pa je nato naredil še čas (Golež Kaučič et al., 1998). Kdaj in v kakšni obliki je pesem prišla v Belo krajino, ne vemo, saj so bile prve različice tam posnete šele v drugi polovici 20. stoletja. Le domnevamo lahko, da se je pesem začela širiti iz Adlešičev (kjer jo imajo pevke še danes za svojo) v druge belokranjske kraje, kjer jo ohranjajo tamkajšnje folklorne skupine.

GNI M 35.355
Posneto: Adlešiči, 1975
Pele: Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marica Skube, Stanka Veselič, Marica Vranešič

Pesem je istrsko-kvarnerska ljubezenska balada, ki je v Beli krajini dobila popolnoma novo vsebinsko in melodično obliko. Hrvaške različice te balade govorijo o dveh mladih zaljubljencih, ki noč preživita v zeleni dobravi, zjutraj pa si izmišljata izgovore, s katerimi naj bi prepričala starše, kje sta bila vso noč. Belokranjska različica se s hrvaškimi ujema le v prvih štirih verzih, nato pa jim sledi samostojni slovenski motiv o zaljubljencih, umrlih v snežnem zametu. V pesmi ta motiv ni dokončan, pevke so o njem vedele le iz pripovedovanja. Belokranjska različica je samostojna lirska pesem, ki kaže, kako dolgo že živi med Belokranjci, saj se je poslovenila tako jezikovno kot slogovno in melodično (Terseglav, 1996).

GNI M 30.803
Posneto: Črnomelj, 1969
Peli in igrali: člani folklorne skupine iz Adlešičev

Pesem so skupaj s plesom v Belo krajino prinesli potomci Uskokov, od njih sta se razširila predvsem v kraje ob Kolpi (Adlešiči, Preloka, Vinica). Izvorno sta iz Srbije, le da tam ples imenujejo zaplet ali Opa, cupa, skoči (Ramovš, 1980). Podobno kot Lepa Anka je tudi kolo Hruške, jabuke, slive postalo nepogrešljiv del repertoarja folklornih skupin po vsej Sloveniji.

GNI M 20.058
Posneto: Adlešiči, 1955
Pela: skupina žensk

Pesem o pivcu, ki bi bil po smrti rad pokopan v vinogradu, je že konec 19. stoletja v Adlešičih zapisal Ivan Šašelj (1906: 136); različice te pesmi pa so znane tudi na Štajerskem in med kajkavskimi Hrvati.

RS N-2102
Posneto: Adlešiči, 1980
Povedala: domačinka

Pesem je ena izmed številnih različic belokranjskih božičnih kolednic, ki so jih fantje ali otroci peli na božični dan pred belokranjskimi domovi. Do prvih desetletij 20. stoletja so bili koledniki predvsem Vlahi, tako kot Belokranjci imenujejo pravoslavne prebivalce Bojancev ali grkokatolike iz bližnjega hrvaškega Žumberka. Pevka v tej kolednici niha med petjem in recitativom, ki je očiten predvsem v pozdravu na začetku kolednice. Večina kolednic je bila pétih.

GNI M 35.356
Posneto: Adlešiči, 1975
Pele: Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marica Skube, Stanka Veselič, Marica Vranešič

Pesem o dekletovem prekletstvu fanta, ki ga ranjenega zdravi in ji ta zato obljubi poroko, a svojo obljubo prelomi, poznajo po celotnem Balkanu. Različice so razširjene zlasti na Hrvaškem, od koder je pesem prišla tudi v Belo krajino. V balkanski tradiciji je imelo dekletovo prekletstvo največjo težo in je še usodnejše kot starševsko prekletstvo nad otroki. Prekletstvo je namreč nekoč pomenilo resnično dejstvo, ki so se ga vsi bali, saj so ljudje verjeli v posledice, kot sta bolezen ali smrt. V ljudski etiki ni bila obsojanja vredna le nezvestoba med zakonci, ampak tudi med zaljubljenci. Belokranjske in nekatere hrvaško-kajkavske različice se slogovno bolj nagibajo v lirizem in opuščajo epske vložke, tako značilne za pripovedne pesmi. Pesem je bila prvotno v enajstercu, ki so ga slovenske pevke podredile svoji melodični vrstici in hrvaški enajsterec zapele v distihu šesterca in peterca, ki je v strokovni literaturi znan kot nibelunški verz.

RS N-2102
Posneto: Adlešiči, 1980
Pela: skupina žensk

Po izvoru belokranjska pesem, ki je bila zabeležena že v 19. stoletju, je danes znana povsod po Sloveniji, saj je bila večkrat ponatisnjena v različnih pesmaricah za osnovne in glasbene šole. Izvajajo jo tudi različne glasbene skupine v svojevrstnih priredbah, ki pa vse izhajajo iz priredbe skladatelja in belokranjskega rojaka Matije Tomca, zaradi česar mu večina belokranjskih pevcev pripisuje celo avtorstvo.

GNI M 44.203
Posneto: Adlešiči, 1987
Pele: Anka Adlešič, Bernardka Adlešič, Katica Adlešič, Marija Cvitkovič, Marija Peteh, Stanka Veselič, Marija Vranešič

Pesem je različica kresne pesmi (glej št. 1) z novo, preprostejšo in ne več nepretrgano melodijo, kakršna danes prevladuje v Adlešičih. Kljub svojemu ritualnemu značaju so se tudi obredne pesmi skozi čas spreminjale tako melodično kot besedilno. Belokranjske kresne pesmi imajo več različic, ker so pevke kresnice del besedila vedno prilagajale hiši, pred katero so pele: posebej za mlade neporočene fante in dekleta, posebej za vdovce ali samske. V nekaterih krajih je kresnice od hiše do hiše spremljal piskač oz. dudar, ki je poleg glasbene spremljave opravljal še nalogo čuvarja kresnic, da nepridipravi kresnicam ne bi škodili ali pokradli darov.