Gorših ljudi na svetu ni - Terenski posnetki ljudskih pesmi iz Zgornje Savinjske doline

1. Pripoved o petju in plesanju, nekoč

Pripovedovala: Marija Voler (r. 1940). Krnica (Lučah), 2000.

2. Aja tuja, mladi sin

Peli: Marija Ročnik, p. d. Bencetova (r. 1923), in Stanka Lever, p. d. Kolarjeva (r. 1924). Podhom (Bočna), 2000.

Melodija pričujoče uspavanke je malotonska (pettonska), kar je značilno za otroške pesmi in uspavanke in tudi za bolj arhaične melodije drugih ljudskih pesmi.

3. Aja tutaja

Pela: Nežka Robnik, p. d. Icmankova (r. 1937). Podolševa (Solčava), 2007.

Uspavanka, ki je glede na melodijo in besedilo novejša in bolj umetelna.

4. Te Adam, te Adam

Peli: Terezija Vodušek (r. 1920), in Alenka Kralj (r. 1943). Ljubno ob Savinji, 2001.

Melodijo te uspavanke najdemo pri splošno znani pesmi Cin, cin, cin, Drežnica. Besedilo je izposojeno iz pripovedne pesmi Ko je pa Bog ustvaril zemljo (gl. 58, 4. in 5. kitica). Matere so lahko otrokom pri uspavanju zapele tudi kakšno pripovedno ljudsko pesem, za kar je bila pričujoča vsebinsko verjetno še posebej primerna.

5. Tonca Gonca

Pela: Ida Voler (r. 1949). Ljubno ob Savinji, 2007.

Kot uspavanke so matere pele tudi navadne otroške pesmi. Otroško ljudsko pesem Tonca Gonca v družini Voler že dve generaciji pojejo kot uspavanko.

6. Erc perc komisar

Povedala: Marija Ročnik, p. d. Bencetova (r. 1923). Podhom (Bočna), 2000.

Otroška izštevanka. Pogojno tudi otroške izštevanke in podobna ljudska ritmizirana besedila spadajo med ljudske pesmi, saj vsebujejo vsaj enega od glasbenih elementov, ritem.

7. Pika poka, pika pok (izštevanka)

Povedala: Stanka Lever, p. d. Kolarjeva (r. 1924). Podhom (Bočna), 2000.

8. Pa boš videl, ti Kitajc (zabavljica)

Peli: Anica Dobnik (r. 1940), Marija Janžovnik (r. 1930), in Ivan Završnik, p. d. Napački (r. 1944). Dobrovlje, 2007.

9. Petelin se je oženil (živalska balada)

Pel: Anton Acman (r. 1917). Šmihel nad Mozirjem, 2001.

10. Zmeraj sem pasel

Peli: Marija Kramer, p. d. Brclovnikova (r. 1923), in Jožica Pustoslemšek, p. d. Frgeljeva (r. 1948). Primož (Ljubno), 2001.

Pesem o življenju tkalčevega otroka v preteklosti. Prva kitica pesmi, ki se je pevke niso spomnile, gre takole: »V revni kajži smo bili doma, / je s skorjo pokrita, tri okenca ima, / smo revno živeli, kruha nič meli, / včasih res trda je bla.« Varianta iste pesmi, ki jo je leta 1909 zbiralcu pesmi (članu OSNP) Francu Kramarju zapel vojak Jakob Prašnikar iz Bočne, ima še četrto kitico: »Moj vučitel je biv prov jen duober gospod / Saj von me je hvalu uselej povsod: / »Če se ne boš učiv, / Jo boš po rit’ dobiv, / De boš klobase nosiv!« (GNI O 8102)

11. Mat fižol pristavljajo

Peli: Pepca Orešnik, p. d. Traterjeva (r. 1935), in Kristina Mali, p. d. Grčerjeva (r. 1941). Šmiklavž (Nova Štifta), 2007.

Šaljiva pesem o materini skrbi za sina. Melodija je ista kot pri pesmi Ljuba moja soseda (gl. 38).

12. Ne bom se možila

Pela: Elizabeta Verbuč (r. 1911). Šmihel nad Mozirjem, 2001.

Dekleta so pogosto pela skupaj in so imela tudi svoj repertoar, pretežno ljubezenskih pesmi.

13. Le dol se vsedi

Peli: Marija Kramer, p. d. Brclovnikova (r. 1923), in Jožica Pustoslemšek, p. d. Frgeljeva (r. 1948). Primož (Ljubno), 2001.

14. Pa ta jutranja zarja

Pele: Haudejeve sestre – Nežka Klemenšek, p. d. pri Johanu (r. 1925), Marica Prepotnik, p. d. Haudejeva (r. 1926), in Angelca Golob (r. 1932). Solčava, 2008.

15. Bistra voda teče

Pela: Marija Mlačnik, p. d. Sabadinova (r. 1913). Krnica (Luče), 2000.

Ljubezenska pesem o dekletu in špilavcu (kvartopircu). Pevka ob omembi prtošlja (denarnice) udari z roko po mizi, da dramatično poudari kvartopirčeve besede.

16. Rasti mi, rasti

Peli: Marija Kramer, p. d. Brclovnikova (r. 1923), Jožica Pustoslemšek, p. d. Frgeljeva (r. 1948), Fanka Zamernik, p. d. Robnikova (r. 1941), Franc Nadlučnik (r. 1927), in Ivko Retko (r. 1952). Primož pri Ljubnem, 2001.

17. Pripoved o fantovskem petju v Lučah, nekoč

Pripovedoval: Albin Zamernik, p. d. Mrtenčkov (r. 1914). Krnica (Luče), 2000.

18. Snoči sem pa v nem kraju bil

Peli: Lučki pevci – Franc Bezovnik, p. d. Smrečki (r. 1953), Janez Bezovnik, p. d. Smrečki (r. 1947), Niko Bezovnik (r. 1988), Bojan Čopar (r. 1968), Anton Kumer, p. d. spodnji Jerovčnik (r. 1951), Klemen Matk, p. d. Matkov (r. 1974), Anton Mlačnik, p. d. Gričarjev (r. 1934), Jože Mlačnik, p. d. Gričarjev (r. 1939), Albin Moličnik, p. d. Prekov (r. 1937), Franc Moličnik, p. d. Majkov (r. 1934), Vinko Moličnik, p. d. Prekov (r. 1957), Albin Robnik, p. d. Metuljev (r. 1947), Tomaž Robnik, p. d. Metuljev (r. 1977), Janez Rosc, p. d. spodnji Strmčnik (r. 1982), in Klavdij Strmčnik (r. 1974). Luče, 2007.

Fantovska ljubezenska, verižna pesem. Primer lučkega šestglasnega ljudskega petja z značilnima najvišjima glasovoma »na treko« (na tretjo) in »na štrto« (na četrto). Pri pesmi je zaslediti še arhaični način ljudskega petja, t. i. antifonalno petje (solo – odpev dela skupine – skupina). Arhaičnost pesmi določajo tudi ponekod petdobni ritem, način petja (rubato in počasno petje v drugem delu) in verzna struktura (slovanski tridelni osmerec). Štulc odgovor – ponosen, ohol odgovor. Urca ankerca (avstr. nem. Ankeruhr) – velika dunajska ura z lajno.

19. Jaz sem ni frišni jager

Pel: Jože Mlačnik, p. d. Haber (r. 1922). Florjan pri Gornjem Gradu, 2000.

Šaljiva fantovska ljubezenska pripovedna pesem o lovcu, ki je moral bežati od ljubice, ker ga je lovila patrolca – vaški fantje. Manjka predzadnja kitica: »Patrolca zdaj že grejo, / že grejo dol po polj, / moj fant pa skoč po hlačke, / pa bejž po lojtri dol.« Rehl – srnjak.

20. Sem zaljubljen bil

Peli: družina Senica, p. d. Zidarnovi – Ivan Senica (r. 1942), Mojca Senica (r. 1983), Marko Senica (r. 1978), in Marica Senica (r. 1971). Rečica ob Savinji, 2007

Ljubezenska pesem, ki nosi globlji nauk, namreč da obstajajo v ljubezni nad družbeno-moralnimi tudi višji zakoni. Sicer redek primer ljudskega petja, ko tudi mladina še poje in goji izročilo ljudskega petja.

21. Urca že pojde na tri (fantovska ljubezenska)

Pel: Albin Zamernik, p. d. Mrtenčkov (r. 1914). Krnica (Luče), 2000.

Leta 1907 je v Lučah zbiralcu pesmi (članu OSNP) Josipu Korbanu zapel Franc Grabnar podobno, v drugem delu melodije enako in po vsebini sicer pivsko pesem Jaz pa no zdravičko znam, ki v prvi kitici namesto »pa men je še ljubca bolj všeč« pravi »pa men je še vince bolj všeč«.

22. Pripoved o snubljenju nekoč

Pripovedovali: Marija Mlačnik, p. d. Sabadinova (r. 1913), in Marija Voler (r. 1940). Krnica (Luče), 2000.

Pripoved o tem, kako so nekoč hodili snubit oziroma v svate ali v zglédi (ogledat si bodočega partnerja). Za všečnost na kmetih ni bilo merilo umazana ali čista obleka.

23. Preljuba nevesta

Peli: Štefka Atelšek, p. d. Očicova (r. 1932), Berta Rigelnik, p. d. Borošekova (r. 1932), Štefka Podkrižnik (r. 1937), Franc Atelšek, p. d. Očic (r. 1926), in Pavla Brglez, p. d. Kogovnikova (r. 1931). Harmonika in petje: Jože Brgles, p. d. Kogovnik (r. 1928). Savina (Ljubno ob Savinji), 2001.

Obredno pesem za »slovo nevesti« še zdaj ponekod pojejo svatje na nevestinem domu, pred odhodom v cerkev. Lahko se nadaljuje, pri čemer se v besedilu nevesta poslavlja še od drugih članov družine. Po zgradbi dvovrstična pesem je sestavljena iz petih tonov in poteka v petdobnem metrumu.

24. Tam v velkemu oltarju (napitnica za ženina)

Peli: Marjan Goličnik, p. d. Senovski (r. 1970), Pavel Goličnik, p. d. Jesevnik (r. 1929), Andrej Goltnik, p. d. Napotnik (r. 1960), Ivan Gostečnik, p. d. Šumečnik (r. 1927), Jože Gostečnik, p. d. Medvedov (r. 1958), Ervin Jevšnik, p. d. Plešnik (r. 1969), in Ivan Lesjak (r. 1948). Šmihel nad Mozirjem, 2001.

25. Bom glažek vinca v roke vzel (napitnica za ženina)

Pel: Franc Podlesnik, p. d. Cvek (r. 1917). Krnica (Luče), 2000.

26. Petelinček je lepo pel

Obredna svatovska pesem, ki se je pela ob dajanju košte (hrane) na mizo, kar se odraža tudi v vsebini pesmi. Pri pesmi je zaslediti še arhaični način ljudskega petja, t. i. responzorialno petje (solo – skupina).

27. Zdaj bomo začeli

Peli: Jože Vodušek, p. d. Falent (r. 1944), Alenka Kralj (r. 1943), Franjo Marolt (r. 1950), in Frančiška Brglez, p. d. Oreška (r. 1930). Ljubno, 2001.

Svatovske zdravičke (lokalno ime za alpske poskočnice), ki so se pele uvodoma pri plesanju štajriša oziroma na svatbi opolnoči, ob snemanju venca. Pričujoči pevci so jih navajeni peti z refrenom, povezane v samostojno pesem, kar sicer ni bila navada.

28. Je ohcet vesela

Pela in pripovedovala: Marija Kramer, p. d. Brclovnikova (r. 1923). Konjski Vrh (Luče), 2000.

Zdravičke, ki so se pele ob plesanju štajriša. Nekatere so šaljive vsebine.

29. Pripoved o pobiranju rajtenge na svatbi

Pripovedovali: Marija Mlačnik, p. d. Sabadinova (r. 1913), in Marija Voler (r. 1940). Krnica (Luče), 2000.

Pripoved o svatovski šegi rajtenga. Včasih se na svatbe ni nosilo daril, ampak se je ob koncu, pri rajtengi, pobiral denar za stroške svatbe. Vsak svatovski par je moral pri tem popiti kozarec vina, plačati za svatbo in zraven zapeti eno zdravičko.

30. Dragi svati

Pel: Franc Podlesnik, p. d. Cvek (r. 1917). Krnica (Luče), 2000.

Starešina je pred pobiranjem rajtenge na svatbi kar v obliki zdravičke zapel, koliko bo treba plačati.

31. Preljubi moj deda

Pela: Angela Robnik, p. d. Kumer (r. 1926). Krnica (Luče), 2001.

Dve šaljivi zdravički, ki so ju lahko svatje zapeli ob pobiranju rajtenge.

32. Pripoved o zbadanju pri petju zdravičk

Pripovedovala: Nežka Robnik, p. d. Icmankova (r. 1937). Solčava, 2006. Albin Zamernik, p. d. Mrtenčkov (r. 1914). Krnica (Luče), 2000.

Zdravičke so si ljudje pogosto sproti izmišljevali. Z njimi so se tudi »pikali« (zbadali drug drugega). Po eni strani so tako sproščali družbene napetosti, po drugi pa je šlo za medsebojno tekmovalnost (»dajanje«) s pomočjo pesmi.

33. Če m kerga štimála

Pela in pripovedovala: Marija Mlačnik, p. d. Blažicova (r. 1914). Podveža (Luče), 2000.

Zbadljive zdravičke so lahko letele na vsakogar, tudi na godce. Če je Mlačnikova komu na svatbi zapela kako preveč zbadljivo, je na koncu svatbe zapela tudi opravičilo v obliki zdravičke.

34. Kaj je mela

Pele: Nežka Robnik, p. d. Icmankova (r. 1937), Lilijana Robnik (r. 1965), in Kristina Grudnik, p. d. Rebernikova (r. 1938). Solčava, 2006.

Zabavljiva pesem o siromašni doti v obliki dialoga. Pesem ima zelo zanimiv glasbeni metrum: 3 + 3 + 4 + 2 | 4 + 2 + 3 + 2. Janka – krilo; pruštah – suknjič.

35. Jaz mam pridno gospodinjo

Peli: Marija Kramer, p. d. Brclovnikova (r. 1923), Jožica Pustoslemšek, p. d. Frgeljeva (r. 1948), in Franc Brglez, p. d. Oreški (r. 1932). Harmonika: Ivko Retko (r. 1952). Primož pri Ljubnem, 2001.

Besedilo ponarodele pesmi naj bi po pripovedovanju pevcev zložil in okoli prepeval znani stari ljudski godec in oče na posnetku prisotnega pevca Franca, Martin Brgles, p. d. Žovne (1888 – 1973) iz Primoža nad Ljubnem. Melodija je ista kot pri pesmi Dost ljudi me je sprašvalo, le da so tukaj 7/8 takti ritmično ponekod manj izraziti (gl. 83).

36. Lani sem se oženil

Pela: Marija Bele, p. d. Smrečnikova (r. 1927). Delce (Bočna), 2000.

37. Preljub moj mož

Pela: Marija Mlačnik, p. d. Blažicova (r. 1914). Podveža (Luče), 2000.

38. Ljuba moja soseda

Peli: Terezija Vodušek (r. 1920), Jože Vodušek, p. d. Falent (r. 1944), Alenka Kralj (r. 1943), in Franjo Marolt (r. 1950). Ljubno ob Savinji, 2000.

39. Gregčov Peter žakelj šiva

Peli: Terezija Vodušek (r. 1920), in Alenka Kralj (r. 1943). Ljubno ob Savinji, 2001.

Šaljiva verižna pesem. Ponekod naj bi se pesem končala z verzom: »Kak bojo žabe lepo pele, hoj, hoj, hoj, / ko bojo tvojo babo jedle, hoj, hoj, hoj« Pesem je enovrstična in po osnovni melodiji pettonska, kar kaže na njeno starost. Gare – ročni voziček.

40. Drugi ljúdi pravijo

Pela: Družina Voler, p. d. Tončevi – Ida Voler (r. 1949), Ivan Voler (r. 1947), Helena Podkrižnik (r. 1975), Magda Voler (r. 1978), in Marta Voler (r. 1985). Ljubno ob Savinji, 2001.

41. Preljuba moja brinjeva

Pela: Roza Podkrižnik, p. d. Ročnikova (r. 1930). Ter (Ljubno), 2000.

Štiritonska melodija pesmi je podobna tisti iz pesmi Moj očka ima konjička dva.

42. Je takrat lušno blo na svet

Pel: Anton Acman (r. 1917). Šmihel nad Mozirjem, 2001.

Krajcar – kovanec v stari Avstriji.

43. Vse te bolši leta moje

Pela: Elizabeta Krivec, p. d. Ušovnik (r. 1936). Podolševa (Solčava), 2007.

Brumno – pobožno.

44. Stoví, stoví zlata kapelca

Pripovedovala: Marija Kramer, p. d. Brclovnikova (r. 1923). Konjski Vrh (Luče), 2000.

Stara pripovedna ljudska molitev Marijino vnebozetje, v kateri se odraža preprosto in slikovito ljudsko tolmačenje in tudi prilagajanje verskih naukov.

45. Jezus je krvavi pot potil

Peli: Marija Kramer, p. d. Brclovnikova (r. 1923), Jožica Pustoslemšek, p. d. Frgelj (r. 1948), Marija Podkrižnik, p. d. Stenšak (r. 1927). Harmonika in petje: Janez Kramer, p. d. Brclovnik (r. 1931). Konjski Vrh (Luče), 2000.

Péti roženvenec, ki se je pel tudi pri mrliču, vendar le, če smrt ni bila prežalostna. V nadaljnjih štirih kiticah, ki jih pevci niso zapeli, se spreminja zgolj začetek, ki našteva »pet skrivnosti žalostnega rožnega venca«: »krvavi pot potil«, »bičan bil«, »s trnjem kronan bil«, »ta težki križ nosil« in »za nas križan bil«. Pevci pravijo, da raje kar pojejo, namesto da molijo, in »da se dvakrat moli, če se poje«.

46. Ena urca bo prišla

Peli: Alenka Kralj (r. 1943), Frančiška Brglez, p. d. Oreška (r. 1930), in Zlatka Vodušek (r. 1950). Ljubno, 2001.

Pesem se je pela pri bedenju pri mrliču.

47. Dober večer

Pesem se je pela pri bedenju pri mrliču. Besedilo se lahko pri petju poljubno spreminja, tako da se pokojni poslavlja od vsakega domačega posebej.

48. Kaj pa delaš, Anzelj, Anzeljček?

Peli: Marija Ročnik, p. d. Bencetova (r. 1923), in Stanka Lever, p. d. Kolarjeva (r. 1924). Podhom (Bočna), 2000.

Stara in nekdaj priljubljena ljubezenska pripovedna pesem. Pričujočo novejšo varianto bi bilo mogoče opredeliti kot družinsko pripovedno pesem, saj se namesto ljubice v pesmi pojavlja mamica. Pela se je pri bedenju pri mrliču.

49. Črna je zemlja

Peli: Pepca Orešnik, p. d. Traterjeva (r. 1935), in Kristina Mali, p. d. Grčerjeva (r. 1941). Šmiklavž (Nova Štifta), 2007.

Pripovedna pesem, ki naj bi po pripovedi pevke Štefke Slapnik iz Vologa omenjala resnični dogodek z Ljubnega, je verjetno nastala kot t. i. spominska pesem (spominske pesmi oziroma slovesa, razširjene predvsem po vzhodnem Štajerskem, so bile zložene v spomin ali v slovo točno določeni, po navadi tragično umrli osebi). Pela se je pri bedenju pri mrliču.

50. Dvanajst deklet na delo gre

Peli: Anica Dobnik (r. 1940), in Marija Janžovnik (r. 1930). Dobrovlje, 2007.

Pripovedna pesem, nastala iz spominske pesmi, ki omenja resničen tragični dogodek iz Zamušanov (Ptujsko polje). Pesem ima na koncu življenjski nauk. Lahko se je pela pri bedenju pri mrliču.

51. Ljuba mamca, jaz vas prosim

Pela: Marija Mlačnik, p. d. Blažicova (r. 1914). Podveža (Luče), 2000.

Ljubezenska pripovedna pesem o umoru iz ljubosumja. Pesem se je lahko pela pri bedenju pri mrliču in je prav tako nastala iz spominske pesmi. Kot mnoge spominske pesmi ima tudi ta na koncu življenjski nauk.

52. Vesel sem jaz na svet

Nabožna pesem z moralno in poučno vsebino. Pevci pojejo pesem z dodanim tretjim glasom, »na treko«.

53. V nebesih je en lušten kraj

Pela: Elizabeta Krivec, p. d. Ušovnik (r. 1936). Podolševa (Solčava), 2007.

Kratka pesem, ki jo pevka pozna in poje kot samostojno pesem, je lahko sicer tudi del napitnice Le pijmo ga, ne glejmo ga.

54. Rešte se, rešte

Povedale: Angela Robnik, p. d. Kumrova (r. 1926). Krnica (Luče), 2001. Vlasta Krivec (r. 1995). Podolševa (Solčava), 2007. Nežka Robnik, p. d. Icmankova (r. 1937). Solčava, 2006.

Tri različna ritmizirana besedila, ki so jih otroci na tepežni dan (28. decembra) izvajali na svojih obhodih po hišah. Vmesno so otroci posodobili z omembo nove nacionalno veljavne valute.

55. Šip šap, šip šap

Povedali: Kristina Grudnik, p. d. Rebernikova (r. 1938). Solčava, 2006. Elizabeta Krivec, p. d. Ušovnik (r. 1936). Podolševa (Solčava), 2007.

Še dva primera tepežnih ritmiziranih besedil.

56. Učakal smo s novega leta (novoletna kolednica)

Pela: Elizabeta Krivec, p. d. Ušovnik (r. 1936). Podolševa (Solčava), 2007.

57. Svečnica se približuje (svečniška kolednica)

Peli: Marija Pustoslemšek (r. 1913), in Marija Štorgelj (r. 1938). Luče, 2001.

58. Ko je pa Bog ustvaril zemljo (legendarna pripovedna)

Pel: Ivan Senica, p. d. Zidaren (r. 1942). Rečica ob Savinji, 2007.

59. En soldat z rečičke fare

Peli: Pepca Orešnik, p. d. Traterjeva (r. 1935), in Kristina Mali, p. d. Grčerjeva (r. 1941). Šmiklavž (Nova Štifta), 2007.

Legendarna pripovedna pesem, ki omenja vojaka z Rečice in se nanaša na resnično slikovno podobo in zapis v cerkvi v Kokarjah (izvirnik datira verjetno v 16. stoletje). Pesem naj bi, morebiti na podlagi starejše ljudske prozne pripovedi, nastala konec 18. ali v prvi polovici 19. stoletja. Prvič je bila zapisana leta 1867 in v obliki variant pod številkami od 6703 do 6708 prvič objavljena v 3. zvezku Štrekljeve zbirke Slovenske narodne pesmi (1904-1907).

60. En pastirček očke žene

Pela: Marija Podkrižnik, p. d. Stenšakova (r. 1927). Ter (Ljubno ob Savinji), 2000.

Družinska pripovedna pesem o detomorilki, ki jo na svatbi obišče njen zavrženi otrok. Varianta melodije je skorajda identična prejšnji (gl. 59), vendar je ta pettonska in bolj preprosta.

61. Dete ata vpraša (družinska pripovedna)

Peli: Marija Bele, p. d. Smrečnikova (r. 1927), in Marija Žmavc (r. 1925). Bočna, 2000.

62. Kovač si je prižgal tobak

Pela: Roza Podkrižnik, p. d. Ročnikova (r. 1930). Ter (Ljubno), 2000.

Šaljiva družinska pripovedna pesem o popotniku, ki prinaša staršem novice iz Marpurga (Maribora) o njihovem sinu študentu. V deveti kitici, ko sin prvič spregovori in prosi denarja, se temu ustrezno spremeni tudi melodija, ki pa se od desete kitice in do konca nadaljuje kot prej. Pečnjak – peč.

63. Po vrt šprancira

Peli: Nežka Robnik, p. d. Icmankova (r. 1937), in Elizabeta Krivec, p. d. Ušovnikova (r. 1936). Podolševa (Solčava), 2007.

Živalska pripovedna pesem o ptičevem svetu za dobro ženitev.

64. Jager je na štantu stal

Pel: Anton Acman (r. 1917). Šmihel nad Mozirjem, 2001.

65. Šošter je čuka klal

Peli: Marija Bele, p. d. Smrečnikova (r. 1927), in Marija Žmavc (r. 1925). Bočna, 2000.

Šaljiva verižna pesem o čevljarju, ki je klal čuka in uporabljal njegove dele za izdelavo čevljev. V pesmi zasledimo arhaičen primer t. i. bordunskega večglasnega petja, kjer spodnji glas večino časa ostaja na enem tonu.

66. Voglar ma šest utrok

Pela: Marija Mlačnik, p. d. Blažicova (r. 1914). Podveža (Luče), 2000.

67. So šli, so šli po cesti

Pela: Jože Vačovnik (r. 1930), in Marija Potočnik (r. 1925). Mozirje, 2007.

Pesem o treh žnidarjih (krojačih), ki so srečevali različne živali.

68. Zvečer dolgo pijem

Pela: Marija Mlačnik, p. d. Blažicova (r. 1914). Podveža (Luče), 2000.

69. Ta hiša je nesrečna

Pela: Marija Mlačnik, p. d. Blažicova (r. 1914). Podveža (Luče), 2000.

70. Pivci, pijanci

Pel: Albin Zamernik, p. d. Mrtenčkov (r. 1914). Krnica (Luče), 2000.

Pesem graja ohrneka (skopuha) in hvali pijančka in njegovo velikodušnost.

71. Stare mame pa pravijo

Lučki pevci, ki že dolga leta kontinuirano gojijo večglasno fantovsko ljudsko petje, nekatere ljudske pesmi obujajo in ohranjajo z odrskimi nastopi, druge, kot pričujočo, pa po navadi zapojejo v bolj neformalnih okoliščinah. Pocajtati se – pozdraviti se.

72. Tobak je Bog ustvaril

Pela: Štefka Slapnik (r. 1925). Volog (Šmartno ob Dreti), 2007.

73. Ljubi prijatelj naš

Peli: Terezija Vodušek (r. 1920), in Alenka Kralj (r. 1943). Ljubno ob Savinji, 2001.

Fantovska vojaška pesem z zanimivo metrično strukturo: 3 + 2 + 3 | 3 + 2 + 3 | 3 + 3 + 3 + 3. Šarža – vojaški čin.

74. Mladi cesar že rogira

Pela: Marija Podkrižnik, p. d. Stenšakova (r. 1927). Ter (Ljubno ob Savinji), 2000.

»Soldaška« pesem, ki poziva na pokornost do vojaškega vpoklica. Omemba cesarja opozarja na starost pesmi. Regirati oziroma rogirati – vladati, odločati. Zbiralec pesmi Josip Korban je v Lučah, leta 1907, zapisal še eno kitico te pesmi: »Katir povelja ne dopolni, je težko, / tak se pa mora vsajga bati, skrivat zlo.

75. Leži, leži ravno polje

Pele: Haudejeve sestre – Nežka Klemenšek, p. d. pri Johanu (r. 1925), Marica Prepotnik, p. d. Haudejeva (r. 1926), in Angelca Golob (r. 1932). Solčava, 2008.

Vojaška pesem govori o dekletu, ki se nameni za »100 belih kron« odkupiti svojega fantiča iz vojske. Temelji na zgodovinskem dejstvu, saj se je dalo po uvedbi splošne vojaške obveznosti, do leta 1866, vojaškega obveznika še odkupiti. Oče pevk je prinesel pesem domov, ko se je kot vojak vrnil iz prve svetovne vojne.

76. Pa Rodecki že na konj sedi

Peli: Rozalija Dobrovnik (r. 1948), Barbara Ramšak (r. 1937), Štefka Ramšak (r. 1952), Anica Strojanšek (r. 1942), Ivan Strojanšek (r. 1938), Pavla Strojanšek (r. 1940), Ivan Vodovnik (r. 1952), Alojz Završnik (r. 1929), in Martin Završnik (r. 1946). Zavodice (Nazarje), 2007.

Pesem omenja avstrijskega grofa Radetzkega, pod katerim so se v prvi polovici 19. stoletja borili tudi slovenski fantje. V pesmi je navzoče t. i. stopničasto petje, pri katerem se vsaka kitica poje en ton više. Pevci imenujejo pesem »drajer«, kar nakazuje na avstrijsko večglasno obliko jodlanja s tretjim glasom. Jodlanje je del družinskega izročila pevcev, ki pa so ga preko celovškega radia povzeli iz avstrijske glasbe. Frajter je bil v stari Avstriji vojak z najnižjim vojaškim činom oziroma poddesetnik.

77. Jaz zmeraj mislil sem

Omemba sedemletnega služenja vojaškega roka postavlja pesem v sredino 19. stoletja. Kanonir – topničar; dragonar – vojak konjeniške enote; secirati – uriti se pri vojakih.

78. Visoka je gora

Pele: Haudejeve sestre – Nežka Klemenšek, p. d. pri Johanu (r. 1925), Marica Prepotnik, p. d. Haudejeva (r. 1926), in Angelca Golob (r. 1932). Solčava, 2008.

Ljubezenska pesem, nastala iz alpskih poskočnic, ki govori o visokih gorah ter o gorjancih in gorjanskih dekletih. Oče pevk jih je s to pesmijo dražil: »Le zapojte tisto, da bo prišel kak gorjanc!« Ob koncu verzov se pojavlja petdobni ritem.

79. Pa zapojmo jeno po ljubensko

Peli: Marija Kramer, p. d. Brclovnik (r. 1923), Jožica Pustoslemšek, p. d. Frgeljeva (r. 1948), Ivko Retko (r. 1952), Frančiška Brglez, p. d. Oreška (r. 1930), Jože Vodušek, p. d. Falent (r. 1944), Alenka Kralj (r. 1943), in Franjo Marolt (r. 1950). Primož pri Ljubnem, 2007.

Po vsej Sloveniji razširjena zabavljiva pesem, ki jo v vsakem kraju prilagodijo in nadomeščajo krajevna imena. Pri tej varianti so omenjeni različni kraji Zgornje Savinjske doline (Ljubno, Luče, Solčava, Mozirje) in širše (Koroška, Pohorje). Zadnjo kitico (»po Oreško«) pojejo, kot je povedala pevka Frančiška, na njeni domačiji Orešnik (Primož pri Ljubnem). Pesem so pevci zapeli »na treko«.

80. Šošter nočem biti

Na Dobrovljah so s to pesmijo zbadali prebivalce sosednjega kraja Letuš (Spodnja Savinjska dolina). Izpeljana je iz stanovske ljudske pesmi o krojaču. V prvi kitici so pevci pozabili zapeti vrstici: »Šošter nočem biti, to je reven stan, / mlado dekle ljubit, to jaz dobro znam«. Pevci imenujejo pesem »cvajer«, kar nakazuje na avstrijsko večglasno obliko jodlanja (gl. 76).

81. Preljubo, prekrasno Mozirje

Peli: Terezija Vodušek (r. 1920), in Alenka Kralj (r. 1943). Ljubno ob Savinji, 2001.

Zabavljiva pesem o Mozirju, ki nakazuje na dejstvo, da je bilo Mozirje že nekdaj trgovsko močno središče Zgornje Savinjske doline. Razol – stara vrsta rdečega vina.

82. Kelnerca, povej račun

Pel: Anton Strožič, p. d. Jugovnik (r. 1940). Čreta pri Kokarjah, 2007.

Pesem omenja »črne« Kokarje (»kjer je glina domej«), ki so bile nekoč znane po lončarski obrti, posebej po črnih posodah. Melodija pesmi je pettonska in je verjetno povzeta po melodiji pesmi Drugi ljúdi pravijo (gl. 40).

83. Dost ljudi me je sprašvalo

Zbadljiva lokalna pesem o Ljubnem, o tamkajšnjih ljudeh in krajevnih predelih. Pevci pravijo, da naj bi besedilo še pred prvo svetovno vojno ustvaril domačin Maks Kodel, preden je odšel v Ameriko. Obstaja še ena kitica, ki je po nastanku novejša, na kar nakazuje tudi njena sodobnejša vsebina: »Od Bateljna pa do Plaznika / vsaka guma tam se flika, / pa poglejmo še pod Ter, / tam je Zvone miljoner.« V pesmi se asimetrično izmenjujeta 3/4 in 7/8 takt (z dodanim 4/4 taktom na koncu vsake vrstice). Zunajšnji oziroma Rorovci so na Ljubnem ljudje, ki živijo v okoliških hribih. Cekmešter – cerkovnik; kimovci – uklonljivi ljudje.

84. Gorših ljudi na svetu ni

Neuradna in ponarodela »himna« kraja Luče. Pevci so povedali, da naj bi bil avtor pesmi nekdanji vaški učitelj. Po besedilu nekoliko drugačno varianto iste pesmi (po vsebini pivsko in brez omemb svetnikov) je leta 1907 v Lučah zapisal zbiralec pesmi Josip Korban. Pod pesmijo je zapisal »vzamejo se poljubna imena navzočih pevcev«, kar priča o prosti prilagodljivosti besedila. V njej so omenjeni prebivalci Luč: Režev (v pričujoči je na istem mestu omenjen fajmošter), Selišnik (v pričujoči na istem mestu župan) in Poberin ter gostilna pri Majdetu, ki jo v pesmi imenujejo za svoj »stari rotovž« (gostilna še vedno obstaja). Gorših ljudi – boljših ljudi.

85. Marija s Trdogeljskega gre

Šaljiva zabavljica in parodija nabožne ljudske pesmi Marija z Ogrskega gre. Vsebovala naj bi še eno kitico, ki pa se je pevci niso spomnili. V pesmi omenjeni objekti, Trdogeljska in Podvračka domačija ter Trenkeljnov most, so resnični in se nahajajo v Šmihelu sosednjem kraju, Lepa Njiva.

86. Frgêljev je deske pêljal

Povedal: Jože Vodušek, p. d. Falent (r. 1944). Ljubno ob Savinji, 2001.

Ljudska zabavljica v rimah, ki po priimkih omenja mnoge moške prebivalce ljubnega. Obstaja še več besedila, saj naj bi zaobjela skorajda vsakogar na Ljubnem. Nekaj verzov je tradicionalnih, druge pa ustvarjajo na novo in prilagajajo sodobnosti.

87. Smo šli od Lomšeka do Rebernika

Pel: Anton Strožič, p. d. Jugovnik (r. 1940). Čreta pri Kokarjah, 2007.

Pevec je tovrstno pesem imenoval »vaške litanije«. V njej se omenjajo domača imena domačij na Čreti. Podobne šaljive parodije, ki se melodično in formalno nanašajo na cerkvene litanije, poznajo ljudje tudi v drugih krajih Zgornje Savinjske doline (gl. 88).

88. Oštarija na Pošti - to ni za nas

Peli: Terezija Vodušek (r. 1920), Jože Vodušek, p. d. Falent (r. 1944), Zlatka Vodušek, p. d. Falentova (r. 1950), in Alenka Kralj (r. 1943). Primož (Ljubno), 2001.

Pesem, pri kateri gre za parodično, šaljivo in »kosmato« obdelavo ljudskih nabožnih pétih litanij. Pevci jo imenujejo »godčevske litanije«. V njej se omenjajo gostilne na Ljubnem. Obstaja še več kitic, vendar pevci, zaradi »neprimernega« besedila, niso hoteli
nadaljevati.

89. Nedela je bela

Povedala: Angela Robnik, p. d. Kumer (r. 1926). Krnica (Luče), 2001.

Kratka ritmizirana zabavljica o dnevih v tednu, ki se je lahko tudi pela. Pevka se spominja, da jo je slišala od delavcev, ki so gradili cesto v Lučah.

90. Preljub moj drag

Povedal: Jože Vačovnik (r. 1930). Mozirje, 2007.

Šaljivi pivski nagovor, ki se lahko izvede pred použitjem vina iz kozarca.

91. Prvi glaž vinca rumeni (napitnica)

Peli: Marija Mlačnik, p. d. Sabadinova (r. 1913), in Marija Voler (r. 1940). Krnica (Luče), 2000.

92. Lirm, lirm, lermca

Peli: Marija Mlačnik, p. d. Sabadinova (r. 1913), in Marija Voler (r. 1940). Krnica (Luče), 2000.

Kratka pivska zdravljica. Na koncu pesmi slišimo pevko, ki s svojim komentarjem opozori, da je bilo tovrstnih pesmi včasih zelo veliko in da so se na zabavah vrstile kar ena za drugo.

93. Pasli smo, pasli

Šaljiva napitnica, ki se je, za spodbudo k pitju, pela točno določenim navzočim ljudem ob pivskem omizju.

94. Ko bo Joža umrl

Pela: Marija Mlačnik, p. d. Blažicova (r. 1914). Podveža (Luče), 2000.

Napitnica, ki se lahko, tako kot druge podobne pesmi, še nadaljuje ali pa poje v kombinaciji z drugimi napitnicami in zdravljicami.

95. Tam v štajerski deželi - Ajnzerji, cvajerji (pripoved)

Pripovedoval: Darko Atelšek (r. 1946). Poljane (Rečica ob Savinji), 2007.

Pripoved, ki govori o tem, kako se je pevska igra Ajnzerji, cvajerji (gl. B/43) izvajala za zabavo pri pivskih omizjih. Potek je običajno vodil godec.

96. Tam v štajerski deželi - Ajnzerji, cvajerji

Pel in na harmoniko igral: Darko Atelšek (r. 1946). Poljane (Rečica ob Savinji), 2007.

Pesem naj bi bila parodija t. i. sejmarskih pesmi (natisnjenih na letakih), ki so bile po vsebini senzacionalne in krvave. Ob izvajanju pesmi godec pripoveduje in ponazarja potek pričujoče pevske igre. Lavorber – revolver

97. Anekdota o dveh godcih

Pripovedovala: Marija Kramer, p. d. Brclovnikova (r. 1923), in Janez Kramer, p. d. Brclovnik (r. 1931). Konjski Vrh (Luče), 2001.

Anekdota o dveh godcih, ki sta se vračala s svatbe, na kateri sta slabo zaslužila. Tako sta si zaželela srečati nekoga, ki bi imel »veliko mošnjo« in »malo pamet«, da bi ga lahko opeharila. Pri tem sta srečala bika, ki je imel prav tako »veliko mošnjo« in »malo pamet«!

98. Štrunfeldok - Ta stara je umrla

Pel in na harmoniko igral: Ivko Retko (r. 1952). Primož pri Ljubnem, 2001.

Ljudska godčevska viža s šaljivim besedilom, ki je v okolici Ljubnega med godci in na domačih zabavah zelo priljubljena. Prva kitica pesmi je ljudska »parafraza« plesne viže, nadaljevanje pa je godec Ivko zložil sam.

99. Kislo zelje in krompir

Pel in na harmoniko igral: Darko Atelšek (r. 1946). Poljane (Rečica ob Savinji), 2007.

100. Stara baba, suha cev

Pela: Marija Voler (r. 1940). Krnica (Luče), 2000.

Kratka šaljiva pesem, ki jo je pevka označila za »godčevsko«. Te so pogosto okrogle in »kosmate«.

101. Dam ti jo tja (sprijemalka)

Pel: Franc Funtek, p. d. Podpečnik (r. 1921). Podvolovljek (Luče), 2000.

Parafraza instrumentalne viže za lučki ljudski ples s podajanjem rok, imenovan sprijemalka (parafraze so kratke ljudske pesmi, ki so ljudem služile v pomoč za oznako plesne viže oziroma da so si lažje zapomnili plesno melodijo).

102. Sem u šolo hodila (zibenšrit)

Pel: Albin Zamernik, p. d. Mrtenčkov (r. 1914). Krnica (Luče), 2000.

Parafraza instrumentalne viže za nekoč splošno razširjeni slovenski ljudski ples zibenšrit.

103. Le ukol, le ukol (povštertanc)

Pel: Albin Zamernik, p. d. Mrtenčkov (r. 1914). Krnica (Luče), 2000.

Pevski del priljubljenega ljudskega plesa povštertanc (ples z izbiranjem soplesalke z blazino), ki se ponekod še danes pleše na domačih zabavah. V okolici Luč se pri povštertancu poje tudi temu namenu prilagojena pripovedna pesem Štirje fantje špilajo.

104. Ringa, ringa, ringa, ringa (čindara)

Pela in pripovedovala: Marija Kramer, p. d. Brclovnikova (r. 1923). Konjski Vrh (Luče), 2000.

Del plesne pesmi Pa kolkr tolk, ki se je po navadi pela ob koncu svatbe ali zabave pri plesanju skupinskega plesa z vijuganjem. Omenjeni ples ponekod imenujejo kačo vit ali čindara.

105. Ko so Adama pokopal

Ponavljanje zlogov svetopisemskih imen ustvari zanimive nove, zvočne in tudi pomenske kombinacije, še posebej pri zadnji kitici (»Lu-lu-lu, ka-ka-ka …«). Osnovna melodija pesmi je pettonska, kitice pa enovrstične, kar nakazuje na arhaično melodično in verzno strukturo pesmi.

106. Mi smo vam prišli oferati

Pela: Angela Robnik, p. d. Kumer (r. 1926). Krnica (Luče), 2001.

Pesem se poje ob oferanju (praznovanju godov) in je po obliki podobna kolednicam, na kar opozarjata njena družbena raba in tudi sam zaključek, ki vsebuje prošnjo za darove. Osebi, ki praznuje god, se reče, da se rešuje. Kapun – kastrirani petelin.

107. Veseli čas prihaja

Pela: Jože Vačovnik (r. 1930), in Kristina Vačovnik (r. 1933). Mozirje, 2001.

Ponarodela priložnostna ljudska pesem o kolinah. Zložil jo je znani potujoči pohorski ljudski pevec Jurij Vodovnik (1791-1858), le da ima njegova izvirna pesem dvaindvajset kitic. Podobno kot kolednice uvrščamo pričujočo pesem med pesmi koledarskega kroga. Gvircane – začinjene; godlja – gosta juha, ki ostane po kuhanju krvavic, navadno zakuhana s kašo.

108. Eno pesem čem zapeti

Pel: Jože Vačovnik (r. 1930). Mozirje, 2007.

Vodovnikova družbeno in moralno kritična ponarodela pesem Od pregrešnega sveta. Pevec je označil pesem kot šimfersko in povedal, da so jo peli doma, ko so delali rezance (rezali slamo za krave). Segacjon – izterjevalec davka.

Začetki zavestnega zbiranja slovenskih ljudskih pesmi segajo v sedemdeseta leta 18. stoletja. Leta 1839 izdata prvi zbirki slovenskih ljudskih pesmi Emil Korytko in Stanko Vraz, vendar so ostali kraji iz Zgornje Savinjske doline do preloma 19. in 20. stoletja na področju ljudske glasbe zelo slabo raziskani in v posameznih objavah zastopani s po le nekaj primeri pesmi. Prvo številčnejšo izdajo dočakajo ljudske pesmi iz krajev Zgornje Savinjske doline v obsežni zbirki Slovenske narodne pesmi, ki jo je uredil Karel Štrekelj in je v štirih delih izšla med letoma 1895 in 1923. V njej se je med 8000 slovenskimi ljudskimi pesmimi pojavilo tudi 69 pesmi iz različnih krajev Zgornje Savinjske doline. Med letoma 1904 in 1927 pa je Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi (krajše OSNP), ki ga je organiziralo avstrijsko prosvetno ministrstvo v okviru akcije Ljudske pesmi v Avstriji med 12.000 zapisi slovenskih ljudskih pesmi v Zgornji Savinjski dolini, natančneje v krajih Bočna, Ljubno ob Savinji in Luče, s pomočjo svojih članov in zbiralcev Franca Kramarja in Josipa Korbana zapisal 170 ljudskih pesmi, večinoma tudi z melodijami. Od leta 1934 dalje je za zbiranje, raziskovanje in izdajanje slovenskih ljudskih pesmi sistematično, strokovno in profesionalno skrbel Inštitut za raziskovanje slovenske glasbene folklore. Inštitut se je pozneje preimenoval v Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU v Ljubljani (krajše GNI), svoje poslanstvo pa opravlja še danes.

Preberi več ->

Kraje Zgornje Savinjske doline je med sodelavci GNI leta 1952 prva obiskala Tončka Marolt in v Lučah med terenskim raziskovanjem ljudskih plesov zapisala in zbrala 52 ljudskih pesmi. Leta 1954 je GNI pridobil svojo prvo snemalno napravo in začel s terenskim snemanjem slovenskih ljudskih pesmi. Tako je že leta 1958 na magnetofonski trak zabeležil 270 pesmi iz Luč, Podveže in Podvolovljeka, ki predstavljajo najverjetneje prve posnetke ljudske glasbe iz Zgornje Savinjske doline. Od takrat pa do danes so sodelavci GNI v različnih krajih Zgornje Savinjske doline (oziroma v krajih Luče, Podveža in Podvolovljek, Solčava, Nova Štifta, Ljubno, Šmihel, Radegunda, Mozirje, Žekovec in Brezje) posneli 566 ljudskih pesmi in 180 inštrumentalnih viž (med njimi tudi pritrkovalske). Poleg tega je za GNI domačinka in muzikologinja Simona Moličnik leta 1993 v Lučah posnela 31 ljudskih pesmi, GNI pa v svojih arhivih hrani še nekaj posameznih zapisov ali manjših zbirk ljudskih pesmi iz Zgornje Savinjske doline, ki so jih zapisali bodisi pevci sami ali pa ljubiteljski zbiralci ljudskega gradiva. Bogato izročilo ljudskega petja v Zgornji Savinjski dolini je predvsem za potrebe oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi na svojih službenih terenskih obiskih od leta 1979 dalje snemala tudi sodelavka Radia Slovenija (do leta 1990 Radio Ljubljana) Jasna Vidakovič in tako v krajih Luče, Solčava, Ljubno, Konjski Vrh pri Lučah in v Šmihelu posnela okoli 97 ljudskih pesmi in 55 inštrumentalnih viž. Poleg tega je Jasna Vidakovič v okviru Radia Slovenija pripravila tri kasete in eno zgoščenko z ljudsko glasbo iz Zgornje Savinjske doline. To so kasete Pevci iz Luč: Snočkaj sem v enem kraju biu (samozaložba, 1991), Visoka je gora: Solčavski godci in pevci (samozaložba, 1997), Ljudski godci z Ljubnega (samozaložba, 1991) in dvojna zgoščenka »Take ljubezni na svetu ni, kot sva jo imela jaz in ti«; glasbeno izročilo Luč ob Savinji, Slovenija (Občina Luče, 2002). V zvezi z objavljenimi ljudskimi pesmimi iz Zgornje Savinjske doline je treba omeniti tudi lokalnega ljubiteljskega raziskovalca, historiografa, etnografa in zbiratelja ljudskega izročila Aleksandra Videčnika, ki je med svojimi številnimi publikacijami izdal tudi dve knjigi, posvečeni ljudski glasbi v Zgornji Savinjski dolini: Iz roda v rod: domači godci v Gornji Savinjski dolini (Nazarje: Epsi, 1991) in Zgornjesavinjčani od rojstva do smrti (Mozirje: Zavod za kulturo, 1999). V njiju je objavljeno precej ljudskih pesmi (zbranih iz različnih virov), v drugi nekatere tudi z notnimi zapisi. Med zgoraj omenjenimi viri in publikacijami najdemo najobsežnejši in najpoglavitnejši del dosedanje zgodovine zbiranja in izdajanja ljudske glasbe in pesmi v Zgornji Savinjski dolini, ki pa sicer ni integralen.

Na terenu sem v različnih krajih vseh sedmih občin Zgornje Savinjske doline (oziroma v občinah Mozirje, Nazarje, Rečica, Gornji Grad, Ljubno, Luče in Solčava) v letih 2000, 2001, 2006, 2007 in 2008 s terenskim snemanjem na domovih pevk in pevcev ter njihovih sorodnikov in prijateljev skušal posneti čim večje število ljudskih pesmi in viž tudi avtor pričujočega teksta. Pri tem sem uspel s snemalnikom na minidiske in mikrofonom zvočno zabeležiti petje čez sto ljudskih pevk in pevcev iz Zgornje Savinjske doline, ki so izvedli okoli 1200 ljudskih pesmi in viž, od katerih je okoli 240 pesmi zdravičk (zdravička je lokalno ime za alpsko poskočnico) in okoli 50 inštrumentalnih viž (originale omenjenih posnetkov sem ob priložnosti priprave in izdaje pričujoče zvočne izdaje v hrambo in znanstveno uporabo predal Glasbenonarodopisnemu inštitutu ZRC SAZU, Ljubljana). Izmed vsega zbranega gradiva sem za pričujočo zvočno izdajo Gorših ljudi na svetu ni izbral 108 primerov ljudskih pesmi in nekaterih drugih zvočnih posnetkov, ki skušajo celostno, strokovno in na zanimiv, povezan in pomenljiv način prikazati ljudsko pesemsko izročilo Zgornje Savinjske doline. Terenska snemanja, na katerih sem posnel zbrane pesmi in viže, so potekala zunaj primarnega funkcijskega konteksta, v katerem se izvajajo ljudske pesmi (predvsem zaradi redkih tovrstnih priložnosti in tudi zaradi slabše zvočne kakovosti takega snemanja). Pesmi so bile zato posnete na mojo željo ob posebnih, temu namenjenih snemalnih priložnostih, ki so lahko trajale od ene pa tudi do petih ur snemanja, prepevanja in pripovedovanja.

Naslov zvočne izdaje Gorših ljudi na svetu ni je izposojen iz začetka ljudske pesmi, t. i. lučke himne, ki govori o kraju Luče in njegovih prebivalcih (gl. B/31). Sicer ti verzi ne govorijo zgolj o Lučanih in njihovem lokalnem ponosu, ki pravi, da boljših ljudi od njih na svetu pač ni, ampak o prebivalcih vseh krajev in vasi Zgornje Savinjske doline, za katere je na splošno značilna tovrstna lokalna pripadnost in samozavest. Ta se odraža v različnih oblikah družbenega in kulturnega življenja Zgornjesavinjčanov, tudi v ljudski glasbi, o čemer bolj in manj očitno pričajo nekatere ljudske pesmi na pričujoči zvočni izdaji. Poleg tega ponazarja naslov zvočne izdaje tudi moje spoštovanje, simpatijo in naklonjenost do Zgornjesavinjčanov, še posebej do vseh pevk in pevcev, ki so zabeleženi na njej, ter do njihove sposobnosti petja in poznavanja ljudskih pesmi.

Pričujoča zvočna izdaja ne predstavlja vseh oblik ljudske glasbe, ki jih je bilo ali jih je še najti v Zgornji Savinjski dolini, temveč zgolj njen pevski del, ki pa je seveda zelo bogat in obsežen. Ljudske pesmi, ki jih najdemo v zvočni izdaji, so bodisi nastale med ljudmi iz Zgornje Savinjske doline ali pa so v te kraje prišle od drugod ter se tukaj potem širile in se prek lokalne rabe in petja med ljudmi tudi podomačevale, spreminjale in prilagajale okolju. Živele so in ponekod živijo še danes predvsem v širšem kontekstu družbenega življenja Zgornjesavinjčanov, bodisi pri njihovih šegah in navadah letnega življenjskega kroga ali pa so bile del njihovega vsakdanjega življenja in so se prepevale ob delu in po njem, ob druženju in na zabavah. Velik del šeg, navad in drugih priložnosti, s katerimi je bila povezana ljudska glasba v Zgornji Savinjski dolini in tudi širše v Sloveniji, se je ob novem in sodobnejšem načinu življenja bodisi spremenil ali pa izumrl, z njimi pa tudi ljudsko petje in ljudske pesmi. Zgolj nekatere od teh se še zdaj pojejo ob raznih družabnih in zabavnih dogodkih ali celo živijo svoje »drugo življenje«, ko jih lokalne ljudske pevke in pevci pojejo in predstavljajo na odrih. Druge so izginile iz vsakdanje in praznične rabe, ljudje so jih večinoma pozabili in se na mlajše rodove niso prenesle, velik del teh pesmi pa zna po spominu zapeti še marsikdo od starejših.

Zvočna izdaja Gorših ljudi na svetu ni: terenski posnetki ljudskih pesmi iz Zgornje Savinjske doline prinaša obilico tako še živih kot že napol pozabljenih ljudskih pesmi, med katerimi so nekatere bolj in druge manj znane, nekatere zelo stare, druge mlajše, nekatere posebne prav za Zgornjo Savinjsko dolino, spet tretje variante splošno znanih in po celi Sloveniji razširjenih ljudskih pesmi. Prva zgoščenka (1-53) je sestavljena izključno iz pesmi, ki se nanašajo na življenjski krog, medtem ko je druga (54-108) zastavljena bolj svobodno in se sprehodi skozi različne tematske sklope ter oblike in zvrsti ljudskih pesmi. Na obeh se znajdejo ljudske pesmi od bolj šaljivih in tudi »kosmatih« pa vse do obrednih, tragičnih in nabožnih. Med njimi so tudi razne kolednice in otroške izštevanke, pivski nagovor, stara ljudska molitev in ljudska anekdota, vse skupaj pa razpršeno povezujejo posnetki pogovorov z nekaterimi pevkami in pevci, ki osvetljujejo in povezujejo tematske sklope zvočne izdaje. Pri nekaterih pesmih sem pri objavljenih posnetkih namenoma pustil kak uvodni nagovor, vmesno razlago ali spremljajoč smeh, ki poslušalcem približajo vzdušje sproščenih snemalnih priložnosti in lahko ob poslušanju nudijo dragoceno dodatno informacijo.

Izbor pesmi je poleg vsebinskega in oblikovnega merila urejen tudi glede na mnoge etnomuzikološke, tekstološke in sociološke značilnosti ter posebnosti gradiva, glede na moško in žensko petje ter glede na čim bolj enakomerno topografsko zastopanost vseh krajev Zgornje Savinjske doline v zvočni izdaji. Čeprav je slovensko ljudsko petje večinoma večglasno (razen v primerih petja alpskih poskočnic, raznih godčevskih pesmi, uspavank in nekaterih drugih izjem), so pesmi v zvočni izdaji mnogokrat odpete tudi eno- ali dvoglasno, ponavadi zato, ker pri snemanju ni bilo drugih pevcev ali pa ti niso znali pesmi. Ljudsko petje, ki je bilo v Sloveniji izvajano tradicionalno praviloma brez spremljave z glasbili, v Zgornji Savinjski dolini predvsem v novejših časih mnogokrat spremlja harmonika, kar je mogoče slišati tudi pri nekaterih pesmih na pričujoči zvočni izdaji.

Mnoge pesmi zvočne izdaje imajo zanimivo verzno ali glasbeno strukturo, kar mnogokrat nakazuje na njihovo relativno starost. Štiritonske (gl. 41 in 96) in pettonske (gl. 2, 23, 39, 40, 60, 61, 76, 82, 91, 94, 102 in 105) melodije posameznih pesmi se pojavljajo mnogokrat bodisi pri otroških ali bolj starinskih pesmih. Za starejšo plast slovenskih ljudskih pesmi je posebej značilen petdobni ritem (gl. 13, 16, 18, 23, 26, 47 in 56), ki pa je lahko mnogokrat še dodatno zapleten (gl. 34, 70, 78 in 83). Po številu verzov v kitici lahko prav tako prepoznamo relativno starost ljudske pesmi, pri čemer spadajo nekitične pesmi v najstarejšo še znano plast slovenskih ljudskih pesmi, takoj za njimi pa med najstarejše uvrščamo pesmi z enovrstično (gl. 39, 63 in 105) in tudi z dvovrstično kitično strukturo (gl. 3, 16, 23, 47, 50, 51, 60 in 62; dvovrstičnice z refrenom: 9, 65 in 75).

Nazadnje bi rad opozoril na nekatere navidezne pomanjkljivosti pri določenih pesmih in na tehnično naravo posnetkov. Nekatere pesmi, ki jih vsebuje ta zvočna izdaja, niso zabeležene v celoti, bodisi zaradi pozabljenega besedila določenih kitic ali pa se je pesmi pevka ali pevec naučil(a) že v njeni okrnjeni obliki. Kakšna pesem je tudi intonacijsko slabše odpeta ali pa se med petjem pojavi kakšna napaka in manjši postanek. Ljudje v sedanjosti pač manj pojejo in pri nekaterih, večinoma starejših pevkah in pevcih že peša glas ali spomin, kar pa pri poslušalcih naj ne bi zmanjšalo vrednosti njihovega petja ali posnetih pesmi, od katerih so bile nekatere mogoče kljub določenim izvajalskim ali tehničnim pomanjkljivostim zaradi njihovih posebnosti in etnomuzikoloških vrednosti vseeno vključene v izbor. Sama narava terenskega snemanja ljudskih pesmi vključuje snemanje v ne najboljših snemalnih razmerah in pri tem mikrofon mnogokrat zabeleži poleg petja tudi različne šume iz okolja ali pa se občasno pojavijo pri snemanju neizogibne manjše tehnične napake.

Za konec uvodne besede bi rad pozval vse pevke in pevce, pri katerih še nisem snemal, ali njihove prijatelje in sorodnike, da stopijo v stik z menoj, če menijo, da bi lahko s svojim petjem prispevali k ohranjanju ljudske glasbe iz Zgornje Savinjske doline. Pesmi in petje bi prišel z veseljem posnet k njim na dom. Zavedam se namreč, da obstaja v teh krajih še mnogo ljudi, ki znajo dobro peti in poznajo poleg tega mnogo zanimivih, starih in celo napol pozabljenih pesmi, ki bi jih bilo vredno posneti in ohraniti za nadaljnje rodove.

Seveda pa se na tem mestu iskreno zahvaljujem vsem še živečim in do zdaj žal nekaterim tudi že preminulim pevkam in pevcem, ki so me sprejeli in so mi bili pripravljeni zapeti in s tem zvočno dokumentirati številne ljudske pesmi. S tem pomembnim dejanjem so pripomogli ohraniti del neprecenljive glasbene zapuščine Zgornje Savinjske doline. Zgoščenka, ki jo imate v rokah, je posvečena vsem njim.

David Verbuč

1. Pripoved o petju in plesanju, nekoč
2. – 11. Otroški svet
12. – 21. Dekliška in fantovska leta (ljubezenske pesmi)
22. – 26. Pesmi na svatbi
27. – 33. Zdravičke (svatovske in druge)
34. – 39. Zakonsko življenje
40. – 43. Življenje na stara leta
44. – 53. Smrt in onkraj
54. – 57. Obredne pesmi – kolednice
58. – 63. Pripovedne pesmi
64. – 67. Pesmi o poklicih
68. – 72. Pesmi o pitju in kajenju
73. – 77. Pesmi o vojakih in vojaščini
78. – 88. Pesmi o domačih krajih in ljudeh
89. – 94. Pivske pesmi
95. – 100. Pesmi iz repertoarja godcev
101. 104. Pesmi ob plesu
105. – 108. Različne

Prikaži manj ->

Galerija

Korbanov zapis prve kitice pesmi Gorših ljudi na svetu ni iz l. 1907 (gl. 54)
(iz arhiva GNI)

Godec Navodnik uganja norčije na Repelski ohceti v Podplanini; med letoma 1950 in 1960 (last družine Brglez, p. d. Orešnik)

Prihod svatov na ženinov dom in obred, kjer ženinova mati predaja ključe in obredni kruh snahi. Kadunčeva ohcet, v Teru, pred drugo svetovno vojno. (last Jožeta Brglesa, p. d. Kogovnika)

Pevke iz družine Vodušek, l. 1967 na Ljubnem, pri terenskem snemanju sodelavcev Glasbenonarodopisnega inštituta. (iz Arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, Ljubljana)

Kolofon | POGOJI UPORABE