Koroška: zvočni primeri izvrine ljudske glasbe

1. Snuoči sem na vahti staw

GNI M 35.743
Posneto: Potoče, Zilj. dol., 5. 2. 1976
Pojejo: Jožef Jarnik, pd. Ringar, 1910; Rohan Rogi, pd. Grevž, 1920; Johan Kuri, pd. Belan, 1920; Peter Hebein, pd. Jamerč, 1911.

2. Maje se, maje se, žvižglica

GNI M 36.700, 713, 710, 709
Posneto: Dole, Zilj. dol., 24. 9. 1976
Povedal: Franc Wutti, pd. Vinklar, 1928

3. Štehvanje

GNI M 37.630, 631
Posneto: Blače, 3. 7. 1977
Pojejo in igrajo: Skupina domačinov

4. Svetə Šəntjurə

GNI M 37.301, 296, 297, 298, 302, 303, 307, 308, 309
Posneto: Pečnica, 24. 3. 1977
Povedala: Ljudmila Štiker, 1914
GNI M 37.309 zapel Peter Štiker, 1940

5. Je komaj nuoč storiwa se

GNI M 38.470
Posneto: Loga vas, 6. 1. 1979
Pevci: Tevži Kakl, pd. per Mlinari, 1916, dva neznana pevca

6. Adamč je biw na srenčan mož

GNI M 35.741
Posneto: Potoče/Zilj. dol., 5. 2. 1976
Pojejo: pd. Jožef Belan, Jarnik, 1920; pd. Peter Ringar, Hebein, 1910; pd. Johan Jamerč, Rogi, pd. 1911. Grevž, 1920; Johan Kuri, pd. Belan, 1920; Peter Hebein, pd. Jamerč, 1911.

7. Hitra polka

GNI M 37.882
Posneto: Brnca, 26. 12. 1977
Godec: Jurij Mikič (Georg Miggitsche), pd. Irgič, 1925

8. An šuəstar me barow

GNI M 38.476
Posneto: Bilčovs, 6. 1. 1979
Pojeta: Geli Ogris-Martit, 1960; Mili Gaser, 1961.

9. Sonce sije, deži gre

GNI M 38.366, 368, 374, 375
Posneto: Plešerka, 23. 11. 1978
Povedal: Mihael Mothe, pd. Motei, 1912.

10. Čej so tiste stəzdice

GNI M 38.987
Posneto: Bilčovs, 2. 12. 1979
Pojejo: Skupina mož in fantov

11. Bom pa rutəč oraw

GNI M 38.530/B
Posneto: Šentjanž v Rožu, 8. 1. 1979
Pojejo: Jozi Turk, 1911; Aloiz Ogris, 1931; Mihael Pečnik, pd pri Toniju, 1917; Uršula Pečnik, 1924; Marija Pšajdar, 1925.

12. Je tica pərletewa

GNI M 38.391
Posneto: Velinja vas, 24. 11.1978
Poje: Franc Krušič, pd. Rupi, 1892.

13. Tičica je ujeta bwa

GNI M 37.960
Posneto: Moščenica, 27. 12. 1977
Poje: Šimon Kröpfl, 1907

14. Jaz səm snuočə neči biw

GNI M 38.537
Posneto: Šentjanž v Rožu, 8. 1. 1979
Pojejo: Jozi Turk, 1911; Alojz Ogris, 1931; Mihael Pečnik, pd. pri Toniju, 1917; Uršula Pečnik, 1924; Marija Pšajdar, 1925.

15. Horti po kwance

GNI M 38.475/2
Posneto: Bilčovs, 6. 1. 1979
Pojeta: Geli Ogris-Martič, 1960; Mili Gaser. 1961

16. Ano pesem hočmo peti

GNI M 39.023
Posneto: Selje, 5.12.1979
Pojejo: Skupina pevcev, vodi Jozi Starc, 1939.

17. Liepa roža, mati božja

GNI M 39.969
Posneto: Sele pri Fari, 1969
Pevci: Franc Pristovnik, Pepi Oraže, Hanzej Roblek, Lojze Kelih, Florijan Kelih

18. Stara viža

GNI M 38.872
Posneto: Žabnica, 3. 12. 1979
Godec: Pavel Lausseger, 1911.

19. Premiwa nevesta

GNI M 39.193
Posneto: Korte, 6.12.1979
Pojejo: Franc Smrtnik, 1933;
Stefan Pavlič, 1934: Eleonora Pavlič, 1936, Marija Smrtnik, roj. Ogris, 1940;
Katarina Smrtnik, 1929; Milica Smrtnik, 1921

20. Je pa davi swanca padwa

GNI M 39.146/B
Posneto: Obirsko. 8. 12. 1979
Pojejo: Johan Brumnik, pd. Hanza Hribernik, 1919; Folti Karničar, pd. Narkov Folt, 1930; Liza Karničar, pd. Artačeva, 1933; Marta Polanšek, 1953; Justi Polanšek, 1926; Valentin Polanšek, 1926; Marija Brumnik, pd. Kristlova Mici, 1929; Pepi Brumnik, pd. Štrublov Pepi, 1949

21. Žalost nas prihaja

GNI M 39.079
Posneto: Kokje, 7. 12. 1979
Poje: Zofka Šajternig, pd. par Plešovniku, 1937

22. Oj pridi, pridi ljuba bewa smrt

GNI M 39.145
Posneto: Obirsko, 8. 12. 1979
Pojejo: Johan Brumnik, pd. Hanza Hribernik, 1919; Folti Karničar, pd. Narkov Folt, 1930; Liza Karničar, pd. Artačeva, 1933; Marta Polanšek, 1953; Justi Polanšek, 1926; Valentin Polanšek, 1926; Marija Brumnik, pd. Kristlova Mici, 1929; Pepi Brumnik, pd. Štrublov Pepi, 1949

23. Nabirale so liešnike

GNI M 31.853
Posneto: Zgornje Krčanje, 2. 3. 1969
Pojejo: Pavla Hafner, roj. Lutnik, 1939; Rozina Konetschnig, pd. Keš, 1937; Marija Rapatz, 1921; Mihael Rapatz, pd. Bukovnik, 1921; Johan Grilc, pd. Zupanc, 1936; Krištof Zupanc, pd. Nore, 1926; Franc Hafner, pd. Kočmar, 1930; Jožef Hauser, pd. Rojak, 1917; Alojz Rapatz, pd. Ribejžel, 1929.

24. Eno drevce mi je zrastlo

GNI M 39.073
Posneto: Kokje, 7. 12. 1979
Poje: Zofka Šajternig, pd. pər Plešovniku, 1937.

25. Ta stara Rutarca

GNI M 39.088
Posneto: Nagelče, 7. 12. 1979
Godec: Silvester Mohar, pd. Kogelnik, 1916.

26. Na samo jutro sviečənca

GNI M 39.131
Posneto: Pribija vas, 8. 12. 1979
Pojeta: Micka Kert, pd. pər Žnidarji, 1910; Zofka Šajternig, pd. pər Plešovniku, 1937

27. Z Bogam vam vošəm

GNI M 31.895
Posneto: Zgornje Krčanje, 6. 4. 1969
Povedal: Alojz Rapatz, pd. Ribejžel, 1929.

28. Včakali smo novega leta dan

GNI M 39.134
Posneto: Priblja vas, 8. 12. 1979
Pojeta: Micka Kert, pd. pər Žnidarji, 1910; Zofka Šajternig, pd. pər Plešovniku, 1937

29. Zdravje, srečo, do(b)r večir

GNI M 39.120
Posneto: Gorce/Št. Vid, 7. 12. 1979
Pojejo: Hanzi Kežar, pd. pri Lekšu, 1928; Nani Kežar, 1935; Marija Kežar, 1963; Anica Kežar, 1954; Danica Kežar, 1956; Milan Kežar, 1958; Marko Marko, pd. per Markovih, 1936; Fani Marko, 1943; Stanko Polzer, 1962.


Zgoščenka KOROŠKA iz zbirke Iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta je nekoliko popravljen povzetek dveh plošč, ki sta izšli skupaj leta 1983 pri založbi Obzorja, Maribor. Za obe plošči so primere izvirne ljudske glasbe posneli sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta v letih 1976-1980 (dr. Valens Vodušek, dr. Zmaga Kumer, Mirko Ramovš, dr. Marko Terseglav in Julijan Strajnar). Spremno besedilo za zgoščenko je kot povzetek onega iz leta 1983 naredil podpisani, posnetke pa na novo oskrbel dipl. inž. Drago Kunej.

Preberi več ->

Za zgoščenko je bilo izbranih 29 primerov iz prve izdaje in sicer: ljubezenske pesmi (gl. št. 1, 5, 8, 1 O, 11, 14, 20, 24); pripovedne (št. 12, 15, 23); otroške in ritmizirana besedila (št. 2, 4, 9); koledniške (št. 16, 26, 28); svatbene (št. 6, 19); po ena obredno plesna (št. 3); stanovska (št. 22); godovna (št. 29); mrliška (št. 21 ); domoljubna (št. 18); poučna (št. 13); nabožna (št. 17); novoletno voščilo (št. 27) in 2 plesni inštrumentalni melodiji (št. 7, 25).

Besedila pesmi so podana v celoti v poenostavljeni fonetični transkripciji
(dr. Zmaga Kumer), notne primere je transkribiral Julijan Strajnar (št. 21-29 mag. Igor Cvetko). Enoglasni primeri so transponirani na g’ kot končni ton
(tonus finalis), na koncu melodije pa je z noto brez vratu označena originalna višina končnega tona pri petju. Večglasne pesmi in instrumentalni primeri so zapisani tako kot zvenijo. Metronomska oznaka J, = 86-11 O pomeni pohitevanje v pesmi. (5/4) pomeni taktovni način, ki se čuti v napevu kot temeljni ritmični okvir. ( označuje predtakt (na začetku vrstice), ki se pojavlja samo v nekaterih kiticah. + 1 /4 pomeni vrednost, za katero je osnovni takt podaljšan. J, ), je vezava, ki se pojavlja samo v nekaterih kiticah. Črtkana taktnica ! označuje mesta glavnih poudarkov oziroma stranskih poudarkov pri sestavljenih taktovnih načinih.

r so note z repi v nasprotni smeri in pomenijo ritmčno spremembo v neka­terih kiticah. v , r-. pomeni skrajšanje ali podaljšanje tona za manj kot polovico notirane vrednosti. * pomeni neugo­tovljivo višino tona. Vsakokrat je nad notnim zapisom naveden kraj in čas snemanja, tekoča številka napeva v zvočnem arhivu, pod notnim zapisom pa še ime, priimek, domače ime in let­nica rojstva pevca oziroma godca. Celotnemu besedilu pesmi sledi slo­varček manj znanih narečnih besed, če je to potrebno.

Slovenci so naselili Koroško v 6. stol., hkrati kot druge pokrajine, in v 7 stol. dosegli največjo razsežnost svojega narodnega ozemlja. Toda že v 8. stol. je slovenska kneževina Karantanija izgubila samostojnost in prišla pod bavarsko-frankovsko oblast. Proti koncu srednjega veka se je deloma zaradi tuje kolonizacije in pritiska začela severna narodnostna meja pomikati na jug, tako da je današnje ozemlje slovenske Koroške komaj desetina tistega, kar je obsegala nek­daj. Če je v srednjem veku Karantanija pomenila Slovenijo, tako da je bil Karantanec vsak Slovenec, tudi tisti onstran Karavank, je bila še v 19 stol. Koroška kulturno vsaj enakovredna osrednjim slovenskim pokrajinam in je Celovec v marsičem celo prekašal Ljubljano.

Niti po prvi niti po drugi svetovni vojni Slovencem na Koroškem ni bilo dano združiti se z rojaki v eni narodni državi, ampak so ostali manjšina, izpostavljena političnemu, kulturnemu in gospo­darskemu pritisku. Kljub temu je slovenska Koroška etnološko gledano sestavni del slovenskega etničnega ozemlja in prav ljudsko izročilo to najbolje potrjuje.

Slovensko Koroško sestavlja »venec treh dolin, Rož-Podjuna-lila«, ki pomenijo hkrati troje narečij. Ta se znatno razlikujejo med seboj in tudi od drugih slovenskih narečij. Vendar je slovenska Koroška tudi jezikovno in po ljudskem izročilu del slovenskega etničnega ozemlja.

Koroški Slovenci so vneti pevci in z veseljem gojijo zlasti zborovsko petje, saj je tudi ljudsko petje na Koroškem večglasno. Spored zborov obsega največ priredb ljudskih pesmi, koroških in drugih slovenskih. Inštrumentalna glasba je manj pomembna, saj je namenjena le za spremljavo plesov in godci so zdaj pretežno harmonikarji (kor. mehač ali mehovec). Plesi so taki, kot jih plešejo sicer v srednji Evropi. Posebnost je le ziljski prvi rej, ki je po obliki podoben štajerišu s petjem, raz­likuje pa se po ritmu in pomenu, ki ga ima kot strogo obredni ples enkrat na leto po štehvanju. Pred nastopom har­monike so imeli na Koroškem taka glasbila kot drugod po Slovenskem. Viri omenjajo npr. gosli in oprekelj, prav tako je vse polno otroških zvočnih igrač in piščalk z raznimi narečnimi imeni.

Koroške ljudske pesmi v vsebinskem pogledu nasploh niso nekaj posebne­ga, marveč tesno povezane z vseslovenskim pesemskim izročilom. Le nekatere med njimi so značilne samo za to pokrajino. Ker Karavanke niso bile neprehodna pregrada, so se pesmi prenašale s Koroškega v druge slovenske pokrajine in od tam na Koroško. Pripovednih pesmi je na Koroškem malo, manj kot sicer drugod po Slovenskem. Zdi se, da zato, ker so izza 18. stol. prevladale kratke štirivrstične pesmi v »alpskem poskočnem ritmu«, ki izhajajo iz improviziranih šaljivih pesmi ob plesu štajeriš. Medtem ko so te pesmi dru­god po Sloveniji sprožile razvoj različnih večvrstičnih oblik, so na Koroškem ohranile prvotno štirivrstično kitico v počasnem tempu, nekatere pa dobile tudi svojo posebno melodijo.Če je nekdaj veljalo štiri- in petglasno petje na Koroškem za pokrajinsko poseb­nost, so novejša raziskovanja pokaza­la, da je to starejši stil večglasnega petja, ki je nekoč prevladoval po vsem slovenskem ozemlju. Bil pa je vezan na pesmi s širokim tonskim obsegom in akordično strukturo, kar po mnenju strokovnjakov pripada zelo stari razvo­jni plasti ljudskega izročila. Da tako petje ni nastalo pod vplivom zborovskega, dokazujejo med drugim tudi narečni izrazi, s katerimi pevci poimenujejo posamezne glasove in opisujejo način petja. Npr. v Ziljski doli­ni pravijo, da pojo nekatere pesmi viš-­pa-dov: en pevec pesem začne in vozi, drugi spremlja tako, da gre z glasom nad melodijo in pod njo, eden gre lahko še na trečo, vsi ostali basirajo. Pravijo, da se mora viža vijugati kakor Zilja. Koroško petje zveni polno, ubrano in mehko.

Vsem, ki so na kakršenkoli način pomagali pri pripravi zgoščenke, najlepša hvala. Posebna zahvala velja sodelavcema Zmagi Kumer in Dragu Kuneju, ter pobudniku za zgoščenko Vilku Ovseniku. Največja zahvala pa gre seveda vsem pevkam, pevcem in godcem, ki s pričujočimi primeri na tej zgoščenki tudi dokazujejo trdoživost slovenskih rojakov onstran Karavank. Naj jim bo zgoščenka spodbuda za ohranitev narodnostne samobitosti.

Ljubljana, 1998
Julijan Strajnar

Prikaži manj ->

Galerija

Kolofon | POGOJI UPORABE

©2024 ZRC SAZU