Kotjani - ki bo mojo travo kosil
Pesem je odsev življenja, zasidrana v človekovo dušo. Predstavlja nam določen prostor, okolje in čas. Pesmi nastajajo nenehno, okolje in čas pa jim podarjajo lasten značaj. V ljudski kulturi nastajajo pesmi na različnih koncih, nakar začnejo svojo dolgo pot od enega kraja do drugega; potujejo od dežele do dežele. Ljudje jih posvojijo, včasih jih prikrojijo po svojem občutenju, načinu dojemanja in izražanja. Nekatere poznajo samo določeni kraji in pokrajine, druge so splošna last cele dežele ne glede na uradne meje, ki ločujejo narode.
Pesmi A1-11: 1-11
Pesmi B1-8: 12-19
Pesmi kot so “En hribček bom kupil”, “Stoji, stoji Ljubljanca”, “Majolka”, “Gremo na Štajersko”… je moč zaslediti na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Bržčas so prav zaradi naravnega prehoda imele možnost, da so se udomačile tudi v večkulturnem istrskem okolju, kjer je zgodovinska usoda pripeljala na isti dom ljudi različnih kultur.
Pevci iz Kotlov so pred nekaj desetletji prepevali veliko pričujočih pesmi in še danes nosijo s seboj sledi dediščine, ki jim je bila položena v zibelko, preden so zapustili domačo vas Kotli. Pravzaprav je tovrstno petje brskanje po spominu, melodijah in zgodbah, ki jih pesem pripoveduje. Kotlanski ljudski pevci pojejo fantovske pesmi, večinoma ljubezenske in tudi pivske.
Prepevajo jih v pravem ljudskem duhu. Pojejo glasno, da glasba zazveni, triglasnemu petju se včasih pridruži še četrti glas. Vsako pesem poje naprej en sam pevec, ki tudi določi intonacijo, potem se mu pridruži drugi, ki poje terco višje, nazadnje pa zadonijo še basi, ki dajejo harmonsko osnovo. Četrti glas najde svoj prostor med basom in osnovno melodijo. Petje je večinoma silabično, počasno, z močnimi poudarki, brez dinamike, saj tovrstna pesem pripoveduje in ne interpretira. Pevci, ki pojejo naprej, se menjajo, včasih tudi v isti pesmi, kar je verjetno tudi vzrok variacijam med kiticami. Refreni so skoraj vedno ponavljajoči. To priča o arhaičnem načinu ljudskega izražanja, ko se ljudskim ustvarjalcem ni mudilo h zaključku petja. Ritem je dvo in trideleni, menja se celo v isti pesmi. Tempo je večinoma rubato, prilagojen notranjemu občutku za čas in estetiko.
Pesmi so danes izgubile svojo prvinsko vlogo v življenju Kotlanov. Zato je to pomemben spomin na čas, ko je ta ljudska ustvarjalnost živela in dihala vsak dan, ovekovečevala pomembnejše dogodke in spremljala vsakodnevne tegobe ter veselja. Ostal je dokument iz nekdanjega življenja prijazne istrske vasice.
Maša Komavec
Glasbenonarodopisni inštitut
Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti
Galerija
