Od Ribnice do Rakitnice: ljudska pesem in glasba v Ribniški dolini
GNI M 26.391
Posneto: Žlebič, 1964
Peli: Angela Lovšin, p. d. Ulčarjeva (1926) iz Slatnika; Mara Klun (1921), Angelina sestra
Bistri, podjetni, šegavi Ribničani so najbolj znani po tisti »Ribniški«, ki je zaslovela s priredbo Franceta Marolta in katere besedilo je zložil domačin Janez Podboj, p. d. Cénetov, verjetno v letih 1861–1872. Vendar se je za prvo pesem zdela primernejša Od Ribnice do Rakitnice, ker je starejša, prvič zapisana že v 18. stoletju. Zadnje tri kitice so nastale v tridesetih letih 20. stoletja ob neuspešnih prizadevanjih za tlakovanje »trga«, danes mesta Ribnica.
GNI M 26.240
Posneto: Goriča vas, 1963
Pele: Ivana Nosan, p. d. Šuštarjeva Johana (1895), primožena iz Ribnice; Kristina Mate, p. d. Matétova Kristina (1923), primožena iz Slatnika; Marija Marolt, roj. Lavrič (1922), primožena iz Retij v Loškem Potoku
Vsebina pesmi navaja zbadljive vzdevke nekaterim vasem in Ribnici. Zadnja kitica je posodobljena, ker pravi, da bo dekle vzela za moža tistega, ki se »z avtom pelja«, medtem ko so prej peli, da se »s kočijo pelja«.
GNI M 26.189
Posneto: Prigorica, 1963
Igral: Franc Kromar, p. d. Šamútkov France (1932) iz Dolenje vasi
»Pokšotiš« je ples, ki je splošno znan na Slovenskem, vendar ga tako imenujejo le na Dolenjskem. Zanj je značilno ploskanje in potrkavanje z nogami ob tla. Ob času snemanja je bil že precej pozabljen, še pa so ga znali zaplesati Špánovi iz Prigorice.
GNI M 26.185
Posneto: Prigorica, 1963
Pele: Neža Klun, p. d. Špánova mati (1893), primožena iz Goriče vasi; Vida Klun (1925), primožena iz Dolenje vasi, Nežina snaha; Vida Klun, p. d. Špánova (1926), Nežina hči
Pesem so nekdaj peli fantje pod oknom, kadar je prišel v hišo ženin z očetom ali kakšnim drugim možakom snubit svojo izbranko. Snubitev je bila uspešna, ko so se dogovorili za doto.
GNI M 26.198
Posneto: Prigorica, 1963
Peli: Karel Klun, p. d. Špánov Korl (1924); Anton Izlaty, p. d. Anžíčev Anton (1929); Franc Zobec, p. d. Andréjcov France (1928); Franc Kromar, p. d. Šamútkov France (1932) iz Dolenje vasi
Pred poroko je imela nevesta poslovilni večer, kamor so prišli tudi fantje in ji pod oknom zapeli to pesem. Nevesta jim je v zahvalo dala nekaj denarja, zato so rekli, da so »prišli po tolar«.
GNI M 26.191
Posneto: Prigorica, 1963
Igral: Franc Kromar, p. d. Šamútkov France (1932) iz Dolenje vasi
Peli: Neža Klun, p. d. Špánova mati (1893); Vida Klun (1925), Nežina snaha; Karel Klun, p. d. Špánov Korl (1924)
Preden se je svatba končala, so se svatje zgodaj zjutraj sprijeli v dolgo kolono, ki se je nato kot kača vila po dvorišču in vrtu, vmes pa so svatje posnemali vse, kar je delal tisti, ki je kolono vodil. Rekli so, da »gredo Abrahama«, pač po začetku besedila.
GNI M 47.256
Posneto: Žlebič, 1997
Peli: Vida Klun, p. d. Špánova (1926) iz Prigorice; Marija Klun, p. d. Andréjcova (1933) iz Prigorice; Karel Klun, p. d. Špánov Korl (1924) iz Prigorice; Nežka Izlaty, p. d. Anžíčeva (1929) iz Prigorice; Anton Izlaty, p. d. Anžíčev Anton (1929) iz Prigorice
Med svatbeno gostijo so se vrstile različne pesmi, predvsem pivske. Le pijmo ga, ne glejmo ga je ena od manj znanih, po besedilu pravzaprav sestavljena iz dveh, ki se sicer pojeta vsaka zase.
GNI M 26.903
Posneto: Sodražica, 1964
Pel: Tone Lovrenčič (1908)
Za razliko od prejšnje pesmi so pogosteje peli pivsko, ki se vsebinsko navezuje na evangeljsko poročilo o prvem čudežu, ki ga je Jezus naredil v Kani Galilejski, ko je spremenil vodo v vino.
GNI M 47.250
Posneto: Žlebič, 1997
Peli: Vida Klun, p. d. Špánova (1926) iz Prigorice; Marija Klun, p. d. Andréjcova (1933) iz Prigorice; Karel Klun, p. d. Špánov Korl (1924) iz Prigorice; Nežka Izlaty, p. d. Anžíčeva (1929) iz Prigorice; Anton Izlaty, p. d. Anžíčev Anton (1929) iz Prigorice
Na svatbi so prišle na vrsto tudi šaljive, ena takih poje o Adamu, ki se kesa, da je prosil Boga za družico Evo. Pesem je na Slovenskem splošno znana.
GNI M 27.077
Posneto: Kračali (Gora nad Sodražico), 1965
Igral: Janez Čampa, p. d. Bótrni stric (1892)
Plesu, pri katerem sta plesalec in plesalka najprej ploskala in potrkavala z nogami ob tla, nato pa se prijela in zaplesala polko, na Gori nad Sodražico niso rekli »pokšotiš«, ampak čotiš. Tako so ga večinoma imenovali tudi na Notranjskem in Gorenjskem.
GNI M 26.349
Posneto: Lipovec, 1964
Pela: Marija Henigman, p. d. Lízna mati (1889), primožena iz Kota
Nekdaj je bila navada, da je mrlič do pogreba ležal na mrtvaškem odru doma in so ob njem ves čas čuli z domačimi tudi sosedje in prijatelji. Molili so in tudi peli. O pesmi Le padej, padej droben dež je pevka trdila, da je prav domača, stara, saj jo je kot otrok slišala od svoje matere. Drugod na Slovenskem ni takšnih primerov.
GNI M 26.940
Posneto: Podklanec, 1964
Peli: Franca Košmrlj, p. d. Ta-Dúlejna Matéča (1905), primožena iz Vrhnike pri Ložu; Pepa Mihelič, p. d. Véncleva (1915)
Tudi to pesem so vedno peli pri mrliču, le da je znana skoraj povsod po Slovenskem.
GNI M 26.225
Posneto: Otavice, 1963
Pela: Štefka Knavs, p. d. Knavsava (1933)
Podobno razširjena kot prejšnja je pripovedna pesem o vdovcu z otrokom na ženinem grobu. V Ribniški dolini je bilo posnetih kar šest variant z različnimi melodijami, a le na eni se besedilo začne, kakor na tem primeru, sicer pa z verzom »Lansko leto sem se oženu«.
GNI M 47.238
Posneto: Nova Štifta, 1997
Pritrkavala: Jože Šega, p. d. Ogradarjev (1931); Tadeja Šilc (1980)
V primeru smrti je ponekod v navadi tudi pritrkavanje. V Ribniški dolini se oglaša le ob cerkvenih praznikih, da jim povzdigne slavnostni značaj. Pritrkavanje je poseben način zvonjenja, pri katerem se s kembljem v rokah udarja na vse zvonove, le največjega se lahko poganja z vrvjo. V tem primeru pravijo, da se pritrkava »na leteče zvonove«, sicer pa »na stoječe«.
GNI M 26.932
Posneto: Sodražica, 1964
Povedala: Milka Cuderman, p. d. Tekávčeva Milka (1907)
Med nabožne pesmi štejemo tudi zlati očenaš, slovenski ljudski pasijon, ker govori o Kristusovem odrešenjskem trpljenju in so posamezne vrstice pravzaprav verzi, četudi samo govorjeni kakor pri molitvi. Ponavadi je besedilo dokaj dolgo, tu pa je bil izbran krajši primer iz Sodražice.
GNI M 26.406
Posneto: Ribnica, 1964
Peli: Ana Klun, p. d. Krámarjeva (1924); Ivana Mrak, p. d. Sínovška Ivana (1909); Pavla Kos, p. d. Bártolova Pavla (1901); Andrejc Petelin, p. d. Šúščev (1930) iz Gase
Nabožna Žalostna mati pod križem stoji je posebnost, morda starejša predhodnica rožnovenske pesmi, ker na drugačen način izraža »skrivnosti« žalostnega rožnega venca. Starinska je tudi melodija, ker se poje v tridelnem 5/8 taktovskem načinu (četrtinka, osminka, četrtinka).
GNI M 27.040
Posneto: Sodražica, 1964
Povedala: Ivana Levstek, p. d. Opáldarjeva (1910), primožena iz Hrovače
Pričujoči posnetek je primer ljudskih večernih molitev. Molili so jih otroci, pa tudi odrasli. Po vsebini ne dosegajo zlatih očenašev, po razširjenosti pa se lahko merijo z njimi.
GNI M 26.337
Posneto: Lipovec, 1964
Povedal: Janez Gorše, p. d. Méžnarjev Janez (1949) iz Rakitnice
Ob novem letu si ljudje voščijo srečo. Ljudsko izročilo pozna poleg pétih kolednic tudi govorjena voščila. Jožef Rudež je pred letom 1819 v Ribnici zapisal besedilo novoletne kolednice in v opombi povedal, da »se poje ob priliki tako imenovanega koledovanja«. Melodije ni zapisal, a verzni obrazec priča o starosti primera. Žal se novoletne kolednice po ribniških vaseh niso ohranile, ohranilo pa se je govorjeno novoletno voščilo, s katerim so fantički nekdaj hodili od hiše do hiše voščit na praznik zjutraj.
GNI M 47.277
Posneto: Zapotok, 1997
Peli: Frančiška Čampa (1913); Marija Lovšin (1913); Anton Tanko, p. d. Šímanov (1928); Ivan Košir, p. d. Koširjev (1939); Alojz Arko, p. d. Ta-Zlájni (1928)
Vse do danes pa se je ohranilo trikraljevsko koledovanje, po vsej dolini enako in verjetno tudi po besedilu domače.
GNI M 27.058
Posneto: Podklanec, 1965
Igral: Janez Perušek, p. d. Brlógar (1907), priseljen iz Novega Kota na Blokah
»Ajncpolka« je po melodiji sorodna splošno znanemu slovenskemu plesu ceprle, za katerega je značilno potresavanje telesa. Ribniška ajncpolka je po obliki posebnost, saj so med polko s poskokom vsakih šest taktov vrinjeni štirje navadni koraki brez vrtenja. Na posnetku godec med igranjem zapoje še dve šaljivi parafrazi.
GNI M 26.988
Posneto: Sodražica, 1964
Povedala: Zinka Benulič, roj. Petek, p. d. Trščeva Zinka (1929)
V starih časih, ko ljudje niso imeli denarja za zdravnika, so si ob boleznih skušali pomagati z domačimi zdravili ali z zagovori. Zagovor je govorjeno besedilo, predkrščanskega izvora, z omembo Boga ali svetnikov pokristjanjeno. Zagovarjati so znali nekateri starejši ljudje, za manjše težave pa si je pomagal vsak sam. Tak zagovor za oči je znala Boháva mama na Jurjevici.
GNI M 26.351
Posneto: Lipovec, 1964
Pela: Marija Henigman, p. d. Lízna mati (1889), primožena iz Kota
Če je bila suša ali preveč moče, so hodili v Lipovcu v kapelico molit, zvečer po molitvi pa so zapeli, naj »Oče nebeški dá potrebnega dežja ali sonca«.
GNI M 26.393
Posneto: Žlebič, 1964
Povedala: Angela Lovšin, p. d. Ulčarjeva (1926) iz Slatnika
Kadar je bila huda ura, je Ulčarjeva mati v Slatniku hodila od okna do okna v hiši in zagovarjala šmarni oblak. Izraz (šmarni = šent Marijin) kaže na ljudsko zaupanje v Marijino pomoč v poletni vročini, ko je večja nevarnost neurij. Obdobje od Velike maše (15. avgusta) do Male maše (8. septembra) je po ljudskem izročilu prav posebej posvečeno Mariji.
GNI M 27.002–27.005
Posneto: Sodražica, 1964
Pela: Zinka Benulič, roj. Petek, p. d. Trščeva Zinka (1929)
Tako kot drugod na Slovenskem so tudi v Ribniški dolini s posebnimi verzi oponašali petje zvonov. Za zgled so na zvočni publikaciji iz cerkvâ po vaseh okrog Sodražice.
GNI M 27.080
Posneto: Kračali (Gora nad Sodražico), 1965
Igral: Janez Čampa, p. d. Bótrni stric (1892)
»Navadna polka« je imenovana morda zato, ker so na to melodijo plesali polko z navadnimi trikoraki brez poskoka, torej različno od »ajncpolke«, ki se pleše poskočno.
GNI M 27.147/b
Posneto: Dane, 1966
Pela: Marija Tekavec, p. d. Skájževa (1896)
Ribniška dolina se odlikuje tudi po velikem številu pripovednih pesmi in nekatere med njimi so prava redkost. Vseh kajpak ni mogoče predstaviti. Nikakor pa ni mogoče mimo odlomka pesmi o Lepi Vidi. Skájževa mati iz Dan se jo je naučila od svoje tete, Hríbarske iz Malega Zapotóka, ta pa od svoje matere. Če upoštevamo, da je vse besedilo zapisala za Korytka neznana roka, ko je bil ta pri Rudežu, lahko domnevamo, da je bila pesem znana še drugje v Ribniški dolini in da je Prešeren svojo Lepo Vido spesnil po ribniškem zgledu besedila. Korenine te pesmi segajo v srednji vek, vsebina pa v evropsko izročilo balade o zvijačni ugrabitvi mlade matere s strani pomorskega roparja.
GNI M 27.109
Posneto: Gorenji Lazi, 1965
Peli: Angela Košmerlj, p. d. Gorníkova (1909), primožena iz Dolenjih Lazov; Marija Košmerlj (1947), Angelina hči
Vsebina besedila in oblika verzov (dvodelni trohejski osmerec) to pesem uvrščata med srednjeveške. Govori o maščevanju zapuščene ljubice. V najstarejši obliki (s konca 15. stoletja) se maščuje z zavrelico, ki nezvestemu na daljavo pričara smrtno bolezen. V drugem tipu, h kateremu spada tukajšnji primer, je fant zapustil ljubico, ker je bila revna. Fant umre, ko ga ljubica pokropi z blagoslovljeno vodo. V tretjem tipu pa umre zato, ker mu ljubica odreče zdravila, ker se je oženil s tujko v Tirolah.
GNI M 27.132
Posneto: Zapotok, 1965
Igral: France Šilc, p. d. Lípcov (1912) iz Gorenjih Lazov
»Mlinček« je tridobni ples, ki je dobil ime po spremljajoči pesmi Ob bistrem potoku je mlin. Par je v prvem delu zamahoval z rokami in ploskal, v drugem pa plesal valček. Prav zaradi ploskanja so ples imenovali tudi »pokšotiš«.
GNI M 27.118/b
Posneto: Dane, 1966
Pela: Marija Tekavec, p. d. Skájževa (1896)
Srednjeveška, iz grajskega okolja, je pesem o grofu, ki usmrti nezvesto ženo, ker mu je v sedem in polletni odsotnosti z drugim rodila otroka. Doslej je bila ta pesem znana le po Rudeževem zapisu besedila, zdaj pa imamo tudi melodijo.
GNI M 26.119
Posneto: Goriča vas, 1963
Pela: Pepca Strle, p. d. Gregúrjeva Pepca (1919) iz Gradeža pri Turjaku
Krajša, tudi stara pripovedna pesem pripoveduje, da se je fant s smrtnimi ranami iz fantovskega pretepa zatekel k svoji ljubici. Kljub žalostni vsebini je v 3. verzu vsake kitice pripev »tidrajlalom«, ker je v ljudski pesmi pripev pogosto samo oblikovna sestavina.
GNI M 26.190
Posneto: Prigorica, 1963
Igral: Franc Kromar, p. d. Šamútkov France (1932)
»Zibenšrit« je ples tujega izvora, z značilnim obrazcem sedmih korakov, kar mu je dalo ime. Znan je domala po vsem Slovenskem, vendar ponekod z drugačnim imenom. Posneti godec se ga je naučil od svojega očeta.
GNI M 27.107
Posneto: Gorenji Lazi, 1965
Peli: Angela Košmerlj, p. d. Gorníkova (1909) primožena iz Dolenjih Lazov; Marija Košmerlj (1947), Angelina hči
Ko se je »pesem o Urški«, ki je bila zaradi detomora v Ljubljani obsojena na smrt in 22. oktobra 1766 obglavljena, razširila po vsem Slovenskem, je zašla tudi v Ribniško dolino, kjer je bila zapisana leta 1876. Sto let pozneje jo je bilo mogoče tudi zvočno posneti.
GNI M 27.146/b
Posneto: Dane, 1966
Pela: Marija Tekavec, p. d. Skájževa (1896)
Vsebinsko sicer znana pesem o siroti in hudi mačehi je zanimiva zaradi svoje posebnosti, da ima v njej vlogo sirote sv. Kristina, mučenka pod cesarjem Dioklecijanom, čeprav legendarno izročilo o kakšni njeni mačehi ne ve ničesar. Da je pesem srednjeveška, dokazujeta verzni obrazec (lirski deseterec – 5+5) in preprosta melodija.
GNI M 27.132
Posneto: Jurjevica, 1963
Pela: Terezija Petek, p. d. Trščeva Rezka (1910), primožena iz Globeli pri Sodražici
Pesem o beraču, ki mu grajska gospa odreče prenočišče in je zato za kazen pogubljena, je leta 1908 v Globeli pri Sodražici zapisal Janko Žirovnik, dobrega pol stoletja pozneje pa jo je še bilo mogoče zvočno posneti.
GNI M 26.193
Posneto: Prigorica, 1963
Igral: Franc Kromar, p. d. Šamútkov France (1932)
»Pouštertanc« je plesna igra, pri kateri se izbira soplesalca z blazino v roki, od tod tudi ime (»povštr« = blazina). Plesalci, sprijeti v sklenjen krog, se pomikajo v desno ali levo; tisti, ki izbira, pa hodi sredi kroga. Pred izbranega vrže blazino, nanjo poklekneta, se poljubita, nato pa zaplešeta in igra se ponovi z drugim.
GNI M 27.127
Posneto: Zapotok, 1965
Peli: Franc Gorše, p. d. Francétov (1909); Janez Košir, p. d. Košírjev (1914); Lojz Čampa, p. d. Matíčev (1903); Janez Gorše, p. d. Jánazov (1911); Jože Čampa, p. d. Lúžarjev (1908); Alojz Gorše, p. d. Šímanov (1910); Franc Šilc, p. d. Lípcov (1912)
Ljubezen je najbolj prvinsko človeško čustvo. Zato ne čudi, da je na Slovenskem toliko ljubezenskih pesmi. Nekdaj so mnoge peli fantje ob večerih na vasi, večglasno na način, ki ga umetno zborovsko petje ne pozna. Tako je zapeta tudi pričujoča ljubezenska pesem.
GNI M 47.272
Posneto: Zapotok, 1997
Peli: Anton Tanko, p. d. Šímanov (1928); Ivan Košir, p. d. Košírjev (1939), Alojz Arko, p. d. Ta-Zlájni (1928)
Trideset let pozneje so v isti vasi zapeli ljubezensko pesem samo trije, sicer večglasno, vendar je v oblikovanju glasov že mogoče čutiti vpliv zborovskega petja.
GNI M 26.192
Posneto: Prigorica, 1963
Igral: Franc Kromar, p. d. Šamútkov France (1932)
»Šuštarska« je bila nekdaj ples čevljarskega ceha in se je, ko je postala družabni ples, razširila tudi drugod po Sloveniji. Zanjo je značilno, da plesni par, klečeč ne desnem kolenu drug proti drugemu, posnema šivanje z dreto in zabijanje lesenih cvekov.
GNI M 47.271
Posneto: Zapotok, 1997
Peli: Anton Tanko, p. d. Šímanov (1928); Ivan Košir, p. d. Košírjev (1939), Alojz Arko, p. d. Ta-Zlájni (1928)
Zadnja pesem na zvočni publikaciji, spet ljubezenska, ni videti prav stara. A tako je pač v ljudskem izročilu, da morejo obstajati stare ob novejših, različne po obliki in vsebini.
GNI M 27.081
Posneto: Kračali, 1965
Igral: France Čampa (1930), sin Bótrnega strica
Polka je ples, ki je bil v Ribniški dolini med najbolj priljubljenimi vsaj od prve svetovne vojne naprej in je še danes. Pri polki se pari vrtijo na mestu ali po krogu s trikoraki v ritmu dveh osmink in četrtinke, lahko pa tudi z navadnimi koraki na mestu v desno ali levo.
Zmaga Kumer: Od Ribnice do Rakitnice – ljudska pesem in glasba v Ribniški dolini
Ribniška dolina je prostrano kraško polje, dolgo okoli 12 km, široko komaj 5 km in od vseh strani obdano z gorami. Proti jugozahodu se dviga Vélika gora (1254 m), pokrita z iglavci, poglavitnim virom lesnega gospodarstva v dolini. Vzdolž Vélike gore se vleče ozki hrbet Brezje, katerega ilovnata tla so bila vir surovine ribniškim lončarjem. Nasproti Vélike gore, ki je zelo vodnata, leži Mala gora (876 m), porasla z listnatim drevjem in izrazito sušna, pravi kraški svet s požiralniki. Na jugu zapira dolino nizka Jásnica.
Ribnica spada med najstarejše slovenske kraje, saj je bila prvič omenjena že leta 1082. Turki so jo večkrat oropali in požgali. Ker leži sredi doline, je imela nekdaj za edino obrambo mogočen grad na desnem bregu ponikalnice Bistrice. Grad je večkrat menjal lastnike, dokler ga ni od dotedanjega graščaka kupil njegov oskrbnik Anton Rudež. Pred drugo svetovno vojno je bil spet prodan, leta 1944 pa deloma porušen. Grad je bil po vojni deloma obnovljen. V njegovih prostorih je dobil svoje mesto muzej, ki je del ribniškega kulturnega središča, imenovanega po hiši, v kateri domuje, Miklova hiša.
Že v srednjem veku je bila Ribnica sedež župnije, v začetku 15. stoletja je imela latinsko šolo, menda prvo na Kranjskem. Tista v 19. stoletju je slovela daleč naokrog.
Sodražica, drugi večji kraj v dolini, leži med obronki Vélike gore in Slémen. Že od nekdaj važno trgovsko in obrtno središče. V rimski dobi je tod peljala pot proti Postojni.
Dolina je rodovitna, vendar je polja malo. Vasi so razmeroma velike, nekatere gručaste, druge obcestne. V zadnjih desetletjih so se morale mnoge njive umakniti stanovanjskim poslopjem in nastajajoči industriji. Ker so bile tudi v preteklosti kmetije majhne, tako da je polzemljak veljal že za gruntarja, so se Ribničani po zgornjih vaseh lotili suhoróbarstva, po spodnjih lončarstva ter prav s tem zasloveli. Leta 1492 so si od cesarja Friderika III. izprosili dovoljenje, da si smejo s krošnjarjenjem svojih izdelkov služiti kruh, ker se s kmetijstvom zaradi turških vpadov ne morejo več preživljati.
Prvi zapisovalec ljudskih pesmi v Ribniški dolini je bil Jožef Rudež (1793–1846), sin Antona Rudeža (1757–1829), ki je bil sošolec Valentina Vodnika in prijatelj Žige Zoisa. Očetovo zanimanje za slavistiko je moglo mladega Jožefa navdušiti, da se je zavzemal »za vse narodne stvari« in tako tudi za pesmi. Na njegovo poroštvo je smel Emil Korytko priti v Ribnico, Jožefov sin Anton ml. pa je bil dober znanec Stanka Vraza. Tako je prišlo skupaj z Vrazovo zapuščino Karlu Štreklju v roke tudi vseh 24 Rudeževih pesemskih zapisov, ko je ta za Slovensko matico pripravljal zbirko »Slovenske narodne pesmi«. Ker je Jožef Rudež zapisoval v letih 1811–1819, spadajo njegovi zapisi med najstarejše zapise slovenskih ljudskih pesmi.
Druga večja zbirka, ki obsega 22 pesmi, je delo Antona Zobca iz Hrovače. Zapisoval jih je kot gimnazijec v sedemdesetih letih 19. stoletja.
Leta 1908 je Janko Žirovnik zapisal 47 pesmi v Ribnici in nekaterih bližnjih vaseh. Po nekaj primerov sta zapisala tudi organist Andrej Fajdiga iz Sodražice in Matevž Ravnikar – Poženčan, ko je bil župnik na Gori nad Sodražico.
Načrtno zbiranje po vsej dolini je potekalo v okviru delovnega načrta Glasbenonarodopisnega inštituta v letih 1963–1966 in prineslo 612 zvočnih posnetkov. Zapisi teh pesmi so bili objavljeni v knjigi Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini, Maribor: Obzorja, 1968. Leta 1997 je inštitutov sodelavec Igor Cvetko posnel še 23 primerov pritrkavanja ter 37 primerov pesmi in godčevskih melodij. Tako da zdaj vsi zapisi oziroma posnetki s tega razmeroma majhnega območja obsegajo kar 837 primerov.
Iz tega obsežnega pesemskega gradiva so bili izbrani primeri za to zvočno publikacijo. Poskušalo se je izbrati najznačilnejše, vendar je bila za izbor odločujoča tudi kvaliteta posnetka. Primeri so predstavljeni po vsebinskih sklopih: najprej krajevno značilne pesmi, nato svatovske, pivske in šaljive, pa mrliške in nabožne, dalje primeri ljudske večerne molitve, novoletnega voščila, trikraljevske kolednice, zagovora in molitve za vreme, sledijo pripovedne pesmi in na koncu še ljubezenske. Za prikaz godčevskega izročila in popestritev pesemskega so bile med posamezne sklope uvrščene tudi melodije značilnih ljudskih plesov Ribniške doline ter primer pritrkavanja.
Ljudska pesem pač ni kakor umetna glasba, vklenjena v note, ki se jih je treba držati, ampak živi z živimi ljudmi. Zato se zmore bodisi nespremenjena ohraniti stoletja dolgo in obstati ob strani novonastalih pesmi ali pa doživi posodobitve svoje vsebine, oblike ali načinov petja. Primeri na zvočni publikaciji kažejo, da velja to tudi za pesemsko izročilo v Ribniški dolini.
Ko sem pred štiridesetimi leti z magnetofonom v roki merila Ribniško dolino po dolgem in počez, sem – rojena Ribničanka – z vso jasnostjo začutila, da domača zemlja ni prazna beseda in da sem globoko zakoreninjena vanjo. Vse, kar sem takrat posnela, je bilo mogoče prikazati in rojakom vrniti samo v knjigi, napisani s srcem in zavestjo odgovornosti. Zdaj, ko je bilo mogoče objaviti vsaj del teh posnetkov, bi – v živ spomin nekdanjim pevcem, pevkam in godcem – rada, da bi se tudi današnjim Ribničanom njihovo glasbeno izročilo razodelo kot nekaj lepega in kot še danes dragocena kulturna vrednota.
Galerija
