Odmev prvih zapisov

Posneto: Tišina, Prekmurje, 1898
Pela: Anuška Horvat
Hrani Oddelek za ljudsko glasbo pri Muzikološkem inštitutu Madžarske akademije znanosti.

Pesem Marko skače, Marko skače je deveta od trinajstih pesmi, ki jih je leta 1898 madžarski raziskovalec Vikár Béla posnel v vasi Tišina v Prekmurju. Pesem je bila snubitvena in je v Porabju v povezavi s prvotno obliko plesa v spominu živela še do sedemdesetih let; plesni igri z izbiranjem soplesalca so jo v Beltincih dodali šele pred drugo svetovno vojno. Pesem je poleg Prekmurja in Porabja poznalo vse območje ob slovensko-hrvaški meji. Podobnost slovenskih in hrvaških variant verjetno ne izvira iz interetničnih povezav, temveč odseva starejšo, skupno kulturno plast.

Posneto: Bled, Gorenjska, 1913
Peli: skupina fantov
Hrani Akademija znanosti Ruske federacije, Institut russkoj literatury (Puškinskij dom).

Septembra leta 1913 je ruska zbirateljica Evgenija Lineva na Bledu, na Rečici in na Brezjah na Gorenjskem ter v Adlešičih in v Vinici v Beli krajini posnela okrog sto slovenskih pesmi. Posnetki z Bleda predstavljajo fantovsko oziroma večglasno moško petje s tega območja Gorenjske – petje na tretko oziroma na četrtko, ki ga po drugi svetovni vojni na tem območju ni bilo več. Ljubezenska pesem Jaz sem si pa jeno zmislu je posneta večglasno; »lijak« pri fonografu je zato teže ujel posamične glasove, kar je čutiti tudi v kakovosti zapisa.

Posneto: Preloka, Bela krajina, 1914
Peli: Peter Radovič, Jože Radovič, Jože Starešinič, Ive Požek, Marica Starešinič, Magdica Starešinič, Frančiška Starešinič, Bara Starešinič, Jela Radovič in Mara Žunič
Hrani Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU v Ljubljani.

Dr. Juro Adlešič, pravnik iz Adelešičev v Beli krajini, je 31. maja in 1. junija leta 1914 v rodnih Adlešičih in v Preloki na valjčni fonograf posnel 38 pesmi, med njimi tudi pesem Tri jetrve žito žele. Pesem je po izvoru ljubezenska; njene variante z začetkom »Tri devojke žito žele« so znane na Hrvaškem do Dubrovnika, v Bosni in v Srbiji. Ker gre v posneti pesmi za jetrve, svakinje, je težko razumeti ljubezensko naravo pesmi. Presnetek zvočnega zapisa nima nadaljevanja, sicer ohranjenega v transkripciji Nika Štritofa. Pesem je zanimiva tudi zaradi nenavadnih sekundnih sozvočij.

1. Tri jetrve žito žele,
Ladole mili.
Tri jetrve žito žele,
oj, Lade moj.
2. Prva žela, snop nažela …
3. Druga žela, dva nažela …
4. Tretja žela, tri nažela …
5. Med sobom se spominjale …
6. Ka bi kega najvolila …

Posneto: Judenburg, Štajerska (Avstrija), 1916
Peli: skupina moških
Objavljeno na zgoščenki Nr. 26, PH2542, iz: PHA CD 11, Gesamtausgabe der historischen Bestände 1899–1951, Serie 4: Soldatenlieder der k.u.k. Armee, CD 2.

Na pobudo cesarsko-kraljevega vojnega ministrstva je dunajski Phonogrammarchiv oziroma njegov tedanji asistent in poznejši direktor Leo Hajek posnel petje vojakov vseh avstrijskih narodov. Prav slovenske pesmi, posnete v Radgoni in Judenburgu, so med temi zvočnimi zapisi najbolj pretresljive. Pesem Oj ta vojaški boben je bila posneta 20. marca leta 1916 med slovenskimi vojaki v Judenburgu; tam je bil sedež dopolnilnega bataljona 17. pešpolka, v katerem so bili vojaki s Kranjske. Pesem izraža temeljno značilnost slovenskih vojaških pesmi: te pesmi niso junaške, temveč večinoma otožne. Slovenci se namreč niso borili za svojo, domačo oblast, zato je bilo razpoloženje do vojaščine odklonilno. Ob tem petju ni nihče slutil, da bo prav Judenburg leta 1918 prizorišče največjega upora slovenskih vojakov v avstroogrski vojski.

GNI M 30.043
Posneto: Ljubljana, Gorenjska, 1958
Pel: Franc Kramar

Pesem Pegam in Lambergar, ki govori o dvoboju med Gašperjem Lambergom z gradu Kamen pri Begunjah in Pegamom, velikanom nadčloveške moči, je bila prvič omenjena v sedemnajstem stoletju, Zakotnikov zapis iz leta 1775 pa je izgubljen. Kljub poznejšim zapisom je bil izrednega pomena prav Kramarjev zapis pesmi, ki mu jo je zapela dninarica Katarina Zupančič – Živčkova Katra iz Vinj; to je namreč edini zapis z melodijo. Franc Kramar je na Glasbenonarodopisnem inštitutu pesem zapel po spominu, posneta pa je samo prva od tridesetih kitic, ki jih je od Živčkove Katre zabeležil leta 1910.

GNI M 45.777
Posneto: Jablovec pri Podlehniku, Štajerska, 1990
Igral: Franc Laporšek

Na trstenke, prastaro ljudsko glasbilo iz različno dolgih cevk, so igrali fantiči, predvsem pastirji na paši, pa tudi odrasli. Večinoma so igrali le pesemske melodije. Trstenke so domnevno nadaljevanje izročila staroselcev in so upodobljene tudi na situli iz Vač, izročilo izdelovanja trstenk pa so nekateri posamezniki na Štajerskem, kot na primer Franc Laporšek, ohranjali še po drugi svetovni vojni.

GNI M 24.480
Posneto: Preloka, Bela krajina, 1961
Pele: Anica Spišič, Marica Starešinič, Kata Starešinič in Angela Starešinič ter Franc Grdun (dvojnice)

Kresne pesmi so bile v času prvih zvočnih zapisov najstarejše ohranjene pesmi na Slovenskem. Povezane so bile s strogo obrednostjo, njihove arhaične značilnosti pa so se izražale tako v načinu petja kot v melodijah; poznejši krščanski vpliv je viden predvsem v besedilih.

Odrasla dekleta, kresnice, ki so od kresa odšla pet kresne pesmi, so poljem, vinogradom, ljudem, živini in čebelam prinašala magično-simbolne želje za rodovitnost. Skupaj je hodilo po štiri ali šest kresnic, razdeljene pa so bile v dve skupini. Spremljal jih je piskač – v 19. stoletju še na diple, dude, pozneje na dvojnice. Njegovo igranje po tradiciji ni imelo nikakršne ritmične ali melodične zveze s pesmijo. Skupino je spremljalo dekle, ki je nosilo nabrana darila, večinoma jajčka.

Kresnice so pele antifonično v odpevanju dveh skupin, pri čemer so se zatekale, lóvile: vsaka skupina je začela peti prej, preden je prejšnja končala. Stroga obrednost je prepovedovala, da bi med hišami, polji in vinogradi prenehale peti.

Kresna pesem, izbrana za zvočno publikacijo, je med ohranjenimi kresnimi pesmimi verjetno glasbeno najstarejša: predstavljena je z besedilom, ki so ga peli tam, kjer so imeli v hiši fanta. Ima najkrajšo enodelno melodično vrstico in ohranjeno starinsko dvoglasje z bordunom.

GNI M 20.250
Posneto: Žaga pri Bovcu, Primorska, 1957
Igrali: bovški godci

Praznovanja so na določenih območjih zelo zaznamovala godčevske skupine. Takšni so bili bovški godci iz Žage, ki so obšli velik del Slovenije in so potovali tudi prek meje. Kot godci so se lahko menjavali, saj je vsak od njih igral po dva ali tri inštrumente. Ker so igrali v raznih krajih, ki so bili med seboj zelo oddaljeni, so morali obvladati širok obseg plesnih viž. V Soško dolino so tako prinašali plese od drugod, ljudje pa so jih plesali in tudi poimenovali po svoje. Cvajšrit, ki ga predstavlja posnetek, so v Zgornjem Posočju plesali z navadnimi koraki in vrtenjem v desno ali levo ali pa s potresavanjem telesa.

GNI M 33.817
Posneto: Bovec, Primorska, 1971
Peli: Franc Pristovnik, Pepi Oražej, Hanzej Roblek, Lojze Kelih in Florijan Kelih

Petje na vasi, ki mu je sledilo vasovanje, je bilo v času prevladujoče ljudske kulture najbolj značilen izraz fantovske skupnosti. Po drugi svetovni vojni je – bodisi zaradi prisilnega ali hotenega odhajanja v tovarne bodisi zaradi spreminjanja načina življenja in družbenih razmer – postopno utihnilo, ponekod pa je bilo živo vse do šestdesetih let.

Pesem je značilni primer večglasja, ki je na Koroškem še zelo živo. Eden od pevcev poje naprej (osnovni glas), drugi prek (terco višje), tretji na treko (še en glas višje), spremlja pa jih bas. Ta način petja ima tudi druga poimenovanja.

GNI M 22.309
Posneto: Podvolovljek pri Lučah, Štajerska, 1958
Povedal: Janez Golob

Kozje molitvice, s katerimi so fantje po skupnem petju pod okni nagovarjali dekleta, so dokaz, da so v ritmično obliko vezana besedila lahko pomagala tudi iz zadrege. Takšna besedila so se v fantovski skupnosti po ustnem izročilu prenašala iz roda v rod. Bolj boječim fantom so pri tem opravilu pomagali plavšmajstri, torej mojstri, ki so fantom pomagali snubiti dekleta.

GNI M 21.708
Posneto: Podkoren, Gorenjska, 1958
Igrali in peli: Emil, Fric in Lojze Razinger, Tone Mertl in Jože Pečar

Štajeriš je snubitveni ples, ki se je oblikoval na vzhodnoalpskem območju. V Avstriji je bil znan vsaj v drugi polovici sedemnajstega stoletja, takrat pa so ga, sodeč po upodobitvi plesa v Slavi vojvodine Kranjske (vrtenje plesalke, ki se z eno roko drži plesalčeve roke, dvignjene nad njeno glavo), najverjetneje poznali tudi na Gorenjskem.

Prvotna oblika štajeriša, kot nakazuje tudi izbrani primer, je bila dvodelna: med hojo parov po krogu so praviloma posamezni plesalci v obliki dialoga peli improvizirane štirivrstičnice, poskočnice, po vsaki pa so ob inštrumentalni variaciji pesemske melodije zaplesali. Peli so posamezniki; skupno petje, kot v izbranem primeru, je bilo izjemno. Ponekod je štajeriš pomenil ljudsko tribuno: s petjem so izrazili tisto, kar so sicer težko povedali naglas. Kot petje in ples se je na Slovenskem najdlje ohranil na Koroškem, v Zgornji Savski in Zgornji Savinjski dolini, sicer pa so ga – brez petja poskočnic – plesali po vsem slovenskem narodnostnem ozemlju, razen v Reziji. V spominu ljudi je ostal do danes.

GNI M 24.172
Posneto: Črensovci, Prekmurje, 1961
Povedal: Jože Cigan

Vsakdanjost je bila na podeželju polna ustaljenih rekel in klicev, še bolj pa so bili takšni klici potrebni za obveščanje o prihodu posebnih obiskovalcev, predvsem prodajalcev. Kupinárji, preprodajalci, ki so v Pomurju po kmetih kupovali perjad in jajca, so svoj prihod naznanjali s posebnimi klici; v njih je čutiti zametke menjave glasovnih registrov, podobne jodlanju. Tega klicanja so se kupinarji učili skrivaj. Posnetek prinaša tudi narečno razlago tega pojava.

GNI M 30.026
Posneto: Velika Varnica, Štajerska, 1969
Pele: Gizela Kozel, Marija Kranjc, Anka Vidovič, Marija Kranjc ml. in Marija Emeršič

Pripovedne pesmi so bile v povojnem času še dolgo žive, tudi tiste, pri katerih je pomensko ozadje že zbledelo. Takšna je tudi pesem, ki izhaja iz starokrščanskega pridižnega zgleda; ta naj bi pokazal, da tudi najhujši grešnik s kesanjem in dosmrtno pokoro lahko doseže odpuščanje grehov in posmrtno zveličanje. Spomin na čas, ko je bila Slovencem Donava še blizu, kaže, da je moglo to izročilo priti k Slovencem že v osmem ali devetem stoletju, torej v dobi pokristjanjevanja, ko je bila na ozemlju oglejskega patriarhata še v veljavi dosmrtna pokora.

Haloško petje, kot ga razkriva ta pesem, je zanimivo tudi po muzikološki plati. To petje oziroma odkritje močnega središča tega starejšega načina večglasnega petja v Halozah je namreč dokazalo, da je štiri- ali petglasno fantovsko petje, ki se je štelo za koroško regionalno značilnost, le starejši stil večglasnega petja, ki je moral nekoč prevladovati skoraj po vsem osrednjem slovenskem ozemlju.

GNI M 25.458
Posneto: Liščace, Rezija (Italija), 1962
Peli: Luiga di Floriano in Ana di Floriano

Pesem Lepa Vida je imela posebno mesto med slovenskimi pripovednimi pesmimi predvsem zaradi Prešernove prepesnitve izvirne pesmi in zaradi simbolnega pomena, ki ga je dobila s Cankarjevo upodobitvijo. Pravo vrednost Lepe Vide pa je moč čutiti neposredno v ljudski pesmi, kar je omogočilo šele odkritje te pesmi v Reziji v šestdesetih letih; drobec te pesmi je bil tedaj živ še v Danah pri Ribnici.

Različica Lepe Vide iz Liščac v Reziji je prva zvočna objava te pesmi. To je preprosta in tragična upesnjena pripoved o mladi materi, ki je šla na barko iskat čarobni koren, da bi utolažila otroka, mornar pa »jë zagnel to barćo«. Vida sprašuje luno, zvezde in sonce, če so kaj videli moža in otroka. Z njihovim posredovanjem vedno znova čuti, kako je tako moža kot otroka ločitev prizadela, zato mornarju, ki jo je ločil od njiju, vsakič nemočno kliče: »Hüdo ti bodi, mernor …«. V njej ni krivde in ne kesanja, temveč samo veliko hrepenenje po domu in zavest, da se je njeni družini zgodila velika krivica.

Tetratonske in pentatonske pesmi so bile znane po vsem slovenskem ozemlju, najbolj so se obdržale na obrobnih področjih, kjer nadalj živijo takšne arhaične glasbene posebnosti. Pentatonska melodija Lepe Wïde z vnesenim poltonom (c) verjetno kaže prehodno stopnjo od pentatonike k diatoniki, še vedno pa tudi navezanost na starinske tritonske ali štiritonske melodije.

GNI M 40.325
Posneto: Bila, Rezija (Italija), 1982
Igrala: Giovanni di Lenardo in Giuseppe Clemente

Glasba in ples Slovencev v Reziji imata povsem samosvojo podobo. V značilen in edinstven inštrumentalni sestav se združujeta cítira (višje uglašena violina) in bunkula (bas s tremi strunami). Viže, vižice, kot pravijo Rezijani melodijam, se izvajajo izrazito dvodelno: godca jih igrata menjaje – na tenko (osnovna intonacija, tonična) in na tolsto (za kvinto nižje, subdominantna intonacija), na koncu je cvik (visoki glissando na cítiri) cvak (poteg po praznih strunah na bunkuli).

Ta glasba je zelo pomembna za rezijanski ples. Ta je parni, vendar se plesalec in plesalka nikoli ne držita, temveč plešeta z izhodiščnih nasprotnih mest drug mimo drugega in jih tako ves čas menjavata. Plesne viže so v izmenjavajočem se taktu 3/4 + 2/4 (kot pričujoči primer) ali v 2/4. Konec melodije na tenko je v plesu poudarjen z močnim moškim potrkom ob tla in le nakazanim ženskim udarcem.

GNI M 26.580
Posneto: Zagorica / Dobrepolje, Dolenjska, 1964
Povedala: Ančka Lazar

Pred drugo svetovno vojno je bilo zagovarjanje, kot ga predstavlja zagovor zoper kačji pik, še zelo uveljavljen način zdravljenja v ljudski medicini. Ljudje so verjeli, da sme zagovor poznati le eden, sicer izgubi vso moč. Zagovore so zato predajali komu od potomcev šele v pozni starosti.

GNI M 37.992
Posneto: Kazaze, Koroška (Avstrija), 1977
Povedala: Marija Gaser

Zagovori, kot je zagovor zoper lišaj, so kot stara obredna besedila ohranjali svojo veljavo tudi potem, ko se je prvotni pomen že skoraj povsem zabrisal. Zagovarjanje so spremljala določena obredna dejanja ali pa uporaba domačih zdravil: lišaj so na primer po zagovarjanju namazali z žlindro iz pipe.

GNI M 25.547
Posneto: Zagorica / Dobrepolje, Dolenjska, 1963
Pela: Ančka Lazar

Šega bedenja ob mrliču je ohranjala veliko pripovednih pesmi, ob tem pa so peli tudi pesmi o smrti in minevanju. Te pesmi so ohranjale baročno simboliko in zavest o enakosti, pred katero bogastvo ne rešuje: prepričanje, da bo po smrti gospod ležal pri petlerju, beraču, je ljudem pomagalo premagovati vsakdanje stiske. Ta zvrst pesmi je v večji meri prehajala iz nabožne v ljudsko, kar struktura oziroma zdržni tridelni metrum nakazujeta tudi v tej pesmi.

GNI M 21.930
Posneto: Imovica pri Lukovici, Gorenjska, 1958
Povedala: Marija Petek

Molitev zlatega očenaša, apokrifne pripovedi o Jezusovem trpljenju, naj bi imela po ljudskih predstavah posebno moč. Med ljudmi se je zato ta »slovenski ljudski pasjon« ohranjal v raznih oblikah še dolgo po drugi svetovni vojni, bodisi kot večerna bodisi kot postna molitev.

GNI M 34.427
Posneto: Šentvid pri Stični, Dolenjska, 1973
Pritrkavali: Janez Bijec, Janez Bijec ml., Andrej Vencelj in Anton Vencelj

Pritrkavanje – ritmično poudarjena pesem zvonov, pri kateri se posamični glasovi zlivajo v melodijo v strogo določenih zaporedjih – je poseben del slovenske ljudske glasbene umetnosti. Zvonovi, sicer namenjeni navadnemu zvonjenju, z neposrednim udarjanjem pritrkovalcev v medsebojnem sozvočju ustvarjajo najbolj mogočno vzdušje praznika.

GNI M 29.337
Posneto: Črni vrh, Beneška Slovenija (Italija), 1966
Pela: Mjuta Lavrenčeva

V ljudskem izročilu se je izredno dolgo ohranila »stara velikonočna pesem«, zabeležena tudi v dragocenih starih zapisih – v Stiškem rokopisu iz srede petnajstega stoletja, s spremenjenim besedilom v protestantskih pesmaricah – pa vse do poznejših tiskov oziroma zapisov. Kot ljudska pesem je bila zapisana v raznih krajih Slovenije, po drugi svetovni vojni pa so jo v povezavi s posebno šego ohranjali v Kropi na Gorenjskem. Najdlje se je ohranila na skrajnem zahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja, v Reziji in v Slovenski Benečiji. Starost pesmi nakazuje tudi ohranjenost koralne melodije.

GNI M 22.968
Posneto: Palovče nad Begunjami, Gorenjska, 1959
Igral: Anton Štular

Diatonična harmonika se je na Slovenskem začela pojavljati v drugi polovici devetnajstega stoletja, ponekod prej, drugod pozneje. Kot glasno glasbilo je hitro izpodrinila tišji oprekelj in v dvajsetem stoletju že prevzela vodilno vlogo v godčevskih sestavih. Za ples je bila primerna tudi v primerih, ko zraven ni bilo godcev na druga glasbila, posebno na zabavah po skupnih delih.

Zibenšrit je bil poleg štajeriša najbolj razširjen ples na Slovenskem. Po izvoru je nemški, kar kaže ime, število sedmih korakov pa opozarja, da je imel verjetno nekdaj magičen pomen. Kot parni ples z razpoznavnim plesnim obrazcem so ga po vseh slovenskih pokrajinah plesali podobno in se je koreografsko malo spreminjal.

GNI M 26.387
Posneto: Sušje pri Ribnici, Dolenjska, 1964
Pela: Alojzija Lovšin

Suša je za kmečke ljudi pomenila eno največjih stisk. Prošnja oziroma molitev za dež je bila v tej stiski največ, kar je bilo v njihovi moči. Kljub pokristjanjeni obliki teh prošenj je bila marsikje še v začetku dvajsetega stoletja vidna njihova magična moč: te prošnje so marsikje hodili pet na določena mesta, na primer k mostovom, ponekod tudi samo dekleta.

GNI M 25.063
Posneto: Selo pri Vodicah, Gorenjska, 1962
Povedala: Franca Rosulnik

Zagovor zoper hudo uro je zanimiv preplet predkrščanskega in krščanskega verovanja: predkrščanski način vplivanja na nadnaravne sile so napolnili s povsem krščansko simboliko. Zagovor proti hudi uri, kot primer posnet le enkrat, je v svoji pravi vlogi zahteval trikratno ponavljanje.

GNI M 31.339
Posneto: Gornji Senik, Porabje (Madžarska), 1971
Pela: skupina žensk

Na ohcetih so se še dolgo v povojni čas ohranjale stare ženitovanjske šege, z njimi pa tudi nekatere pesmi, ki so se po izročilu pele ob teh priložnostih. Takšna je tudi šaljiva svatovska Mravla je v mlin pelala, kjer svatovske skrbi in radosti oživijo v podobah iz živalskega sveta.

GNI M 32.308
Posneto: Beltinci, Prekmurje, 1970
Igrali: Janez Kociper, Jožef Gruškovnjak, Tinek Maučec, Jožef Kociper, Mihael Nemec, Anton Bakan, Martin Bakan in Miško Baranja (Kociprova banda)

V Prekmurju so godčevske skupine imenovali bande. Večinoma so jih sestavljali godalni in pihalni inštrumenti, ki so se jim lahko pridružile cimbale, pozneje tudi klavirska harmonika. Bande so ponavadi dobile ime po prvem violinistu, primašu. V Beltincih je bila tako znana Kociprova banda, katere posnetek prinaša zvočna publikacija. Bande so igrale predvsem na gostüvanjih, Kociprova banda pa je od leta 1939 naprej skoraj petdeset let spremljala tudi beltinško folklorno skupino na njenih nastopih. V svojem sporedu je zato ohranila večino ljudskih plesov, ki so bili v navadi na Ravenskem in Dolinskem.

Gospod, gospa je prekmurska varianta plesa, ki je na Slovenskem z imenom nojkatoliš doma predvsem na Gorenjskem in Dolenjskem, po izvoru pa je avstrijskonemški. V Beltincih ga imenujejo tudi prekmurska zvezda, ker ga pari plešejo iz krožnice proti središču kroga in nazaj.

GNI M 25.304
Posneto: Kropa, Gorenjska, 1962
Pel: Valentin Žmitek

Kolednica iz Krope je pravzaprav dramsko zasnovana pesem, koleda. Koledovanje ob božiču ima dolgo, srednjeveško izročilo; v katekizmu iz leta 1575 namreč Trubar omenja, da »koledniki o božiči pojo«. V baroku so se temu pridružili igrani prizori v cerkvah, ki so z deljenimi vlogami prikazovali nastop pastirjev in njihovo srečanje z novorojenim Jezusom. V janzenistični dobi so se te igre morale umakniti iz cerkva, ohranjale pa so se po domovih. Kot kolednice so najdlje živele v krajih, povezanih z železarstvom: v Tržiču, Kropi, Železnikih in Kamniku. Kovači namreč pozimi niso imeli zaslužka, saj zaradi zamrznjenih voda niso mogli kovati. Ob koncu devetnajstega stoletja se je božično koledovanje večinoma združilo z novoletnim in trikraljevskim, spomin nanj pa je bil, kot v tej pesmi, ponekod živ še po drugi svetovni vojni.

GNI M 22.547
Posneto: Luče, Štajerska, 1958
Povedala: deklica

Tepežnice so govorjena ritmizirana besedila, ki so spremljala in ponekod še spremljajo tepežkanje na dan nedolžnih otrok, 28. decembra. Udarec s šibo je magično dejanje: prinašal naj bi rodnost in posredoval življenjsko moč. Ta naj bi z rastline ob udarcu prišla na človeka. Prvotno so tepežkali odrasli, predvsem fantje, pozneje, ko je šega izgubljala prvotni pomen, so se tepežkanja oprijeli otroci; ti se tako ponekod enkrat na leto še vedno maščujejo za prejete udarce.

GNI M 47.954
Posneto: Slovenja vas, Štajerska, 1998
Igrali: Robi Butulen, Miran Selinšek, Tona Širovnik, Vlado Jurgec, Darko Kos, Ivan Kirbiš in Branko Kos (Folklorno društvo Lancova vas)

Mazurka je po izvoru poljski ljudski ples, ki se je v prvi polovici devetnajstega stoletja razširil na meščanska plesišča po večjem delu Evrope, v drugi polovici devetnajstega stoletja pa se je preselil nazaj na podeželje. V tem času je mazurka prišla tudi na Slovensko in se razširila po vseh pokrajinah, razen v Reziji. Pri tem je izgubila prvine meščanskega plesa in se poenostavila: ponavadi so se z majhnimi poskočnimi koraki vrteli po krogu v levo in desno.

GNI M 47.457
Posneto: Dolenji Boštanj, Dolenjska, 1998
Peli: Jože Sever, Andrej Lisec, Tone Lisec, Franci Lisec, Matija Lisec in Lojze Lisec

Koledovanje je po drugi svetovni vojni večinoma povsod prenehalo, ponekod pa se je nadaljevalo skrivaj. V času slovenske osamosvojitve je oživelo predvsem trikraljevsko koledovanje, ki je bilo pred drugo svetovno vojno najbolj razširjeno. Ponekod so obnovili tudi florjanovsko in novoletno koledovanje, medtem ko dokaj izjemno jurjevsko koledovanje v vzhodnem delu Dolenjske večinoma neprekinjeno ohranja staro izročilo. Koledovanje odraslih fantov, značilno za to območje, izpričuje veliko ohranjenost šege.

Kot dokazuje pesem, posneta med koledovanjem, je jurjevsko koledovanje kot živa šega ohranjeno v okolici Sevnice na Dolenjskem. Za to območje je značilno tudi t. i. stopničasto petje, ki je eden od edinstvenih načinov petja na Slovenskem. Višanje intonacije pri stopničastem petju je izjema. Tak način petja je razen v okolici Sevnice znan tudi na Bizeljskem in na Tolminskem, v navadi pa je bil tudi pri petju prvega reja v Ziljski dolini.

GNI M 47.794
Posneto: Šmartno na Pohorju, Štajerska, 1998
Peli: Ana in Romana Črnko

Pesem je primer t. i. slovesa, spominske pesmi, kot so jih predvsem na Štajerskem zlagali ob nenadnih ali tragičnih smrtih še v začetku dvajsetega stoletja. Pretresljiva usoda deklet iz Zamušanov, ki se nikoli niso vrnila z dnine, je bila s pesmijo vedno znova deležna spomina; s tem ko je pesem živela med ljudmi, se je spreminjala, podrobnosti pa so se izgubljale. Na ta način so se spominske pesmi spreminjale v pripovedne, v balade. Med pripovednimi pesmimi, ki se danes veliko pojo, je več takšnih, pri katerih je v arhivskih dokumentih še moč najti sledi tragičnih dogodkov.

Na posnetku je slišati izjemno individualen način petja, izoliran od zunanjih vplivov: označujejo ga odprto in drseče petje (glissando) in nestabilna intonacija.

GNI M DAT 114
Posneto: Špeter ob Nadiži, Slovenska Benečija (Italija), 2000
Pela: Marija Pija in Pio Cenčič

Pri nekaterih pesmih so s širšo sprejetostjo med ljudmi izginjale ne le podrobnosti, temveč se je spremenila tudi njihova vloga. Takšna je ena najbolj znanih beneških pesmi Oj Božime: pesem se je prvotno pela kot slovo neveste od doma, s pojavom migracij v dvajsetem stoletju pa je postala simbol izseljenstva in odseljevanja od doma. Takšen pomen ima še danes.

GNI M 46.419
Posneto: Britof pri Kranju, Gorenjska, 1996
Pojeta: Francka Čimžar in Pavla Pičman

Šaljive pesmi, kot je pesem od Ribənce do Kaməlka, so na igriv način obravnavale razmerja med posamičnimi kraji in njihovimi prebivalci. Včasih so tako označevale resnične značilnosti kraja, včasih pa so bile daleč od resnice, kot na primer v tej pesmi. Med Ribnico in Kamnikom, v Domžalah, je bilo – v nasprotju s pesmijo – najpomembnejše slamnikarsko središče pri nas in je imelo podružnice celo v Ameriki. S takšnimi pesmimi so si ljudje krajšali čas in utrjevali svoj lokalni ponos. Te pesmi so se zgubljale ne le zaradi spreminjanja načina življenja, temveč tudi zaradi preseljevanja ljudi.

GNI M 30.799
Posneto: Črnomelj, Bela krajina, 1969
Igrali: tamburaši

Tamburaši so danes za marsikoga pojem belokranjske ljudske inštrumentalne glasbe, čeprav so se v Beli krajini pojavili šele ob koncu devetnajstega stoletja, podobno kot v drugih krajih na Slovenskem. Tamburaški zbori so bili skoraj povsod del dejavnosti kulturnih društev, le v Beli krajini so tamburaši prevzeli vlogo inštrumentalne spremljave folklornih skupin. Z njimi so se v Belo krajino iz Hrvaške razširila nekatera kola, bili pa so celo posredniki parnega plesa, po pesemski parafrazi imenovanega carska kasa.

GNI M DAT 104/18
Posneto: Horjul, Notranjska, 1999
Povedal: Matic Sečnik

Otroška ustvarjalnost je ohranila svojo živost do današnjih dni. Tudi v tej ustvarjalnosti pa je čutiti moč izročila, kot ga ponazarja stara izštevanka.

GNI M DAT 104/75
Posneto: Horjul, Notranjska, 1999
Povedala: Špela Velkavrh

Izštevanke so v otroški ljudski pesmi še danes najpogostejše, pri tem pa sta sprejemanje ritmiziranih in petih besedil in ustvarjanje variant ponekod zelo hitra.

GNI M DAT 104/49
Posneto: Horjul, Notranjska, 1999
Povedali: Martina Mole in Ana Oblak

Razgibani otroški svet spremljajo tudi igre z rokami, povezane s pesmijo. Pri tem – v nasprotju s svetom odraslih – otrok ne moti, če je besedilo nerazumljivo. Na ta način v otroško izročilo prihajajo tujejezična, predvsem angleška besedila.

GNI M 46.713
Posneto: Veliki Trn, Štajerska, 1996
Pele: Albin Kopina, Marko Kopina, Martin Gorenc, Franc Lekše, Tone Janc, Jože Lekše, Albin Kopina ml. in Jože Lekše ml.

Napitnice pomenijo tisti del živega izročila, ki še danes ohranja svojo izvirno vlogo.

GNI M 46.716
Posneto: Veliki Trn, Štajerska, 1996
Peli: Albin Kopina, Marko Kopina, Martin Gorenc, Franc Lekše, Tone Janc, Jože Lekše, Albin Kopina ml. in Jože Lekše ml.

GNI M 48.481
Posneto: Apače, Štajerska, 1999
Igrali: Karl Tement, Ivan Kirbiš in Tona Širovnik (Trio Škorci)

Predstavitev živosti ljudske glasbe v današnjem času zaokroža primer godčevskega sestava, ki je bil včasih zelo pogost na Slovenskem, danes pa se redko pojavlja, ker je tudi violina kot ljudsko glasbilo večinoma utihnila, razen v Reziji in v Prekmurju.

Rašpla, ki jo predstavlja posnetek, je novejši ples. V Evropi se je pojavil med obema vojnama in se je posebno po drugi svetovni vojni razširil tudi na slovensko podeželje in postal pravi ljudski ples. Priljubil se je tudi zaradi sorodnosti s starejšimi plesi s sonožnim odskakovanjem in še danes včasih oživi na kateri od zabav.