Pjevaj mi, pjevaj, sokole: uskoška pesemska dediščina Bele krajine

GNI M 36.929; UPD 362
Posneto: Bojanci, 1976
Peli: Zorka Vrlinič (naprej), Simon Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Kordič, Niko Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Radojčič, Zlata Vrlinič, roj. Žužinjak, Simo Radojčič, Bosiljka Radojčič, Ljuba Vrlinič, roj. Mikunovič

Pesem so največkrat peli pri plesu ali v družbi, kjer so s kratkimi, improviziranimi dvovrstičnimi kiticami širili ljubezenske izpovedi, novice in razne šaljive dogodke. Gre za t. i. bečarce, ki so priljubljeni tudi med belokranjskimi Srbi. Več o bečarcih glej v opombi k pesmi št. 25.

GNI M 24.502; var. UPD 23/a
Posneto: Predgrad, 1961
Pele: Meta Štaudohar, Marjeta Smuk, Katica Bižal

Po svoji funkciji je bila pesem v Poljanski dolini ob Kolpi plesna in je zares balada v prvotnem pomenu besede. Peli so jo v kolu za Anževo (27. decembra). Vsebinsko gre za pripovedno pesem z mednarodno poznanim pravljičnim motivom o treh čarovnicah (pri južnih Slovanih so to vile), ki iztrgajo mladeniču srce iz prsi. V belokranjskih variantah je še čutiti mitično ozadje, ki pa se ga seveda danes ne zavedamo več. Težišče pesmi je namreč prestavljeno na simbolno raven z ljubezenskim poudarkom: mladenič se med materjo, sestro in ljubico odloči za slednjo in le njej podari srce oz. mu ga le ona lahko »ukrade«. Variante pesmi o treh vilah, ki iztrgajo mladeniču srce iz prsi, so bile zapisane še v Istri, Dalmaciji in tudi v Srbiji. Z Uskoki iz dalmatinske Cetinske krajine sta pesem in ples prišla tudi v Belo krajino. Navadno v Predgradu pesem pojejo v celoti z več kiticami (gl. Kumer, 1970: 140), naša različica pa je nekoliko okrnjena.

GNI M 45.938; UPD 11
Posneto: Marindol, 1991
Pela: Marija Bunjevac, roj. Stipanovič

V tej, t. i. hajduški pesmi prevladuje splošno znani motiv o človeški žrtvi, ki je darovana kot jagnje; motiv poznamo že iz svetopisemske zgodbe o Abrahamu. V južnoslovanskem (zlasti srbskem) ljudskem slovstvu se osnovni motiv pogosto povezuje s krutim hajdukom Manojlom Grgićem. Njegovo ime danes ni več ohranjeno in pesem poudarja le človeško žrtev. Pesem je v Belo krajino prišla med obema vojnama iz Bosne, poznajo pa jo tudi Srbi.

GNI M 36.955; UPD 221
Posneto: Bojanci, 1976
Peli: Simon Vrlinič (naprej), Zorka Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Kordič, Niko Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Radojčič, Zlata Vrlinič, roj. Žužinjak, Simo Radojčič, Bosiljka Radojčič, Ljuba Vrlinič, roj. Mikunovič

Pesem je avtorska in je nastala med drugo svetovno vojno na Kordunu. Že med vojno je ponarodela, saj se je avtorica oblikovno opirala na starejše oblike hrvaške in srbske ljudske lirike. Med drugim je uporabila starejšo ljudsko verzno shemo osmerca (4 + 4) in se v celoti naslonila na poetiko srbskega ljudskega pesništva. Belokranjski Srbi so bili s Srbi na Kordunu povezani tudi rodbinsko in so pesem slišali že med vojno, bodisi od sorodnikov bodisi v partizanskih enotah, in pesem je postala del njihove dediščine.

GNI M 45.553
Posneto: Deskova vas pri Starem trgu, 1989
Pela: Katarina Antič, roj. Mihelič

Z začetnimi verzi hoče pesem dati nek časovni in prostorski okvir dogajanju na Balkanu med prvo svetovno vojno. Toda vojna je spodbudila le staro temo o odsotnem vojaku – možu, ki se po dolgih letih vrne k ženi. Tema je torej starejša in splošnejša in jo poznamo tudi v slovenskem ljudskem pesništvu. Gre za pripovedno pesem o zvesti ženi, ki čaka moža in se ne poroči, četudi ji govorijo, da je njen mož padel. Predstavljena različica je s Hrvaškega.

GNI M -; UPD 71
Posneto: Miliči, 1989
Pela: skupina domačinov

Danes belokranjski Srbi pa tudi Hrvati in Srbi pojejo pesem kot svatovsko, obredno, pač po analogiji s svati iz pesmi. Vendar po svoji vsebini, ki je v našem primeru malo okrnjena oz. prilagojena svatbi, pesem sodi med stare evropske družinske balade o hudobni tašči, ki sinu na njegov poročni dan (u)mori nevesto(e). Na pripovedno pesem poleg vsebine kaže tudi verzni obrazec – epski deseterec (4 + 6). Posnetek je tehnično nekoliko slabši in manjkata prvi dve besedi začetnega verza, ker je bil posnet zunaj, ko so se domačini iz Miličev po pravoslavni božični liturgiji zbrali pred cerkvijo, zaplesali kolo in tudi zapeli. Tako je posnetek dokument žive dediščine v svoji funkciji.

GNI M 36.928
Posneto: Bojanci, 1976
Igral: Niko Vrlinič

Čeprav so Bojančani plesali tudi ob zvokih tamburašev, so največkrat uporabljali doma izdelana preprostejša glasbila ali tista kupljena, ki so bila poceni. Med njimi so bile tudi orglice.

GNI M 36.927; UPD 268
Posneto: Bojanci, 1976
Peli: Simon Vrlinič (naprej), Zorka Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Kordič, Niko Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Radojčič, Zlata Vrlinič, roj. Žužinjak, Simo Radojčič, Bosiljka Radojčič, Ljuba Vrlinič, roj. Mikunovič

Pesem, ki je znana po vsem hrvaškem in srbskem jezikovnem področju, je med Srbi v Beli krajini dobila svojo različico motiva: na zelo zgoščen način namreč pove, kaj bi si dekleta izbrale, ko bi imele na voljo prstan, polje in fanta. Zmaga vedno ljubezen.

GNI M 35.409; UPD 16/a
Posneto: Žuniči, 1975
Pele: Marija Žunič, Ana Starešinič, Anica Starešinič (Srečina)

Najbrž gre spet za starejšo pripovedno pesem o družinskih konfliktih, ki pa se je skozi čas spremenila. Ostal je le še motiv o krutem bratu, ki zakolje svojo sestro. Zločin pa ostaja nepojasnjen, saj so najbrž že v preteklosti pevci začeli opuščati ta del pesmi in so dali poudarek le tragičnemu dogodku – uboju. Tudi hrvaške variante (s Hrvaškega je pesem prišla v Belo krajino) o vzroku za uboj ne povedo ničesar. Iz celotnega motivnega konteksta balkanskih družinskih balad s podobnim motivom lahko le sklepamo, da je šlo za umor zaradi bratove posesivnosti in zaščitništva ali mogoče celo zaradi incesta, a to ostajajo le ugibanja. Pesem, tako kot je, četudi je mogoče okrnjena, pevci in pevke čutijo in pojejo kot celoto, kot del dediščine, ki so jo prejeli od starejših. Od mlade Hrvatice, ki se je primožila v belokranjske Žuniče, so se pesem naučile tudi njene nove sovaščanke.

GNI M 36.924; UPD 355
Posneto: Bojanci, 1976
Peli: Simon Vrlinič (naprej), Zorka Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Kordič, Niko Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Radojčič, Zlata Vrlinič, roj. Žužinjak, Simo Radojčič, Bosiljka Radojčič, Ljuba Vrlinič, roj. Mikunovič

Prvi zapisi te pesmi iz Hrvaške in Bosne so iz 19. stoletja. Prav v Bosni se je ta ljubezenska pesem najbolj razširila in je v repertoarjih bosanskih ljudskih pevcev popularna še danes. Pred drugo svetovno vojno je bila všeč tudi Bojančanom in Marindolčanom, ki so služili vojaški rok v Bosni; takrat se je pesem razširila tudi med belokranjskimi Srbi.

GNI M 24.461; UPD 234
Posneto: Špeharji, 1961
Pela: Marija Lakner

Čeprav je pesem prišla v Belo krajino iz okolice Karlovca, jo njena glasbena podoba izdaja, da je po izvoru kvarnerska oz. primorsko-istrska; tam je bila res zabeležena večina variant. Navsezadnje je tudi vsebina primorska: že od daleč žene (mati, sestra, ljubica) vidijo na galeji svojega dragega fanta, saj ga spoznajo po srajci, ki jo je krojila mati, šivala sestra, ljubica pa jo je likala. Pesem se je razširila v Belo krajino iz bližnjih hrvaških krajev.

GNI M 36.938; UPD 239
Posneto: Bojanci, 1976
Peli: Simon Vrlinič (naprej), Zorka Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Kordič, Niko Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Radojčič, Zlata Vrlinič, roj. Žužinjak, Simo Radojčič, Bosiljka Radojčič, Ljuba Vrlinič, roj. Mikunovič

Kot večina pesmi, ki jih danes pojejo Bojančani, je tudi zgornja prišla v Belo krajino razmeroma pozno, v prvi polovici 20. stoletja, prinesel pa jo je domačin s služenja vojaščine v Bosni. Pesem po izvoru ni bosanska, saj jo poznajo le Srbi in Črnogorci.

GNI M 44.117; var. UPD 44
Posneto: Dolenjci pri Adlešičih, 1987
Peli: Anica Bahorič, Marica Bahorič

V knjigi Uskoška pesemska dediščina Bele krajine je pod številko 44 objavljena različica gornje pesmi, zapisana že leta 1880 v Adlešičih. Pesem je v Belo krajino prišla iz Hrvaške Krajine ali iz Korduna. Prvi zapisi so iz okolice Slunja, od tam pa se je razširila po celotnem hrvaškem in srbskem jezikovnem prostoru. Pesem poznajo tudi Medžimurci; k njim so jo prinesli že Uskoki. To kaže, da je pesem veliko starejša, kot kažejo prvi zapisi. Na starost opozarja tudi vsebina, saj gre za nekoliko okrnjeno pripovedno pesem, ki variira davni antični Odisejev motiv na galejo priklenjenega junaka. Mednarodni motiv je v različnih okoljih dobil svoje različice, dodelave in okrajšave. Domnevamo, da se je drobitev starega motiva pričela takrat, ko so pevci začeli poudarjati nekoliko drugačen, bolj lirski motiv in je pesem iz epske prešla v lirsko okolje. V primerjavi s hrvaškimi in srbskimi variantami belokranjske kažejo, da v njih prvotna dialoška struktura ni več v funkciji širšega epskega dogajanja, ampak se osredotoča na junakov tragični položaj. Fant – galjot – na dekletova vprašanja odgovarja z liričnimi, alegoričnimi odgovori. Zanimivo je, da so to srbsko-hrvaško pesem v Beli krajini ohranile slovenske pevke in da sta bili obe varianti zapisani le v slovenskih krajih.

To bi mogoče pojasnilo okrnitev starejše epske forme in vsebine. V slovenskem okolju se je popolnoma spremenila tudi glasbena podoba pesmi, saj je način petja popolnoma drugačen, kot ga poznamo pri pripovednih pesmih v desetercih pri Hrvatih ali pri Srbih. Kaže, da je bila pesem v Beli krajini že dolgo navzoča, saj se je poleg melodije in vsebine poslovenila tudi jezikovno. Slovenizirane različice te pesmi so znane tudi v Prekmurju, kamor je pesem prišla iz Medžimurja.

GNI M 36.945; UPD 277
Posneto: Bojanci, 1976
Pela: Zlata Vrlinič, roj. Žužinjak

Pevka, primožena v Bojance iz hrvaških Ponikev, se je pesmi naučila v domačem kraju. Kaže, da gre za relativno mlajšo pesem, na kar opozarja tudi melodija. Vsebinsko variira večno temo o bogatem zaljubljencu, ki si izbere revno deklico. Tudi verzna podoba – simetrični dvanajsterec (6 + 6) – kaže, da bi šlo lahko za umetno pesem, ki je ponarodela. Takega verznega modela v srbskih in hrvaških ljudskih pesmih namreč ne najdemo pogosto.

GNI M 24.491; UPD 153
Posneto: Stari trg, 1961
Peli: Kristina Majerle, roj. Šubašić in njena soseda

Pesem je iz rodne Hrvaške že pred drugo svetovno vojno prinesla v Stari trg pevka Kristina Majerle. Svoj pevski repertoar je posredovala tudi belokranjskim folklornim skupinam, ki jih je vodila. Omemba Vrbnika v pesmi, predvsem pa značilni kvarnerski melos govorita, da je otok Krk najbrž rojstni kraj pesmi, ki jo sicer poznajo še v Dalmaciji, v Dalmatinski Zagori in tudi v Istri.

GNI M 35.406
Posneto: Žuniči, 1975
Peli: Marija Žunič, Anica Starešinič

Pesem o slovesu, ko se dekle poslavlja od fanta – vojaka in mu pošilja pozdrave, je v Žuniče prinesla iz hrvaškega Prilišća primožena pevka. Od nje so se je naučile tudi slovenske sovaščanke. V variantah je pesem znana tudi drugod po Beli krajini, saj so jo pred drugo vojno peli tudi fantje, ki so služili vojaščino v Bosni.

GNI M 24.445; var. UPD 1
Posneto: Predgrad, 1961
Pele: Meta Štaudohar, Ana Jordan, Katarina Štrk

Podobne začetke najdemo v marsikateri srbski junaški pesmi, a tu objavljena varianta je preveč okrnjena, da bi bilo moč povleči kakršno koli primerjavo. Vendar tu opozarjamo na pesem št. 1 v knjigi Uskoška pesemska dediščina Bele krajine. Zanesljivo je mogoče trditi le, da je zgornja varianta le odlomek daljše srbske ali hrvaške epske pesmi, ki se je ohranil med današnjimi potomci Uskokov v Predgradu; ti so z odlomkom ohranili tudi verzno shemo epskega deseterca, melodija pa je že nekoliko »poslovenjena«.

GNI M 36.921
Posneto: Bojanci, 1976
Igral: Niko Vrlinič

To je ena izmed plesnih melodij, ob kateri so belokranjski Srbi kolali (plesali v kolu). V modificirani obliki pa je ples znan tudi drugod po Sloveniji: v 19. stoletju so ga popularizirali že čitalniški odri, med obema vojnama različna kulturna društva, danes pa folklorne skupine, ki so ga najverjetneje dobile iz Bojancev (Kunej R., 2008: 18).

GNI M 37.207; UPD 41
Posneto: Krašnji vrh, 1977
Pela: Danica Ratkovič

Spet gre za okrnjeno ljubezensko balado, tokrat o prevaranem pastirju, ki kljub pomoči dekletu od nje ne dobi poljuba. Na starejšo pripovedno obliko opozarjajo tudi epski deseterci. Variante pesmi so znane po celotni Hrvaški, poznajo jo tudi Hrvati v Vojvodini in na Kosovu. K nam je prišla iz sosednjega hrvaškega Žumberka.

GNI M 36.936; UPD 363
Posneto: Bojanci, 1976
Peli: Simon Vrlinič (naprej), Zorka Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Kordič, Niko Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Radojčič, Zlata Vrlinič, roj. Žužinjak, Simo Radojčič, Bosiljka Radojčič, Ljuba Vrlinič, roj. Mikunovič

Šaljivo ljubezensko pesem so Bojančani prevzeli od svojih rojakov iz Dubrave pri Ogulinu na Hrvaškem. Zaradi tehničnih težav je pesmi odvzeta zadnja kitica. Besedilo pesmi je v celoti objavljeno v knjigi Uskoška pesemska dediščina Bele krajine.

GNI M 26.036; UPD 274
Posneto: Stari trg, 1963
Pela: Ivanka Štrbenc

Nekateri ikavizmi kažejo na to, da je pesem prišla v Belo krajino iz hrvaškega Primorja, a se je skozi čas pri nas precej slovenizirala, ne le jezikovno, ampak tudi vsebinsko, saj je poudarjeno »domoljubno« ljubezensko čustvo. Fant namreč zavrne dekle (Drinopoljko), ker ima že izbrano slovensko dekle. Nova je mlajšega izvora, na kar kaže tudi distih osmerca in peterca; ta je v ljudskem pesništvu redek in se pojavi šele ob koncu 19. stoletja, na kar so vplivale umetne pesmi. Gre za sodobno stilizacijo starejše pripovedne pesmi z ljubezensko vsebino. Podobna varianta je bila posneta leta 1914 v Adlešičih (gl. Kunej D., 2008a). Variante, sorodne adlešičkim, najdemo še na prostoru od Siska do Istre in od Žumberka do bosanske Krupe.

GNI M 28.347; UPD 261
Posneto: Bojanci, 1967
Pel: Zdravko Vukčevič

Bojančani so pri kolanju peli različne pesmi: lirske, predvsem ljubezenske in šaljive, pripovedne in tiste »prave« plesne pesmi. Zgornja je lirska s splošno znanim motivom matere, ki hčeri brani njenega izbranca. Večina teh pesmi se navadno konča tragično in z močnimi družinskimi zapleti, naša različica pa je bolj šaljive narave; vprašanje je, ali je bila pesem taka že ob svojem nastanku ali se je spremenila šele skozi čas. Morda pa gre spet za okrnjeno pripovedno pesem, kar nakazuje tudi epski deseterec. Zapisom variant, podobnih tej, lahko sledimo že od 19. stoletja naprej po vsej Srbiji.

GNI M 45.524; UPD 293
Posneto: Stari trg, 1989
Pele: Kristina Majerle, Katarina Mihelič, Lucija Rom, Ivanka Mihelič

Pesem je iz repertoarja Hrvatice Kristine Majerle, primožene iz Blaževcev v Stari trg. Pevka je imela v svojem repertoarju poleg ljudskih pesmi tudi ponarodele in tudi še pred vojno popularne šlagerje, med katere bi lahko uvrstili tudi zgornjo.

GNI M 35.408; UPD 281
Posneto: Žuniči, 1975
Pele: Marija Žunič, Ana Starešinič, Anica Starešinič

Pesem je bila s svojo preprosto, a iskreno ljubezensko vsebino v 20. stoletju popularna od Medžimurja do Kosova. V Žuniče jo je prinesla hrvaška nevesta iz Prilišća.

GNI M 36.948; UPD 370
Posneto: Bojanci, 1976
Peli: Simon Vrlinič (naprej), Zorka Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Kordič, Niko Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Radojčič, Zlata Vrlinič, roj. Žužinjak, Simo Radojčič, Bosiljka Radojčič, Ljuba Vrlinič, roj. Mikunovič

Bečarci (iz besede bečar – mlad, neoženjen fant, vasovalec) so nastali v 19. stoletju v Vojvodini in so se zaradi svoje priljubljenosti, šaljive vsebine, namigov in vasovalske funkcije hitro širili tudi v urbana okolja po celotnem srbskem in hrvaškem jezikovnem področju. Bečarac sestavljata dva rimana deseterska verza, ki sta zaključena vsebinska enota. Taka kratka oblika je ustrezala morebitnemu improviziranju pevca. Tako kot naše poskočnice, ki so vsebinsko in funkcijsko podobne bečarcem, oblikovno pa se od njih ločijo, so se tudi ti lahko združevali v daljšo pesemsko obliko. Pevci so ob eni melodiji združili več deseterskih dvovrstičnic. Tako je tudi pričujoča pesem skupek štirih bečarcev. Ta zvrst kratkih, pogosto improviziranih pesmi je še danes najbolj priljubljena v srbskem ljudskem pesništvu.

GNI M 36.922
Posneto: Bojanci 1976
Igral: Niko Vrlinič

Melodijo in ples poznajo danes po celotni Beli krajini; folklorne skupine so ju popularizirale po vsej Sloveniji, njune korenine pa so uskoškega izvora. Pesem oz. melodijo poznajo po celotnem hrvaškem in srbskem področju, le pod drugim imenom (Ramovš, 1980: 103).

GNI M 45.943; UPD 162
Posneto: Marindol, 1991
Pela: Marija Bunjevac, roj. Stipanovič

Zaradi funkcije imajo pevci pesem za plesno, saj so jo največkrat peli ob plesu. V bistvu pa gre za dva bečarca, ki so ju iz Bosne prinesli Marindolčani pred drugo svetovno vojno.

GNI M 28.344; UPD 161
Posneto: Bojanci, 1967
Pel: Zdravko Vukčevič

Različice te ljubezenske pesmi so znane v Črni gori in v Bosni, od koder je prišla tudi v Belo krajino. Drugod po Sloveniji so k njeni prepoznavnosti prispevale folklorne skupine, v Bojancih pa je del njihove stare dediščine. Naj opozorimo še na jezikovno posebnost: pevec izgovarja še dž (dževojka), kar je bilo v jeziku starih Bojančanov nekaj naravnega.

GNI M 36.951; UPD 328
Posneto: Bojanci, 1976
Peli: Zorka Vrlinič (naprej), Simon Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Kordič, Niko Vrlinič, Ljuba Vrlinič, roj. Radojčič, Zlata Vrlinič, roj. Žužinjak, Simo Radojčič, Bosiljka Radojčič, Ljuba Vrlinič, roj. Mikunovič

Pesem je v mnogoterih variantah znana na Hrvaškem, v Bosni in v Črni gori, priljubljena pa je tudi med slovenskimi pevci. Vsebina o fantovi nestanovitnosti in nezvestobi je v pričujoči pesmi nekoliko narušena in manjka zaključek, ki se ga pevci niso več dobro spomnili.