Pritrkavanje
GNI T 782/1,2
—-, Col/Prim.
Posneto: Col/Prim., 13. 7. 1975
Pritrkavali: Marjan Peljhan (1963), Anton Podobnik (1961), Bogdan Žejen (1963)
GNI T 829/7,8
Dolina pri Trstu/Prim.
Posneto: Boršt, 19. 4. 1976
Pritrkavali: Sergij Glavina (1941), Josip Lovriha (1908), Angel Lovriha (1921)
GNI T 830/4
Bazovica pri Trstu/Prim.
Posneto: Boršt, 19. 4. 1976
Pritrkavali: Vinko Fonda (1931), Karlo Grgič (1933), Anton Kalc (1931-1980)
GNI T 1354/3
Vrtojba/Prim. Kras
Posneto: Crngrob 22. 7. 1984
Pritrkavali: Roman Arčon (1938), Jožef Nemec (1930), Peter Štakul (1929)
Opomba: Pri tretji ponovitvi decrescendo, v šesti crescendo, od desete ponovitve do konca decrescendo do pianissima.
GNI T 1355/3,4
Mengeš/Gor.
Posneto: Crngrob, 22. 7. 1984
Pritrkavali: Alojz Belcijan (1908), Dušan Noč (1959), Stane Šimenc (1943), Janez Škrlep (1913)
GNI T 1306/2
Hraše/Gor.
Posneto: Šmarna Gora, 5. 1. 1984
Pritrkavali: Andrej Bonča (1940), Franc Bonča (1952), Ivan Bonča (1939), Marko Kumer (1964), Jože Zupan (1949)
Opomba: Zanimiva sestavljena taktovna mera 4/4 + 3/4. Viža ima vsega šest taktov, ki se ponavljajo, ter dva takta uvoda in dva takta zaključka. 2., 3. in 4. zvon udarjajo vodilni napev v kanonu, 1. zvon ritmično gosti.
GNI T 898/8
Grad/Prkm.
Posneto: Grad, 16. 4. 1977
Pritrkaval: Vilijem Žilavec (1906-1977)
GNI T 1114/7
Šmihel nad Mozirjem/Št.
Posneto: Šmihel nad Mozirjem, 11. 10. 1981
Pritrkavali: Anton Acman (1963), Janez Goličnik (1961), Martin Goličnik (1962)
GNI T 1114/6
Šmihel nad Mozirjem/Št.
Posneto: Šmihel nad Mozirjem, 11. 10. 1981
Janez Goličnik (1961), Martin Goličnik (1962)
Opomba: Pri tem in prejšnjem primeru (A8) pritrkovalci dodatno tolčejo še z lesenimi kladivi. V primeru A8 sta hkratna udarca s kembljem in kladivom (na drugo četrtinko) po 2. zvonu. Pri primeru A9 pa so hkratni udarci: s kembljem po 1. zvonu, s kladivom po 3. (na prvo osminko); na tretjo osminko pa s kembljem po 1. in 3. zvonu.
GNI T 729/10
Šentvid pri Stični/Dol.
Posneto: Šentvid pri Stični, 22. 4. 1973
Pritrkavali: Janez Bijec (1931), Janec Bijec (1954), Andrej Vencelj (1946), Anton Vencelj (1945)
Opomba: Pri šesti ponovitvi decrescendo do pianissima. V drugem taktu pri prvi in peti ponovitvi je sprememba: 3-33121-
GNI T 1287/9
Brezovica/Notr.
Posneto: Crngrob, 24. 7. 1983
Pritrkavali: Franc Fišter (1942), Brane Tomanič (1948), Janez Vrbančič (1958)
Op.: Tako vižo pogosto imenujejo po pet, na pet, ker ima vodilni zvon pet udarcev . V tem primeru ima vodilni napev najprej 2. zvon nato 3.; 4. zvon ritmično dopolnjuje vodilni napev, največji 1. zvon navadno gosti. Od druge ponovitve pohitevajo od začetnega MM = 90 do MM = 112
GNI T 729/6
Šentvid pri Stični/Dol.
Posneto: Šentvid pri Stični, 22. 4. 1973
Pritrkavali: Janez Bijec (1931), Janec Bijec (1954), Andrej Vencelj (1946), Anton Vencelj (1945)
Opomba: Podoben primer kot A11, le da so vloge zamenjane: 1. in 2. zvon udarjata vodilni napev, 4. zvon ga ritmično dopolnjuje, 3. zvon gosti.
GNI T 1354/7
Žabnica/Gor.
Posneto: Crngrob, 22. 7. 1984
Pritrkavali: Rajko Bernik (1956), Milan Jelovčan (1965), Jure Kalan (1964), Franci Šifrer (1956)
Opomba: Pritrkovalci so pritrkavali samo z 2., 3. in 4. zvonom
GNI T 899/1
Žiri/Gor.
Posneto: Žiri, 2. 6. 1977
Pritrkavali: Martin Eniko (1949), Viktor Eniko (1911), Vinko Eniko (1941), Jože Primožič (1906)
Opomba: Potresavka (Beneška Slovenija, goriška Brda, Cerkljansko), tudi ceprle, ta potresana (Gor.) ali drobljanec (Prim., Notr.) je ime polke ali vrtenice, za katero je značilno potresavanje telesa. Ritem glasbene spremljave plesa je navadno 2/4 … itd.
GNI T 1353/6
Brestanica/Št.
Posneto: Crngrob, 22. 7. 1984
Pritrkavala: Janko Gabrič (1956), Franc Lekše (1921)
Opomba: Pritrkovalca sta pritrkavala le z 2., 3. in 4. zvonom. Osnovno melodijo sta udarjala s kembljem po 2. oz. 3. zvonu (v številčnem zapisu večje številke). Z lesenimi kladivi sta udarjala po 3. in 4. zvonu (v številčnem zapisu manjše števlike, kjer je zaradi boljše preglednosti izpuščen znak … ob številki).
GNI T 1328/8, 10,9
Dob/Gor.
Posneto: Strmec, 9. 5. 1984
Pritrkavali: Andrej Jereb (1967; a, c), Alojz Limonij (a, c), Peter Vidmar (1935; a, b, c)
Opomba: Prvi del primera (a) je zelo dolga štirinajsttaktna melodija v 3/8 taktu s precejšnjim pohitevanjem (od MM = 108 do MM = 190). Vsak od treh zvonov ima enako število udarcev, ki si v kakonski obliki sledijo. Pri tem nastane prav zanimiv ritem in zaradi muzikalnih poudarkov 3. in 2. zvona dobimo melodični zvorec, kot je ob transkripciji zapisano. Ker so bili posnetki za ploščo, žal, predolgi, smo jih nekoliko skrajšali in zaključili s tretjim delom preimera (c) z melodijo, ki je v zadnjih petih letih postala prava uspešnica. Najpogosteje ta melodični vzorec imenujejo Radecki marš.
GNI T 1342/1
Račna pri Grosupljem/Dol.
Posneto: Šmarje Sap, 20. 5. 1984
Pritrkavala: Franc Mehle (1945), Ciril Zajc (1942)
Opomba: 1. zvon ima vedno pet udarcev ( ), 2. in 3. zvon ritmično dopolnjujeta vodilni napev. Po osmih taktih zamenjata vlogi. Zanimiv je vmesni del, pri katerem 3. zvon udarja v triolah. Primer je podoben kot A11 in A12, toda brez gostenja. Domiselni prehodi med posameznimi melodičnimi enotami in zaključek potrjujejo izrazito muzikalnost pritrkovalcev
GNI T 1353/13
Vipava/Prim.
Posneto: Crngrob, 22. 7. 1984
Pritrkavali Slavko Božič (1971), Marko Česen (1965), Jurij Fajdiga (1965), Aleš Kodelja (1966), Janko Rodnam (1966), Damijan Tomažič (1964)
Opomba: Osemtaktna melodija v 3/4 taktu se devetkrat ponovi. V zapisu je v celoti zapisana prva zvočna vrstica, od druge do devete pa so označene poudarjene števne dobe in dinamika. Anton Božič je osnovno melodijo iz Mercinove knjige popestril s poudarki in dinamiko ter naučil mlade pritrkovalce, ki so z izrednim, prirojenim glasbenim občutkom ustvarili pravo umetnino.
GNI T 1340/12
Polica/Dol.
Posneto: Šmarje Sap, 20. 5. 1984
Pritrkavali: Marja Kastelic (1959), Ludvik Kokole (1953), Anton Ogrinc (1937), Vinko Skubic (1939), Matevž Vidic (1959)
GNI T 829/5
Boljunec pri Trstu/Prim.
Posneto: Boršt, 19. 4. 1976
Pritrkavali: Danilo Germani (1929), Maurizio Germani (1967), Ivan Zobec (1902), Ivan Zobec (1934).
GNI T 631/1,2
Zgornje Gorje/Gor.
Posneto: Zgornje Gorje, 19. 4. 1968
Pritrkavala: Janez Jan (1898), Lorenc Jan (1890)
Opomba: V prvem delu primera 3. zvon gosti, v drugem delu pa gosti 1. zvon.
GNI T 1342/1
Brezovica/Notr.
Posneto: Šmarje Sap, 20. 5. 1984
Pritrkavali: Franc Fištar (1942), Alojz Kavčnik (1934), Brane Tomanič (1948), Janez Vrbančič (1958)
Opomba: Zanimiva je redna menjava taktovne mere 4/4 in 3/4. Vsi zvonovi imajo enako vlogo: po sedem udarcev na števne dobe v taktu npr.: 4 – 4 -/4 4 4/- 4 – 4/, ki jim takoj sledi sedem udarcev gostenja z istim zvonom, nato pa še deset četrtinskih pavz. Zaporedni nastopi zvonov dajo lepo kanonsko obliko. V tem primeru 1. zvon izjemoma ne drobi.
GNI T 631/1,2
Cerklje/Gor.
Posneto: Cerklje, 14. 4. 1968
Pritrkavali: Ivan Basej (1935), Peter Novak (1933), Franc Stenovec (1935), Martin Štern (1919)
Opomba: Primer takoimenovane »leteče viže«, pri kateri 1. zvon enakomerno teče. V prvem delu primera (Škofova v dva) gre za kanonsko obliko. Vsak zvon (tj. 2., 3. in 4. zvon) udari v strogem zaporedju na števno dobo štiri udarce ( ), takoj sledi šest udarcev gostenja, nato pa še šest četrtinskih pavz. V drugem delu primera (V enó) pa 4. zvon vseskozi gosti, medtem ko 2. in 3. zvon tvorita s prvim osnovno melodijo.
GNI T 1306/1
Hraše/Gor.
Posneto: Šmarna gora, 5. 1. 1984
Pritrkavali: Franc Bonča 1952, Marko Kumer 1964, Jože Zupan 1949
Opomba: Zanimiv primer melodije v 2/4, 3/4, 2/4 taktu, ki se začne s predtaktom, kar je sicer prava redkost. Opozoriti velja še na dobro muzikalno interpretacijo sicer kratke, štiritaktne melodije.
GNI T 898/14
Grad/Prkm.
Posneto: Grad (Prekmurje), 16. 4. 1977.
Pritrkaval: Vilijem Žilavec (1906-1977)
Opomba: Trije zaporedno osnovni melodični vzorci tvorijo lepo, zaokroženo vižo.
GNI T 1114/6
Radeguna nad Mozirjem/Št.
Posneto: Radegunda nad Mozirjem, 11. 10. 1981
Pritrkavala: Tone Mikek (1940), Janez Raztočnik (1904)
Opomba: 1. in 2. zvon imata vodilno vlogo, 3. pa vseskozi gosti. V prvem taktu sta na trejto dobo včasih dva udarca khrati, vedno pa v drugem taktu, ko pritrkovalec udari po 1. zvonu z lesenim kladivom.
GNI T 729/7
Šentvid pri Stični/Dol.
Posneto: Šentvid pri Stični, 22. 4. 1973
Pritrkavala: Andrej Vencelj (1946), Anton Vencelj (1945)
Opomba: Doslej najdaljša melodija, kar smo jih posneli, osemnajsttaktna, z menjavo taktovne mere. Poleg tega je tudi ena od redkih melodij, ki ima pavzo. Je varianta melodije, ki jo navadno imenujejo Radecki ali Radecki marš, v tem primeru pa je dobila ime po pisatelju Jurčiču.
GNI T 1284/13
Goče/Prim.
Posneto: Budanje, 17. 7. 1983
Pritrkavali: Jože Furlan (1941), Franc Jerončič (1927), Ivan Volk (1946), Stanko Volk (1950)
Opomba: 1. in 2. zvon enako udarjata, medtem ko 3. in 4. zvon menjavata vlogi. Pri drugi ponovitvi so naredili crescendo in v zadnji ponovitvi decrescendo.
GNI T 898/5
Žiri/Gor.-Notr.
Posneto: Žiri, 2. 6. 1977
Pritrkavali: Martin Eniko (1949), Vitko Eniko (1911), Viktor Eniko (1941), Jože Primožič (1906).
Opomba: V prvi zvočni vrstici vsi štirje zvonovi zaporedno udarijo »po pet« (primerjaj A11, A12, A17). V drugi in tretji vrstici so prvi štirje takti enako kot v prvi vrstici, nasljednji takti pa so melodične variacije. Četrta zvočna vrstica je v prvih osmih taktih enaka tretji, melodične variacije so le v zadnjih štirih taktih.
GNI T 1342/2
Višnja Gora/Dol.
Posneto: Šmarje Sap, 20. 5. 1984
Pritrkaval: Viktor Mesojednik (1922)
Opomba: V peti ponovitvi je pritrkovalec sam napravil decrescendo ter nato v deveti ponovitvi crescendo. Na koncu primera (dvanajsta ponovitev) je decrescendo narejen pri presnemavanju v studiu, ker je bil primer za ploščo predolg.
GNI T 898/7
Žiri/Gor.-Notr.
Posneto: Žiri, 2. 6. 1977
Pritrkavali: Martin Eniko (1949), Vitko Eniko (1911), Viktor Eniko (1941), Jože Primožič (1906).
Opomba: 1., 2. in 3. zvon imajo vodilno melodijo, 4. zvon vedno gosti.
GNI T 839/2
Pungert/Dol.
Posneto: Pungert, 16. 6. 1976
Pritrkavala: Anton Markelj (1914-1980), Jože Markelj (1967)
Opomba: Srednji zvon ima izemoma dva kemblja, zato je v zapisu napisano, kot da bi bili štirje zvonovi: 1. največji zvon, 2. in 3. srednjo zvon in 4. mali zvon. Inačica znan viže »po pet«, »na pet« (primerjaj A11, A12, A17, B10) le da zvon, ki gosti, vedno izpusti prvi udarec gostenja!
GNI T 1115/14
Šmihel nad Mozirjem/Št.
Posneto: Šmihel nad Mozirjem, 11. 10. 1981
Pritrkavali: Anton Acman (1963), Janez Goličnik (1961), Martin Goličnik (1962)
Opomba: 3. zvon vedno gosti. Na 1. in 2. udarjajo s kemblji in dodatno še z lesenimi kladivi (po zunanjem zgornjem delu zvon). Uporaba lesenih kladiv je značilnost štajerskih pritrkovalcev. Na nekaterih mestih (gl. zapis) pride celo do »troglasja«!
GNI T 1352/12
Brestanica/Št.
Posneto: Crngrob, 22. 7. 1984
Pritrkavala: Janko Gabrič (1956), Franc Leške (1921)
Opomba: Drugi del primera (V osem) je pravzaprav podaljšana melodija, ki jo navadno imenujejo »po pet«. 1. in 2. zvon menjata vlogi:
1 —/1 —/1 – 1 -/1 —/1 – 1 -/1 —/
2 —/2 —/2 – 2 -/2 —/2 – 2 -/2 —/
GNI T 1327/3
Brestanica/Št.
Posnetno: Strmec, 9. 5. 1984
Pritrkavala: Janko Gabrič (1956), Franc Leške (1921)
GNI T 1342/1
Grosuplje/Dol.
Posneto: Šmarje Sap, 20. 5. 1984
Pritrkavali: Janez Brodnik (1945), Avgust Burgar (1939), Franc Skubic (1944), Peter Vidic (1944)
Opomba: Zanimiv primer v 6/8 taktu s predtaktom ter pavzo v drugem in četrtem taktu.
GNI T 638/4
Komenda/Gor.
Posneto: Komenda, 26. 5. 1968
Pritrkavali: Anton Burnik (1928), Andrej Kočar (1939), Franc Plevel (1938), Franc Repnik (1934), Joža Repnik (1940)
Opomba: Primer leteče viže s petimi zvonovi v 3/4 taktu. Na prvo števno dobo v taktu udari največji, 1. zvon, ki let. Na drugo udari 5. in na tretjo števno dobo 4. zvon, tako da vsi trije udarjajo glavno melodijo; 2. in 3. zvon pa gostita.
Julijan Strajnar: Pritrkavanje
Glasbeno založništvo Helidon, Ljubljana, založbe Obzorja Maribor, izdaja s sodelovanjem Sekcije za glasbeno narodopisje inštituta za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti zvočno publikacijo s posnetki izvirne ljudske glasbe slovenskega etničnega ozemlja. Tokrat predstavljamo del pritrkovalskega izročila, ki so ga sodelavci Sekcije (Igor Cvetko, Mirko Ramovš, Julijan Strajnar, mag. Marko Terseglav in dr. Valens Vodušek) posneli v letih 1968–1985 (Uher 4000 Report-L, Nagra III B, Nagra IV-stereo). V sedemnajstih letih se je nabralo več kot 700 enot pritrkovalskih melodij posnetih v okoli 45 krajih. Za predstavitev na tej plošči pa sem mogel zaradi omejenega prostora izbrati le 37 primerov iz 26 krajev. Izbor je narekovala želja čim bolj nazorno pokazati glasbeno bogastvo in pestrost pritrkovalskih melodij.
Kot strokovni termin uporabljamo izraz pritrkavanje, sicer pa ima skoraj vsak kraj svoje posebno ime za to igro zvonov. Npr. na Gorenjskem pravijo še: potrkávanje, nabijanje, priudárjanje, klénkanje; na Dolenskem klénkanje, potrkavanje, v Beli krajini klénkanje, linganje, na Notranjskem še tudi pínkanje, na Primorskem natolkávanje, tolklánje, trankánje, kantkánje, klempanánje, klepetánje, kompelánje itd., v Slovenski Benečiji tudi tamburánje, škomponátanje, mortelánje, v Reziji klotánanje, tintinánje, na Štajerskem prtrkávanje, trijánčanje, trojánčanje, v klenk zvonjenje, v Porabju klónkanje, klónckanje, na Koroškem nabijanje, prtrkávanje, zgóně bijejo, s pengelnom pobijajo itn. Iz teh izrazov so izvedena tudi imena za tistega, ki pritrkava npr. pritrkoválec, potrkáč, nabijávc, tenklár, klenkáš, tonkáš itd. Glasovi zvonov so imeli in še vedno imajo različno vlogo v vsakdanjem življenju npr. vabijo k bogoslužju, bijejo uro, naznanjajo požar in druge nesreče, na svojstven način sporočajo, če je kdo umrl; ponekod z zvonjenjem skušajo odgnati točo itd.
Slovenci imamo poseben odnos do zvonov, do glasu zvona, saj pravimo npr. da ima zvon lep glas, zvon poje itn. Vemo tudi, da so (zlasti med prvo svetovno vojsko) domačini večkrat na skrivaj sneli zvonove z zvonika in jih zakopali, da jih ne bi sovražnik mogel pretopiti v topove. Nikoli se ni zgodilo, da bi bil kdo izdal, kje so zvonovi skriti! Vsaka vas je ponosna na svoje zvonove, na svoje pritrkovalce in skoraj povsod zagotavljajo, da pri njih doma zvonovi najlepše pojejo. Pritrkavanje je ljudska glasbena umetnost, ki je značilna za vse slovensko etnično ozemlje z izjemo nekaterih slovenskih krajev na Koroškem v Avstriji, a se je ljudje še dobro spominjajo in imajo tudi izraze zanjo. Od kdaj je na Slovenskem pritrkavanje v navadi še nismo mogli zatrdno ugotoviti. Zanesljivi podatki dokazujejo, da je bilo pritrkavanje znano v 19. stoletju, zelo verjetno pa je, da ta navada sega tja v 16. stoletje. Bodoče raziskave bodo zagotovo razkrile še kaj več.
Med navadnim zvonjenjem in pritrkavanjem je bistvena razlika. Pri navadnem zvonjenju zvonar zaniha zvon s potegom vrvi ali v novejšem času s pomočjo elektromotorjev. Za pritrkavanje pa gredo pritrkovalci v zvonik, da s kemblijem udarjajo po obodu zvona. Kembelj lahko držijo z golimi rokami, večkrat pa si omislili razne pripomočke, da je pritrkavanje lažje, ker so kembelji dokaj težki. Tako zvonove npr. oprtajo s pomočjo kolov ali privežejo kembelje z verigami ali z vrvi blížje obodu zvona itd. (Glej slike).
Kembliju pravijo tudi knebelj (Št.), žvénkelj štrémfelj (Dol.), žvénku, rigel (Prim.), kladivo, betica (Tržaško), jezik (Ben. Slov.) itn. Ponekod, posebno na Štajerskem, pritrkavajo še tako, da udarjajo z lesenimi kladivi (kladiv, kij – Št., túkci – Ben. Slov.) po zgornjem zunanjem delu zvona.
Napevom pravijo viža, štiklc, štuki, komad, kos itd. Glavne udarce, ki dajo osnovno melodijo, imenujejo žvak, stih (Gor.). Odbívanje, obíranje pomeni udarce, ki »odgovarjajo velikemu« zvonu, oziroma tiste, ki skupno z glavnimi udarci tvorijo melodijo, medtem ko pomeni gostenje ali glesténje (Prim.), drobljénje, drobit, drobnát udarce, ki dopolnjujejo ali krasijo osnovni melodični vzorec.
Glede na način pritrkavanja lahko razdelimo vse melodije v dve skupini:
I. Vsi zvonovi imajo enako vlogo, tj. zaporedni udarci dajo melodiko brez gostenja (gl. primere 7, 10, 16, 17, 19, 24, 25).
II. En zvon gosti, drugi udarjajo osnovno melodijo (glavni udarci in odbijanje). Pri teh melodijah ločimo še:
a) leteče viže,
b) stoječe viže.
Pri letečih eden izmed zvonov leti, kar pomeni, da se ga niha z vrvi; ta daje osnovni ritem, na druge udarjajo neposredno (5, 23, 37).
Pri stoječih vižah pa vsi zvonovi “stojijo”. Teh viž je sorazmerno največ.
Glavno nepisano pravilo, ki velja za vse načine pritrkavanja pravi, da dva zvona nikoli ne smeta hkrati udariti. Če se to kdaj zgodi, pomeni, da pritrkovalci niso bili dovolj zbrani, da niso lepo pritrkavali. Izjemoma smeta ponekod (na Štajerskem, Tržaškem in še kje), dva zvona hkrati udariti, če to zahteva glasbena podoba melodije (3, 8, 9). Čim več zvonov je v zvoniku, tem bolj je lahko pritrkavanje raznoliko. Z uporabo lesenih kijev se število možnih melodičnih vzorcev še poveča. V Marsinu (Ben. Slov.) so kembliji izredno dolgi in obešeni tako, da je z njimi mogoče udarjati na dva načina: spodaj na obod zvona in zgoraj pri vrhu zvona. Tako vzbujena različna zvena še dodatno popestrita melodijo. Seveda je lepo pritrkavanje odvisno od spretnosti, izurjenosti in glasbenega občutka pritrkovalcev. Ti so navadno pravi mojstri, ki dobro razlikujejo melodije in si jih tudi zelo hitro zapomnijo. Nekateri pa si jih po svoje zapisujejo. Anton Božič iz Vipave npr. uporablja naslednji način:
(Primer 1)
Z rdečo piko označuje 4. zvon (v prvi vrsti zgoraj), s sivo 3. (druga vrsta), s črno 2. in z modro 4. zvon (tretja in četrta vrsta). Rimske številke delijo melodijo v štiri dele, od katerih ima vsak po šest enot (zaporodne arabske številke). Glavne udarce kemblija označuje piko pod arabsko številko, gostenje pa s pikami na vmesnih pokončnih črtah.
V našem načinu bi to melodijo lahko zapisali takole:
(Primer 2)
Franč Bonča iz Hraš pri Smledniku pa uporablja geometrijske like v raznih barvah, pomenijo pa Ø = 4. zvon, ◇ = 3., ▯ = 2 . in ▭ = 1. zvon. Zapis melodije Večerni zvon (24) je v njegovi pisavi (tu podani črno-belo) videti tako:
(Primer 3)
Pritrkavajo fantje in možje (v novejšem času izjemoma tudi dekleta), ki so se te ljudske glasbene umetnosti naučili bodisi v zvoniku pod vodstvom starejših, že izkušenih pritrkovalcev, ali pa doma z udarjanjem po obešenih kosah, krajvih zvoncih ipd. Kot pesmi se tudi ta umetnost prenaša iz roda v rod in so znane družine ter skupine dobrih pritrkovalcev. Podobno prehajajo iz roda v rod posamezne melodije. Nekatera njihovih imen izražajo bistveno značilnost viže npr.: v enó (23), v eno počez (37), v dva (34), počasna dve (19), v tri (35), v štiri (13), v pet, po pet (12, 17, 32), petka (11), navadna sedem (6), sedmica (22), sedmak (26), v osem (34), v enajst (15) itd.; druga imajo imena po krajih npr. Vipavska, Šmihevska, Barnaška, Svetogorska (4), Loška (28), Zagrebška, Radegunšek (33), itd. ali pa po pritrkovalcu, ki je vižo zložil npr.: Božončkova, Kovačeva, Luigi Kampa-non, iz Mercinove knjige (16/b), Mercinova brez takt (18), Kahnetov (30). Včasih poimenujejo vižo po znanem plesu npr.: štajeriš, oberštajeriš (2), špicpolka, polka, osem marš, vasermaš po štefek (10), potresavka (14). Obstajajo pa še drugačna imena npr.: bejšbaba (16/a, 36), stara baba, Banovac (3), papeževa (31), škofova v dva (23), škofova (5), Bosanac, ta nova, Od sv. Ivana (20), tiga, samica, počasen polh in hiter polh (8, 9), večerni zvon (24), ta kruljava (29), Jurčič (27) itn. V zadnjih petih letih je postala zelo priljubljena melodija Radecki marš, ali samo Radecki (16/c), posneta po znani korčanici Radetzky-Marsch J. Straussa (1804–1849).
Glasbeni vzorci pritrkovalskih viž so zelo različni, od preprostejših enotaktinih melodij (npr. 1, 2) do umetelno in glasbeno domiselno sestavljenih (npr. 16/a, b). Pogosta je tudi kanonska oblika (npr. 6, 22, 23/a). Ponekod zelo radi popestrijo pritrkavanje z dinamiko in menjanjem tempa (npr. 16), drugod poudarjajo le posamezne udarce (npr. 16, 18). Od taktovnih načinov so pogosti 4/4, 3/4, 4/8 in tudi 6/8 takt (36), včasih je taktovna mera sestavljena 4/4 + 3/4 (6, 22), tudi 3/4 + 2/4 (24) ali bolj zapleteno (27).
Pritrkovalcem je pritrkavanje užitek, zato ne varčujejo ne s trudom ne z močjo. Pritrkavajo lahko cele ure in se tako vživijo v svoje muziciranje, da kar ne morejo nehati. Sicer pa pesem zvonov prevzame vsakogar, ne samo pritrkovalcev. Pritrkava se ob večjih cerkvenih praznikih, žegnanjih, ob birmi, za novo mašo ipd. Po drugi svetovni vojski tudi za novo leto, za 1. maj, za “odhodnico” pritrkovalca k vojaku itd. Tekmovanja pritrkovalcev so bila večkrat že pred zadnjo vojsko in tudi zdaj niso redkost. Od leta 1982 je zelo delaven Pritrkovalski krožek slovenskih bogoslovcov, ki prireja področna in vseslovenska srečanja pritrkovalskih skupin (leta 1984 v Crngrobu) ter tako spodbuja ohranjanje pritrkovalskega izročila.
O pritrkavanju na Slovenskem doslej ni bilo veliko napisanega. Eno prvih pomebnnejših del je knjižica Ivana Mercine, Slovenski pritrkovavec, Navodila za pritrkavanje cerkvenih zvonov po številkah, Gorica 1926, v kateri je poleg uvoda objavljenih 243 vzorcev pritrkovalskih viž, ki so dokaj zapleteni in nepregledno zapisane s številkami. Na splošno je pritrkavanje predstavljeno v knjigah Zmage Kumorove, Slovenska ljudska glasbila in godci, Maribor 1972 ter Ljudska glasbila in godci, Ljubljana 1983. Poleg je izšlo še nekaj krajših člankov in poročil v raznih revijah in časopisih. Avtor teh vrstic je o pritrkavanju poročal ali z referati predstavil to našo ljudsko glasbeno umetnost na raznih strokovnih srečanjih v Jugoslaviji in drugod.
Tu objavljene pritrkovalske melodije so zapisane z notami in s številkami. Pred notnim črtovjem so številke, ki pomenijo: 1 največji in najnižje uglašeni zvon, 2 srednji, 3 manjši, 4 še manjši in 5 najmanjši, najvišje uglašen zvon. Uglasitve zvonov po posameznih krajih so navedene na posebnem seznamu. Metronomska oznaka npr. ♩ = 90 – 112 pomeni pohitevanje. Osnovni vodilni napet je označen s četrtnikami ( ♩ ), odbivanje z osminikami ( ♪ ); z osminikami ( ♪ ) ali šestnajstinkami ( 𝅘𝅥𝅯 ) pa gostenje.
Nota 𝅃| pomeni udarec z lesenim kijem (npr. 8, 9). Celinka ( 𝅝 ) ali polovinka ( 𝅗𝅥 ) označuje leteči zvon (5, 37). Pri melodičnih variacijah v posameznih zvočnih vrsticah so označene le glavne spremembe.
Pod notami so zapisane številke, ki pomenijo udarce kemblija. Pri melodijah, kjer imajo zvonovi enakovredno vlogo, so številke zapisane v isti vrsti (npr. 7, 10, 16, 19, 24, 25, 36). Črtica – pomeni isto kot pavza v notnem črtovju. Manjša številka _3 nad črtico pomeni udarec zvona, ki drobi ali gosti. Znak x ob številki 2x pomeni udarec z lesenim kijem. Številka v krogu ① pomeni leteči zvon. Če sta dve številki druga nad drugo, pomenita udarec dveh zvonov hkrati.
Nad notnim zapisom je naslov melodije in kraj, od koder so pritrkovalci. Za tem je podatek o kraju in datum zvočnega posnetka ter tekoča številka traku v zvočnem arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (GNI T 782/1, 2). Pod notnim zapisom so navedena imena pritrkovalcev (po abecednem redu priimkov) in letnica rojstva. Če kakšen podatek pomotoma ni bil zapisan ali ga ni bilo mogoče ugotoviti, je namesto njega črta – – – –. Opombe so le pri nekaterih primerih, da posebej opozorijo na posebnosti.
Vsem, ki so na kakršenkoli način pomagali pri pripravi in delu za ploščo, najlepša hvala! Posebno zahvalo sem dolžan tonskemu mojstru Matjažu Culibergu za strokovno presnemavanje in izboljšanje nekaterih tehnično slabših terenskih posnetkov. Največja zahvala pa gre seveda vsem imenovanim in neimenovanim pritrkovalcem. Hkrati se opravičujem vsem, ki jih nisem mogel upoštevati za to ploščo. Razlog je pač ta, da je bilo primerov posnetih za več kot 3.000 minut, na ploščo pa jih je šlo komaj 42 minut.
Naj bo ta plošča vzpodbuda vsem ljudskim glasbenim umetnikom, da bi še dolgo ohranili to nevsakdanje in značilno slovensko ljudsko glasbeno izročilo.
Galerija
