Pritrkavanje

Pritrkavanje je pesem zvonov, ritmično zvonjenje, ko se glasovi posameznih zvo­nov zlivajo v melodijo v strogo določenih zaporedjih. Bistvena razlika med sloven­skim pritrkavanjem ter igro zvonov (Glok­kenspiel, carillon, kolokolnije zvoni) zunaj našega etničnega ozemlja je v tem, da naši pritrkovalci (praviloma po eden za vsak zvon), izvabljajo iz zvonov ubrane melodije z neposrednim udarjanjem s kembljem na obod zvona. Pomembno je tudi to, da gre za skupinsko muziciranje in da pri tem uporabljajo zvonove, ki so v zvoniku namenjeni za navadno zvonje­nje. Drugod (npr. v Švici, Franciji, Belgiji, Angliji, v severni Italiji, v Sovjetski zezi idr.) pa en sam človek igra s pomočjo najrazličnejših mehanizmov, največkrat s klaviaturo na zvonove, ki so obešeni in uglašeni nalašč za to in njih število je lahko zelo veliko. Na Slovenskem so pritr­kovalci ljudski umetniki, drugod pa po­klicni ali polpoklicni zvonarji, ki izvajajo najrazličnejše priredbe raznih skladb ali tudi izvirne, zložene nalašč za »igro zvo­nov«.

Kot strokovni termin uporabljamo izraz pri­trkavanje, sicer pa· ima skoraj vsak kraj svoje posebno ime za to igro zvonov. Npr. na Gorenjskem pravijo še: potrkávanje, nabíjanje, priudárjanje, klènkanje; na Do­lenjskem klénkanje, potrkávanje, v Beli krajini klénkanje, línganje, na Notranj­skem še tudi pínkanje, na Primorskem natolkávanje, tolklánje, tranáanje, kantká­nje, klempanánje, klepetánje, kompelánje itd., v Slovenski Benečiji tudi tamburánje, škomponotánje, mortelánje, v Reziji klota­nánje, tintinánje, na Štajerskem prtrkavá­nje, trijánčanje, trojánčanje, v klenk zvo­njenje, v Porabju klónkanje, klónckanje, na Koroškem nabíjanje, prtrkávanje, zgóne bijejo, s pengelnom pobijajo itn. Iz teh izrazov so izvedena tudi imena za tistega, ki pritrkava npr. pritrkoválec, potr­káč, nabijávc, tenklár, klenkáš, tonkáš itd. Glasovi zvonov so imeli in še vedno imajo različno vlogo v vsakdanjem življenju npr. vabijo k bogoslužju, bijejo uro, naznanjajo požar in druge nesreče, na svojstven na­čin sporočajo, če je kdo umrl; ponekod z zvonjenjem skušajo odgnati točo itd.

Slovenci imamo poseben odnos do zvo­nov, do glasu zvona, saj pravimo npr. da ima zvon lep glas, zvon poje itn. Vemo tudi, da so (zlasti med prvo svetovno voj­sko) domačini večkrat na skrivaj sneli zvo­nove z zvonika in jih zakopali, da jih ne bi sovražnik mogel pretopiti v topove. Nikoli se ni zgodilo, da bi bil kdo izdal, kje so zvonovi skriti! Vsaka vas je ponosna na svoje zvonove, na svoje pritrkovalce in skoraj povsod zagotavljajo, da pri njih doma zvonovi najlepše pojejo.

Pritrkavanje je ljudska glasbena umet­nost, ki je značilna za vse slovensko et­nično ozemlje z izjemo nekaterih sloven­skih krajev na Koroškem v Avstriji, a se je ljudje še dobro spominjajo in imajo tudi izraze zanjo. Od kdaj je na Slovenskem pritrkavanje v navadi še nismo mogli za­trdno ugotoviti. Zanesljivi podatki dokazu­jejo, da je bilo pritrkavanje znano v 19. stoletju, zelo verjetno pa je, da ta navada sega tja v 16. stoletje. Bodoče raziskave bodo zagotovo razkrile še kaj več.

Med navadnim zvonjenjem in pritrkava­njem je bistvena razlika. Pri navadnem zvonjenju zvonar zaniha zvon s potegom vrvi ali v novejšem času s pomočjo elektromotorjev. Za pritrkavanje pa gredo pritrkovalci v zvonik, da s kemblji udarjajo po obodu zvona. Kembelj lahko držijo z go­limi rokami, večkrat pa si omislijo razne pripomočke, da je pritrkavanje lažje, ker so kemblji dokaj težki. Tako zvonove npr. oprtajo s pomočjo kolov ali privežejo kemblje z verigami ali z vrvjo bližje obodu zvona itd. (Glej slike).

Kemblju pravijo tudi knebelj (Št.), žvénkelj štrémfelj (Dol.), žvènku, rigel (Prim.), kla­divo, betíca (Tržaško), jezik (Ben. Slov.) itn. Ponekod, posebno na štajerskem, pri­trkavajo še tako, da udarjajo z lesenimi kladivi (kladív, kij – Št., túkci – Ben. Slov.) po zgornjem zunanjem delu zvona. Napevom pravijo viža, štiklc, štuki, ko­mad, kos itd. Glavne udarce, ki dajo os­novno melodijo, imenujejo žvak, štih (Gor.). Odbívanje, obíranje pomeni udarce, ki »odgovarjajo velikemu« zvonu, oziroma tiste, ki skupno z glavnimi udarci tvorijo melodijo, medtem ko pomeni go­stenje ali glesténje (Prim.), drobljénje, drobít, drobnát udarce, ki dopolnjujejo ali krasijo osnovni rnelodični vzorec.

Glede na način pritrkavanja lahko razde­limo vse melodije v dve skupini:
l. Vsi zvonovi imajo enako vlogo, tj. zapo­redni udarci dajo melodijo brez gostenja (gl. primere 7, 10, 16, 17, 19, 24, 25). II. En zvon gosti, drugi udarjajo osnovno melodijo (glavni udarci in odbijanje). Pri teh melodijah ločimo še: a) leteče viže, b) stoječe viže. Pri letečih eden izmed zvo­nov leti, kar pomeni, da se ga niha z vrvjo; ta daje osnovni ritem, na druge udarjajo neposredno (5, 23, 37). Pri stoječih vižah pa vsi zvonovi “stojijo”. Teh viž je soraz­merno največ.

Glavno nepisano pravilo, ki velja za vse načine pritrkavanja pravi, da dva zvona nikoli ne smeta hkrati udariti. Če se to kdaj zgodi, pomeni, da pritrkovalci niso bili do­volj zbrani, da niso lepo pritrkavali. Izje­moma smeta ponekod (na Štajerskem, Tržaškem in še kje), dva zvona hkrati udariti, če to zahteva glasbena podoba melodije (3, 8, 9). Čim več zvonov je v zvoniku, tem bolj je lahko pritrkavanje raznoliko. Z uporabo lesenih kijev se šte­vilo možnih melodičnih vzorcev še po­veča. V Marsinu (Ben. Slov.) so kemblji izredno dolgi in obešeni tako, da je z njimi mogoče udarjati na dva načina: spodaj na obod zvona in zgoraj pri vrhu zvona. Tako vzbujena različna zvena še dodatno pope­strita melodijo. Seveda je lepo pritrkava­nje odvisno od spretnosti, izurjenosti in glasbenega občutka pritrkovalcev. Ti so navadno pravi mojstri, ki dobro razlikujejo melodije in si jih tudi zelo hitro zapomnijo. Nekateri pa si jih po svoje zapisujejo. An­ton Božič iz Vipave npr. uporablja nasled­nji način:
(Primer 1)

Z rdečo piko označuje 4. zvon (v prvi vrsti zgoraj), s sivo 3. (druga vrsta), s črno 2. in z modro 4. zvon (tretja in četrta vrsta). Rimske številke delijo melodijo v štiri dele, od katerih ima vsak po šest enot (zapo­redne arabske številke). Glavne udarce kemblja označuje piko pod arabsko šte­vilko, gostenje pa s pikami na vmesnih pokončnih črtah. V našem načinu bi to melodijo lahko zapisali takole:

Franc Bonča iz Hraš pri Smledniku pa uporablja geometrijske like v raznih bar­vah, pomenijo pa krog = 4. zvon, romb = 3., pravokotnik = 2. kvadrat = 1. zvon. Zapis melodije Večerni zvon (24) je v njegovi pisavi (tu podani črnobelo) videti tako:

Pritrkavajo fantje in možje (v novejšem času izjemoma tudi dekleta), ki so se te ljudske glasbene umetnosti naučili bodisi v zvoniku pod vodstvom starejših, že izku­šenih pritrkovalcev, ali pa doma z udarja­njem po obešenih kosah, kravjih zvoncih ipd. Kot pesmi se tudi ta umetnost pre­naša iz roda v rod in so znane družine ter skupine dobrih pritrkovalcev. Podobno prehajajo iz roda v rod posamezne melo­dije. Nekatera njihovih imen izražajo bi­stveno značilnost viže npr.: v enó (23), ó (37), v dva (34), počasna dve (19), v tri (35), v štiri (13), v pet, po pet (12, 17, 32), petka (11 ), navadna se­dem (6), sedmica (22), sedmak (26), v osem (34), v enajst (15) itd.; druga imajo imena po krajih npr. Vipavska, Smihevska, Barnaška, Svetogorska (4), Loška (28), Zagrebška, Radegunšek (33), itd. ali pa po pritrkovalcu, ki je vižo zložil npr.: Božončkova, Kovačeva, Luigi Kampanon, iz Mercinove knjige (16/b), Merci­nova brez takta (18), Kahnetov (30). Včasih poimenujejo vižo po znanem plesu npr.: štajeriš, oberštajeriš (2), špicpolka, polka, osem marš, vasermarš po anfek (1 O), potresavka (14). Obstajajo pa še drugačna imena npr.: bejšbaba (16/a, 36), stara baba, Banovac (3, papeževa (31), škofova v dva (23), škofova (5), Bo­sanac, ta nova, Od sv. Ivana (20), figa, samica, počasen polh in hiter polh (8, 9), večerni zvon (24), ta kruljava (29), Jurčič (27) itn. V zadnjih petih letih je postala zelo priljubljena melodija Radecki marš, ali samo Radecki (16/c), posneta po znani koračnici Radetzky-Marsch J. Straussa (1804-1849).

Glasbeni vzorci pritrkovalskih viž so zelo različni, od preprostejših enotaktnih melo­dij (npr. 1, 2) do umetelno in glasbeno domiselno sestavljenih (npr. 16/a, b). Po­gosta je tudi kanonska oblika (npr. 6, 22, 23/a). Ponekod zelo radi popestrijo pritr­kavanje z dinamiko in menjavanjem tempa (npr. 16), drugod poudarjajo le po­samezne udarce (npr. 16, 18). Od taktov­nih načinov so pogosti 4/4, 3/4, 4/8 in tudi 6/8 takt (36), včasih je taktovna mera se­stavljena4/4 + 3/4 (6, 22), tudi 3/4 + 2/4 (24) ali bolj zapleteno (27).

Pritrkovalcem je pritrkavanje užitek, zato ne varčujejo ne s trudom ne z močjo. Pritrkavajo lahko cele ure in se tako vživijo v svoje muziciranje, da kar ne morejo nehati. Sicer pa pesem zvonov prevzame vsakogar, ne samo pritrkovalcev. Pritr­kava se ob večjih cerkvenih praznikih, žegnanjih, ob birmi, za novo mašo ipd. Po drugi svetovni vojski tudi za novo leto, za 1. maj, za “odhodnico” pritrkovalca k voja­kom itd. Tekmovanja pritrkovalcev so bila večkrat že pred zadnjo vojsko in tudi zdaj niso redkost. Od leta 1982 je zelo delaven Pritrkovalski krožek slovenskih bogoslov­cev, ki prireja področna in vseslovenska srečanja pritrkovalskih skupin (leta 1984 v Crngrobu) ter tako spodbuja ohranjeva­nje pritrkovalskega izročila.

O pritrkavanju na Slovenskem doslej ni bilo veliko napisanega. Eno prvih pomembnejših del je knjižica Ivana Mercine, Slovenski pritrkovavec, Navodila za pritr­kavanje cerkvenih zvonov po številkah, Gorica 1926, v kateri je poleg uvoda ob­javljenih 243 vzorcev pritrkovalskih viž, ki so dokaj zapleten in nepregledno zapisane številkami. Na splošno je pritrkavanje predstavljeno v knjigah Zmage Kumrove, Slovenska ljudska glasbila in godci, Maribor 1972 ter Ljudska glasbila in godci, Ljubljana 1983. Poleg je izšlo še nekaj krajših člankov in poročil v raznih revijah in časopisih. Avtor teh vrstic je o pritrkavanju poročal ali z referati pred­stavil to našo ljudsko glasbeno umetnost na raznih strokovnih srečanjih v Jugosla­viji in drugod.

Tu objavljene pritrkovalske melodije so zapisane z notami in s številkami. Pred notnim črtovjem so številke, ki pomenijo: 1 največji in najnižje uglašeni zvon, 2 srednji, 3 manjši, 4 še manjši in 5 najmanjši, najvišje uglašen zvon. Uglasitve zvonov po posameznih krajih so navedene na posebnem seznamu. Metronomska oznaka npr. Jl = 90 – 112 pomeni pohitevanje. Osnovni vodilni napev je označen s četrtinkami, odbivanje z osminkami; z osminkami ali šestnajstinkami pa gostenje. Nota s križcem pomeni udarec z lesenim kijem (npr. 8, 9). Celinka ali polovinka označuje leteči zvon (5, 37). Pri melodičnih variacijah v posameznih zvočnih vrsticah so označene le glavne spremembe.

Pod notami so zapisane številke, ki pomenijo udarce kemblja. Pri melodijah, kjer imajo zvonovi enakovredno vlogo, so številke zapisane v isti vrsti (npr. 7, 10, 16, 19, 24, 25, 36). Črtica – pomeni isto kot pavza v notnem črtovju. Manjša številka nad črtico pomeni udarec zvona, ki drobi ali gosti. Znak x ob številki pomeni udarec z lesenim kijem. številka v krogu pomeni leteči zvon. Če sta dve številki druga nad drugo, pomenita udarec dveh zvonov hkrati.

Nad notnim zapisom je naslov melodije in kraj, odkoder so pritrkovalci. Za tem je podatek o kraju in datum zvočnega pos­netka ter tekoča številka traku v zvočnem arhivu Sekcije (T 782/1, 2). Pod notnim zapisom so navedena imena pritrkovalcev (po abecednem redu priimkov) in letnica rojstva. Če kakšen podatek pomotoma ni bil zapisan ali ga ni bilo mogoče ugotoviti, je namesto njega črta – – – -. Opombe so le pri nekaterih primerih, da posebej opo­zorijo na posebnosti.

Vsem, ki so na kakršenkoli način pomagali pri pripravi in delu za ploščo, najlepša hvala! Posebno zahvalo sem dolžan ton­skemu mojstru Matjažu Culibergu za stro­kovno presnemavanje in izboljšanje neka­terih tehnično slabših terenskih posnet­kov. Največja zahvala pa gre seveda vsem imenovanim in neimenovanim pritr­kovalcem. Hkrati se opravičujem vsem, ki jih nisem mogel upoštevati za to ploščo. Razlog je pač ta, da je bilo primerov pos­netih za več kot 3.000 minut, na ploščo pa jih je šlo komaj 42 minut.

Naj bo ta plošča vzpodbuda vsem ljud­skim glasbenim umetnikom, da bi še dolgo ohranili to nevsakdanje in značilno slovensko ljudsko glasbeno izročilo.

Julijan Stranjar