Pritrkavanje (2011)
GNI Velike Češnjice, 8. 7. 2008, Dol./9
Posneto: Velike Češnjice, 2008.
Pritrkava: Janez Bijec (1954); Šentvid pri Stični.
S hitrimi, ponavljajočimi se udarci na posamezni zvon so pritrkovalci na Dolenjskem pogosto naznanjali začetek pritrkavanja. Na posnetku slišimo, kako so to nekoč počeli v Šentvidu pri Stični. Uvodnim udarcem, ki so se stopnjevali tudi v jakosti igranja, je takoj sledil sklop letečih viž. Ob večjih praznikih je bil tudi uvod daljši.
GNI Brezje, 9. 9. 2007, Gor./21
Posneto: Brezje, 2007.
Pritrkavata: Roman Ažman (1963), Jaka Zadnikar (1936).
Leteče viže najpogosteje izvajajo na Gorenjskem, pritrkovalci pa jih označujejo kot karakterno bolj vesele; najverjetneje zaradi tempa in glasnosti, ki ju določa nihanje zvona. Pritrkovalci nihajoči zvon, ki je navadno največji zvon, poganjajo ročno ali pa z elektromotornim pogonom. Med posameznimi vižami nihajočega zvona (imenovanega tudi leteči zvon) ne ustavljajo, temveč pustijo, da nekaj taktov zvon zvoni sam, medtem pa se pritrkovalci pripravijo na izvedbo naslednje viže.
GNI Tolmin, 15. 8. 2007, Prim./7
Posneto: Tolmin, 2007.
Pritrkavajo: Matej Hrast (1990), Tomo Orbanič (1991), Primož Toplikar (1988).
Kadar je v župniji dovolj pritrkovalcev, ti najpogosteje pritrkavajo vsak na svoj zvon. Vsak pritrkovalec izvaja določeno vlogo – glavne udarce, odbijanje ali gostenje. Vloge pa tudi menjavajo in tako ustvarjajo kompleksnejše viže, kar je razvidno tudi iz poimenovanja pričujoče viže: odbijanje si izmenjujeta prvi in drugi zvon, pri čemer vsak izvede po dva ali štiri udarce v taktu.
GNI Brezje, 9. 9. 2007, Gor./5
Posneto: Brezje, 2007.
Pritrkavajo: Janez Hočevar (1953), Janez Hočevar (1986), Jože Korene (1969); Škocjan.
Če v župniji ni dovolj pritrkovalcev ali pa je takšna lokalna navada, pritrkovalci igrajo tudi na dva ali več zvonov. To omogoča večjo svobodo pri ritmični strukturi, kar je slišno na pričujočem posnetku, kjer pritrkovalec improvizira na manjša zvonova. Pred vižo zaigrajo uvodne udarce na posamezni zvon.
GNI Zasavska sveta gora, 8. 6. 2008, Štaj./6
Posneto: Zasavska sveta gora, 2008.
Pritrkavajo: Bojan Baloh (1973), Blaž Križnar (1989), Peter Vidmar (1935); Dob.
V Sloveniji ni veliko zvonikov s petimi zvonovi, zato je tudi veščina pritrkavanja na pet zvonov redkejša. Na pričujočem posnetku trije pritrkovalci igrajo na pet zvonov, glavne vloge in odbijanje si delijo trije zvonovi, gostenje, ki se poljubno spreminja, pa izvaja en pritrkovalec na dva zvonova.
GNI Velike Češnjice, 8. 7. 2008, Dol./6
Posneto: Velike Češnjice, 2008.
Pritrkava: Ivan Hribar (1939).
V Velikih Češnjicah so imeli nekoč štiri zvonove, ki pa so bili med prvo svetovno vojno odvzeti v vojaške namene. Kasneje so dobili tri nove zvonove, tradicijo pritrkavanja na štiri zvonove pa so vseeno ohranili, in sicer tako, da so na drugi zvon obesili dodaten kembelj. Ta udarja na drugo mesto oboda zvona in tako proizvede drugačen zvok. Pritrkovalec ima nameščene vzvode tako, da lahko sam pritrkava na štiri zvonove. Viža Radecki posnema predlogo uvodnega dela skladbe skladatelja Johanna Straussa Radetzky marsch.
GNI DAT 337/12
Posneto: Moste, 2005.
Pritrkavajo: Tomaž Gašperlin (1981), Andrej Gašperlin (1949), Boštjan Koncilja (1985), Rok Zabret (1965).
Bronasti zvonovi so sicer veliko bolj cenjeni od železnih, vendar pritrkovalci ponekod raje igrajo na železne. V Mostah pravijo, da raje pritrkavajo nanje zato, ker nekatere tone nadomestijo z udarci železnega kladiva na zvonove, medtem ko ob bronaste zvonove zaradi krhkosti zlitine ne bi udarjali s kladivi.
GNI 12. 5. 2007, Kor./T33
Posneto: Vuhred, 2007.
Pritrkavata: Rok Plešivčnik (1983), Andrej Pšeničnik (1982); Libeliče.
Navadno se pri pritrkavanju ne oglaša več zvonov sočasno, vendar pa prakso hkratnega udarjanja na zvonove zasledimo ponekod na Štajerskem in Koroškem. Povezana je z načini proizvajanja zvoka in se pogosteje uporablja pri igranju s kladivi. Pritrkovalca iz Libelič pri igranju na dva zvonova uporabljata lesena kladiva.
GNI DAT336/3
Posneto: Mačkolje, 2006, Italija.
Pritrkavajo: Aljoša Novak (1978), Martin Tul (1982), Niko Tul (1971).
Mlajša generacija pritrkovalcev iz Mačkolj se je pritrkavanja učila na pritrkovalskem tečaju, ki je potekal po raznih župnijah v zamejstvu v organizaciji Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. Pritrkovalci se danes redno udeležujejo pritrkovalskih srečanj in drugih pritrkovalskih dogodkov v Sloveniji in v zamejstvu ter si na ta način širijo repertoar pritrkovalskih viž.
GNI DAT 336/7
Posneto: Mačkolje, 2006, Italija.
Pritrkavata: Danijel Novak (1953), Vladimir Novak (1949).
Starejša generacija pritrkovalcev iz Mačkolj pravi, da izvaja viže po istrsko. To pomeni, da eden pritrkovalec pritrkava na dva zvonova, medtem ko drugi izvaja glavne udarce na veliki zvon. Tako pritrkavajo tudi v primeru, ko je pritrkovalcev dovolj in bi lahko igral vsak na svoj zvon. Pritrkovalca zaigrata sklop viž v različnih taktovskih načinih. Vižo včasih preoblikujeta tako, da pritrkovalec, ki pritrkava na dva zvonova, stopi na drugo stran zvonov in vižo izvede na enak način, vendar se zaradi druge pozicije viža sliši drugače.
GNI Spodnji Dolič, 1. 2. 2007. Štaj./9
Posneto: Spodnji Dolič, 2007.
Pritrkava: Srečko Kotnik (1963).
Cerkev Svete Marjete v Spodnjem Doliču je ena redkih, kjer zvonjenje še ni elektrificirano in kjer še uporabljajo drugod že pozabljen način zvonjenja proti toči. Tamkajšnji cerkovnik najraje pritrkava na zvonova z železnimi kladivi, saj mu zvok tretjega zvona ni všeč. Na železne zvonove udarja na različnih mestih in tako dobi štiri tonske višine. Pritrkovalska viža je sestavljena iz treh motivov, ki se poljubno menjajo.
GNI DAT 375/6
Posneto: Ajdovščina 2006.
Pritrkavajo: Marjan Kobol (1982), Tomaž Lavrenčič (1980), Robert Žgavc (1982); Budanje.
Pritrkovalska skupina iz Vipavske doline se odlikuje po uigranosti, hitrosti in rabi estetskih elementov, kot so dinamika in poudarjanje določenih tonov.
GNI Cerkvenjak, 20. 1. 2008, Štaj./5
Posneto: Cerkvenjak, 2008.
Pritrkavajo: Branko Peklar (1968), Denis Vogrin (1992), Milan Vogrin (1964), Joško Zorko (1955).
Ob farnem prazniku svetega Antona v Cerkvenjaku pritrkavajo pred in po maši ter ob določenih delih mašnega obreda – med darovanjem in obhajilom. Ker med obhajilom v cerkvi pojejo, pritrkovalci takrat uporabijo lesena kladiva, s katerimi dobijo mehkejši zvok. Pritrkovalska viža Petka pa je izvedena s cambli (tj. kemblji). Glavne udarce in odbijanje izvajata prvi in drugi zvon, tretji zvon mlati (tj. gosti), četrti zvon pa drobi, kar pomeni, da izvaja v podvojenem tempu tistega, ki mlati, na dobe pa udarjata hkrati.
GNI Podutana, 14. 8. 2007, Ben.
Posneto: Podutana, 2007, Italija.
Pritrkavajo: Roberto Dugaro (1976), Stefano Predan (1976), Luca Vogrig (1973); Kravar.
V Beneški Sloveniji pritrkavajo na poseben način. V zvonove namestijo kembelj z verigo, ki je tako dolga, da omogoča udarec kemblja tudi ob zgornji notranji del zvona. Pri pritrkavanju udarjajo ob obod zvona s spodnjim in zgornjim delom kemblja in tako na enem zvonu pridobijo dve tonski višini. Zaradi dolžine in teže si spodnji del kemblja zataknejo za pas in podložijo z blagom. Na posnetku se izmenjavajo tri različne viže – Gor in dol (a), Ta redka (b) in Dva gor, dva dol (c).
GNI DAT 382/1
Posneto: Rogatec, 2006.
Pritrkava: Marko Dečman (1981); Šmarje pri Jelšah.
V Šmarjah pri Jelšah je tradicionalno samostojno trjančenje na tri zvonove. Pritrkovalec z nogo udarja glavni takt, odbija in gosti pa le z rokama, saj je tempo prehiter, da bi to zmogel z nogo. Igra na zvonove je delno improvizirana, zato je v spodnji notografiji izpisan samo začetni del.
GNI DAT 375/2
Posneto: Ajdovščina 2006.
Pritrkavajo: Jože Mehle (1978), Robert Mehle (1988), Tjaša Pleško (1988); Šmarje-Sap.
Mlajše generacije pritrkovalcev, ki so v številnih primerih tudi formalno glasbeno izobražene, iščejo nove možnosti glasbenega izražanja. Ustvarjajo nove pritrkovalske viže in jih popestrijo z različnimi tehničnimi postopki: variiranjem, okrasnimi elementi, improvizacijo ter interpretativnimi postopki, kot so dinamika, agogika in tempo. Sedemka mix je predelava viže, ki je drugod znana pod imenom Sedemka ali Na sedem. Pritrkovalci, ki so zmagali na pritrkovalskem tekmovanju v Ajdovščini, na nekaterih mestih poudarijo osnovnih sedem udarcev, po katerih se viža imenuje.
GNI Ravanca, 15. 8. 2007, Rez.
Posneto: Ravanca, 2007, Italy.
Pritrkavata: Paulino Dillenarno (1952), Roberto Mocnik (1972).
Tudi v Reziji ohranjajo tradicijo pritrkavanja, ki mu pravijo tintinanje. Navadno eden pritrkovalec pritrkava na dva manjša zvonova, medtem ko veliki zvoni (se težë). Pritrkovalci ponavljajo motiv (a), ki ga na nekaterih mestih delno spremenijo (b) ali okrasijo (c).
GNI DAT 353/8
Posneto: Lesce, 2006.
Pritrkavajo: Janez Bijol (1972), Robert Carotta (1973), Matej Justin (1972), Simon Švab (1981).
Pritrkovalci iz Lesc igrajo leteče in stoječe viže, ki so jih večinoma ustvarili ali priredili sami. Ena izmed stoječih viže je tudi Abraham ima sedem sinov. Viža je melodično strukturirana in posnema pesemsko predlogo, pritrkovalci pa jo krasijo tudi z vmesnim gostenjem.
GNI DAT 351/1
Posneto: Vodice 2005.
Pritrkavajo: David Bider (1985), Grega Kimovec (1977), Blaž Koželj (1986), Janko Lužar (1968), Janez Ziherl (1978).
Zavetnica cerkve v Vodicah je Sveta Marjeta Antiohijska, zato so vodiški pritrkovalci eno od novo ustvarjenih letečih viž poimenovali Marjetna. Njena posebnost je, da je na dvanajst korakov, kar pomeni, da se tema ponovi, ko veliki zvon odbije dvanajst udarcev.
GNI DAT 375/12
Posneto: Ajdovščina 2006.
Pritrkavajo: Jure Lužnik (1981), Klemen Novšak (1968), Nejc Perko (1986), Klemen Pernuš (1981).
Nekatera imena pritrkovalskih viž pojasnjujejo strukturo viže, druge viže pa so poimenovane po kraju, imenu pritrkovalca, melodični predlogi, ali glede na asociacije, ki jih vzbujajo pritrkovalcem. Goveja je ritmično in metrično kompleksna viža in ima oblikovno svobodnejšo strukturo.
GNI DAT 369/4
Posneto: Slap pri Vipavi, 2006.
Pritrkavajo: Martin Gregorc (1982), Jernej Ferjančič (1982), Peter Medvešček (1981).
Pritrkovalci iz Vipavske doline pogosto prevzemajo estetske kriterije in repertoar iz knjige svojega sorojaka, zvonoslovca in pritrkovalca Ivana Mercine. Za to pa je potrebno poznavanje številčnega zapisa pritrkovalskih viž, kot ga je uporabljal Mercina, in veliko spretnosti, saj je večina viž v knjigi izvedbeno precej zahtevnih. Pri pričujoči viži zahtevnost predstavlja zaporeden preskok iz gostenja na izvedbo glavnih udarcev, ki mu pritrkovalci pravijo t’dm.
GNI DAT 313/11
Posneto: Smlednik, 2005.
Pritrkavajo: Jože Bonča (1945), Franc Bonča (1952), Andrej Čarman (1939), Marko Kumer (1964), Jože Rozman (1958), Joža Zupan (1949).
Lovljenje kemblja se lahko izvaja pri letečih vižah, pri čemer eden izmed pritrkovalcev z vrvjo ulovi kembelj nihajočega zvona. Medtem ko mu preprečuje, da ta udari ob obod zvona, ostali pritrkovalci nadaljujejo s pritrkavanjem. Glavne udarce nihajočega zvona med tem časom prevzame drugi zvon.
GNI Vuhred, 12. 5. 2007, Kor./T38
Posneto: Vuhred, 2007.
Pritrkava: Peter Vidmar (1935); Brdo pri Lukovici.
Pritrkovalca je k samostojnemu igranju že v otroštvu spodbujal cerkovnik. Ta je poudarjal, da je osnova pritrkavanja v tem, da znaš celotno vižo odigrati tudi sam. Vižo Na sedem pritrkovalec zaigra krožno, kar pomeni, da si osnovni motiv sedmih udarcev izmenjujejo vsi zvonovi. Viža je odigrana v kanonu, saj se novi motiv s sedmimi udarci prične, preden se prvi zaključi.
GNI Zasavska sveta gora, 8. 6. 2008, Štaj.
Posneto: Zasavska sveta gora, 2008.
Pritrkavajo: Andrej Mikelj (1993), Jernej Puš (1992), Bine Rovanšek (1992), Timotej Zaletel (1992); Šentvid pri Stični.
Pritrkovalskih tekmovanj se rade udeležujejo predvsem mlajše generacije, saj je to eden izmed načinov, da se njihov trud, ki ga vlagajo v pritrkavanje, ovrednoti. Muzikalnost in usklajenost skupinske igre na zvonove skupine iz Šentvida pri Stični je bila prvonagrajena na tekmovanju na Zasavski sveti gori.
GNI Destrnik 25. 12. 2007, Štaj./10
Posneto: Destrnik, 2007.
Pritrkavajo: Mitja Vindiš (1980), Uroš Zelenik (1979), Miran Zorko (1977).
V Destrniku je navada, da za praznike trjančijo pred mašo in med določenimi deli mašnega obreda, kot so evangelij, darovanje, povzdigovanje in blagoslov. V kotu zvonika imajo zvočnik in tako spremljajo dogajanje v cerkvi. Pri vsakem delu obreda zaigrajo dodatno vižo oziroma štuk. Na koncu zaigrajo sklop petih štukov, ki jih poimenujejo po številu glavnih udarcev in odbijanj v motivu.
GNI DAT 313/19
Posneto: Smlednik, 2005.
Pritrkavajo: Joža Zupan (1949), Franc Bonča (1952), Jože Bonča (1945), Marko Kumer (1964).
Viža s petimi glavnimi udarci v osnovni temi je najpogosteje izvajana viža v Sloveniji, poimenovana pa je na različne načine: U pet, Na pet, Petica, Finfar, Petka, Po pet, V pet žvakov. Smledniška U pet je izvajana na štiri zvonove. Na tretji in četrti zvon se kot gostenje v kanonu ponovi tema prvih dveh zvonov.
DAT 372/12
Posneto: Dolsko, 2006.
Pritrkavajo: Janez Bijec (1954), Andraž Čebular (1988); Šentvid pri Stični.
Vižo Šmarčan igrata dva pritrkovalca na štiri zvonove. Viža je ‘gosta’, kar pomeni, da so udarci izvajani v hitrem tempu, zato je težko izvedljiva na zvonovih, ki so precej oddaljeni eden od drugega ali imajo težke kemblje. Vsak pritrkovalec se sam poljubno odloča, katere ritmične obrazce bo odigral. Pritrkovalca pogosto izvedeta tudi ritmični obrazec , imenovan konjski topot.
DAT 336/23
Posneto: Višnja gora, 2005.
Pritrkavajo: Miha Kogovšek (1980) Rado Kogovšek (1952), Lovrenc Treven (1985); Vrh Sv. Treh Kraljev.
Ime viže Potresavka je povzeto po polki, znani tudi pod imenom ta potresana, ceprle ali dobljanec. Za vižo so značilni okrasni udarci tretjega zvona, ki se izvajajo improvizirano.
GNI Vrzdenec, 6. 6. 2007, Not./4
Posneto: Vrzdenec, 2007.
Pritrkavajo: France Jereb (1937), Danijel Celarec (1981), Evgen Simonišek (1978).
Mejavka je viža na zvon, kot pravijo letečim vižam vrzdenški pritrkovalci. Ime je dobila zaradi mejavanja [menjavanja] vlog med drugim in tretjim zvonom. Viži so postopoma dodani udarci gostenja, ti pa so na nekaterih mestih enaki udarcem odbijanja, kar vižo zgosti. Ponekod temu rečejo tudi, da pritrkovalec za sabo pogosti.
PRITRKAVANJE
Pritrkavanje je ljudska inštrumentalna glasbena praksa, za katero je značilno ritmično izvajanje udarcev ob obode cerkvenih zvonov. Je »poseben slovesen način ritmičnega zvonjenja« (Kumer 2004: 477), katerega zvok simbolizira veselje in praznovanje. S pritrkavanjem se poleg cerkvenih praznikov obeležuje tudi nekatere posvetne praznike, kot so dan državnosti, novo leto, občinski prazniki ipd. Pritrkava se navadno že dan pred praznikom, v poletnem času ob 16h, v zimskem času pa ob 15h, saj se s tem napove prihajajoči praznik. Na sam praznični dan pritrkovalci navadno pritrkavajo pred in po mašnem obredu. Ponekod pritrkavajo tudi ob slovesnostih prvega svetega obhajila, birme in ob porokah (najpogosteje pri zlatih porokah ali porokah pritrkovalcev), pogosto pa je s pritrkavanjem obeležena tudi smrt pritrkovalca. Pritrkovalci so namreč pomemben del cerkvene in vaške skupnosti Če je še nedavno veljalo, da »pritrkavajo fantje in možje« (Strajnar 1985: IV), lahko danes opazimo, da se v dejavnost vse pogosteje vključujejo dekleta in otroci. Pritrkavanje jim je omogočeno tako zaradi spremenjenih družbenih norm in spodbujanja enakopravnega vključevanja otrok in žensk v družbeno in kulturno življenje kot tudi iz tehničnih razlogov; danes so namreč v zvonovih pogosto nameščeni lažji kemblji, ali pa je izvajanje olajšano zaradi prenosa teže kembljev preko vzvodov.
Pritrkavanje je del slovenske in širše evropske glasbene tradicije, saj na podobne načine pritrkavajo tudi v nekaterih krajih v Belgiji, Franciji, na Hrvaškem, v Italiji, Nemčiji, na Nizozemskem, Švedskem, v Španiji, Švici in verjetno še drugod (glej Kovačič 2008: 287–307). Nikjer pa ni zaslediti, da bi bila dejavnost organizirana v tolikšni meri, kot je v Sloveniji. Tu se namreč pritrkovalci kot glasbeniki povezujejo v društva, srečujejo se na okroglih mizah, pritrkovalskih srečanjih in tekmovanjih, poučujejo pritrkavanje na tečajih in poletnih šolah ipd.
Pritrkavanje kljub novim funkcijam ostaja pomemben del cerkvene glasbe, hkrati pa z vidika glasbene vsebine in prenosa tradicije sodi v področje slovenske ljudske glasbe. Čeprav se pritrkovalci viže večinoma še vedno učijo po posluhu, pa so različni pisni sistemi vedno bolj vidna in integrirana oblika glasbenega prenosa pritrkavanja. Skozi stoletje so pritrkovalci razvili različne oblike pisnih sistemov, ki temeljijo na širše razumljivem glasbenem jeziku in izhajajo iz zvočnih in tehničnih karakteristik glasbila in dejavnosti. Pritrkovalci tako uporabljajo črkovni zapis, geometrijske like, zlogovne ali besedne ponazoritve, prilagojen zahodni notni sistem, barvne ter številčne zapise. Ker je prav slednji med pritrkovalci najpogosteje uporabljan, je tudi pripisan pod notne zapise v zgoščenki.
Glasbena podoba pritrkovalskih viž se razlikuje od kraja do kraja, kljub temu pa lahko izpostavimo nekatere skupne značilnosti. Glasbena izvedba navadno temelji na sinhronizirani igri posameznikov v skupini, pri kateri vsak posameznik z igranjem svojega ritmičnega obrazca na cerkveni zvon prispeva k ritmično-melodični celoti pritrkovalske viže. Glede na vlogo posameznih tonov lahko pritrkovalske viže delimo v dve osnovni skupini:
1. udarci se delijo na glavne in stranske vloge: Glavni udarci (poimenovani tudi takti, žvaki, žlaki, štihi) so v osnovni temi navadno izvedeni na največji zvon (v notaciji označeni kot 1 ali ), njihovo število pa pogosto razberemo iz imena viže (primer 1); odbijanje (poimenovano tudi obiranje, odbivanje, prikladanje, prilaganje) so udarci, ki ‘odgovarjajo’ glavnim udarcem in skupaj z njimi tvorijo osnovno temo (v notaciji označeni kot 2 ali ), najpogosteje pa so izvedeni na srednji zvon; gostenje (poimenovano tudi drobljenje, glestenje, ubiranje, presekavanje, mlatenje) so udarci, ki so v sinkopiranem ritmu med glavnimi udarci in odbijanjem izvedeni najpogosteje na najmanjši zvon (v notaciji označeni kot ³ ali ) .
Primer 1: Na tri žlake (Vrzdenec, 6. 6. 2007, Notr.)
2. udarci imajo med seboj enakovredne vloge: Viže navadno ritmično in z relativnimi tonskimi višinami delno posnemajo melodično predlogo (primer 2) ali pa so samostojne kompozicije.
Primer 2: Mojster Jaka (Višnja gora, 4. 9. 2005, Dol., pritrkavajo pritrkovalci iz Vrha Sv. Treh Kraljev)
Osnovne ritmične obrazce pritrkovalci preoblikujejo na različne načine: menjajo vloge posameznih zvonov, krasijo motive s hitrim ponavljanjem udarcev, lovijo kembelj ipd. Današnji načini glasbenega izvajanja vse pogosteje vključujejo agogične in dinamične spremembe. Mlajše generacije pritrkovalcev so bolj dejavne tudi na ustvarjalnem področju, nekateri izmed njih so svoja dela celo objavili (npr. Mehle 2003). V nekaterih primerih gre za objave in predelave v pritrkovalski dejavnosti že znanih viž, v drugih pa so stvaritve povsem nove in predstavljajo novost tudi v ustvarjalnem smislu, skladbe pa so ponavadi oblikovno kompleksnejše.
Glede na pozicijo zvonov ločimo, s tehničnega vidika, pritrkavanje letečih viž (kadar med izvajanjem eden izmed zvonov niha, medtem ko ostali mirujejo) od stoječih viž (kadar vsi zvonovi mirujejo), pri čemer večina pritrkovalcev izvaja oba tipa viž. Glede na način vzbujanja zvoka ločimo neposredno, oziroma ročno izvajanje na zvonove, pri katerem pritrkovalec z roko prime za kembelj in z njim udarja ob obod zvona, izvajanje preko vzvodov, pri čemer so vrvi ali verige napeljane od kemblja do fiksne točke v zvoniku, in izvajanje z lesenimi ali železnimi kladivi. Slednje je najverjetneje posledica odvzemov zvonov med vojno, zaradi česar so bili pritrkovalci prisiljeni pritrkavati na manjše število zvonov ali celo na predmete, s katerimi so nadomestili zvok zvonov. Z udarci kladiv na različna mesta posameznega zvona so tako pridobili več različnih tonov. Čeprav je tovrstna tradicija zanimiva, pa je z zvonoslovnega vidika sporna (glej Mercina 1926: 15-17), saj zaradi nje poči marsikateri zvon, ki ima poleg materialne tudi zgodovinsko vrednost.
Glede na razmerje med številom pritrkovalcev in številom zvonov poznamo štiri načine izvajanja: pritrkovalec igra samostojno na vse zvonove, vsak pritrkovalec igra na dva zvonova, eden pritrkovalec igra na dva zvonova, ostali igrajo na enega, ali vsak pritrkovalec igra na svoj zvon. Tovrstno razmerje pogosto vpliva na način oblikovanja viže, saj je v primerih, ko pritrkovalec samostojno upravlja več zvonov, izvedba navadno oblikovno svobodnejša, pogosta je tudi improvizacija.
Leta 1985 je bila izdana prva zvočna izdaja pritrkavanja, ki je bila tako med pritrkovalci kot širšo javnostjo lepo sprejeta ter kmalu (kljub kasnejšemu ponatisu na zgoščenki) razprodana. Na Glasbenonarodopisnem inštitutu se nismo odločili za ponatis, ampak za izdajo nove zgoščenke, saj so najnovejše terenske raziskave prinesle nova spoznanja o pritrkavanju, prav tako pa z novimi zvočnimi primeri dopolnjujemo prikaz raznolikosti in bogastva te prakse pri nas. Z izborom zvočnih posnetkov želimo prikazati različne glasbene in tehnične načine izražanja na zvonove, vsak zvočni primer pa je opremljen tudi s krajšim etnomuzikološkim komentarjem. Terenske izkušnje so pokazale, da se je veliko pritrkovalcev učilo novih viž tudi prek zapisa pritrkovalskih viž, priloženih prejšnji zvočni izdaji. Zato je tudi tokrat h komentarju posameznega zvočnega primera priložen notni in številčni zapis pritrkovalske viže. Pri daljših vižah oziroma kjer je navzoča improvizacija, je izpisan le začetek posamezne viže ali njen najreprezentativnejši del. Ob posnetkih so poimensko navedeni tudi pritrkovalci in kraj snemanja, kadar pa je snemanje zvočnih primerov potekalo na srečanjih in tekmovanjih pritrkovalcev, se kraj izvora pritrkovalcev razlikuje od kraja snemanja. Potrebno je še opozoriti, da nekateri posnetki niso tehnično brezhibni, saj je bila (navadno zaradi pomanjkanja prostora) pogosto onemogočena pravilna postavitve mikrofonov. Posledica tega je nehote izpostavljen zvok posameznega zvona ali pa slabša slišnost določenega zvona.
Galerija
