Regiment po cesti gre
GNI DAT 306
Posneto: Studenice (Štajerska), 2005
Igrala: Frajhajmska godba na pihala
Zvočne podobe, prepoznavne za vojaštvo, so se v svet ljudske glasbe selile predvsem s koračnicami, z marši. Med najpogostejšimi je bil Holchakermarš. Na posnetku ga izvaja Frajhajmska godba, godba s trinajstimi člani – samouki, zanimiva tudi zaradi svojega izročila: že od začetka, torej od leta 1827, je povezana z imenom družine Jurič.[21]
Ph 2545
Posneto: Judenburg (Avstrija), 1916
Peli: Rudolf Knez in skupina moških
Objavljeno na zgoščenki Gesamtausgabe der Historischen Bestände 1899–1950, Serie 4: Soldatenlieder der k. u. k. Armee, PHA CD 11/2, št. 29
Posnetki petja slovenskih vojakov, zapisani na voščene plošče, sodijo med najstarejše slovenske zvočne zapise, nastali pa so kot del akcije dunajskega Phonogrammarchiva. Med zvočnimi zapisi, s katerimi so med prvo svetovno vojno tako zabeležili petje vojakov vseh avstrijskih narodov, so slovenske pesmi najbolj pretresljive. Judenburg je bil dve leti pozneje prizorišče največjega upora slovenskih vojakov v avstroogrski vojski.
GNI M 21.813
Posneto: Raka (Dolenjska), 1958
Pel: Franc Cemič
Zgodba o bitki pred Siskom leta 1593, ki je pomenila pomembno zmago nad Turki, se je kot junaška pripovedna pesem o Adamu Ravbarju ohranila tudi v petju preprostih ljudi. Sodi med tiste pesmi, ki so se z opismenjevanjem najhitreje umikale in so jih rešili le zgodni zapisi.[22] Druga kitica te delno ohranjene variante omenja možnost odkupovanja vojakov, ki je moralo ustrezati vrednosti vzdrževanja enega najemnika (Čremošnik, 1939: 346).
GNI M 24.226
Posneto: Črenšovci (Prekmurje), 1961
Pel: Matija Koštric
Pesem slavi zavzetje Beograda leta 1789 oziroma zmago avstrijskega vojskovodje Gideona Laudona nad Turki. Ta zmaga je znana tudi v ljudskem izročilu nemško govorečih dežel in v zapisih na letakih, vendar slovenska junaška pesem izraža povsem drugačno ustvarjalnost (SLP I, 1970: 92).
GNI M 26.078
Posneto: Stari trg ob Kolpi (Bela krajina), 1963
Pela: Ivanka Štrbenc
Od 14. stoletja naprej, v času najemniških vojsk, je poleg prigovarjanja in zvijač vojake verjetno vabila tudi možnost zaslužka in pustolovščin. Ta pesem naj bi z omembo rumene uniforme v ljudskem spominu ohranila kupovanje vojakov za špansko najemniško vojsko (Navratil, 1858: 100; Štrekelj, 1908–1923: 20),[23] posebna pa je tudi zaradi svoje vloge v godbi pri začetkih odkritega izražanja narodne zavesti leta 1848. Iz tehničnih razlogov ta varianta tu ni predstavljena v celoti.
GNI M 46.976
Posneto: Bizeljsko (Štajerska), 1997
Igral: Anton Zagmajster (diatonična harmonika)
V viži se med drugimi prepleta melodija Po jezeru bliz Triglava oziroma Na jezeru Miroslava Vilharja. Ta ponarodela pesem, ki je z vključitvijo v različne pevske in inštrumentalne repertoarje zaznamovala čas narodnega samozavedanja, daje maršu posebni poudarek.
GNI M 23.671
Posneto: Jastroblje, Špitalič (Gorenjska), 1960
Pele: Ančka Cencelj, Marija Šuštar, Francka Pistotnik
Vsebina pesmi jasno označuje čas nastanka pesmi, torej obdobje splošne vojaške službe oziroma reorganizacije po letu 1771. Usodnost tega ukrepa je zaznamovala več tipov vojaških pesmi, ki se v prvi kitici sklicujejo na nove novice, nove postave, nove patente, ali pa ukrep poosebijo v skladu s predstavo preprostih ljudi: Kaj si je naš cesar zmislu, Hudi glas iz Gradca gre, Pršle so z Gradca cajtinge (Štrekelj, 1900–1903: 249–251; Štrekelj, 1908–1923: 26–53, 91, 153). Enakost, ki jo izraža prva kitica pesmi, pa je bolj navidezna kot resnična.
GNI M 46.711
Posneto: Veliki Trn (Dolenjska), 1996
Peli: Albin Kopina st., Marko Kopina, Martin Gorenc, Franc Lekše, Tone Janc, Jože Lekše st., Albin Kopina ml., Jože Lekše ml.
Ta pesem, prepoznavna po svojem otožnem odzivu na vpoklic, je nastala v 19. stoletju; takrat je namreč vojaška služba, čeprav ne več dosmrtna, zaradi vojn s Francozi in v severni Italiji pomenila odhod v vojno (Kumer, 1992: 81). Sodeč po eni od variant[24] je pesem nastala med letoma 1811 in 1845, v času štirinajstletnega služenja vojaškega roka, nekatere druge variante pa omenjajo osemletno služenje (Štrekelj, 1908–1923: 111–112), ki je bilo v veljavi med letoma 1845 in 1866 (Čremošnik, 1939: 354).
GNI M 23.520
Posneto: Češnjice v Tuhinju (Gorenjska), 1960
Pel: Jože Jeglič
Med motivom odhoda k vojakom in upornim zaključkom, ki uokvirjata pesem, izstopa prešmentano pero, ki je fante zapisalo k vojaškemu stanú. Pesem s tem nehote opozarja na izbor, na neenakost, ki je izhajala iz družbene razslojenosti.
GNI M 27.748
Posneto: Osluševci (Štajerska), 1965
Peli: Honza Korpar, Tona Korpar, Stanko Korpar
Poslavljanje rekrutov od domačih, deklet in prijateljev je bilo s pesmijo ne le slovesnejše, temveč tudi lažje, saj je skupno petje najmočneje premagovalo tesnobo ob ločitvi. Tesnobo so premagovali tudi s poudarjanjem pomembnosti svoje nove vloge, to pa so najvidneje označevali šopki rož, pušeljci, omenjeni tudi v tej pesmi. Šopki so hkrati opozarjali na vezi z njihovimi dekleti, ponekod pa so morali nepotrjeni fantje potrjenim izročiti vse naborniško okrasje.
GNI M 23.316
Posneto: Ponikve na Krasu (Primorska), 1959
Peli: Jože Pegan, Mario Pegan, Milan Jazbec, Silvan Hec
Kako so rekruti ali vojaki s pesmijo premagovali bolečino slovesa, zgovorno dokazuje misel te pesmi – »… da veselo zapojèmo to prežalostno slovo«. V petju je ohranjen redek primer melodičnega okraševanja.
GNI M 39.161
Posneto: Obirsko (avstrijska Koroška), 1979
Peli: Liza Karničar, Marta Polanšek, Marija Brumnik, Justi Polanšek, Johan Brumnik, Folti Karničar, Pepi Brumnik, Valentin Polanšek
V ljubezenski pesmi z motivom slovesa je danes težko prepoznati zvezo z vojaškimi pesmimi, v času zapisa pa je bila ta pesem na Koroškem še znana kot vojaška. Prvotno je namreč zaznamovala odhod k vojakom.
GNI M 44.631
Posneto: Ješenca (Štajerska), 1988
Pela: Rozika Ofič
Vojaška pesem je vlivala pogum tudi v najtežjih trenutkih soočanja z nevarnostjo in hkrati izražala ponos. S takšnim občutjem so fantje in možje lažje premagovali stiske in ločenost od doma. Temu je bila namenjena tudi Slomškova pesem Leži, leži ravno polje, ki jo je leta 1851 z naslovom Popotnica vojaška objavil v Drobtinicah (Slomšek, 1851). Pela naj bi se po napevu pesmi o Lavdonu (Ahacel, 1838: 21), ki je bil povsem drugačen od napeva v tej varianti. Pesem zaradi znanega avtorstva ni bila vključena v zbirko Slovenske narodne pesmi (Štrekelj, 1908–1923: 212).
GNI M 22.295
Posneto: Solčava (Štajerska), 1958
Peli: Angela Robnik, Joža Klemenšek, Malka Skovic, Ivan Klemenšek
Pesem s stališča dekleta oživlja čas vojskovanja s Francozi; izraža ponosen pogled na fanta, hkrati pa tudi upanje v odrešitev, po vsej verjetnosti nadnaravno. Razlogov za takšno razmišljanje je bilo tedaj veliko: Slovenci so se kot avstrijski vojaki najprej borili proti Napoleonu, nato pa so bili vključeni v Napoleonovo vojsko. Leta 1812 je slovenski pehotni polk odšel z Napoleonom v Rusijo na pohod brez vrnitve (Švajncer, 1992: 70).
GNI M 21.887
Posneto: Raka (Dolenjska), 1958
Pel: Franc Cemič
Podoba cesarja v močno okrnjeni pesmi razkriva predstavo preprostih ljudi o cesarju in vojaški oblasti. V popolnejši varianti te pesmi stoji cesar na straži s krono v rokah (Štrekelj, 1908–1923: 91).
GNI M 25.538
Posneto: Zagorica, Dobrepolje (Dolenjska), 1963
Pela: Ančka Kralj
Fantje, ki so se izmaknili dolžnostim vojaškem službe, so bili obsojeni na popolno izločenost iz družbe. Pesem je preprost in zelo občuten izraz teh dilem in odločitev.
GNI M 43.310
Posneto: Šentvid pri Stični (Dolenjska), 1986
Pritrkavali: pritrkovalci iz Višnje gore (Dolenjska)
Pritrkovalska viža, imenovana Radecki, je nastala na podlagi ritma znane Radetzkyjeve koračnice Johanna Straussa st. (Kumer, 1992: 18). Pritrkavanje hkrati opozarja na pomen zvonov ne le v doživljanju praznikov, temveč tudi na njihovo simbolno vlogo v usodnih trenutkih vojne.
GNI M 22.543
Posneto: Luče (Štajerska), 1958
Pela: Marija Jež
Vojna z Italijo in ponos ob zmagi avstrijske vojske pri Custozzi leta 1848 (Kumer, 1992: 18) sta z ljudsko pesemsko govorico oblikovali značilno vojaško pesem. V njej izstopa podoba grofa Radetzkega, poudarjeno pa je tudi junaštvo slovenskih fantov. To junaštvo se je v zgodovino zapisalo tudi s tem, da je po bitki pri Custozzi poveljnik baron D’Aspre pred vojaki 47. slovensko-štajerskega pešpolka v znak izjemnega spoštovanja snel klobuk (Švajncer, 1992: 78).
GNI M 31.312
Posneto: Gornji Senik (madžarsko Porabje), 1970
Pele: Julija Bajzek, Ilonka Bajzek, Ana Šulič, Marija Časar
Pripovedna pesem o zvesti deklici, v kateri ljubi s pretvezo preizkuša dekle, je del starejšega, morda celo poznosrednjeveškega izročila in je v Evropi zelo razširjena (Golež Kaučič, 1998: 469). Priljubljenost te pesmi dokazuje tudi število slovenskih variant (SLP IV, 1998: 380–468). Petje je dvoglasno in rezko, kot je sicer značilno za skrajni vzhodni del slovenskega etničnega ozemlja.
GNI M 22.134
Posneto: Markovci (Prekmurje), 1958
Pel: Ludvik Časar
Rdeči oblaki,[25] grmenje topov, retorično vprašanje, kdo bo v času vojakove odsotnosti delal doma, so danes zelo znani motivi vojaških pesmi; ohranjeni so tudi v prekmurski varianti te pesmi.
GNI M 23.448
Posneto: Zgornji Tuhinj (Gorenjska), 1960
Pela: Jernej Kadunc, Ivan Drolc
Zgodovinski okvir pesmi je avstrijsko-pruska vojna leta 1866. Tudi v tej vojni so se Slovenci posebej izkazali: bobnar Jurij Falež iz Ješence pri Mariboru je na primer kljub hudi rani z bobnom razglašal napad, dokler ni izkrvavel (Švajncer, 1992: 88). Doživljanje stisk v pesmi izraža preprosta ljudska metaforika, kot stara vojaška pa pesem zmore celo humorno držo.
GNI M 46.422
Posneto: Britof (Gorenjska), 1996
Peli: Francka Čimžar, Pavla Pičman
Danes ena najbolj znanih vojaških pesmi je bila prvotno del pesmi o skesanem prostovoljcu,[26] ki sodi v čas najemniških vojsk, njena simbolna sporočilnost pa ji je dala nadčasovni pomen. Poleg soldaškega bobna pesem označuje tudi soldaška sablja. Pri pehoti so bile sablje v rabi samo med letoma 1765 in 1798 (Čremošnik, 1939: 354), torej v času uvedbe splošne vojaške obveznosti. Takrat je nastalo največ vojaških ljudskih pesmi, zato je tudi sabljica pripasana postala in ostala simbol vojaškega stanu.
GNI M 46.865
Posneto: Podsreda (Štajerska), 1997
Igrali: Franc Jercl (ustna harmonika), Anton Švajger (bariton), Franc Jercl (harmonika)
Koračnice so kot glasba vojaških godb zaznamovale posebne vojaške in državne dogodke. V ljudski glasbi je prišla do izraza njihova prvotna vloga, torej spremljanje korakanja ali hoje. Igrali so jih predvsem ob spremljanju svatovskih sprevodov na poti v cerkev in nazaj, pogosto pa tudi kot spremljavo plesa cvajšrit.
GNI M 21.789
Posneto: Podkoren (Gorenjska), 1958
Pel: Jože Pleš
Na podlagi primerjave s starejšimi zapisi te pesmi je jasno, da je pesem nastala po skrajšanju vojaškega roka s štirinajstih na osem let, torej po letu 1845 (Kumer, 1992: 15, 53). Sčasoma je, ob hkratnem skrajševanju pesmi, v ospredje prišel motiv spraševanja o lastni usodi. Pesem je bila v posneti varianti povezana z napitnico z isto melodijo,[27] zato to spraševanje ni tragično.
GNI M 22.578
Posneto: Podveža (Štajerska), 1958
Pela: Mima Ajnik
Pripovedna pesem Prošnja umirajočega junaka izvira s hrvaškega kajkavskega območja in je bila pri nas prvotno znana le v Prekmurju in v Beli krajini. Po drugem slovenskem ozemlju se je razširila med prvo svetovno vojno, med drugo svetovno vojno pa je postala prava partizanska ljudska pesem (SLP I, 1970: 100–119).
GNI DAT 123
Posneto: Artiče (Štajerska), 2000
Peli: Franc Jeršič, Tine Lapuh, Jože Molan, Ivan Haler, Drago Bogovič, Štefan Fuks, Ivan Fuks, Tine Pinterič, Jože Štarkl, Slavko Rožman; igral: Jernej Kolar (diatonična harmonika)
Koračnica Regiment po cesti gre sodi danes med najbolj znane slovenske ljudske vojaške pesmi, zgovorna pa je tudi njena usoda. V eni od variant je omenjena »zemlja prajzovska«, kar nakazuje, da je postala del slovenske dediščine vojaške pesmi okoli leta 1866, v času avstrijsko-pruske vojne (Kumer, 1992: 138). Zaradi motiva slovesa je bila v zbirki Slovenske narodne pesmi uvrščena med ljubezenske pesmi (Štrekelj, 1900–1903: 256–257), sčasoma pa je postala pomembnejša kot način spodbujanja vojakov (prim. Marolt, 1915: 7). V tej vlogi je bila v prvi svetovni vojni tudi upodobljena (prim. Andrejka, 1916: 53).
Razširjenost pesmi Regiment po cesti gre drugod dokazujejo zapisi te pesmi v nemškem govornem območju, v katerih je prva kitica pomensko enaka slovenski. Eden od teh zapisov navaja, da je prva kitica nastala na podlagi slovenske ljudske pesmi (Baumann, 1939: 24).
Marija Klobčar: Sporočilnost slovenskih ljudskih vojaških pesmi
Slovenska ljudska vojaška pesem pomeni tisti del slovenske ljudske pesemske ustvarjalnosti, ki je vsebinsko neposredno povezan z vojnami, s pripravami nanje, s služenjem vojaškega roka in s posledicami tega dogajanja. Podobe teh pesmi pa niso narekovale le te okoliščine, temveč tudi njihovo življenje v zakulisju vojn in vsega dogajanja, povezanega z njimi. Pri interpretaciji teh pesmi, še bolj pa pri razumevanju njihove spremenljivosti je zato potrebno upoštevati tudi njihovo živost in spreminjajočo se vlogo v vsakdanjem življenju.
Tukajšnji izbor pesmi tako upošteva oboje: po eni strani razkriva pesemske sledi vojn, kot so se zarisale v spomin naroda, po drugi strani pa upošteva odsev življenja v njih, bodisi tistega, ki je bil neposredno povezan z vojnami ali s pripravami nanje, bodisi spominjanja vojnih dogodkov, potem ko je že davno izzvenelo grmenje topov. Prav to življenje je namreč odločalo o trajnosti teh pesemskih sledi med ljudmi.
Pričujoča zvočna publikacija torej ne prinaša samo vojaških pesmi v prvotnem pomenu te besede, temveč vključuje tudi pesmi, ki so s tem dogajanjem povezane posredno, torej pesmi, ki jih je prva znanstvena izdaja slovenskih ljudskih pesmi uvrščala delno med pripovedne,[1] delno pa med ljubezenske. Vanje smiselno vpleta tudi inštrumentalne viže in pritrkavanje. Strnitev teh pesmi v enovit zvočni spomin tako omogoča vpogled ne le v pesemsko preoblikovano podobo vojn, temveč tudi v njihov odsev v spominjanju, ki presega čas.
Ljudska pesem kot odsev vojn in priprav nanje
Zgodovinsko najbolj razpoznavne pesmi na pričujoči zvočni publikaciji so pesemsko preoblikovani zapisi dogajanja, neposredno povezanega z vojnami ali s pripravami nanje. V tem sklopu sta tudi prvi dve pripovedni pesmi, povezani z likoma Adama Ravbarja (16. stoletje) in Gideona Ernsta von Laudona (1717–1790), ki sta pesemska odseva turških bojev.[2] Spomin na velike vojaške spopade in zmage je namreč prav pri pripovednih pesmih segel najdlje. V izročilu se ohranja le še z opoldanskim zvonjenjem avemarije.[3]
Druge pesmi, ki se neposredno nanašajo na znane vojaške spopade, teh dogodkov ne obravnavajo na pripovedni način. Temeljna značilnost porajanja teh pesmi je bila njihova aktualnost, ki je bila povezana z njihovo temeljno vlogo, opogumljati vojake.[4] Pesmi te vrste, vključno s tistimi, ki so jih zaznamovali vojaški spopadi vse do 20. stoletja, glede na neposredno povezanost z vojnami in glede na vsebino najbolj ustrezajo poimenovanju »vojaške pesmi«.
Primerjava te vrste vojaških pesmi, zbranih v različnih obdobjih,[5] ponuja zanimivo ugotovitev: s tem ko so se dogodki, na katere se navezujejo, časovno odmikali, je bledela tudi aktualnost teh pesmi. Vojaške pesmi, vezane na zgodovinske dogodke,[6] torej niso bile podvržene le splošnim procesom spreminjanja, značilnim za ljudske pesmi, temveč so jih ljudje ob nadomeščanju z aktualnejšimi tudi hitro pozabljali (Krek, 1858: 243; Štrekelj, 1908–1923: 3–4) ali pa zavedno ali nezavedno vpletali v nove pesemske pripovedi o vojnah.[7]
Kljub temu procesu so v slovenskih ljudskih pesmih, povezanih z vojnami in vojskovanjem, ohranjene sledi od najstarejših obdobij do vojaških spopadov v prvi in celo v drugi svetovni vojni. Najstarejše vojaške pesmi v današnjem pomenu besede zaznamujejo čas najemniških vojsk (Kumer, 1992: 12). Najemništvo sta omogočila razvoj ognjenega orožja in uvajanje izurjenih skupinskih enot pešcev in lahke konjenice. Na Slovenskem so bile v drugi polovici 15. stoletja že stalno navzoče najemniške čete (Simoniti, 1991: 114–115). Medtem ko so pesmi o spopadih s Turki ohranjale podobe junakov, se pesmi, povezane z najemniškimi vojskami, spominjajo zvijačnega novačenja vojakov, zato jih zaznamuje tudi obžalovanje.[8] Čas najemniških vojsk pa v vojaških pesmih oživlja tudi vrsta poimenovanj in pojmov iz vsakdanjega življenja vojakov,[9] ki so se prav v pesmih tudi najdlje ohranili.
Medtem ko so že ob prvih pozivih k zbiranju slovenskih ljudskih vojaških pesmi zbiralci tožili o izginjanju pesmi o bojih s Turki (Krek, 1858: 243), je v zavesti ljudi z ljudsko pesmijo precej večjo živost ohranil spomin na čas splošne vojaške obveznosti, torej obdobje po letu 1769, ko je bilo uvedeno prisilno novačenje, oziroma po letu 1771, ko je cesarica Marija Terezija za vse polke določila naborne okraje (Švajncer, 1992: 66). To novačenje je namreč zaznamovala dosmrtna vojaška služba.[10] V ta čas sodi izjemno veliko število pesmi, zato je obveljalo mnenje, da je šele splošna vojaška obveznost pri nas rodila pravo vojaško pesem (Čremošnik, 1939: 352). Veliko pesmi, ki so nastale v tem času, izrecno ali posredno omenja uvedbo novih patentov (Štrekelj, 1900–1903: 249–251; Štrekelj, 1908–1923: 26–53, 91, 153).
Čas splošne vojaške obveznosti je hkrati z navidezno enakostjo[11] med ljudi vnesel pomembno razločevanje: ta obveznost je pomenila, da so izmed obveznikov nabrali toliko novincev, kolikor so jih potrebovali (Kumer, 1992: 14). Prav ta okoliščina pojasnjuje pomensko ozadje številnih ljudskih pesmi, po drugi strani pa ljudske pesmi osvetljujejo način izbiranja novincev, ki je temeljil na družbenem razslojevanju (Jelušič et al., 2000: 335).
Med vojnimi nevarnostmi in podobami nasprotnikov, ki sodijo v čas splošne vojaške obveznosti, močno izstopajo prav podobe Francozov. Te pesmi je moč razumeti kot pričevanja časa, hkrati pa so Francozi – podobno kot pred njimi Turki – zamenjali sovražnike v nekaterih starejših vojaških pesmih (gl. Kumer, 1992: 17). Gre namreč za dve obdobji, ki sta kljub nekaterim drugim vojaškim nevarnostim in spopadom najmočneje posegli v vsakdanje življenje prebivalstva. Vojaška pesem, vezana na spomin na vojne, je namreč najmočnejša in najtrajnejša tam, kjer se dotakne temeljev bivanja ne le posameznikov, temveč skupnosti, torej obstoja na lastni zemlji.
Vojaške pesmi v prepletu z vsakdanjim življenjem
Podobe pesmi, povezanih z vojnami in vojskovanjem, ne oblikuje le njihova vloga v vojnah ali v pripravah nanje, temveč tudi njihova živost v vsakdanjem življenju. Te pesmi pa so imele v času, ki ga niso zaznamovale vojne, različno vlogo. Najstarejše pesmi, povezane z velikimi vojaškimi dogodki, v katerih preprosti ljudje niso sodelovali, so se v svet trajnega zapisale kot opevanje teh dogodkov, predvsem bojev s Turki. Te pesmi so se v vlogi pétih pripovedi selile med preproste ljudi in so jim ob nekaterih skupnih opravilih krajšale čas. To vlogo so večinoma ohranile do sredine 19. stoletja, ko so jih še uspeli zabeležiti prvi zapisovalci slovenskih ljudskih pesmi, izjemoma pa so živele še dlje, delno tudi zaradi objav v šolskih čitankah[12] ali pesmaricah (Ahacel, 1838: 21; Marolt, 1915: 41; Andrejka, 1916: 43).
Medtem ko so se pesmi, vezane na velike vojaške spopade s Turki, sredi 19. stoletja hitro umikale, je bila odmevnost vojaških pesmi, povezanih z lastnim izkustvom preprostih ljudi,[13] drugačna. Te pesmi so se namreč oblikovale v stalni razpetosti med dvema poloma, med dogajanjem, povezanim s služenjem vojaškega roka, z vojnami, s pripravami nanje in z njihovimi neposrednimi posledicami, ter med intimnim doživljanjem zakulisja teh vojn, z odnosom, ki ga je zaznamovalo življenje daleč od bojišč. Večinoma se povezanost z vojaščino dogaja v medsebojnem prepletu teh dveh nasprotujočih si naravnanosti, včasih pa kot pesemska upodobitev enega ali drugega.
Vojaške pesmi v zaledju, v vsakdanjem življenju, niso živele le ob odhodih novincev ali vojakov na fronto, temveč so vsakdanjik ob posebnih priložnostih napolnjevale tudi po vrnitvi z bojišč. Sprva so živele tam, kjer so se združevali moški – fantje ali možje. To se je dogajalo predvsem v dveh okoljih, v gostilniškem krogu in pri vasovanju. Glede na različni okolji in glede na vzdušje, ki ju je spremljalo, so se te pesmi med seboj zelo razločevale. Veselo pivsko vzdušje je izpostavljalo junačenje in ponos, velikokrat kot spomin na uspehe in na družabno življenje v času služenja vojaškega roka ali v vojni: temu so ustrezale pesmi, ki so ohranjale junaški, včasih tudi usoden spomin na vojne.[14] V tem okolju so te pesmi tudi najdlje ohranjale svojo podobo.
Vzdušje pri vasovanju, kjer so prav tako pogosto peli vojaške pesmi, je temu nasprotovalo: sem so sodile pesmi, ki so fantom pomagale odpreti okna deklet. Pesmi, povezane s slovesom od dekleta in od domačih ter z odhajanji, ki so bila velikokrat edina odhajanja teh fantov in niso zagotavljala vrnitve, so imele namreč zelo močno sporočilnost. Ta se je ohranila tudi potem, ko so bile okoliščine za nastanek teh pesmi že pozabljene in je ostalo v njih le še sporočilo slovesa od ljubljene osebe.[15] Na živost teh pesmi je tako bolj kot sama odhajanja na fronto ali na služenje vojaškega roka vplivala njihova vloga pri vasovanju.
Fantovsko petje ob vasovanju je pesmi, povezane s slovesom ob odhodih na služenje vojaškega roka ali na vojsko, ohranjalo aktualne in žive, zato so med pesmimi, povezanimi z vojnami in vojskovanjem, te danes najštevilnejše in najbolj razpoznavne. To dokazujejo pisni in zvočni zapisi, zbrani predvsem v zadnjih desetletjih,[16] ko so se umaknili v spomin ne le vojaški spopadi, temveč tudi vasovanje samo.
Živost pesmi, prvotno namenjenih odhodu k vojakom, pa je le eden od doslej povsem prezrtih razlogov za vtis o otožnosti slovenskih ljudskih vojaških pesmi. Na drugi, doslej prav tako prezrti razlog je opozoril Leo Hajek (1916), ki je med prvo svetovno vojno snemal petje vojakov avstroogrske vojske: Slovenci so, tako kot drugi južnoslovanski narodi, najraje peli po končanih obveznostih, pri počitku; temu so ustrezale mirnejše pesmi baladnega značaja.
Otožnost slovenskih ljudskih vojaških pesmi torej ne označuje bojazljivosti slovenskih vojakov, temveč je izraz prepleta vsakdanjih življenjskih navad in življenja v vojašnicah ali na fronti. Petje je bilo namreč, tako kot doma, tudi pri vojakih izraz sprostitve, ki je sledila vestno in častno opravljenemu delu (Klobčar, 2007).
Slovenska ljudska vojaška pesem na poti k neodvisnosti
Slovenske ljudske vojaške pesmi, kot so se oblikovale skozi stoletja, tako niso le pesemska sporočila o vojskah, junaštvu in žrtvah, temveč so tudi občutene podobe najglobljih človeških vezi. Te podobe so se izrisovale v prepletu miru in usodnih spopadov, v pripravah na vojno in v njihovem odmevu. Prav posebno pa spregovorijo v povezavi z dogodki, ki so jim v nekaterih ključnih trenutkih oblikovanja slovenske svobodne misli dali tudi simbolni pomen.
Pesem je namreč takrat, ko sta bili svoboda in čast najusodneje preizkušani, prinašala pomembno sporočilo. Ne le sporočilo, temveč tudi izkustvo pokončnosti. K temu izkustvu so se Slovenci v časih novih stisk vedno znova vračali – ali kot je leta 1809 zapisal Vodnik: »Peli so nekidaj naši očaki, inu Turke pobiali; peli so, inu pod Sisek tekli Hasan Baša v Savo potopit; inu če je Turk do nas perderel, so ga pognali, de so komaj nektiri razbojniki svoje pete vnesli. – Pojite tedaj, lubi Slovenci, te pesmi, vnemajte se s petjam k pravimu junaštvu, k brambi našiga svetiga Cesarstva; kar dopolnit nam Bog večni pomagaj!« (Vodnik, 1809: 6).
Vojaška pesem je imela torej v usodnih trenutkih tudi simbolni pomen. To je na poseben način izrazilo revolucionarno leto 1848, ko je bila slovenska ljudska vojaška pesem z zelo jasno sporočilnostjo vključena v vojaško godbo. Takrat so zaigrali »pervič prelepo popotnico, narejeno iz imenovane narodne vojaške: Prišli so k meni / štirje rumeni«. Ko je prišla »banda narodne straže Kranjske« iz Kranja v Ljubljano in zaigrala to pesem, so bili »v Ljubljani ondaj vsi v ognju«: ljudje so začutili, »koliko moč ima lepa narodna pesem v godbi, t.j. ako se prestavi na godbo in se napravi iz nje n.pr. popotnica, poskočnica itd.«[17] (Navratil, 1858: 110).
Ljudska pesem je v težkih trenutkih vlivala pogum in upanje, hkrati pa so časi velikih stisk obujali ljudsko pesem. Nad temi vplivi so bili presenečeni predvsem ob mobilizaciji v začetku prve svetovne vojne, ko »so naenkrat oživele narodne pesmi, katerih prej nikoli niso slišali«.[18] Tudi zato je bila morda odločitev cesarsko-kraljevega vojnega ministrstva, da se v zaledju prve svetovne vojne posname petje vojakov, tako zgovorna. Ti zvočni zapisi, ki jih je posnel dunajski Phonogrammarchiv, za Slovence zato niso pomembni le kot posnetki pesmi, temveč kot edini neposredni pričevalci občutenja stisk vojne, preliti v zvočne sledi.
Te stiske so dobile novo razsežnost med drugo svetovno vojno, ko je slovenska ljudska vojaška pesem postala izraz različnih razumevanj pripadnosti in svobode, zvestobe in upora. Različnim pogledom na ideale je osmišljala boj in njegovo odrešitev, bodrila in osvobajala. S tem razumevanjem je stiske in upanja ohranila v novi čas, v čas, ki je leta 1991 dočakal neodvisnost.
To misel zaznamuje tudi zvočna publikacija Regiment po cesti gre. Njeno sporočilo se pomensko povezuje z usodo naslovne pesmi: čas stisk in nasprotovanj, ki je spodbudil nastanek pesmi, je bil namreč sposoben ta nasprotja s pesmijo tudi preseči. S pesmijo, ki ni potovala le od vojaka do vojaka, temveč od naroda do naroda.[19] In prav s pesmijo so Slovenci ohranjali pokončnost tudi tam, kjer je bila ogrožena njihova lastna nacionalna misel.[20]
V današnjem času, razpetem med ponotranjenostjo in globalizacijo, slovenska ljudska vojaška pesem ob posebnih priložnostih še zveni med ljudmi. Tu in tam kot živ ali obledel spomin na uspehe ali na vojno, ki je zasekala rane, večinoma pa kot njen odsev v ljudeh. Ne le kot ponos ali bolečina, temveč kot spomin na odhajanja in pričakovanja snidenja. Kot spomin na prijateljstva, ki so premagovala strah. Kot svetla misel, ki je še več kot misel na dom, na dekle in na polja za vasjo. Zveni kot pesemski odsev vezi, ki so močnejše od grmenja topov.
- Na zvočno publikacijo so vključene junaške pripovedne pesmi; legendarne (prim. Štrekelj, 1895–1898: 628–635) ali ljubezenske pripovedne pesmi (SLP IV, 1998: 380–469) so imele to vsebino bolj izjemoma.↩︎
- Na zgoščenki sta to pesem o bitki pri Sisku z rekonstruiranim začetkom Turk če vzel nam Sisek bode (št. 3) in pesem Stoji, stoji tam Beli grad (št. 4).↩︎
- To zvonjenje je leta 1456 ukazal papež Kalist III., da bi se izmolila zmaga krščanske vojske nad Turki v bitki pri Beogradu (Ambrožič, 1993: 27).↩︎
- Te značilnosti je ohranila pesem Radecki je bil en fajn gospod (št. 18), delno pa tudi pesem Naš cesar, naš kralj (št. 21).↩︎
- Primerjati je mogoče zapise, ki so nastali ob koncu 19. stoletja (Štrekelj, 1908–1923; arhiv GNI ZRC SAZU – ŠZ), od leta 1906 do prve svetovne vojne (arhiv GNI ZRC SAZU – OSNP), v povojnem času in v zadnjih letih (arhiv GNI ZRC SAZU – zvočni posnetki).↩︎
- Takšna je na primer pesem Vojska po polji gre (št. 14), ki neposredno omenja »vojsko francozovsko«.↩︎
- Iste lastnosti ima tudi pripovedna pesem Tam na karpatski gori (št. 25), kjer je prilagajanje okoliščinam izraženo že v prvem verzu.↩︎
- Skrajno obliko zvijačnosti pri novačenju povezuje ljudski spomin s kupovanjem vojakov za špansko najemniško vojsko. Na to novačenje naj bi med drugim spominjala omemba rumene uniforme v pesmi Prišu je taisti dan (št. 5) (Navratil, 1858: 100; Štrekelj, 1908–1923: 20).↩︎
- Takšni so na primer izrazi »žolnir«, »žold«, »soldat« (iz it. soldo – novec, kovanec) in drugi (Kumer, 1992: 12–14).↩︎
- Dosmrtno vojaško službo so pozneje skrajševali: po letu 1802 je trajala najmanj deset in največ štirinajst let, med letoma 1811 in 1845 enotno štirinajst let, nato je bila skrajšana na osem in leta 1866 na tri leta (Čremošnik, 1939: 352).↩︎
- Enakost je izrecno izražena v prvi kitici pesmi Paršle so nove novice (št. 7).↩︎
- To naj bi pojasnjevalo, zakaj je pri junaški pesmi o Lavdonu (pesem št. 4) toliko različnih napevov (SLP I, 1970: 92).↩︎
- Zelo odmevne so bile bitka pri Custozzi leta 1848, druga avstrijsko-italijanska vojna leta 1859 (Kumer, 1992: 18) in avstrijsko-pruska vojna leta 1866.↩︎
- Takšna je na primer pesem Zdaj je pa pršu tisti čas (št. 24); nadaljevanje pesmi je s prvim verzom Glažek, glažek rumeni (GNI M 21.790) opredeljeno kot začetek samostojne pesmi, in sicer napitnice.↩︎
- Te pesmi je že Štrekelj večinoma uvrščal med ljubezenske – od št. 1435 do št. 1701 (Štrekelj, 1900–1903: 201–315). Najbolj značilna je pesem Sonce je tak nizko sjalo (št. 12).↩︎
- V arhivu GNI ZRC SAZU.↩︎
- Izraz »popotnica« v tem primeru pomeni koračnico.↩︎
- O tem so predsedniku tedanjega Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi poročali učitelji iz Savinjske doline (Murko, 1929: 45).↩︎
- Ob eni od nemških objav pesmi Regiment po cesti gre je navedeno, da je prva kitica povzeta po slovenski ljudski pesmi (Baumann, 1939: 24).↩︎
- Kot številne druge pesmi se je tudi naslovna pesem ohranila v Benečiji (Qualizza, 2004: 52) in na Koroškem v Avstriji (Kumer, 1998: 97).↩︎
- Pri spremnem besedilu k pesmim št. 1, 6, 11, 19 in 23 so upoštevani etnomuzikološki komentarji dr. Urše Šivic.↩︎
- Znan je Vodnikov zapis pesmi (SLP I, 1970: 74–75). Po tem zapisu je rekonstruiran tudi začetek tega zvočnega zapisa, ki ni bil ohranjen.↩︎
- Španski najemniki (tercios) so bili posebna vrsta najemnikov, ki so od tridesetih let 16. stoletja naprej veljali za najboljše (Simoniti, 1991: 114). Avstrijska vojska je najemanje vojakov za tuje države leta 1752 prepovedala z grožnjo smrtne kazni (Čremošnik, 1939: 351; Švajncer, 1992: 66).↩︎
- Gre za varianto iz Ilirske Bistrice (Štrekelj, 1908–1923: 109–110).↩︎
- Izraz rumeni, uporabljen v pesmi, je prekmurski narečni izraz za rdeči.↩︎
- Prim. predvsem variante od št. 6744 do št. 6746 (Štrekelj, 1908–1923: 7–8). Štrekelj navaja to pesem tudi samostojno (Štrekelj, 1908–1923: 164–169).↩︎
- Gre za napitnico Glažek, glažek rumeni (GNI M 21.790), posneto kot nadaljevanje te pesmi.↩︎
Galerija
