Regiment po cesti gre

Izbor pesmi na tej zgoščenki tako upošteva oboje: po eni strani razkriva pesemske sledi vojn, kot so se zarisale v spomin naroda, po drugi strani pa upošteva odsev življenja v njih, bodisi tistega, ki je bil neposredno povezan z vojnami ali s pripravami nanje, bodisi spominjanja vojnih dogodkov, potem ko je že davno izzvenelo grmenje topov. Prav to življenje je namreč odločalo o trajnosti teh pesemskih sledi med ljudmi.

Pričujoča zgoščenka torej ne prinaša samo vojaških pesmi v prvotnem pomenu te besede, temveč vključuje tudi pesmi, ki so s tem dogajanjem povezane posredno, torej pesmi, ki jih je prva znanstvena izdaja slovenskih ljudskih pesmi uvrščala delno med pripovedne, delno pa med ljubezenske. Vanje smiselno vpleta tudi inštrumentalne viže in pritrkavanje. Strnitev teh pesmi v enovit zvočni spomin tako omogoča vpogled ne le v pesemsko preoblikovano podobo vojn, temveč tudi v njihov odsev v spominjanju, ki presega čas.

Ljudska pesem kot odsev vojn in priprav nanje

Zgodovinsko najbolj razpoznavne pesmi na zgoščenki so pesemsko preoblikovani zapisi dogajanja, neposredno povezanega z vojnami ali s pripravami nanje. V tem sklopu sta tudi prvi dve pripovedni pesmi, povezani z likoma Adama Ravbarja (16. stoletje) in Gideona Ernsta von Laudona (1717–1790), ki sta pesemski odsev turških bojev. Spomin na velike vojaške spopade in zmage je namreč prav pri pripovednih pesmih segel najdlje. V izročilu se ohranja le še z opoldanskim zvonjenjem avemarije.

Druge pesmi, ki se neposredno nanašajo na znane vojaške spopade, teh dogodkov ne obravnavajo na pripovedni način. Temeljna značilnost porajanja teh pesmi je bila njihova aktualnost, ki je bila povezana z njihovo temeljno vlogo, opogumljati vojake. Pesmi te vrste, vključno s tistimi, ki so jih zaznamovali vojaški spopadi vse do 20. stoletja, glede na neposredno povezanost z vojnami in glede na vsebino najbolj ustrezajo poimenovanju »vojaške pesmi«.

Primerjava te vrste vojaških pesmi, zbranih v različnih obdobjih, ponuja zanimivo ugotovitev: s tem ko so se dogodki, na katere se navezujejo, časovno odmikali, je bledela tudi aktualnost teh pesmi. Vojaške pesmi, vezane na zgodovinske dogodke, torej niso bile podvržene le splošnim procesom spreminjanja, značilnim za ljudske pesmi, temveč so jih ljudje ob nadomeščanju z aktualnejšimi tudi hitro pozabljali (Krek 1858: 243, Štrekelj 1908–1923: 3–4) ali pa zavedno ali nezavedno vpletali v nove pesemske pripovedi o vojnah.

Kljub temu procesu so v slovenskih ljudskih pesmih, povezanih z vojnami in vojskovanjem, ohranjene sledi od najstarejših obdobij do vojaških spopadov v prvi in celo v drugi svetovni vojni. Najstarejše vojaške pesmi v današnjem pomenu besede zaznamujejo čas najemniških vojsk (Kumer 1992: 12). Najemništvo sta omogočila razvoj ognjenega orožja in uvajanje izurjenih skupinskih enot pešcev in lahke konjenice. Na Slovenskem so bile v drugi polovici 15. stoletja že stalno navzoče najemniške čete (Simoniti 1991: 114–115). Medtem ko so pesmi o spopadih s Turki ohranjale podobe junakov, se pesmi, povezane z najemniškimi vojskami, spominjajo zvijačnega novačenja vojakov, zato jih zaznamuje tudi obžalovanje. Čas najemniških vojsk pa v vojaških pesmih oživlja tudi vrsta poimenovanj in pojmov iz vsakdanjega življenja vojakov, ki so se prav v pesmih tudi najdlje ohranili.

Medtem ko so že ob prvih pozivih k zbiranju slovenskih ljudskih vojaških pesmi zbiralci tožili o izginjanju pesmi o bojih s Turki (Krek 1858: 243), je v zavesti ljudi z ljudsko pesmijo precej večjo živost ohranil spomin na čas splošne vojaške obveznosti, torej obdobje po letu 1769, ko je bilo uvedeno prisilno novačenje, oziroma po letu 1771, ko je cesarica Marija Terezija za vse polke določila naborne okraje (Švajncer 1992: 66). To novačenje je namreč zaznamovala dosmrtna vojaška služba. V ta čas sodi izjemno veliko število pesmi, zato je obveljalo mnenje, da je šele splošna vojaška obveznost pri nas rodila pravo vojaško pesem (Čremošnik 1939: 352). Veliko pesmi, ki so nastale v tem času, izrecno ali posredno omenja uvedbo novih patentov (Štrekelj 1900–1903: 249–251, Štrekelj 1908–1923: 26–53, 91, 153).

Čas splošne vojaške obveznosti je hkrati z navidezno enakostjo11 med ljudi vnesel pomembno razločevanje: ta obveznost je pomenila, da so izmed obveznikov nabrali toliko novincev, kolikor so jih potrebovali (Kumer 1992: 14). Prav ta okoliščina pojasnjuje pomensko ozadje številnih ljudskih pesmi, po drugi strani pa ljudske pesmi osvetljujejo način izbiranja novincev, ki je temeljil na družbenem razslojevanju (Jelušič et al. 2000: 335).

Med vojnimi nevarnostmi in podobami nasprotnikov, ki sodijo v čas splošne vojaške obveznosti, močno izstopajo prav podobe Francozov. Te pesmi je moč razumeti kot pričevanja časa, hkrati so Francozi – podobno kot pred tem Turki – zamenjali sovražnike v nekaterih starejših vojaških pesmih (prim. Kumer 1992: 17). Gre namreč za dve obdobji, ki sta kljub nekaterim drugim vojaškim nevarnostim in spopadom najmočneje posegli v vsakdanje življenje. Vojaška pesem, vezana na spomin na vojne, je namreč najmočnejša in najtrajnejša tam, kjer se dotakne temeljev bivanja ne le posameznikov, temveč skupnosti, torej obstoja na lastni zemlji.

Vojaške pesmi v prepletu z vsakdanjim življenjem

Podobe pesmi, povezanih z vojnami in vojskovanjem, namreč ne oblikuje le njihova vloga v vojnah ali v pripravah nanje, temveč tudi njihova živost v vsakdanjem življenju. Te pesmi pa so imele v času, ki ga niso zaznamovale vojne, različno vlogo. Najstarejše pesmi, povezane z velikimi vojaškimi dogodki, v katerih preprosti ljudje niso sodelovali, so se v svet trajnega zapisale kot opevanje teh dogodkov, predvsem bojev s Turki. Te pesmi so se v vlogi pétih pripovedi selile med preproste ljudi in so jim ob nekaterih skupnih opravilih krajšale čas. To vlogo so večinoma ohranile do sredine 19. stoletja, ko so jih še uspeli zabeležiti prvi zapisovalci slovenskih ljudskih pesmi, izjemoma pa so živele še dlje, delno tudi zaradi objav v šolskih čitankah12 ali pesmaricah (Ahacel 1838: 21, Marolt 1915: 41, Andrejka 1916: 43).

Medtem ko so se pesmi, vezane na velike vojaške spopade s Turki, sredi 19. stoletja hitro umikale, je bila odmevnost vojaških pesmi, povezanih z lastnim izkustvom preprostih ljudi, drugačna. Te pesmi so se namreč oblikovale v stalni razpetosti med dvema poloma, med dogajanjem, povezanim s služenjem vojaškega roka, z vojnami, s pripravami nanje in z njihovimi neposrednimi posledicami, in med intimnim doživljanjem zakulisja teh vojn, z odnosom, ki ga je zaznamovalo življenje daleč od bojišč. Večinoma se povezanost z vojaščino dogaja v medsebojnem prepletu teh dveh nasprotujočih si naravnanosti, včasih pa kot pesemska upodobitev enega ali drugega.

Vojaške pesmi v zaledju, v vsakdanjem življenju, niso živele le ob odhodih novincev ali vojakov na fronto, temveč so vsakdanjik ob posebnih priložnostih napolnjevale tudi po vrnitvi z bojišč. Sprva so živele tam, kjer so se združevali moški – fantje ali možje. To se je dogajalo predvsem v dveh okoljih, v gostilniškem krogu in pri vasovanju. Glede na različni okolji in glede na vzdušje, ki ju je spremljalo, so se te pesmi med seboj zelo razločevale. Veselo pivsko vzdušje je izpostavljalo junačenje in ponos, velikokrat kot spomin na uspehe in na družabno življenje v času služenja vojaškega roka ali v vojni: temu so ustrezale pesmi, ki so ohranjale junaški, včasih tudi usoden spomin na vojne. V tem okolju so te pesmi tudi najdlje ohranjale svojo podobo.

Vzdušje pri vasovanju, kjer so prav tako pogosto peli vojaške pesmi, je temu nasprotovalo: sem so sodile pesmi, ki so fantom pomagale odpreti okna deklet. Pesmi, povezane s slovesom od dekleta in od domačih, z odhajanji, ki so bila velikokrat edina odhajanja teh fantov in niso zagotavljala vrnitve, so imele namreč zelo močno sporočilnost. Ta se je ohranila tudi potem, ko so bile okoliščine za nastanek teh pesmi že pozabljene in je ostalo v njih le še sporočilo slovesa od ljubljene osebe. Na živost teh pesmi je tako bolj kot sama odhajanja na fronto ali na služenje vojaškega roka vplivala njihova vloga pri vasovanju.

Fantovsko petje ob vasovanju je pesmi, povezane s slovesom ob odhodih na služenje vojaškega roka ali na vojsko, ohranjalo aktualne in žive, zato so med pesmimi, povezanimi z vojnami in vojskovanjem, te danes najštevilnejše in najbolj razpoznavne. To dokazujejo pisni in zvočni zapisi, zbrani predvsem v zadnjih desetletjih, ko so se umaknili v spomin ne le vojaški spopadi, temveč tudi vasovanje samo.

Živost pesmi, prvotno namenjenih odhodu k vojakom, pa je le eden od doslej povsem prezrtih razlogov za vtis o otožnosti slovenskih ljudskih vojaških pesmi. Na drugi, doslej prav tako prezrti razlog je opozoril Leo Hajek, ki je med prvo svetovno vojno snemal petje vojakov avstroogrske vojske: Slovenci so, tako kot drugi južnoslovanski narodi, najraje peli po končanih obveznostih, pri počitku; temu so ustrezale mirnejše pesmi baladnega značaja (Hajek 1916).

Otožnost slovenskih ljudskih vojaških pesmi torej ne označuje bojazljivosti slovenskih vojakov, temveč je izraz prepleta vsakdanjih življenjskih navad in življenja v vojašnicah ali na fronti. Petje je bilo namreč, tako kot doma, tudi pri vojakih izraz sprostitve, ki je sledila vestno in častno opravljenemu delu (Klobčar: v tisku).

Slovenska ljudska vojaška pesem na poti k neodvisnosti

Slovenske ljudske vojaške pesmi, kot so se oblikovale skozi stoletja, tako niso le pesemska sporočila o vojskah, junaštvu in žrtvah, temveč so tudi občutene podobe najglobljih človeških vezi. Te podobe so se izrisovale v prepletu miru in usodnih spopadov, v pripravah na vojno in v njihovem odmevu. Prav posebno pa spregovorijo v povezavi z dogodki, ki so jim v nekaterih ključnih trenutkih oblikovanja slovenske svobodne misli dali tudi simbolni pomen.

Pesem je namreč takrat, ko sta bili svoboda in čast najusodneje preizkušani, prinašala pomembno sporočilo. Ne le sporočilo, temveč tudi izkustvo pokončnosti. K temu izkustvu so se Slovenci v časih novih stisk vedno znova vračali – ali kot je leta 1809 zapisal Vodnik: »Peli so nekidaj naši očaki, inu Turke pobiali; peli so, inu pod Sisek tekli Hasan Baša v Savo potopit; inu če je Turk do nas perderel, so ga pognali, de so komaj nektiri razbojniki svoje pete vnesli. – Pojite tedaj, lubi Slovenci, te pesmi, vnemajte se s petjam k pravimu junaštvu, k brambi našiga svetiga Cesarstva; kar dopolnit nam Bog večni pomagaj!« (Vodnik 1809: 6).

Vojaška pesem je imela torej v usodnih trenutkih tudi simbolni pomen. To je na poseben način izrazilo revolucionarno leto 1848, ko je bila slovenska ljudska vojaška pesem z zelo jasno sporočilnostjo vključena v vojaško godbo. Takrat so zaigrali »pervič prelepo popotnico, narejeno iz imenovane narodne vojaške: Prišli so k meni / štirje rumeni«. Ko je prišla »banda narodne straže Kranjske« iz Kranja v Ljubljano in zaigrala to pesem, so bili »v Ljubljani ondaj vsi v ognju«: ljudje so začutili, »koliko moč ima lepa narodna pesem v godbi, t.j. ako se prestavi na godbo in se napravi iz nje n.pr. popotnica, poskočnica itd.«17 (Navratil 1858:110).

Ljudska pesem je v težkih trenutkih vlivala pogum in upanje, hkrati pa so časi velikih stisk obujali ljudsko pesem. Nad temi vplivi so bili presenečeni predvsem ob mobilizaciji v začetku prve svetovne vojne, ko »so naenkrat oživele narodne pesmi, katerih prej nikoli niso slišali«. Tudi zato je bila morda odločitev cesarsko-kraljevega vojnega ministrstva, da se v zaledju prve svetovne vojne posname petje vojakov, tako zgovorna. Ti zvočni zapisi, ki jih je posnel dunajski Phonogrammarchiv, za Slovence zato niso pomembni le kot posnetki pesmi, temveč kot edini neposredni pričevalci občutenja stisk vojne, preliti v zvočne sledi.

Te stiske so dobile novo razsežnost med drugo svetovno vojno, ko je slovenska ljudska vojaška pesem postala izraz različnih razumevanj pripadnosti in svobode, zvestobe in upora. Različnim pogledom na ideale je osmišljala boj in njegovo odrešitev, bodrila in osvobajala. S tem razumevanjem je stiske in upanja ohranila v novi čas, v čas, ki je leta 1991 dočakal neodvisnost.

To misel zaznamuje tudi zgoščenka Regiment po cesti gre. Njeno sporočilo se pomensko povezuje z usodo pesmi, izbrane za naslov: čas stisk in nasprotovanj, ki je spodbudil nastanek pesmi, je bil namreč sposoben ta nasprotja s pesmijo tudi preseči. S pesmijo, ki ni potovala le od vojaka do vojaka, temveč od naroda do naroda. In s pesmijo so Slovenci ohranjali pokončnost tudi tam, kjer je bila ogrožena njihova lastna nacionalna misel.

V današnjem času, razpetem med ponotranjenost in globalizacijo, slovenska ljudska vojaška pesem ob posebnih priložnostih še zveni med ljudmi. Tu in tam kot živ ali obledel spomin na uspehe ali na vojno, ki je zasekala rane, večinoma pa kot njen odsev v ljudeh. Ne le kot ponos ali bolečina, temveč kot spomin na odhajanja in pričakovanja snidenja. Kot spomin na prijateljstva, ki so premagovala strah. Kot svetla misel, ki je še več kot misel na dom, na dekle in na polja za vasjo. Zveni kot pesemski odsev vezi, ki so močnejše od grmenja topov.