Slovenske ljudske pesmi I: junaške, zgodovinske, bajeslovne in pravljične pripovedne pesmi

GNI M 25.448; SLP I, 5/8, C, str. 46–49
Posneto: Bila/San Giorgio, Rezija, Italija, 1962
Pela: M. Micelli (1895)

Pesem o rešenem kralju Matjažu se uvršča med tiste zgodovinske pesmi, ki jih je folkloristika povezovala z imenom madžarskega kralja Matije Korvina oz. z neznanim likom, ki naj bi ga ta zamenjal. V eni od rezijanskih različic o Linčici Turkinčici »rešiteljica pelje ujetnika iz turške ječe proti meji skozi francoski predor«, kar nakazuje vpetost dogajanja v zahodnoevropski prostor (Matičetov in Merhar, 1970: 50; Dapit, 2017: 179–194). To vpetost pojasnjuje interpretacija, ki prvotno podobo kralja Matjaža povezuje s Karlom Velikim. Povezanost Slovencev s tem vladarjem je prepoznavna v izjemnih pravicah Slovencev na romanjih v Porenje in v liku spečega kralja, ki zaznamuje tako slovenski lik kot izročilo o najdbi groba Karla Velikega (Klobčar, 2023: 128–137). Zgodbo o rešenem kralju Matjažu poznajo tudi drugi, predvsem slovanski narodi. Melodija pesmi je zgrajena na principu naraščanja in padanja, z razmeroma velikim tonskim obsegom, slutiti pa daje tetratonsko osnovo.

GNI M 27.731; SLP I, 14/26, str. 91–92
Posneto: Dane, Dolenjska, 1966
Pela: M. Tekavec (1896)

Leta 1789 je avstrijska vojska pod vodstvom Gideona Lavdona premagala Turke pri Beogradu. Zmaga je odmevala po celi Evropi in voditelj zmagovalne armade je prišel celo v pesmi, ki so jih kasneje ponatiskovala šolska berila in so prešle tudi v ustno izročilo. Tako je bilo tudi v Sloveniji, kjer se je pesem, ki sodi v vsebinski tip Lavdon zavzame Beograd, ohranila še vse v čas po drugi svetovni vojni. Ob tej avstrijski zmagi je treba opozoriti na prezrto dejstvo, da je bil glavni zmagovalec pri Beogradu pravzaprav naš znani matematik Jurij Vega, ki se je pretihotapil do samega obzidja mesta in je natančno izračunal balistične krivulje za avstrijsko topništvo, ki je potem razdejalo Beograd. Ker pa so uradna glasila in pesmi, ki so jih s pomočjo letakov širili potujoči pevci (gl. Gaber, 1937: 182; Klobčar, 2020: 279), slavili le Lavdona, je njegov lik prišel tudi v našo ljudsko pesem, ki je bila le odmev na takratno evforično razpoloženje v Avstriji. Preprosta dvodelna viža je zgrajena na štirih različnih tonih, za slovensko pevsko izročilo pa je značilen tudi med tridobne vrinjeni dvodobni takt.

GNI M 24.413; SLP I, 19/33, str. 114
Posneto: Hrib pri Kamniku, Gorenjska, 1961
Pela: skupina žensk pri Sprukovih

Pesem sodi v vsebinski tip Prošnja umirajočega vojaka in je s hrvaškega kajkavskega področja prišla v naše Prekmurje in Belo krajino, kjer je tudi najbolj razširjena. Najbrž je uskoškega porekla. Zaradi vsebine in prijetne melodije se je pesem razširila po vsej Sloveniji, kjer je postala aktualna zlasti med prvo svetovno vojno, variante pa so nastajale še v drugi vojni. Melodija se v posameznih različicah le malenkost razlikuje, zato domnevamo, da se je širila šele v novejšem času. Naš primer predstavlja preprosti tip triglasja, pri katerem pojeta zgornja glasova v vzporednih tercah, spodnji pa basira.

GNI M 24.438; SLP I, 23/12, str. 139
Posneto: Predgrad, Bela krajina, 1961
Pele: M. Štaudohar (1914), A. Jordan (1889) in K. Štrk (1888)

Téma o treh ženah (vilah ali čarovnicah) je južnoslovanska in je prišla v našo Belo krajino z Uskoki. Gre za pravo balado – torej za plesno pesem v kólu, ki so ga še nedavno plesali Belokranjci ob zimskem kresu na Janževo, 27. decembra. Danes pesem in z njo povezan ples ohranjajo in razširjajo predvsem folklorne skupine. Pesem daje današnjemu človeku vtis, da gre za ljubezenski motiv, ki na metaforičen način pove, pri kateri od žena (materi, sestri, ljubici) je zares prava ljubezen. Vendar pa nam druge južnoslovanske variante kažejo, da je šlo nekoč za pravo bajeslovno pesem, kjer si mitična bitja (vile, čarovnice) priborijo oblast nad mladeničem z iztrganjem njegovega srca. Enovrstična pesem je zgrajena po principu tridelne melodije; zgornja dva glasova potekata v vzporednih tercah, spodnji pa je bordunski in se večinoma zadržuje na osnovnem tonu melodije. Pesem s tem motivom so poznali tudi Kočevarji (Hauffen, 1895: 333), vendar ne v povezavi s sicer zelo poudarjenim praznovanjem Janževega (Hauffen, 1895: 68).

GNI M 31.124; SLP I, 23
Posneto: Podlehnik, Štajerska, 1970
Pela: M. Kolar (1927)

Pri pesmi Tri žene iztrgajo mladeniču srce obstajajo stilno, melodično in funkcijsko nekoliko drugačne različice in se pojavljajo predvsem v Halozah v severovzhodni Sloveniji. Ta tip pesmi se povezuje s kajkavskim izročilom, vendar je prilagojen našemu glasbenemu in stilističnemu okusu in normam, zaradi česar ga lahko štejemo za samosvoj, slovenski tip južnoslovanske teme.

GNI M 20.713; SLP I, 24/3, str. 144
Posneto: Loka pri Mengšu, Gorenjska, 1956
Pela: M. Jankovič (1878)

Balada o povodnem možu je slovanska, čeprav jo poznajo tudi Nemci, a le tisti vzhodno od reke Labe in Saale, kjer je bilo nekdaj slovansko ozemlje. Pri nas je zgodba znana že vsaj od 16. stoletja dalje, v 17. stoletju pa jo je objavil Valvasor. Zgodba je pogostejša v ljudskem proznem izročilu, pesmim pa lahko sledimo vse od 18. stoletja do danes. Pričujoča varianta je zanimiva, ker jo je pevka najprej »cenzurirala«, saj je izpustila okrutni konec o maščevanju povodnega moža nad otroki. »Cenzura« je imela praktično-vzgojni razlog; pevka je pesem pela kot uspavanko svojemu vnuku. Na slovanski izvor pesmi kaže tudi besedilo pesmi, ki je dvovrstično v samih sedmercih, melodija pa je dvodelna z velikim obsegom in skoki.

GNI M 24.160; SLP I, 27/5, str. 152–153
Posneto: Trnje, Prekmurje, 1961
Pela: A. Hanc (1897)

Pravljično besedilo o zakletem kraljeviču je znano predvsem v ljudski prozi, pesmi s tem motivom pa večinoma domujejo v Prekmurju. Eno od različic je sredi 19. stoletja zapisal že Stanko Vraz, pesem pa se je v izročilu ohranila še v času po drugi svetovni vojni, in sicer tudi med prekmurskimi izseljenci v Ameriki. Zanimiva je v ritmičnem in melodičnem pogledu. Čisti pentatonski napev, ki služi tudi drugim prekmurskim pesmim, uravnava ritmični okvir, pri katerem se nenehno menja dvo-, pet- in šestdobni taktovski način.

GNI M 21.573; SLP I, 32/6, str. 163
Posneto: Žeje pri Moravčah, Gorenjska
Pela: F. Jemec (1898)

Področje od Domžal preko Mengša do Kamnika je znano po živem in bogatem baladnem izročilu. Tu smo odkrili relativno največ starih pripovednih pesmi, med njimi tudi pesem o neposlušni hčeri, ki se po kletvi spremeni v ribo in jo kasneje reši brat. V posameznih različicah te pesmi je brat največkrat svetnik, in sicer sv. Anton ali sv. Lovrenc. Vključevanje teh dveh svetnikov kaže na to, da je pesem sodila v pesemski nabor beračev, predvsem slepih pevcev (Klobčar, 2020: 212–219, 296–297). To nakazujeta tudi struktura pesmi in melodija: besedilo sestavljajo dvovrstične kitice, ki jih pevka poje na zgolj enodelno kratko melodično frazo, zgrajeno na štirih različnih tonih. Stilno in melodično so nekoliko drugačne belokranjske variante, ki se povezujejo s kajkavskim izročilom. V drugih slovenskih pokrajinah pesem ni bila zapisana.

GNI M 27.863; SLP I, 33/25, str. 178–180
Posneto: Bistrica na Zilji, Koroška, Avstrija, 1966
Pela: J. Melchior (1888)

V evropskih in slovenskih bajeslovnih baladah in v pravljičnem izročilu so znane teme o kaznovanju neposlušnih otrok, ki se lahko zaradi (ne)premišljenega starševskega prekletstva spremenijo v ribe ali ptice ali pa otroka lahko odnese vrag, kar kažejo nekateri tipi v SLP I. Podoben motiv je navzoč tudi v tej pesmi, le vzrok za starševski srd je nekoliko presenetljiv: hči se upira ženitvi, največkrat zaradi izbirčnosti, dokler ponjo kot edini ženin ne pride sam vrag. Večina različic se srečno konča, saj se dekle s prošnjo k Mariji ali Jezusu peklenskega ženina reši. Pesem je bila v 19. stoletju največkrat zapisana na Štajerskem in v Prekmurju, nekaj različic pa je bilo zabeleženih tudi v osrednji Sloveniji. Pričujoči posnetek je iz Ziljske doline na Koroškem in se z nekaterimi motivnimi prvinami loči od drugih, zlasti prekmursko-štajerskih različic. Napev pesmi ima recitativno rubato obliko.

GNI M 30.049; SLP I, 33
Posneto: Velika Varnica, Štajerska, 1969
Peli: G. Kozel (1896), A. Vidovič (1947), M. Kranjc (1948), M. Kranjc (1911), M. Emeršič (1932), V. Ivančič (1945) in J. Turk (1950)

Pesem Prekleta deklica – hudičeva nevesta je bila v prejšnjem stoletju največkrat zapisana na Gorenjskem, danes pa je najbolj razširjena v Prekmurju, Porabju in na Štajerskem. Razlike med zapisi pa niso le časovne, ampak gre za nekoliko drugačno upesnitev istega motiva. Zgodba sama je najverjetneje še srednjeveška in jo poznajo tudi drugi evropski narodi, toda predvsem v proznih oblikah. Čeprav je bilo v zbirki SLP I objavljenih že več pesemskih variant, smo se odločili za novejši, tehnično nekoliko boljši posnetek, ki še ni bil objavljen. Posnetki skupine iz Velike Varnice na Štajerskem so bili v času nastanka pravo presenečenje, saj so etnomuzikologi do tedaj mislili, da je način petja na tretko in četrtko poznan le na Koroškem, ti posnetki pa so to domnevo ovrgli. Pesem pa ni zanimiva samo zaradi načina petja in vodenja posameznih glasov (gl. Šivic, 2017), temveč tudi zaradi pevske tehnike, ki nas zelo spominja na tisto, ki jo poznamo pri Rezijanih in ki je, kot ugotavljamo zadnje čase, v sicer ne tako izraziti obliki razširjena povsod na Slovenskem.

GNI M 25.100; SLP I, 39/22, str. 207
Posneto: Gozd nad Kamnikom, Gorenjska, 1962
Pela: skupina pevk in pevcev

Po vsej Evropi znana téma se večinoma pojavlja v prozi. Domnevamo, da je zgodba prišla v ljudsko izročilo iz pridig oz. pridižnih zgledov, duhovniki pa so jo prevzeli iz visoke literature. Pesemsko obdelavo zgodbe poznajo poleg Slovencev še Francozi, Španci in Flamci. Motiv je z Mozartovo opero Don Juan prešel še v glasbeno umetnost. Za razliko od Evrope naša varianta govori le o objestnežu, ki je kaznovan s smrtjo zaradi nespoštljivega odnosa do mrtvaške kosti. Starejši oz. prvotni motiv o mrtvecu svatu pa pri nas poznajo le belokranjske variante. Pesem je lahko vzorčni primer triglasnega načina petja na čez, ki je danes pri nas še najbolj razširjen. Zgornja glasova vodita melodijo v vzporednih tercah, spodnji pa basira. Zanimiva je tudi z ritmičnega vidika, saj je vseskozi čutiti izmenjavanje tri- in petdobnega ritma.

GNI M 24.190; SLP I, 43/31, str. 235
Posneto: Žižki, Prekmurje
Pel: M. Koštric (1897)

S črnošolci so nekdaj označevali študente, ki so imeli po ljudskem verovanju nadnaravne sposobnosti. Znali so na primer delati točo in čarati, zaradi teološkega znanja pa so – tako kot v tej pesmi – poznali tudi usodo grešnikov in kazni za posamezne grehe. Ljudsko pesem o kaznih za neodpustljive grehe so poznali od Gorenjske do Prekmurja, vse variante pa kažejo specifične ljudske pravno-moralne norme. Po teh normah je bil nekoč največji greh goljufija oz. mešanje vina z vodo, kot kažejo različice iz raznih slovenskih pokrajin pa so ob tem med neodpustljive grehe prištevali še detomor, veseljačenje, nespoštovanje staršev in druge. Tridelni osmerec, ki ga je v pesmi še čutiti, skoraj čista pentatonika, dvovrstične kitice in večinoma petdobni ritem so elementi, ki pričajo o visoki starosti te pesmi. Predstavljena prekmurska različica jezikovno ni enotna: nekaterih besed prekmursko narečje ni poznalo in kažejo na to, da je bila pesem prevzeta iz osrednjeslovenskega prostora.

GNI M 23.411; SLP I, 46/18, str. 251
Posneto: Zagorica (Dobrepolje), Dolenjska
Peli: J. Kastelic (1940) in F. Kastelic (1937)

Téma, ki je spet bolj pogosto zastopana v proznem izročilu, se v pesmih pojavlja zlasti v osrednji Sloveniji (okolica Ljubljane, Kamnika in Škofje Loke ter na Dolenjskem). Splošno znana tema o smrti in poskusih, izviti se ji, dobiva še socialno noto: uiti ji namreč hočejo predvsem bogati (v našem primeru mlinar), ker so preveč navezani na materialne dobrine. Ljudske pesmi pa izražajo splošno znano resnico, da smrti ne uide nihče. Pesem uvrščamo med pravljične zato, ker je smrt personificirana in ni le splošen pojem ali dogodek. Motiv se pojavlja še pri drugih evropskih narodih, in sicer v različnih umetnostnih zvrsteh.

GNI M 25.530; SLP I, 48/23, str. 277–278
Posneto: Učja/Uccea, Rezija, Italija, 1962
Pela: M. Clemente (1899)

Pesem Godec pred peklom, ki ima vzporednice v moravskem in lužiškosrbskem izročilu, je bila med Slovenci zapisana v več kot tridesetih različicah. Najstarejši, Vrazov zapis kot godca navaja kralja Matjaža (Matičetov, 1970: 257–258), v Reziji pa je bila v več različicah znana pesem, v kateri je godec kralj David (Matičetov, 1970: 282). Pesem o kralju Davidu je bila še v 18. stoletju zelo razširjena tudi v osrednji Sloveniji: v uvodu k pesmarici gornjegrajskega župnika Ahacija Stržinarja je namreč kot versko neustrezna poudarjena prav »ena sila douga Peissem od Psalmista Davida« (Stržinar, 1729: 9). Naslanjanje na izročilo kralja Davida so Slovenci izpričali tudi na romanjih v Porenje, kjer so plesali ples po »zgledu kralja Davida« (Feistritzer, 1993; Stabej, 1965: 41–43; Simetinger, 2021: 84–87). Ta ples je bil torej nasledek čaščenja Karla Velikega. Slovenci so se namreč v Aachnu srečevali z izročilom o odkritju njegovega groba leta 1000, ko so ga nespremenjenega našli sedečega na prestolu pod obokom v tleh aachenske Marijine cerkve. Ta podoba je najverjetneje oblikovala lik spečega kralja Matjaža, ki naj bi Slovence rešil krivic. To pojasnjuje tudi vključevanje na videz nezdružljivih likov v tej pesmi, kralja Matjaža in kralja Davida: ta pesem je namreč v dosedanjih interpretacijah z likom kralja Matjaža kazala najmanj povezav (Klobčar, 2023: 122, 127, 136).

Na to, da bi kralj David v pesmi o godcu pred peklom prvotno lahko predstavljal Karla Velikega, je mogoče sklepati na podlagi idejnega ozadja karolinške renesanse. Povezanost med karolinško dinastijo in Cerkvijo se je namreč naslanjala na idejo o povezavi med Staro in Novo zavezo, iz te interpretacije pa je izšlo tudi pojmovanje, da je Karel Veliki novi oz. krščanski kralj David. Pesem hkrati potrjuje interpretacijo, da je v liku kralja Matjaža upodobljen Karel Veliki, zato ni presenetljivo, da v nekaterih različicah kot godec nastopa tudi kralj Matjaž (Klobčar 2023: 136).

GNI M 32.513; SLP I, 48
Posneto: Gornji Senik/Felsőszölnök, Porabje, Madžarska, 1970
Pel: F. Labric (1914)

Motiv starodavnega godca, igrca, ki je z igranjem na gosli iz pekla reševal duše svojih bližnjih, ima v vseh slovenskih variantah krščansko sporočilo, sama téma pa sega še v antiko, ko je bil znan predvsem motiv Orfeja, ki iz podzemlja rešuje Evridiko. Motiv poznajo vse evropske in pretežni del azijskih kultur. Po do sedaj znanih podatkih so grški motivi prišli do Slovencev po dveh poteh, bodisi iz visoke evropske ali ljudske literature bodisi po posredovalnih poteh iz Azije, preko balkanskih Vlahov do južnih Slovanov in nato k Slovencem. Motiv je na zvočni publikaciji predstavljen z dvema pesmima iz dveh skrajnih območij, kjer še živijo Slovenci – iz Rezije in iz Porabja. Rezijanski primer (št. 15) je bolj recitativno pripovednega značaja s tetratonsko melodično osnovo, brez enotnega metričnega vzorca, porabski (št. 16) pa je dvovrstična pesem s samimi sedmerci in z refrenom.

GNI M 28.213b; SLP I, 51
Posneto: Kokošnje, Gorenjska, 1967
Peli: I. Jemec (1904) in F. Peterka (1896)

Prek pesmi se še v današnji čas ohranja spomin na predkrščansko ljudskopravno določilo, ko je bilo treba bogovom darovati vsak deseti del poljščin ali živine ali pa je bilo treba žrtvovati desetega otroka. Krščanstvo je ohranilo le še desetino v pridelkih, odpravilo pa je žrtvovanje otrok, razen na simbolni ravni. Ljudsko izročilo obravnava desetega otroka kot posebnost, ki lahko škoduje družini, zlasti če gre za desetnico, torej za žensko, desetniki pa so po ljudskem verovanju obdarjeni z nadnaravnimi darovi. Zato je bila tudi v krščanstvu desetnica izpostavljena preganjanju. Motiv pozna vsa Evropa, vendar le v prozi, samo Slovenci pa smo ga ohranili tudi v pesemski obliki. Zaradi enakega metro-ritmičnega obrazca je k pesmi pritaknjen začetek iz neke obsmrtne pesmi, ki seveda nima nič skupnega z vsebino Desetnice. Izgublja se tudi pravljično ozadje, ki je zamenjano z legendarnim. Izročilo o desetnici, vključno s pesmijo, so poznali tudi Kočevarji (Hauffen, 1895: št. 95).

GNI M 28.351; SLP I, 59/8, str. 323–324
Posneto: Poreber, Gorenjska, 1967
Pela: C. Močnik (1915) in J. Močnik (1918)

Motiv o mrtvem ženinu se je v intelektualno zavest Evrope zasidral z Bürgerjevo balado o Lenori, ki jo pri nas poznamo v Prešernovem prevodu, čeprav ga dejansko pozna že predbürgerjevsko ljudsko izročilo, vključno s slovenskim. Na Slovenskem je ponarodela tudi Bürgerjeva Lenora v Prešernovem prevodu, kar ni bilo težko, saj gre za isto zgodbo in enako metro-ritmično shemo, kot jo pozna že ljudska pesem. V Prešernov prevod se je zato lahko preprosto prenesla melodija že znane ljudske balade o mrtvem ženinu. Prav melodija pa omogoča ljudski pesmi, da živi in se širi. Danes so gotovo najbolj znane različice te ljudske pesmi z Dolenjske (Zagorica), ker pa je na tukajšnji zvočni publikaciji ta kraj že predstavljen, smo izbrali gorenjsko različico iz Tuhinjske doline.

GNI M 23.968; SLP I, 61/8, str. 332–333
Posneto: Slavski Laz, Bela krajina
Peli: A. Lisac (1911) in M. Južnič (1912)

Pesem oz. motiv poznajo poleg Slovencev le še Hrvati in Bolgari, zato je moč sklepati, da gre za starejše slovansko izročilo. Pričujoči pesemski tip A se razlikuje od tipov B in C, ki sta novejšega izvora in ne vsebujeta več pravljičnega motiva, medtem ko je motiv pričarane ljubezni v tem tipu še navzoč. Pesem je verjetno nastala nekje na Gorenjskem, sčasoma pa se je razširila po vsej Sloveniji, tudi v Kostel ob Kolpi, od koder je naš posnetek. Pesem je preprosta, enovrstična, z dvodelno melodijo, za katero sta pevki dejali, da »to ni popevka, to je nekakšno čenčanje, to ni niti viža niti nič«. Podobne sodbe o kratkih starinskih napevih so pogoste, še posebej med mlajšimi pevci.

GNI M 27.109; SLP I, 62/7, str. 340
Posneto: Gorenji Lazi, Dolenjska, 1965
Peli: A. Košmrl (1909) in M. Košmrl (1947)

Gre za podoben motiv kot v prejšnji pesmi, le da tu dekle z urokom oz. z boleznijo kaznuje nezvestega fanta, ki se poroči z bogatejšo. S tem pesem nakazuje tudi socialni motiv za nezvestobo. Ta tip pesmi je mlajši in naj bi nastal približno v 18. stoletju. Pesem je dvovrstična na tridelno melodijo ABCB, zaradi česar se vsaka kitica dvakrat ponovi, razen zadnje, ki je že štirivrstična. Pevki pojeta v vzporednih sekstah, vodilni pa je zgornji glas.

GNI M 24.646; SLP I, 63
Posneto: Škoflje, Primorska, 1961
Pel: F. Premrl (1886)

Pri tem, najmlajšem pesemskem tipu se je pravljični motiv pričarane kazni že popolnoma izgubil in le še prejšnji dve različici dajeta slutiti, da gre tudi v tem primeru za podobno kaznovanje, samo da sedaj dekle kaznuje fanta, ker se poroči s tujko, Tirolko. Pesem je danes znana povsod po Sloveniji, vendar se jo zaradi izgube pravljičnega motiva obravnava kot ljubezensko pesem. Predstavljena različica je s Primorske, ki je s to pesmijo zastopana na pričujoči zvočni publikaciji. Pri pesmi je zanimiva menjava tri- in štiridobnega taktovskega načina, besedilo je razdeljeno na dvovrstične kitice, melodija pa je tridelna ABAC, zato se v vsaki kitici prvi verz ponovi trikrat.

GNI M 34.740; SLP I, 65
Posneto: Vrhpolje pri Kamniku, Gorenjska, 1974
Pela: T. Bezovšek (1915)

Naše starejše ljudske pesmi kažejo, da je bil nekoč ugrabitelj deklet pravljično-demonično bitje – pol žival, pol vrag, Ulinger ali Lajnar. Prav zaradi tega pesem uvrščamo k pravljičnim, čeprav je demonično bitje že zamenjal Cigan. Za razliko od Ulingerja Cigan zvabi dekle z zdravicami in ne več z glasbo. Novejše variante s Ciganom kot zapeljivcem tudi nimajo več tragičnega konca, medtem ko je Ulinger dekleta kruto pokončal. Za zvočno publikacijo smo izbrali novejšo gorenjsko različico, ki še ni bila objavljena v SLP. Tridelna melodija ABC z menjavo tri- in dvodobnega taktovskega načina sili dvovrstično besedilo v ponovitev drugega verza vsake kitice.

GNI M 22.802; SLP I, 66/5, str. 371
Posneto: Koritno, Gorenjska, 1959
Peli: M. Pesjak (1904) in F. Pesjak (1935)

Pričujoča pesem na nek način nadaljuje motiv prejšnje pesmi, a je ta že zelo posodobljen, saj se z motivom premamitve dekleta prepleta nov – kvartanje za dekle, ki si jo priigra Cigan.