Slovenske ljudske pesmi III: Pripovedne pesmi - legendarne II in socialne

GNI M 21.380
SLP III, str.10, p. št. 142/13
Pela: Frančiška Jemec (1898 – 1967) posneto: 1957

Večina variant te pesmi je s kamniško – moravškega območja in torej verjetno krajevno omejeno ipočilo, pogojeno z okoliščino, da je tod vodila cesta, po kateri so tovorili in vozili blago s Stajerskega proti Ljubljani in naprej v Trst. Razen tega je v cerkvi na Brdu pri Lukovici oltar sv. Peregrina. V življenjepisu svetnika (umrl 1330) pa ni ničesar, kar bi moglo biti osnova za vsebino pesmi.

Verzni obrazec pesmi je trohejski sedmerec z anakruzo, kitica pa dvovrstična z refrenom. Melodija je v 6/8 tak1ovskem načinu. Začetek zvočnega posnetka je zaradi tehnične napake uveden postopoma.

GNI M 23.559
SLP III, str.45, p. št. 151/32
Peli: Marija Jeras (1908) in Ivana Dacar (1920); posneto: 1960

Sodeč po metričnem obrazcu besedila, značilnem za poskočnice, pesem ni mogla nastati pred 18. stol., verjetno po zgledu moralno poučnih zgodb.

Melodija je v 3/4 taktovskem načinu, dvovrstična, čeprav bi glede na kitico pričakovali štirivrstično.

GNI M 24.094
LP III, str.80, p. št. 153/39
Pela: skupina; posneto: 1961

Na ozemlju oglejskega patriarhata se je dalj kakor drugod ohranilo prepričanje o odpuščanju najhujših grehov (npr. umora staršev) po dosmrtni pokori. Ker so tudi oglejski misijonarji delovali med Slovenci, se domneva, da so oni v 8. / 9. stol. posredovali o tem pridižni zgled, ki je dal vsebinsko podlago za pesem o spokorniku, ki mu Jezus po dosmrtni pokori nakloni zveličanje. Sčasoma je v pesmi Jezusa zamenjala Marija, ki kot vsemogočna priprošnjica bodisi sama odpusti spokorniku ali mu odpuščanje sporoči.

Verzni obrazec dvovrstične kitice (s ponovitvijo 1. vrstice) je sicer trohejski distih iz osmerca in sedmerca, vendar kaže premor po 4. zlogu, da je bil prvotni obrazec kitice samo iz zaporedja osmercev. Značilnost tega primera je tudi, da vodilni pevec zapoje sam vsak 1. verz kitice, ostali ga ponovijo in dodajo 2. verz.

GNI M 32.610/1
SLP III, str. 84, p. št. 153/46
Pel: Jožef Šraj (1902); posneto: 1970

Glede vsebine te zelo razširjene in še danes žive pesmi gl. prejšnjo številk . Enak je tudi verzni obrazec, štirivrstična kitica pa nastane s ponovitvijo distiha, kar ustreza štirivrstični melodiji v 3/4 taktovskem načinu.

GNI M 23.972
SLP III, str. 117, p. št. 158/41
Peli: Alojzija Lisac (1911) in Marija Južnič; posneto: 1960

Podlaga pesmi je bil moralistični zgled, kakor dokazuje najstarejši znani zapis s konca 18. stol. Zelo dolgo besedilo se je sčasoma tako skrajšalo, da je ostalo samo jedro zgodbe. Ker se je tudi slogovno in oblikovno približalo našemu pesemskemu izročilu, se je mogla pesem razširiti po vsem Slovenskem in ohraniti do danes.

Stirivrstična melodija tega primera v 6/8 taktovskem načinu terja ponovitev dvovrstične kitice sestavljene iz trohejskega sedmerca in šesterca z anakruzo.

GNI M 21.303
SLP III, str. 143, p. št. 160/22
Pel: Andrej Kranjc (1867); posneto: 1957

Vsebina pesmi je poučna zgodba o krčmarici, ki iz pohlepnosti odreče popotniku gostoljubje, ošabno zavrne ponudbo sreče od Boga in nato za kazen v eni noči izgubi vse premoženje. Pesem sprva ni bila vezana na Limbarsko goro in tudi ne na svetniška “brata” Valentina in Peregrina. Cerkev sv. Valentina na Limbarski gori je iz 17. stol., oltar sv. Peregrina v cerkvi na Brdu pri Lukovici pa iz 18. stol. Oba svetnika se z Limbarsko goro vred pojavita v pesmi šele sredi 19. stol. v zapisu M. Valjavca. V tej obliki se je pesem prek šolskih čitank in pesmaric razširila in ohranila do danes.

Izbrani primer v trohejskem sedmercu z anakruzo je zanimiv zaradi menjajočega se 3/4 + 2/4 taktovskega načina in trivrstične melodije za dvovrstično kitico s ponovitvijo 2. verza, kar trajanje že sicer dolgega besedila tako poveča, da na zgoščenko ni moglo priti v celoti.

GNI M 24.277
SLP III, str.182, p. št. 162/40
Peli: Marija Simen (1912) in Rutina Kustec (1923); posneto: 1961

Pesem sodi v skupino tistih legendarno – poučnih, ki imajo za vsebino ‘contrapasso’, kar pomeni, da je v onostranstvu človek kaznovan v tem, v čemer je na svetu grešil. Opisovanje peklenskih muk druži slovensko izročilo s srednjeveškim evropskim, vendar izvirajo slovenski primeri v sedanji obliki z mnogimi domačimi potezami verjetno s konca 18. stol.

V trohejskem sedmercu, značilnem verznem obrazcu naših pripovednih pesmi, je oblikovano tudi besedilo. V izbranem prekmurskem primeru se deli na štirivrstične kitice, v melodiji pa se kaže vpliv soseščine madžarskega izročila.

GNI M 28.991
SLP III, str.187, p. št. 162/47
Pele: Nežka, Rezka in Lenčka Zore, Angelca in Mica ter Milica Virjent; posneto: 1968

Gorenjska varianta iste pesmi se zdi ena mlajših, saj je verzni obrazec trohejski distih osmerca in sedmerca. Stirivrstični melodiji v 2/4 taktovskem načinu so pevke besedilo prilagajale tako, da so vse dvovrstične kitice v celoti ponavljale. Oa se je pesem s tem zelo podaljšala, ni nikogar motilo, saj so jo ponavadi peli pri mrliču.

GNI M 24.278
SLP III, str. 192, p. št. 163/6
Peli: Marija Simen (1912) in Rutina Kustec (1923); posneto: 1961

Vsebinsko se pesem veže na predstavo, da se človeška duša prikazuje v podobi ptice, izraža zaupanje v Marijo kot priprošnjico grešnikom (ptičice ji pojejo) in izzveni v svarilo, da je največji, kar neodpustljiv greh obup nad Bogom.

Medtem ko verzni obrazec – trohejski šesterec – povezuje prekmursko varianto s starejšim izročilom panonskega območja, pa se v štirivrstični melodiji kaže vpliv soseščine madžarskih pesmi.

GNI M 26.132
SLP III, str. 195, p. št. 164/3
Pela: Terezija Petek (1910); posneto: 1963

Po vsebini sodi pesem med legendarno – poučne s prizvokom socialnega protesta: trdosrčnost, ki se kaže v odrekanju gostoljubja in miloščine, je zagrešila grajska gospa, kazen pa jo čaka v onostranstvu.

Izbrana varianta kaže dokaj starinsko lice, saj se trivrstićni melodiji v 2/4 taktovskem načinu besedilo prilagaja s trivrstično kitico, pri dvovrstični pa s ponovitvijo 2. vrstice.

GNI M 25.173
SLP III, str. 215, p. š. 168/8a
Pel: Franc Kenda (1898); posneto: 1962

Predstava tehtanja v onostranstvu kot božje sodbe ni izvirno krščanska, saj ji sledimo daleč v antiko vse do starega Egipta. Krščanstvo je predstavo prevzelo, toda tehtanje duš sprva ni bilo naloženo sv. Mihaelu. Imeli so ga za zaščitnika pokopališč, češ da spremlja duše v onostranstvo. V začetku 12. stol. pa se v ilustracijah k nekaterim rokopisom že pojavi s tehtnico v rokah in na freskah srednjeveških cerkva – tudi slovenskih – ga vidimo, kako tehta duše. Tudi pesmi o tehtanju duš ob smrt, ko naj se odloči o zveličanju ali pogubljenju, so po nastanku srednjeveške. V baročni dobi pa so dobile nove primesi kot npr. Marijino posredovanje v trenutku, ko se zdi vse izgubljeno.

Posebnost izbrangea primera je recitativni način petja, ki je v našem izročilu izjema in smo ga doslej našli samo v okolici Kobarida. Pevec, ki je na nekem mestu iz recitativa prešel v dramatično deklamacijo, je trdil, da je pesem slišal kot otrok od sovaščana in njegov način podajanja pesmi natanko povzel. Značilno je, da je do potankosti enako pel ob zapisovanju oz. snemanju v časovnem presledku 10 let.

GNI M 28.598
prim. SLP III, št. 179
Pele: Antonija plesec (1928), Elizabeta Sušnik (1896), Trezika Vodušek (1920), Zefa Podkrižnik (1896); posneto: 1967

Pesem o Mariji in ranjencu bi mogli zaradi začetnih kitic šteti med vojaške, če ne bi bila na koncu izrazito nabožna, tako da sme vsaj s pridržkom biti med legendarnimi. V posameznih variantah je bolj poudarjen včasih začetek, včasih konec. Daktilski ritem verzov uvršča pesem med novejše, zaradi omembe “Francozovskega”, kamor gredo fantje, pa sklepamo, da je nastala v času francoskih vojn. Najstarejši zapis je iz 30. let 19. stol.

GNI M 26.868
SLP III, str. 292, p. št. 179/74
Peli: domačini pod vodstvom inž. M. Šipka; posneto 1964

Nasproti ženskemu večglasju iz Savinjske doline se tu postavlja značilno koroško moško večglasje. Vodilni srednji glas začenja s polovico 1. verza vsake kitice, nato povzamejo vse skupaj celo.

V štirivrstični melodiji se 1. vrstica vedno ponovi, kar daje možnost, da se ji s ponavljanjem prilagodijo kitice besedila od 2-4 vrstične.

GNI M 30.587
SLP III, str. 301, p. št. 180/14
Peli: Ivka Cerar (1909), Janči Šraj (1898), Terezija Šraj (1907), Pepca Mikel (1903), Angela Perne (1917), Kati Škerjanec (1903), Terezija Jerek (1902); posneto: 1968

Sv. Lucija, doma iz Sicilije, je pretrpela mučeništvo v času cesarja Dioklecijana in se je po legendi staknila oči, da bi se izognila nadležnemu snubcu. Zato so jo upodabljali s paro oči na pladnju, pri nas vsaj od 16. stol. anprej. Od njej posvečenih cerkva na Slovenskem je najbolj znana cerkev na Skaručni, sezidana v 17. stol. v zahvalo za čudežna ozdravljenja. Eno takih je dalo snov za pesem, ki sicer tudi pripoveduje o mučeništvu sv. Lucije, a ne v skladu z legendo, saj je glavna vsebina ozdravljenje moravškega hlapca. Zato je verjetno, da je pesem ,ki je znana samo iz krajev v širši okolici Moravč, nastala v 18. stol., ko je sedanja skaručenska cerkev (iz 18. stol.) slovela kot božja pot. Tudi oblikovna zgradba besedila in melodije ohranjenih primerov uvršča pesem v mlajše izročilo.

GNI M 24.625
prim. SLP 111, p. št. 186
Pel: Francelj Foški (1879); posneto: 1961

Vsebinska podlaga tej pesmi je novejša oblika nemške balade “Ritter und Magd”, ki se je širila zlasti z letaki 18. stol. Pripovedna pesem o plemiču, ki zapelje preprosto dekle, potem pa jo z večjo vsoto denarja prepusti hlapcu, je znana neodvisno tudi pri drugih evropskih narodih. Toda skladnost besedila naših variant z nemškimi je tolikšna, da je odvisnost očitna. Ker so bile naše variante zapisane samo v širšem tržaškem zaledju (in en primer v Bovcu) smemo domnevati, da je takšen letak zašel tudi v avstrijski Trst in nato s slovenskim prevodom do naših ljudi.

GNI M 31.732
SLP III, str. 329, p. št. 187/12
Peli: Treza Kühar (1924) in Ana Cuk (1919); posneto: 1970

Pesem, ki je bila doslej zapisana le na Štajerskem in v Prekmurju s Porabjem, pripoveduje vsebinsko isto snov kakor prejšnji primer, vendar preneseno v domače podeželjsko okolje. Verzi besedila v starem slovanskem tridelnem osmercu se povezujejo v dvovrstične kitice ali pa se v skladu z ustrezno trivrstično melodijo v 3/8 taktovskem načinu vsak verz trikrat ponovi, kakor v izbranem porabskem primeru. Glede na to, da je najstarejši zapis šele z začetka 20. stol., bi mogli domnevati, da je pesem nastala le malo prej, toda verzni obrazec in slog besedila dopuščata večjo starost, vsekakor pa samostojno obdelavo po Evropi znane pesemske snovi.

GNI M 28.948
SLP III, str. 384, p. št. 194/40
Peli: Franc Hribar (1908), Pavle Hribar (1909) in Franc Mlakar (1907); posneto: 1968

Pesmi take vsebine pozna izročilo mnogih evropskih narodov. Na Slovenskem jo imamo v dveh oblikah. V eni je žrtev grofov paž, v drugi graščakov vrtnar. Medtem ko zastopata prvo, starejšo obliko, le dva zapisa iz 19. stol., se je druga ohranila do danes v prepesnitvi Simona Jenka iz 60. let 19. stol. Verzni obrazec je trohejski sedmerec z anakruzo, ki se povezuje v štirivrstične ali dvovrstične kitice. Tudi melodija je dvo- ali štirivrstična in se ji besedilo po potrebi prilagaja s ponovitvami. Izbrani primer je dvovrstičen. V skladu z načinom moškega večglasnega petja v našem izročilu začenja vsak verz vodilni pevec sam.