Slovenske ljudske pesmi IV: Ljubezenske pripovedne pesmi

SLP IV, p.št. 203/14
GNI M 25.461
Pela Luigia di Floriano, posneto: 1962

1. »Da lipa moja mäti,
narediwa no hïšo,
no hïšo nu no lïndo,
ka wse jo pujdi vïde(t),
pridi ki šće ma Line.«

2. Naredile no hïšo,
no hïšo nu no lïndo,
nu wsë jo péršlo vïde(t)
ma njega Line ni peršla,
no njega Line ni peršla.

3. Da lipa moja mäti,
narédiwa no cirku,
no cirku no (e)den türen,
ko wse jo prïdi vïde(t)
prïdi ki šće ma Line.”

4. Narédilo no cirku,
no cirku no (e)den türen,
no wsë je peršlo vïde(t),
ma njega Line nï peršlá.

5 »Da lipa moja mäti,
ja ćar se zdëla(t) mortow,
ka wsë me prïde pukrupe(t),
prïdi ki šče ma Line.«

6. Nu an se zdëlal martow,
nu wsë ga péršlo pukrupe(t),
makój ta Line nï paršla.

Opomba: lipa = lepa
lïnda = lesen, odprt hodnik v nadstropju rezijanske hiše

Motiv navidezne smrti kot zvijače je v ljudskem izročilu uporabljen tudi v baladi o fantu, ki se naredi mrtvega, da bi si pridobil ljubljeno dekle, potem ko druga sredstva odpovedo. V večini variant je zgodba prenešena iz grajskega v vaško okolje in vsebinsko skrajno zgoščena. Ta preobrazba se je morala izvesti dovolj zgodaj, saj je v nekaterih variantah beseadilo še v starem tridelnem osmercu. Balado enake vsebine pozna večina evropskih narodov, ponekod so tudi oblikovno podobne. V naši rezijanski varianti pa navidezna smrt ne doseže zaželenega učinka in se besedilo konča z začetno formula zanikanja. Besedilo je v rezijanščini, ki pa ga nismo prevedli v knjižno slovenščino, saj je zelo razumljivo. Primer pa dokazuje, da je rezijansko pesemsko izročilo kljub tolikim posebnostim vendarle sestavni del skupnega slovenskega.

Ta pesem je zgrajena na osnovi naraščajoče in padajoče melodije. Vse kitice nimajo enakega števila verzov, temveč jih pevke poljubno podaljšujejo tako ,da ponavljajo drugi del melodije tolikokrat kot se jim zdi potrebno. V začetku nekaterih kitic opazimo celo poskuse triglasnega petja. Pesem je sestavljena iz samih šestercev z anakruzo, kar nam skupaj z drugimi elementi pove, da je zgrajena na zelo starih pesemskih obrazcih.

SLP IV, 206/5
GNI M 31.853
Peli: skupina pevcev in pevk iz vasi Zgornje Krčanje na Koroškem; posneto: 1969

Pesem je bila posneta na Koroškem in tudi največ variant je z avstrijske Koroške. Zgodba je okrnjena, vendarle se iz nje da razbrati, kakšna je moč dekliške ljubezni, ki lahko zapelje tudi svete može. V glasbenem pogledu je pesem arhaična, saj je zgrajena iz dvovrstičnih kitic, pri katerih so prve vrstice sedmerci z anakruzo, druge vrstivce, ki se ponavljajo, pa tridelni osmerci z anakruzo. Tudi melodika je preprosta, saj sta oba dela, tako prvi, ki ga odpoje pevec sam, kot drugi, ko mu odgovarja skupina, zgrajena na samo treh tonih. Ob koncu kitic so poazne sledi petja »na tretko«.

SLP IV, p.št. 209/68
GNI M 44.484
Pela: Rozika Ofič (1915); posneto: 1988

Vir za vsebino te balade so kočevske variante nemške “Jungfer Dörtchen”, ki je bila razširjena po vseh nemških pokrajinah, živela nekako do konca 19. stol., in pripada starejši plasti izročila, čeprav ni bila zapisana pred 1800. S kočevsko varianto smo se morali Slovenci seznaniti dokaj zgodaj, da je nismo kar prevedli, ampak snov povedali po naše, vendar z uporabo značilnosti baladnega oblikovanja vsebine (motivi, obrazci, znani v mnogih drugih naših baladah). Ohranjen je tudi baladni trohejski sedmerec (4/3). Zdi se, da je bila balada že v začetku znana po vsem Slovenskem, saj so prav najstarejši zapisi s Primorskega, Štajerskega, Gorenjskega, Dolenjskega. Ze v zapisih Pred prvo svetovno vojno pa se začenja pojavljati oblika, ki je izpodrinila prvotno, se ohranila do današnjih dni in uvršca pesem med najbolj razširjene slovenske pripovedne pesmi. V tej novi obliki je čevljar še ohranjen, tudi njegovo prvotno ime Anzel (kakšno drugo se pojavlja izjemoma), sporočilo o smrti ljubice je kratko, anonimno (čevljev ji ni treba, ker je umrla), nakar se pojavi nov motiv: čevljar na sprehodu sreča pogrebce, jih ustavi in v krsti spozna ljubico. Tudi motiva cvetlic iz groba ni več, nadomesti ga obrazec prej-zdaj (npr. sinoči voščil lahko noč, danes večno luč). Najnovejša sprememba, ki jo vidimo tudi v naši varianti 1z Štajerske, je posledica prenosa balade v šolski pevski pouk: ljubico nadomesti mamica (obe besedi sta trizložni!), čeprav vsebina besedila s tem izgubi pravi smisel kar pa tudi odraslih pevcev ne moti.

SLP IV, p.št. 215/132
GNI M 38.574
Pela: skupina moških in žensk; posneto 1979

Pesem najdemo že v Štreklju in jo lahko razdelimo na več različnih podtipov (7), navadno pa jo razdelimo
v A-D. Vsem je skupna tragična usoda dekleta, k1 so jo dali starši proti njeni volji v samostan, ko je že spoznala svet. V letu 1238 je bil ustanovljen samostan Velesovo, ki je z imenom omenjen v večini, variant. Ozadje pesmi je verjetno še srednjeveško. Domnevamo, da je lahko nastala v 16. stoletju, tako bi lahko sodili po rahli samostanski tendenci, ki se izraža v obsodbi ravnanja staršev, da silijo hčere že v zgodnji mladosti v samostan. Velesovo je bil bogat samostan blizu Kranja in je obsegal ogromno ozemlje, spadal pa je pod oglejski patriarhat. Vanj so vstopale predvsem plemiška dekleta z vsem svojim premoženjem. To je bila posebna čast. Vendar se očitno vsem ni zdelo tako, neko dekle (Barbka, Urška… ), v naši varianti, Micika, je že morala okusiti ljubezen in je bila verjetno v samostan prisiljena. V večini variant si dekle vzame življenje, ker je ne spuste iz samostana, v tej primorski varianti pa je konec nenavaden, saj jo prednica usliši in jo spusti iz samostana. Konec torej ni tragičen, kar pa je bolj redkost kot pravilo.

Štiriglasno odpeta pesem je sestavljena iz štirivrstičnih kitic s samimi sedmerci z anakruzo.

SLP IV, p.št. 215/147
GNI M 46.344
Peli: Pavla Pičman (1911) in Frančiška Cimžar (1912); posneto: 1995

Tragična balada o nuni, ki si vzame življenje, je po Slovenskem zelo razširjena, zlasti v osrednji Sloveniji, in prav ta varianta je ena zadnjih posnetih primerov te pesmi. Skoraj v celotni obliki je bila posneta 1995 v Britofu pri Kranju ter kaže na izjemno tekstovno in glasbeno priljubljenost te pripovedne pesmi. Ceprav sta pevki sestri, živita ločeno in se zato pri besedilu večkrat motita. Vendar smo pesem izbrali zato, ker je posneta nedalej od kraja Velesovo, kjer je bil prej omenjeni znameniti samostan in tudi zato, ker Je pesem zapeta v celoti, kar 24 kitic. V tej pesmi je izrazit tragični konec in izražen dvom nad Bogom.

Pevki pojeta dvoglasno »na čez«, pesem pa je sestavljena iz samih sedmercev z anakruzo, ki se spajajo v dvovrstične kitice.

SLP IV, p.št. 217/29
GNI M 39.332
Pele: skupina pevk; posneto: 1978

Pesem najbrž ne sodi v staro plast izročila, vendar bi mogla nastati najkasneje ob koncu 18. stoletja, ker sta prva znana zapisa iz 30. let 19. stol. Štrekelj ju očitno ni poznal, kasnejše zapise pa je dobil prepozno, da bi pesem mogel uvrstiti v svojo zbirko. Danes je za to pesem značilna dvovrstična kitična oblika z refrenom in šele v ponovitvijo zadnjih 2. desetletjih vrstice postala (MNRN). Ker se s to obliko druži skoraj vedno ista melodija, se zdi, da je pesem šele v zadnjih desetletjih postala tako razširjena. Vsebinsko ozadje je morda ljudsko-pravna določila v zvezi z vasovanjem in je prekršitev lahko privedla do pretepa kot kazni s strani fantovske druščine. Zančilno je, da je besedilo oblikovano (kadar to dopušča verzni obrazec) po tradicionalnem načino izražanja tj. z obrazci, dodajanjem motivov iz drugih pesmi, v našem primeru pa s stopnjevanjem, vendar le dvostopenjskim. Pesem je primer triglasnega ženskega petja »na čez«. Dva glasova pojeta v vzporednih tercah, tretji pa »basira«.

SLP IV, p.št. 218/64
GNI M 23.747
Pela: skupina pevcev; posneto: 1960

Balada je nastala kot spominska pesem, kakršne so značilne zlasti za severovzhodno Štajersko, kjer je bila (še nekako do srede 20. stol.) navada, da je ob nenadni tragični smrti nekdo zložil pesem, v kateri je bil ves dogodek nadrobno opisan (z imeni prizadetih oseb, kraja, včasih tudi navedba časa). Glede balade o omoru iz ljubosumja je zanimivo, kar je trdila pevka iz mote pri Radgoni, namreč, da se je umor zgodil v neki gostilni pri Kapeli, ko je bila njena mati še dekle in fantu je bilo ime Johan Fekonja. Ker je bila žena rojena okoli 1880, je o dogodku kvečjemu slišala pripovedovati, saj je prvi zapis iz leta 1863. Umor se je mogel zgoditi nemara v letih 1850-1860. Dokaza za to domnevo se iz matičnih knjig doslej še ni posrečilo dobiti.

Pesem se je izredno hitro širila po vsej Sloveniji. V variantah s Štajerskega, iz Prekmurja in Porabja se je ohranil fantov priimek Fekonja, drugod pa samo »mladenič, mladenec«. V naši varianti iz Gorenjske pa je celo mlad oficir. Dekletovo ime Marija Rajhovka (ali Rajhova) najdemo le v variantah s Štajerskega, drugod je večinoma brez imena, njena starost pa je od 20-22 let.

Pri tem štiriglasnem fantovskem petju, ki ima sicer večinoma oblika petja »na čez«, opazimo neko posebnost. Najvišji moški glas ves čas vodi svojo linijo na način, ki je podoben petju »na tretko«, kar daje izvedbi nek poseben, arhaičen prizvok.

SLP IV, p.št. 218/99
GNI M 34.041
Pela: Etelka Makoš (1915); posneto: 1972

Dokaz, da je prvotna spominska pesem res postala balada, enaka vsem drugim, je množica variant. Značilno je, da so pri tem ponekod uporabljeni verzi, ki jih poznamo v iz drugih pesmi kot stalne obrazce izražanja. Medtem ko fant v »izvirniku« zabode dekle z nožem, v poznejših variantah -pričujoča je ena izmed njih -odseka dekletu glavco preč kakor v baladi Brat ali ljubi. V tej pesmi je ime Fekonja zamenjano z Francekom, konec pa je zanimiv, saj to porabsko pesem pevka zaključi s potujočim motivom o cvetlicah, ki po smrti poženeta iz obeh grobov in se združita, kar metaforično pomeni globoko ljubezen, ki tudi s smrtjo ne mine. Dvovrstično besedilo v romarskem verzu poje pevka na tridelno melodijo ABB’C. Pesem je zanimiva tudi zaradi menjavanja dva-, tri-, in štiridobnega ritma.

SLP IV, p.št. 219/20
GNI M 28.279
Pela: skupina pevcev; posneto: 1967

Pri tem tipu pesmi lahko celo ugotavljamo genezo pesmi, saj smo leta 1978 (Buče na Kozjanskem) posneli pesem, ki je verjetno izvirnik. Zapel jo je namreč sin ustvarjalca, umorjenčevega brata. Komaj 14 let po uboju 1892 je bila že zapisana v Veržeju ob Muri, dve leti kasneje (1908) na Pohorju in pripovedna v Slovenskih in goricah. se To kaže, da se pesem je iz kraja nastanka naglo širila med ljudmi, iz obsmrtnice postala pesem taka do danes. Melodijo je imela že takoj od začetka in se torej s petjem širila od ust do ust. Pri tem so nastajale ohranila spremembe in v naši varianti, ki je iz Gorenjske, vidimo, da se je ime fanta -Tončka ter njegove rodne vasi še ohranilo, v tej varianti so pevci izpustili kazen za njegovega ubijalca in je zato ohranjen izvirniksamo osnovni zgodbeni del. Ta pesem je dragocena kot dokument, ki zaradi mnogih variant in poznavanja a omogoča vpogled v življenje ljudske pesmi. Štirivrstično besedilo pevci triglasno pojejo na tridelno melodijo AABC. Značilen je tudi 5/8 ritem, razširjen po vsem slovenskem ozemlju.

SLP IV, p.št. 220/59
GNI M 23.948
Pela: skupina pevcev; posneto: 1960

Ta tip pesmi nam odstira še srednjeveške pravne usedline, ki se dajo razbrati iz nje. Dekle, ki se odloči za brata namesto za ljubega, je ravnalo po pravilih takratne družbe, ki je omogočala, da je imel brat nad sestro, če je postala vdova in njenimi otroci, popolno oblast (avunkulat) in ji je celo lahko izbral novega moža. Po prav1l1h tedanje skupnosti je bila krvna povezava močnejša od čustvene, saj dekle ve, da je brat nezamenljiv. Zanimiv je refren, ki je živahen in vesel, kljub žalostni vsebini.

SLP IV, p.št. 221/140
GNI M 45.841
Pela: moška skupina iz Zagradca, posneto: 1990

Pesem Zvesta deklica -ljubica lahko razdelimo na štiri podtipe: A-D. V vseh štirih njen ljubi kot neznanec (vojak, častnik, fant, mož, celo partizan) preizkuša dekle o njeni zvesti ljubezni, češ naj postane njegova, saj je bil priča fantove smrti. Ko dekle vztraja pri prvi ljubezni, češ, da bo sedem let žalovala za umrlim, se ji njen ljubi razodene. Po podrobnostih v nekaterih variantah lahko rečemo, da je ta splošno znana pesem del starejšega, morda celo poznosrednjeveškega izročila. Pesem je v razlličnih oblikah tudi zelo razširjena po Evropi, npr. v Nemčiji imenovana Liebesprobe – Preizkušnja ljubezni, poznajo jo skoraj vsi rahodni narodi, pa tudi velik del vzhoda in evropskega juga. Pesem se konča s srečnim snidenejem, v naši varianti so pevci pesem zaključili z dekletovo ugotovitvijo, da je pušeljc dala fantiču, ki je šel na vojsko. Pesem je izredno lep primer odločnega fantovskega štiriglasnega petja »na čez«.

SLP IV, 222
GNI M 46.735
Peli: moška skupina; posneto: 1996

Vsebinsko jedro balade izhaja verjetno iz nemške , v kateri se fantje v gostilni pogovarjajo o svojih ljubicah in se eden od njih pohvali, da bo zvečer pri svoji vasoval; dekle to sliši, steče domov in se zaklene; ko pride fant trkat na okno, mu noče odpreti, češ da ga je slišala govoriti. Prvi zapisi te balade so iz 16. stoletja. Znana je po vsem nemško govorečem ozemlju, med nemškimi izseljenci drugod po Evropi, na Nizozemskem, Danskem in v Franciji. Najstarejši slovenski zapisi so iz sredine 19. stoletja in presenetljivo blizu nemškemu izvirniku, saj tudi v njih fantje hvalijo svoje ljubice, vendar po lipo, ne v gostilni, kraj je Vinavas, Zavogle, Voglajna, šele v zapisih od 16. let 19. stol. naprej »Ljubljanca dolga vas«. Zdi se, da je morala snov balade priti na Slovensko že v 17./18. stol., v času, ko je bila ustvarjalnost še dokaj živa. Zato se je mogla do podrobnosti podomačiti, ustaliti pa se ob prenosu dejanja pod lipo v Ljubljani. Najbrž je prav to tista »pesem o lipi na starem trgu«, ki jo je zapisal ok. 1775 Dizma Zakotnik in se je zapis izgubil. Naš primer je najnovejši, posnet je bil v letu 1996 na Dolenjskem in kar je posebej zanimivo je to, da so fantje peli pesem pozno zvečer zunaj in tako lahko slišimo čričke, s čimer je pričarana pristnost ljudskega petja.

SLP IV, p.št. 225/57
GNI M 24.222
Pela: Matija Koštric in Jože Cigan; posneto: 1961

Po najstarejših zapisih sodeč je morala pesem nastati vsaj v 18. stoletju, če ne prej in spada danes med še vedno žive, priljubljene pripovedne pesmi. Zdi se, da se je morala kmalu po nastanku razširiti po vsem Slovenskem in sta pri tem odpadli imeni nastopajočih, ki učinkujeta nekam tuje, tako da bi človek pomislil na umeten izvor. Toda baladna snov je vzeta iz resničnega življenja in ne
pripoveduje nič izjemnega. V še ne tako daljni preteklosti je marsikateri študent postal duhovnik zaradi želje staršev, čeprav ni čutil poklica. V pesmi je odpoved ljubezni zaradi duhovništva poudarjena do tragiCnosti in v nekaterih variantah besedilo kmalu po začetku povzame kitice (verjetno umetne sentimentalne) pesmi o nepričakovani smrti ljubice in fantove iz žalosti nad tem. Zanimivo je, da je svojski način oblikovanja besedila ljudskih pesmi prevladal nad resničnostjo in tako je v nekaterih variantah npr. povzdigovanje tudi do tri- do štirikrat. Čeprav ljudski pevci vedo, da je pri maši samo dvakrat. Podobno je z izbiranjem dekletove obleke za odhod na novo mašo, s stopnjevanjem slabosti do smrti in sploh z uporabo stilnih obrazcev ne glede na morebitne nelogičnosti.

V tej varianti so pevci dodali še obrazec o rožah, ki zrastejo iz groba obeh in se prepletejo, kar kaže na moCno ljubezen, po oblikovni strani pa je to zanimiv primer ti. potujočih verzov.

Z glasbenega stališča je pesem zanimiva zaradi skoraj čiste pentatonike, ki je tudi sicer precej pogosta v ljudskih pesmih tega področja.

SLP IV, p.št. 225/84
GNI M 41.569
Pela: skupina pevcev in pevk; posneto: 1983

Naša varianta je zgoščena in pove samo bistveno, da je fantič prelomil obljubo, ki jo je dal dekletu, obljubo materi pa je držal. Pevci pesem zaključijo s tem, da je študentovska ljubezen goljufiva. Pritaknjeni nauk je novejšega izvora, pevci pa so izpustili tudi maševanje in smrt obeh.

Pesem je primer mešanega žensko-moškega štiriglasja, pri katerem pojeta ženski osnovni in spremljajoči glas, moška pa bas in »vmes«.

SLP IV, p.št. 227/19
GNI M 24.281
Pela: Marija Šimen (1912); posneto: 1961

Zgodovinska podlaga te pesmi je verjetno 30-letna vojna (17. stoletje), saj iz nekaterih najstarejših zapisov lahko po opravi fanta (s perjem okrašen klobuk, ki so ga takrat nosili častniki) sklepamo, da je pesem nastala v 17. stoletju ali kasneje. V naši varianti iz Prekmurja so se ti zgodovinski sledovi izgubili, zato je v središču pesmi le dramatično poudarjeno dejanje sekanja roke nezvesti ljubici.

V tem primeru je očitno, da je pevka navajena peti spremljajoči glas, kar je dokaz, da se je pesem gotovo pela skupinsko.

SLP IV, p.št. 229/13
GNI M 24.550
Pela: Franca Rosulnik, posneto: 1961

Primer ljubezenske balade, kjer pa je zgodbe že tako malo, da bi bila po besedilu lahko navadna ljubezenska pesem, zlasti ker je v slovenskih ljubezenskih pesmih tudi veliko pripovednih potez. Sklepna kitica nekaterih variant (kaj pomeni prstan, kaj krona) je nebistvena, morda kasnejši dodatek, sicer pa vsa vsebina daje slutiti, da je pesem nastala v moralističnem okolju in pripada mlajši plasti izročila. Edini posnetek, ki ga imamo v arhivi in je iz Sela pri Vodicah, na zelo lahkoten način govori o dekletovi pokori.

Tudi ta melodija je spremljajoča, zanimiva pa je zaradi svojega izjemno ozkega obsega, saj se giblje na vsega treh sosednjih tonih.

SLP IV, p.št. 230/41
GNI M 33.752
Pela: skupina pevk in pevcev; posneto: 1969

Štrekelj je variante objavil med pripovednimi pesmimi, kamor smo jih uvrstili tudi mi. Vendar pa so pesmi že močno okrnjene in je komaj še mogoče govoriti o pripovedni strukturi. Tudi vsebinsko težišče je preneseno na samo smrt, tako da pesmi prehajajo (vsebinsko in funkcionalno) med obsmrtnice, na kar kažejo nekatere variante. Kljub različnim pokrajinskim izvorom pa so si vsaj osrednjeslovenske variante zelo podobne. Verjetno je na razširjenost in podobnost vplivala objava pesmi v Mohorjevem koledarju leta 1897.

Primer terčnega dvoglasja iz Benečije s tam zelo razširjenim refrenom na zloge: ja – la – li – le ipd.

SLP IV, p.št. 230/52
GNI M 34.032
Pela Ana Borovnjak (1913); posneto: 1972

Popolnoma drugačne, ne samo jezikovno, ampak tudi vsebinsko, so porabske in prekmurske variante, tako da bi lahko predstavljale samostojen tip pesmi Bolna ljubica umre. Težišče je bolj na ljubezenski temi. Nasprotno pa osrednjeslovenske variante poudarjajo prav motiv smrti in pokopa. Vendar pa tudi za porabske variante, torej naš primer, velja, da so najbrž že okrnjene, oz. so na prehodu iz pripovedne v lirsko pesem.

SLP IV, p.št. 232/25
GNI M 24.886
Pel: Janez Šinkovec; posneto: 1961

Vsebinski okvir pesmi je dalo prevozništvo, furmanstvo, ki je na Slovenskem obstajalo nekako od 15. stol. pa do druge polovice 19. stol., ko se je promet preusmeril na železnico. Glede na prvo objavo 1839 smemo domnevati, da je pesem nastala najkasneje ob koncu 18. stoletja. Vendar pa je vsebinski poudarek na smrti zaljubljencev, ki izzveni v motiv cvetlic iz groba in v nekaterih variantah zavzame kar večino besedila, tako da ga je Štrekelj uporabil celo za naslov oziroma vsebinsko oznako pesmi. Naš primer je zanimiv zato, ker se razlikuje po koncu pesmi, saj dekle fantu na vprašanje, kaj je z njo in zakaj je bolna, odgovori, da zato, ker je sama sodila sinu – ga usmrtila. To je nepričakovan odgovor in se je morda pritaknil iz pesmi Nevesta detomorilka kot potujoči verz.

SLP IV, p.št. 235/18
GNI M 30.347
Pela: skupina mož; posneto: 1969

Ta pesem je novejša, saj je ni ne v Štreklju, ne v Starih žalostnih. Verjetno je nastala po kakšnem resniCnem dogodku, saj se je vse do danes ohranilo skoraj v vseh variantah ime obeh junakov Olgice in “Brankota”. Tragični konec ni tako izrazito dramatičen kot v drugih baladah, v našem primeru tragičnega konca sploh ni, saj pevka konča z dekletovo odločitvijo, da se ponovno poroči, ljub njeni žalosti. V tem primeru se srečamo z resnično starinskim načinom petja, čigar glavne značilnosti so zelo počasno, »zateglo« petje, ki ga omenjajo tudi starejši informatorji kot način »na katerega se je včasih pelo stare pesmi« in petglasje »na četrto«. Ta glas je sicer zaradi močnejših srednjih glasov slabo slišen, vendar se mu s pozornim poslušanjem da slediti.

SLP IV, p.št. 236/16
GNI M 45.241
Pela: Marija Škrinjar (1903), posneto: 1989

Novejša pripovedna pesem, verjetno nastala najkasneje ob koncu 19. stoletja, ker so prvi zapisi že iz z začetka 20. stoletja. Kitična oblika (8787) in skoraj povsod enaka melodija kažeta na umetni izvor, vendar avtor doslej še ni bil ugotovljen. Ta pesem je ponarodela, kar dokazujejo spremembe v besedilu, o priljubljenosti zlasti med pevkam, pa priča razš1qenost po raznih krajih na Slovenskem.