Spejvaj nama, Katica: ljudske pesmi Prekmurja
GNI M 24.219
Posneto: Črenšovci, 1961
Pel: Matija Koštric (1894)
Občutena ljubezenska pesem Spejvaj nama, Katica je pretresljiv oris nemoči dekleta v patriarhalni družbi, hkrati pa tudi pesem o bolečini slovesa od ljubega in o moči nesebične ljubezni. Tragika pesmi se je s prenašanjem omilila: v starejši varianti je namreč dekle sirota (prim. Dravec, 1957: 250). Podobe sonca, meseca in zvezd, s katerimi želi Katica krasiti fantovo srajco, róbačo, pesmi dajejo simbolni pomen.
GNI M 45.901
Posneto: Gomilica, 1990
Pele: Marija Cigan (1919), Cecilija Horvat (1934), Marija Raščan (1949), Ana Hozjan (1929), Kristina Lebar (1936) in Katarina Sobočan (1932)
Pesem je prišla iz osrednje Slovenije, kar dokazuje tudi njena jezikovna raven. Bolečina ob spoznanju, da se bo dekle poročilo z drugim, je splošno človeška, kar je takšnim pesmim olajševalo širjenje. Te stiske so pogosto povzročali starši, ki so izbirali partnerje svojim otrokom. Oporo za stisko pesem išče v naravi: v fantovem imenu se od neveste poslovijo ptice.
GNI M 20.120
Posneto: Beltinci, 1955
Pela: Ana Škafar (1918) in Franc Lebar (b. l.)
Pesem je po izvoru snubitvena, poznalo pa jo je širše območje ob slovensko-hrvaški meji. Spomin na njeno prvotno vlogo je v svojem zapisu ohranil Števan Kühar: »Na tô pesen so inda ràdi plésali nikši jako iter ples« (Ramovš, 1996: 24). To vlogo je pred drugo svetovno vojno zasenčila folkloristično zasnovana plesna igra z izbiranjem soplesalca. Danes pesem tudi po zaslugi šol sodi med najbolj razširjene slovenske ljudske pesmi.
GNI M 45.925
Posneto: Turnišče, 1990
Pel in igral: Štefan Balažic (1955)
Pesem so peli, ko so prevažali nevestino balo – »kda so pelali snehi omar«. To je bilo navadno na dan pred poroko, v soboto zvečer. V bali je bilo najnujnejše, kar je nevesta, sneha, potrebovala pri hiši oziroma kar je pripravila za novi dom. Poslavljanje s pesmijo je v zadnjem času ponekod prevzel godec s harmoniko, prehod iz péte v igrano pesem pa je ohranil značilnosti spremljave gibanja. Prevažanje bale je hkrati s pesmijo pomenilo nevestino slovo od doma, zato se je ta pesem lahko pridružila slovesu same neveste.
GNI M 27.819
Posneto: Šalovci, 1958
Pela: Marija Janko (1899)
Pesem O zdaj, moja obseda (obseda, svatje), leta 1807 objavljeno v knjigi Starišinstvo i zvačinstvo (Kumer, 2001: 126), so peli pri obdarovanju neveste, torej ob snemanju venca. To je hkrati pomenilo simbolično slovo neveste od svatbenega omizja. V pesmi so vidne značilnosti ljudske kulture z začetka 19. stoletja: dekliški naglavni okras, biserni trak, parto džundževno, je po poroki zamenjalo pokrivalo poročenih žena. Pesem preveva otožnost, saj je za nevesto poroka pomenila odhod k tuhincem, tujcem.
GNI T 254-B/15
Posneto: Pertoča, 1970
Peli: Irma Medjar (1915), Marija Kozelj (1909) in Franc Partl (1919)
Prekmurci so bili znani kot težaški delavci. Kljub vinorodnim območjem je bilo malo možnosti za preživljanje prostega časa ob pivskih omizjih, zato je bilo tudi malo pivskih pesmi, napitnic in zdravic. Te pesmi so prišle na vrsto navadno ob porokah. Tudi ta pesem je prišla iz osrednjeslovenskega območja, zato nima skoraj nobenih narečnih značilnosti.
GNI M 22.176
Posneto: Čepinci, 1958
Pela: Lina Časar (1886)
Navidezna lahkotnost v pesmi mlade žene se nanaša na čas, ki je minil, torej na čas deklištva: v pesemskem sosledju zvočne publikacije pesem zveni kot grenak odmev na prisilno poroko. Hči namreč zelo odkrito očita materi, da jo je poročila proti njeni volji: »Pa kaj ste mi tou činili, da ste me oženili.« Poroka je namreč v takšnih primerih pomenila konec brezskrbnega življenja, ki je pričakovalo odrešitev le še po smrti.
GNI T 603/1
Posneto: Ljubljana, Glasbenonarodopisni inštitut, 1967
Povedali: Janez Žilavec (1944), Ivan Pavšič (1945), Jože Zver (1943), Evgen Car (1944) in Janez Öri (1946)
Na barbárino so navsezgodaj zjutraj prvič prišli v hišo polažiči (polaziči, polažarji); to so bili sprva fantje, pozneje dečki, ki so s posebnimi govorjenimi ritmiziranimi besedili voščili dobro letino in srečo pri živini in ljudeh. Navadno so poiskali kakšno poleno in pokleknili nanj, ko so izrekali voščila. Marsikje so zanje pekli posebne pesmarske pogače iz koruzne moke. Šege, povezane s polažiči, so se različno dolgo ohranjale oziroma so se prenašale na dni okrog štefanovega oziroma novega leta.
GNI Žižki, 24. 7. 2010/12
Posneto: Žižki, 2010
Izvedla: Ivanka Žerdin (1954)
Na predvečer godu sv. Lucije so po hišah hodile v belo oblečene zamaskirane postave, lucije, ki so naslednice predkrščanskega ženskega demona, Sredozimke (Kuret, 1970: 48). Večinoma so imele pobarvan tudi obraz, iz ust pa so jim štrleli dolgi in ozki, iz bele repe izrezani zobje. Na krožniku so nosile svinjske oči in vilice in z vreščanjem in ropotom ustvarjale vtis oživljenega onostranstva. Porednim otrokom so grozile, da jim bodo izkopale oči. S posebnim cvilečim zvokom, ki pomeni akustično masko, so se oglašale tudi po cesti.
GNI T 254-B/1
Posneto: Pertoča, 1970
Povedal: Vendel Ficko (1897)
Na lucijino zjutraj so polažarji po hišah vnovič hodili voščit s posebnimi ritmiziranimi voščili, kokodakanjem. To je bilo koledovanje za obilno nesnost kokoši (Kuret, 1970: 50), kar simbolizira blagostanje. Šega je predvsem v 20. stoletju postopno izgubljala obredni pomen, zato je prešla v šaljivo sporočilo.
GNI M 22.108
Posneto: Markovci, 1958
Povedal: Mirko Kordič (1943)
Obredno voščilo za novo leto je bilo ritmizirano besedilo, s katerim so fantje voščili srečo na novoletno jutro. Na Goričkem so tem obhodom zaradi značilnega voščila rekli, da hodijo friškat. Friškat so šli že navsezgodaj – ob tretji uri zjutraj. V večjem delu Prekmurja se je šega postopno preoblikovala: najprej so v veži, v preklitu, zapeli kolednico, potem pa so stopili v glavni prostor, v velko ižo, in voščili. Po drugi svetovni vojni so šego ponekod prevzeli starejši družabni vaščani.
GNI DAT 321/7
Posneto: Gomilica, 2005
Pela: Olga Ropoša (1936)
S pozdravom Falen bodi, Jezuš se začenja božično-novoletna kolednica: poje namreč »od leta novoga, od malga Jezuša«. Kolednica hkrati nakazuje premik v tradicionalnem koledovanju: v božičnem času so se namreč v koledovanje postopno vključile tudi ženske. Revnejšim je to v zimskih mesecih pomenilo preživetje; iz teh razlogov so šli koledovati tudi revni otroci, siromaška deca. Za kolednike so pekli različne pesmarske pogače, večinoma koruzne, ponekod imenovane tepkance: za otroke so pekli majhne, za odrasle pa velike.
GNI M 24.270
Posneto: Gornja Bistrica, 1961
Pela: Marija Šimen (1912)
Novejša pripovedna pesem Edna prevelka šuma je bla ima novelistični značaj: širila se je kot upesnjena pripoved o nesrečnem dogodku. Odmevnost novelističnih pesmi je bila tudi v njihovi poučnosti; pesem ima zato poučni dodatek, čeprav nima ta nikakršne zveze z nesrečo dekleta, ki je umrlo pod skladovnico drv.
GNI DAT 322/2
Posneto: Renkovci, 2005
Pel: Vincenc Pucko (1925)
Potujoči preprodajalci jajc in perutnine so svoj prihod v vas naznanjali s posebnimi klici. Tisti, ki so hodili tudi na Madžarsko, so tam svoj klic jezikovno prilagodili.
GNI M 24.241
Posneto: Črenšovci, 1961
Pela: Matija Koštric (1894) in Jože Cigan (1884)
Pesem je redek ohranjeni primer pesemskega vabljenja kupcev k prodaji: prodaja izdelkov po sejmih ali po vaseh je namreč zahtevala opozarjanje nase, kar je dober pevec lahko dosegel s pesmijo; lončarji so sicer kupce privabljali s klici, podobnimi klicem kupinarjev. Pesem o lončarju je izkoristila tudi primerjavo z zgodbo o Adamu in Evi.
GNI DAT 111/9
Posneto: Dobrovnik/Dobronak, 2000
Pela: Marija Varga (1930)
Med pripadniki madžarske manjšine ob meji so se ohranile pesmi različnih zvrsti. Med njimi je tudi več pripovednih pesmi. Rokovnjač – razbojnik – Csali Pista kljub opozorilu gostilničarjeve hčere pride v roke oboroženim žandarjem. Ko vidi, da je njegov položaj brezizhoden, sporoči ženi, naj skrbi za otroke in naj enega od njih vzgoji za rokovnjača.
GNI DAT 321/5
Posneto: Gomilica, 2005
Pela: Olga Ropoša (1936)
Pesem Kata, Katalejna sodi med redke pripovedne pesmi, ki se navezujejo na samo Prekmurje. To je pesem o razbojnikovi ženi, ki ji mož pobije svojce, v predstavljeni varianti pa je ogrožena Katalena sama. Te pesmi so ženske najraje pele pri mirnih skupnih delih – pri pletenju cekarjev, preji in pletvi pšenice, sicer pa so prišle na vrsto tudi pri luščenju bučnih semen, lüpanju kukarce, koruze, ponekod pa tudi pri česanju (cufanju) perja.
GNI M 24.283
Posneto: Gornja Bistrica, 1961
Pel: Ivan Kustec (1880)
Pesem o reševanju umrlih svojcev z igranjem na gosli velja za nadaljevanje antičnega izročila o Orfeju in Evridiki (SLP I, 1970: 282). Vlogo bajeslovnega godca ima v pesmi sveti Vid, kar zgodbi daje pomen poučnega pridižnega zgleda.
GNI M 24.229
Posneto: Črenšovci, 1961
Pel: Matija Koštric (1894)
Vsakdanjik je kljub trdemu delu potreboval tudi šaljive pesmi. Ta pesem po izvoru ni prekmurska, kar med drugim dokazuje štajersko poimenovanje ličkanja koruze, kožuhanje. Slikovita zbadljiva primerjava v pesmi izraža splošne estetske norme: debelost je bila cenjena, saj je pomenila blagostanje.
GNI M 30.933
Posneto: Pertoča, 1970
Pel: Štefan Madjar (1894)
Pesem z edinstveno predstavitvijo vojaškega nabora pomeni izredno pričevanje. Druga kitica namreč govori o tem, kako so fantje doživljali ocenjevanje komisije: »Notri v ižu stoupimo, / na dvanajstij stoucaj so doktori, / al jaz pa nagi pred njimi stojim / pai neznam, kaj mi je ime.«
GNI Žižki, 24. 7. 2010/8
Posneto: Žižki, 2010
Pele: Rebeka Bukovec (1954), Marija Graj (1955), Ivanka Žerdin (1954), Anica Recek (1951), Milica Žižek (1951), Terezija Horvat (1952), Marija Hodnik (1954), Vida Prša (1950), Terezija Gabor (1946) in Vera Horvat (1951)
Fantje in možje so prinašali iz vojske različne vesti, včasih pa je posebno sporočilo pomenila tudi pesem. Pesemska sporočila so marsikdaj vsebovala sledi drugih jezikov in glasbenih okolij, kot na primer pesem Banda svira. Ta pesem ohranja spomin na madžarsko revolucijo leta 1848, saj ena od variant omenja bana Jelačića in Beograd.
GNI M 24.202
Posneto: Črenšovci, 1961
Pela: Matija Koštric (1894) in Jože Cigan (1884)
Tragično doživljanje vojaškega spopada je ponazorjeno s preprosto ljudsko metaforiko: »Sonce za goro šlo, močno je žalostno.« Pesem je najmočneje izražala žalost in hkrati tolažila: vojaške pesmi so Prekmurci v prvi svetovni vojni peli tudi v strelskih jarkih.
GNI M 22.026
Posneto: Šalovci, 1958
Pel: Geza Prelec (b. l.)
Preprosta ljubezenska pesem izraža bližino madžarskega pesemskega izročila, ki jo poudarja vzklik šejhaj, prevzet iz madžarščine; besedo poznajo tudi drugi narodi, ki so živeli v madžarskem delu Avstro-Ogrske. Sorodnost ni naključna: Prekmurci so kot sezonski delavci pred prvo svetovno vojno delali na veleposestvih na Madžarskem.
GNI DAT 322/1
Posneto: Renkovci, 2005
Pel: Vincenc Pucko (1925)
Pesem izraža splošno znano opozarjanje otrok, ki je imelo v Prekmurju zaradi navzočnosti Romov še večji pomen. V pesmi je čutiti tudi vzgojni vpliv šole.
GNI M 20.141
Posneto: Beltinci, 1955
Pela: Ana Smodiš (b. l.)
Otroško igro so spremljale pesmi, pogosto pa tudi izštevanke in prstne igre. Ta ritmizirana besedila so bila podvržena hitrejšemu sprejemanju novosti, ohranjala pa so tudi nerazumljive besedne zveze.
GNI M 20.142
Posneto: Beltinci, 1955
Povedala: Ana Smodiš (b. l.)
Otroško igro so spremljale pesmi, pogosto pa tudi izštevanke in prstne igre. Ta ritmizirana besedila so bila podvržena hitrejšemu sprejemanju novosti, ohranjala pa so tudi nerazumljive besedne zveze.
GNI M 30.894
Posneto: Lipa, 1970
Povedala: Darinka Horvat (1959)
Otroško igro so spremljale pesmi, pogosto pa tudi izštevanke in prstne igre. Ta ritmizirana besedila so bila podvržena hitrejšemu sprejemanju novosti, ohranjala pa so tudi nerazumljive besedne zveze.
GNI M 30.895
Posneto: Lipa, 1970
Povedala: Darinka Horvat (1959)
Otroško igro so spremljale pesmi, pogosto pa tudi izštevanke in prstne igre. Ta ritmizirana besedila so bila podvržena hitrejšemu sprejemanju novosti, ohranjala pa so tudi nerazumljive besedne zveze.
GNI DAT 112/53
Posneto: Dobrovnik/Dobronak, 2000
Pela: Marija Varga (1930)
Otroško igro so spremljale pesmi, pogosto pa tudi izštevanke in prstne igre. Ta ritmizirana besedila so bila podvržena hitrejšemu sprejemanju novosti, ohranjala pa so tudi nerazumljive besedne zveze.
GNI M 45.843
Posneto: Turnišče, 1990
Pela: Neža Cipot (1927)
Obračanje po pomoč k svetnikom je bilo prekmurskemu doživljanju religioznega tuje. Na prevzetost pesmi iz osrednjeslovenskega območja kaže tudi jezikovna raven pesmi.
GNI M 22.021
Posneto: Šalovci, 1958
Pel: Geza Prelec (b. l.)
Pesem govori o dolgoletnem služenju dekleta, za kar ji je njen ljubimec obljubil plačilo, kot so škornji in »prstan zlat«. Dekle je ostalo brez plačila in brez fanta, ki je odšel na vojsko.
GNI M 45.882
Posneto: Turnišče, 1990
Peli: Ana Bojnec (1915) in Julijana Bojnec (1919)
Delo v tujih krajih je zaradi izmikanja domačemu nadzoru marsikdaj povzročalo moralne pomisleke. Pesem izraža odkrito moralno obsodbo dekleta, ki je odšlo delat na Štajersko. Obsodba je veljala tudi materi, ki je dekle poslala delat drugam.
GNI M 22.096
Posneto: Šalovci, 1958
Pela: Marija Janko (1899)
Pesem so peli, ko so pokojnika dajali v grob, objavljena pa je bila v pesmarici Katoliške mrtveče pesmi. Ob vsakem delu obredja, povezanega s smrtjo, so peli določeno pesem: preden so pokojnika dajali v krsto, medtem ko so ga polagali v krsto, ko so ga prinesli na dvorišče, ob slovesu od doma, na poti, takrat ko so pokojnika prinesli na pokopališče in ko so ga dajali v jamo. Najpomembnejše pričevanje tega pesemskega bogastva so pesmi, ki jih je leta 1966 v Šalovcih posnel glasbenik dr. France Cigan; presnetke hrani Glasbenonarodopisni inštitut, vendar zaradi tehnične neustreznosti niso mogli biti vključeni v zvočno publikacijo.
GNI M 26.114
Posneto: Tropovci, 1963
Pela: Marija Rajbar (1909) in Pišta Novak (1911)
Pesem o vdovcu na ženinem grobu sodi med tiste pripovedne pesmi, ki so največjo razširjenost doživele prav v 20. stoletju. Zaradi ganljive vsebine, oprte predvsem na nebogljenost vdovca z otrokom, se je pesem zlahka širila; tako je prišla tudi v Prekmurje.
GNI M 27.811
Posneto: Šalovci, 1966
Pela: Marija Janko (1898)
Mrtvečke pesmi so v Prekmurju sčasoma povsem nadomestile naricanje. Pesem izraža pomirjujoče upanje in prepričanje v srečo v nebeškem kraljestvu: »V nebeski orsag pojdeš!«
GNI M 30.892/1
Posneto: Lipa, 1970
Pela: Jože Zadravec (1922) in Avgust Pal (1932)
Pretresljiva pesem izseljencev s skopo realistično podobo prihoda v Ameriko razkriva globoko občuteno tragiko: bolečino ob prihodu na neznano tujo celino izraža pisk vlakov v New Yorku, ki je sledil napornemu šestnajstdnevnemu potovanju z ladjo. Leta 1910 je bilo v Ameriki registriranih 5.510 prebivalcev slovenskega jezika, rojenih na Ogrskem. Dejanskemu številu prekmurskih priseljencev v ZDA v času tega popisa najbolj ustreza število 6.970, ki vključuje tiste, ki so se deklarirali za wendish. V začetku 20. stoletja je zaradi ugodne železniške zveze z vlakom iz New Yorka najštevilčnejša prekmurska naselbina nastala v Betlehemu (Kuzmič, 2001: 30–31).
GNI M 27.978
Posneto: Toronto (Kanada), 1959
Pele: prekmurske izseljenke
Občutje bližine, ki jo izraža božična pesem Zveličar prelübi, je med slovenskimi izseljenci večplastno: pomeni namreč povezanost, ki jo z besedami »Naj mir osrečuje vse dobre ljudi« izraža sporočilo pesmi; hkrati pomeni bližino med izseljenci in misel na domače v domovini. Večglasje, v katerem odzvanja sozvočje cerkvenega petja, pesem umešča v okolje druge domovine.
GNI M 24.209
Posneto: Črenšovci, 1961
Peli: Jože Cigan (1884), Ana Hanc (1897), Verona Cigan (1894) ter druge pevke in pevci
Ljubezen je kljub sezonskemu delu in izseljevanju – ali pa prav zaradi njiju – ostajala osrednja tema prekmurskih ljudskih pesmi. Premošča namreč meje in razdalje, kar pesem Šetala se gori, doli, ki jo poznajo tudi v pokrajinah, na katere meji Prekmurje, izraža še z večjo močjo. Pesem nosi sledi ločevanj in hrepenenja, s temi sledmi pa je postala tudi del prekmurske prepoznavnosti. S podobami vedno bolj oddaljene resničnosti svojo simbolno sporočilnost vnaša v današnji čas: »On ne orje, on ne plüži, samo si na lübo misli.«
Marija Klobčar: Pesemske pripovedi Prekmurja ali o čem je pela Katica
Lirična pesem Spejvaj nama, Katica, ki začenja in hkrati poimenuje tokratni pesemski preplet Prekmurja, na poseben način osmišlja pričujočo zvočno publikacijo. To ni le občutena ljubezenska pesem, ki na obzorje svojega hrepenenja riše sonce, mesec in zvezde: je pesem, ki s preprosto izpovednostjo spregovori o ljudeh, ki so ustvarjali, ohranjali ali spreminjali pesemsko izročilo Prekmurja. Poje jo ostareli Matija Koštric: v njegovem petju pesem zazveni kot spomin na oddaljeno mladostno izkušnjo, priklic tega spomina pa razkrije bogastvo pesemskih sledi. Z umestitvijo na začetek zvočne publikacije pesem Spejvaj nama, Katica pomeni vabilo k melodični pripovedi o vsem, kar je bilo vredno oteti pozabi: napoveduje namreč pesemska sporočila, strnjena v ta pesemski prikaz.
Zvočna publikacija Spejvaj nama, Katica razgrinja pogled na stiske in radosti preprostega prekmurskega vsakdanjika. Njegovo podobo je stoletja določalo življenje na obrobju, zavezano predvsem obdelovanju zemlje. Prekmurje se je z Muro ozemeljsko ločevalo od drugih slovenskih pokrajin; do konca prve svetovne vojne je to ločitev poudarjala tudi politično-upravna pripadnost ogrski kroni. Tako zaznamovano obrobnost je bilo čutiti v bistveno skromnejši razvitosti, kar je oblikovalo tudi podobo ljudske kulture. Na kulturno podobo pokrajine je močno vplival protestantizem, ki ga je sprožila podložnost ogrskim fevdalcem. Oblikovanje lastne prekmurske književnosti, ki ji je sledilo, je odsevalo tudi v pesemskem izročilu.
Na narečna književna besedila, ki so se od 18. stoletja naprej vedno bolj približevala prekmurski pokrajinski nadnarečni podobi (Novak, 1976), so se opirala prizadevanja za versko poglabljanje, hkrati pa tudi prizadevanja za večjo splošno razgledanost. Vse to je posredno vplivalo tudi na podobo ljudske kulture, vključno s pesmijo. Tako na evangeličanski kot na katoliški strani je nastalo zelo veliko pesmaric. Kritični pogled prekmurskega duhovnika Jožefa Košiča je leta 1824 to stanje ob obravnavi Goričkega označil s tem, da »je Slovencu v hribih vsa znanost to, da zna malo brati in z veliko težavo pisati, kar pa vadijo le s prepisovanjem pesmi« (Košič, 1992: 37).
Prepisovanje pesmi ni izpostavljeno naključno: zvočna snemanja v Prekmurju v drugi polovici 20. stoletja so pokazala velik vpliv prekmurskih tiskanih pesmaric; to je bilo občutno predvsem pri t. i. mrtvečkih (mrtvečnih, mrtvečih) pesmih, prav tako pa tudi pri svatbenih: pesem O zdaj, moja obseda, vključena v zvočno publikacijo, kaže na neposredno nadaljevanje izročila knjige Starišinstvo i zvačinstvo, leta 1807 izdane v Sopronu (prim. Kumer, 2001: 126). Pod vplivom reformacije ali pa katoliških prizadevanj so se torej spremenile šege in pesmi. Spreminjanje obrednosti je vplivalo tudi na spreminjanje pesemske podobe letnih in delovnih šeg. Le tako si lahko razlagamo Košičevo presojo o petju Slovencev med Muro in Rabo: »Pojejo pa le cerkvene pesmi, ker posvetnih ni« (Košič, 1992: 47).
Močan vpliv načel protestantizma, v 18. stoletju okrepljenega z razsvetljenskimi cilji, je torej povzročal hitrejše nadomeščanje obredja, ki je ohranjalo predkrščanske značilnosti. Za nadomeščanje z novimi, versko ustreznimi pesmimi so si prizadevali tudi v katoliškem delu. V Prekmurju tako – v nasprotju z družbeno primerljivo Belo krajino – zaman iščemo na primer pesmi spomladanskih obredij, posamični elementi pa dokazujejo prikrito ohranjanje kresnih šeg še v začetku 19. stoletja (Košič, 1992: 47).
Kljub temu so se v Prekmurju ohranile nekatere posebnosti, in sicer v zimskih šegah: bivanjska stiska, ki je bila najizrazitejša v času umiranja narave, je bila namreč močnejša od versko naravnanih prepovedi. V tem območju so se zato ohranile posebne oblike delno pokristjanjenega predkrščanskega obredja: začelo se je na god sv. Barbare, 4. decembra, se nadaljevalo na lucijino, 13. decembra, in se ponekod preneslo na štefanovo. Koledovali so polažiči (polaziči, polažarji); to so bili prvotno odrasli fantje, pozneje pa je šega prešla na dečke. Hkrati s tem obredjem so se vedno bolj uveljavljale povsem pokristjanjene šege, povezane s koledovanjem v dneh okrog božiča, novega leta in svetih treh kraljev, zaključile pa so se s svečnico. V koledovanje so se postopno vključevale tudi ženske. Ta proces ni bil enakomeren; razločki so ponekod obstajali celo med posamičnimi vasmi.
Posebnost Prekmurja, povezano z navzočnostjo protestantizma, je čutiti tudi v zelo skromni zastopanosti legendnih in Marijinih pesmi. Tudi pregled pripovednih pesmi, posnetih v Prekmurju, dokazuje njihovo maloštevilčnost; te pesmi večinoma niso domačega izvora (Kumer, 1967: 151). Razlogi za razmeroma majhen delež pripovednih pesmi pa niso ideološki: pripovedne pesmi, balade, so bile pogoste predvsem v razvitejših predelih, kamor Prekmurje ni sodilo. Pripovedna pesem je namreč hkrati pomenila novico, za prinašanje takšnih novic pa razmeroma izolirano in revno Prekmurje ni bilo zanimivo.
Stiki Prekmurcev s prebivalci sosednjih pokrajin so bili namreč skromni, omejeni večinoma na sejme in romanja: »Prekmurci kakor Slovani v obče pojo radi pesni. Milo je slišati njih tužne glasove, kedar priromajo k nam k sv. Trojici v Slov. goricah ali na Sladko goro pri Šmarji; pa tudi vesele in šaljive pesni imajo« (Meško, 1882: 522). Ta podoba se je začela spreminjati v drugi polovici 19. stoletja, ko so Prekmurci kot sezonski delavci začeli iskati zaslužek na tujih poljih.
V sezonsko delo, ki se mu je ob koncu 19. stoletja pridružilo izseljevanje, je Prekmurce silila materialna stiska (prim. Kuzmič, 2001). V drugi polovici 19. stoletja se je namreč prebivalstvo v Prekmurju skoraj podvojilo (Fujs, 1995: 280). Velika razdrobljenost kmetij, ki je bila posledica ogrskega dednega prava, je materialno stisko še povečevala. Sezonsko delo je tako skoraj za stoletje postalo ena najbolj prepoznavnih značilnosti Prekmurja. Leta 1939 je šlo na primer na sezonsko delo 9.108 delavcev iz Prekmurja (Šarf, 1985: 40). To delo je hkrati pomenilo stik z drugačnim svetom, bodisi na veleposestvih znotraj Madžarske, kamor so hodili pred prvo svetovno vojno, bodisi na poljih v Slavoniji, Vojvodini, Nemčiji ali Franciji. Kot poljedelski delavci so delali v skupinah, ki so štele tudi po sto petdeset ali dvesto ljudi, to pa je pomenilo izjemno priložnost za izmenjavanje pesmi. To delo je spreminjalo tradicionalno pesemsko podobo Prekmurja: »Komaj smo čakali, da se vrnejo s sezonskega dela, da bi slišali od njih nove pesmi« (Dravec, 1957: XVI). Drugačnost, privlačno za prevzemanje pesmi, je pomenilo tudi delo na drugi strani Mure, na sosednjem Štajerskem.
Delo na tujem je pospešeno spreminjalo tradicionalno kulturo Prekmurja, spremembe pa so postale del nove prekmurske prepoznavnosti. Ta je bila najvidnejša v stavbarstvu; navzven manj opazne so bile spremembe šeg in navad, hkrati pa tudi pesmi. Po drugi svetovni vojni je na sledi tega spreminjanja opozoril zapisovalec pesemske podobe povojnega Prekmurja, Josip Dravec: »Danes moremo najti v Prekmurju rokopisne pesmarice iz dobe med obema vojnama, v katerih ni skoraj nobene stare domače ljudske pesmi« (Dravec, 1957: XVII).
Kljub temu so bile nekatere prekmurske ljudske pesmi zabeležene, še preden se je Prekmurje leta 1919 v okviru nove jugoslovanske države pridružilo drugim slovenskim pokrajinam. Sem ne sodijo le redki zapisi, znani osrednji Sloveniji, kot so posamične Vrazove objave (Vraz, 1839) ali Kuharjevi zapisi iz časa pred prvo svetovno vojno: najdragocenejša pričevanja so namreč ostala neznana. To so bili poleg Košičevih zapisov (Novak, 1976) posnetki na voščene valje, ki jih je madžarski raziskovalec Béla Vikár leta 1898 posnel v Tišini. Zanje smo Slovenci izvedeli skoraj sto let po njihovem nastanku in pomenijo najstarejše slovenske zvočne zapise ljudskih pesmi (gl. zgoščenko Odmev prvih zapisov, 2004).
Snemalna skupina Glasbenonarodopisnega inštituta je prišla prvič v Prekmurje leta 1955 in se vračala vanj predvsem v šestdesetih letih. To je bil čas velikih kulturnih nasprotij, razdalj med izginjajočo tradicionalno kulturo in novostmi, ki jih je prinašal gospodarski razvoj: sredi šestdesetih let, ko so na podeželju kupovali radijske sprejemnike, so šli nekateri v slabem vremenu v cerkev še vedno bosi in so se obuli šele, preden so vstopili vanjo. Po vaseh so svoje izdelke, naložene na vozove, prodajali lončarji, hkrati pa so po makadamskih poteh sladoledarji vozili sladoled in, podobno kot še desetletje pred tem kupinarji, ljudi vabili s posebnimi klici: »Sladoled, sladoled za edno jajce! Hajd po jajca, hajd po jajca!«
Raznolikost pesemskih sporočil in podobe spreminjajočega se življenja razkriva tudi pričujoča zvočna publikacija. Vsebinsko združuje tri ravni: najprej je pripoved o življenju posameznika, zato se dotika njegovih najpomembnejših mejnikov, razpetih med rojstvom in smrtjo. Med temi so pesemsko najvidnejše poročne šege in šege ob smrti, dopolnjuje pa jih nekaj otroških ritmiziranih besedil. Osebno pripoved začenjajo in zaključujejo ljubezenske pesmi, ki se občasno oglasijo tudi v nizu drugih pesmi. Pogostnost ljubezenskih pesmi opozarja na to, da so te v Prekmurju najpogostejše (Dravec, 1957: XLVIII), hkrati pa ponazarjajo vedno znova porajajoče se življenje. V to zgodbo se vpletajo pesmi, povezane s koledarskimi šegami: zagotavljale naj bi rodovitnost polj in srečo pri živini in pri ljudeh. Te pesmi spremljajo pesemska sporočila, ki izražajo najrazličnejše poglede na družbo samo, kot so pripovedne pesmi, šaljive, vojaške ali moralistične; izraz družbenih vezi so tudi napitnice. Posebno sporočilo imajo pesmi, ki neposredno izražajo ločenost od doma: gre za pesmi, povezane z izseljevanjem in izseljenci. V zvočno publikacijo sta uvrščeni tudi dve pesmi madžarske manjšine.
Pestrost pesemske dediščine Prekmurja odseva tudi jezikovna raven pesmi, uvrščenih v zvočno publikacijo: nekatere pesmi so v narečju, druge imajo nadnarečno podobo, posamične pesmi odsevajo jezikovne značilnosti sosednjih pokrajin, nekatere pa se zelo približujejo knjižnemu jeziku. Pri nekaterih pesmih se te ravni spreminjajo; razločki so včasih celo med posamičnimi besedami. Posnete pesmi se razhajajo tudi v tehnični kakovosti, saj so posnetki nastali v različnih časih. Zaradi tehnične neustreznosti nekateri dragoceni posnetki niso mogli biti uvrščeni v ta pesemski prikaz.
Pesmi so v zvočni publikaciji vsebinsko namerno prepletene: umestitev obrednih pesmi med pesmi, ki izražajo življenjske stiske, tem pesmim jemlje pogosto preveč idealizirano podobo ljudskega. Zvočna publikacija namreč opozarja na lepoto pesemskega izročila, vendar življenja ne idealizira: predstavitev pesmi, povezanih s svatbo, tako umešča med dvoje grenkih odzivov na poroko. V navzven slikovitih tradicionalno naravnanih porokah namreč marsikje do druge svetovne vojne ni bilo razumevanja za osebna čustva mladoporočencev. Hkrati zvočna publikacija pušča prostor osebni izpovednosti in hrepenenju, ki sta jo v Prekmurju poglabljala tudi sezonsko delo in izseljevanje.
Zvočne pokrajine, ki jo odseva pričujoča publikacija, torej ni gradilo le nekdanje Prekmurje: tkale so jo tudi vezi s kraji in ljudmi, s katerimi so se Prekmurci srečevali na svojih poteh za boljšim kruhom. Tem sledem so se v zadnjih tridesetih letih pridružile podobe sodobnega razumevanja prekmurskega pesemskega izročila: po zaslugi poustvarjalnosti Vlada Kreslina in Beltinške bande je namreč prekmursko glasbeno izročilo zaznamovalo in obogatilo mozaično zvočnost slovenske pesemske dediščine. Prekmurje, do prve svetovne vojne skoraj neznano osrednji Sloveniji, je s tem postalo vabljivo za poustvarjalnost osrednjeslovenskih glasbenih skupin. Pesemsko izročilo v zadnjih letih zavestno nadaljujejo tudi skupine ljudskih pevcev. Odmevom in sporočilom te zvočnosti se s svojimi pogledi na neznano drugačnost onkraj Mure pridružuje tudi zvočna publikacija Spejvaj nama, Katica.
Urša Šivic: Zvočnost pesmi in petja v Prekmurju
V ospredju pesemskega izbora zvočne publikacije Spejvaj nama, Katica je sicer besedilna vsebina pesmi, pa vendar ima izbor tudi po glasbeni plati bogato podobo: na eni strani kaže stikanja prekmurskih pesmi in petja s tistimi z osrednjeslovenskega območja, na drugi strani izpostavlja posebnosti prekmurskega pesemskega in pevskega izročila; to so posebnosti, po katerih se loči od »alpskega« izročila in ki razkrivajo njegovo drugačnost in prepletenost z izročilom sosednje Madžarske.
Posebnosti prekmurskih pesmi se odražajo tako v ritmiki kakor tudi v tonskih sistemih, ki opozarjajo na arhaične, preddurovske in predmolovske plasti (prim. Dravec, 1957: XXIX–XXXIII; Vodušek, 1990: 90–93). V predstavljenem gradivu sicer prevladujejo durovske melodije, razmeroma pogosta navzočnost molovskih melodij, najsi bodo v »modernem« molu ali v njegovih modalnih predhodnikih (pesmi št. 18, 35), pa opozarja na sorodnost prekmurskega zvočnega sveta z madžarskim (Vodušek, 2003: 89–91; pesem št. 16). Na modalne, tri- do šesttonske nize se navezujejo pesmi št. 1, 3, 36, 37, še več – v zadnjih dveh se je tritonski sistem (skoraj dosledno) ohranil celo v spodnjem glasu in ni prevzel durovskega (prim. Vodušek, 1990: 93–94).
Po besedah Josipa Dravca se v Prekmurju »nikjer ne pojavlja karakteristični ritem slovaških in madžarskih ljudskih pesmi« in prav tako naj prekmurski ljudski pesmi ne bi bila domača sinkopa (Dravec, 1957: XXXVIII). Tudi večina v Prekmurju posnetih in tukaj objavljenih pesmi kaže ritmiko osrednjeslovenskega prostora, pa kljub temu najdemo primere, v katerih se sinkopirani ritem pojavlja kot fragment ali pa kot konstitutivni del ritmičnega poteka (pesmi št. 1, 36, 38), medtem ko ritmično-melodična struktura pesmi Rozmarinska vejka jasno kaže, da gre za péto-plesno pesem (čardaš), preneseno iz madžarskega izročila.
Tako kot sicer v osrednjeslovenskem prostoru tudi v Prekmurju v najpogostejšem načinu dvoglasja zgornji (na mladòu) in spodnji (na staròu) glas potekata v vzporednih tercah oziroma sekstah (Dravec, 1957: XLIV; Kumer, 1975: 102, 103). Na posameznih mestih se spodnji glas giblje svobodneje, kar ustvarja sozvočja kvart in kvint (pesmi št. 22, 32, 38). Pri tem »se pojavljajo jasno izražene harmonske funkcije posameznih lestvičnih stopenj« (Dravec, 1957: XLIV), saj spodnji glas s posameznimi toni prevzema vlogo basiranja, kar pa je domnevno ostanek načina vodenja glasu, ki je osnovan na izročilu poteka spodnje melodije v tetra- in pentatonskem sistemu (pesmi št. 36, 37). Zanimiv je primer pesmi Zveličar prelübi, kjer lahko – vsaj v fragmentih – v zgornjem glasu slišimo tetratonizme, tj. značilne melodične postope v tetratonskem sistemu (Vodušek, 1990: 91–92).
Ob tem, ko so ljudje v Prekmurju v obdobju po prvi svetovni vojni začeli nadomeščati »svoje stare domače pesmi s pesmimi iz drugih dežel, zlasti iz ostalih pokrajin Slovenije« (Dravec, 1957: XVI), bi pričakovali, da je začelo v prekmursko petje prehajati tudi spreminjanje načina prekmurskega petja, torej prevzemanje osrednjeslovenskega, vendar za to v posnetem gradivu Glasbenonarodopisnega inštituta ne najdemo veliko potrditev. Tako je še danes posebnost prekmurskega petja dvoglasje – za razliko od osrednjeslovenskega večglasnega petja z basom –, in sicer tudi v primerih, ko poje skupina in se v spodnjem glasu (kot tretji glas) oglasi podvojitev ene od zgornjih melodij (pesmi št. 2, 21, 38). Ta glas v nizkem pevskem registru po barvi nadomešča bas, prevladovanje takšnega načina petja v skupini pa dokazuje, da je dvoglasje konstitutivni del prekmurske »večglasne« zvočnosti in da basiranje v smislu harmonske spremljave zgornjih dveh glasov nima slušne in estetske vloge, kot jo ima v pretežnem delu Slovenije (prim. Dravec, 1957: XLV; Šivic 2010: 8–10).
V polju umetnostne glasbe je prekmursko pesemsko izročilo s svojimi dialektalnimi, melodičnimi in ritmičnimi posebnostmi in posebnostmi v tonskih sistemih stalnica slovenskih skladateljskih opusov, svoje mesto pa je našlo tudi pri popularnoglasbenih izvajalcih, kot sta na primer Vlado Kreslin in Katalena. Te priredbe so z doseganjem širokega občinstva popularizirale marsikatero prekmursko ljudsko pesem in tako so po različnih glasbenih poteh postale splošno prepoznavne: Sam se šetao gori, doli, Vsi so venci vejli, Zrejlo je žito, Kata, Katalena, Vöra bije, Ne orji, ne sejaj … Nekatere od teh smo uvrstili tudi v zvočno publikacijo Spejvaj nama, Katica, da kot ljudsko zapete dopolnijo svoje prirejene različice in razširijo naše vedenje o prekmurski zvočnosti.
Galerija
