Winter Kolednice

Slovence v matični domovini, zamejstvu in po svetu skupna kultura ter izročilo povezujeta v enoten slovenski kulturni prostor. V preteklosti sta oblikovala narodno identiteto in narodno zavest in kljub vpetosti med romanski, germanski, madžarski in južnoslovanski svet je slovenski prostor oblikoval in ohranil svojevrstno kulturno podobo, katere večina spada v alpski prostor.

Zaradi načina življenja in spoštovanja tradicije je Slovencem do danes uspelo ohraniti marsikatero starožitnost tako v materialni kot v duhovni kulturi. Najznačilnejše glasbeno izražanje Slovencev je petje, čeprav je pomembno tudi godčevsko izročilo. Slovenske ljudske pesmi so sestavljene iz pripovednih (legendarne, zgodovinske, socialne …) ter lirskih (otroške, ljubezenske, obredne…) pesmi. Slovenske ljudske pesmi so v durovski tonaliteti, večinoma tri- in večglasne, vodilni glas je navadno srednji, zgornji spremlja v terci, basovska linija pa se giblje po osnovnih harmonskih stopnjah. Kjer se tem glasovom pridruži še četrti, se vplete med triglasje, včasih se vzpne tudi prek zgornjega. Navadno se poje glasno, brez dinamičnih in agogičnih sprememb, počasi in zategnjeno.

Petje je bilo pogosto povezano s šegami, ena od šeg je tudi koledovanje. Koledovanje je skupinsko obredno obiskovanje hiš v domačen kraju ter bližnji okolici ob določenih praznikih, združeno s petjem, včasih pa so voščila govorjena. Voščilo prinaša hiši in ljudem, živini in poljem srečo in blagoslov, zato se domači obhodnikom-kolednikom oddolžijo z darovi. Najbolj znani so božični, novoletni ter trikraljevsko obhodi, čepraz poznamo še druge vrste koldovanja, ki se glede na čas in kraj precej razlikujejo med seboj. Koledujejo večinoma moški, izjemoma tudi otroci in ženske, in praviloma brez instrumentalne spremljave.

Obredni obhodi od hiše do hiše izvirajo po vsej verjetnosti še iz poganskih časov. Ime »koleda« je izpeljanka iz antičnega poimenovanja za novoletne obhode, calendae, ki so jih predniki domnevno prevzeli od Rimljanov. Verjetno se je v času pokristjanjevanja oziroma prek posredovanja kristjanov beseda koleda
začela uporabljati za obhode okoli Božiča. Prvi pisni vir o koledovanju na Slovenskem je iz druge polovice 16. stoletja, v njem pa avtor prve slovenske knjige, Primož Trubar, govori kot o davnem izročilu.

Melodije koledniških pesmi se ne razlikujejo veliko od drugih ljudskih pesmi. Besedila praviloma vsebujejo pozdrav hiši, opis dogodka, prošnjo za darove, voščilo dobrih želja, zahvalo za darove in slovesni pozdrav. Kolednike so v preteklosti obdarovali s hrano, danes pa jim največkrat namenijo nekaj denarja. Na ta način so v preteklosti nekateri revnejši pevci lažje prebili zimo, danes pa večinoma nabirajo darove v dobrodelne namene.

Na zgoščenki so primeri raznih petih in recitiranih kolednic ter nekatere pesmi božično-novoletnega časa, ki so le del bogatega slovenskega glasbenega izročila, za popestritev pa je dodanih nekaj inštrumentalno-plesnih viž.

Začetek zimskega koledovanja naznanja barbaina kolednica (recitacija številka 2), saj so na predvečer 4. decembra po vzhodni Sloveniji hodili in voščili srečo obhodniki-polajzarji. V zimskem času se je nekoč koledovalo tudi ob kolinah; predvsem revnejši otroci so v času zakola prašiča hodili od hiše do hiše, zapeli voščilo n dobili nekaj kolin. Danes ob kolinah ni več koledovanja, vendar ponekod še pojejo pesmi ob tem hišnem praznovanju (pesem številka 4).

Božično koldeovanje (24. in 25. decembra) je ohranilo pogansko verovanje, ki pa se je spojilo s krščanskim sporočilom. To obdobje je namreč povezano z naravo, in sicer z zimskim sončnim obratom, ko se začne dan daljšati. Koledniki so okrog božiča hodili od hiše do hiše in zapeli, danes pa je božično praznovanje bolj družinsko, ljudje praznujejo doma in pojejo razne božične pesmi (pesmi številka 6, 8 in 9). Dan po Božiču, 26. decembra, doguje sv. Štefan, ko blagoslavljajo konje; v preteklosti je bilo v vzhodni Sloveniji v navadi petje ali recitiranje štefanove kolednice, in sicer na predvečer praznika ali navsezgodaj zjutraj (pesem številka 11). Na god Janeza Evangelista, na Janževo, 27. decembra, se sicer ne poje kolednic, vendar so v preteklosti na ta dan, ob zimskem kresu, v Pregradu v Poljanski dolini plesali kolo; krščanstvo je šego prekrilo s praznovanjem in plesom na god sv. Janeza. Plesali so na staro balado Pobelelo pole z ovcama, ki pripoveduje o treh ženah, ki iztrgajo mladeniču srce (pesem številka 13).

K novoletnemu koledovanju sodi tudi tepežkanje, danes najbolj znano kot praznik otrok, ki ta dan izkoristijo nekaznovano tepežkanje odraslih. Ob šegi, 28. decembra, se spominjamo tudi Herodovega pomora nedolžnih otročičev, včasih pa so hodili tepežkat odrasli fantje, ki so z dotikom »čudežne« šibe vrnili življenjsko moč (recitacije številka 15). Prehod iz starega v novo leto je čas, ko si ljudje voščijo in zaželijo najlepše, zato še danes hodijo po deželi novoletni koledniki ter želijo ljudem srečo in zdravje ter balgoslovijo hiše (pesmi številka 17, 19 in 20). Sveti trije kralji, Gašper, Miha in Boltežar ali modre z Vzhoda, so, kot pravi evangelij, sledili zvezdi, našli Jezuščka, se mu poklonili ter ga obdarovali. Trikraljevsko koledovanje na predvečer praznika, 5. januarja, v Evropi korenini že v srednjeveških dramatičnih obredjih in je danes na slovenskem etničnem ozemlju najbolj razširjeno koledovanje (pesmi številka 22, 23, 24). Na svečnico pa se obredno blagoslovijo sveče kot spomin na Marijino očiščevanje in Jezusovo darovanje v templju. V ljudski pobožnosti pomeni svečnica sklep bižične dobe in ga v vzhodni Sloveniji zaznamujejo tudi s svečniškim koledovanjem, ki so ga prevzele tudi ženske skupine (pesem številka 26, 27).

Na zgoščenki so nanizani različni dokumentarni posnetki slovenskih kolednic. Pesmi so posnete na različne snemalne naprave, zato je kakovost nekaterih posnetkov, predvsem starejših, malce slabša. Vse posnetke, razen pesmi številka 13 in 29, hrani arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta Znanstevnoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in metnosti v Ljubljani. Na posnetkih lahko prisluhnete kar štiriintridesetim pevcem in skupinam z različnih delov slovenskega etničnega ozemlja. Nekatere pesmi niso kolednice, vendar so uvrščene v to predstavitev, ker se pojejo v božično-novoletnem času.

Med pesmi sem uvrstila instrumentalne posnetke in preimere slovesnega zvonenja, pritrkavanje, ki zgoščenko popestrijo in predstavijo tudi slovensko godčevsko izročilo, kot se je slišalo in se ponekod še danes sliši ob vsakdanjem ali prazničnem ljudskem življenju.

Za pomoč se zahvaljujem Urši Šivic, Alešu Komavcu in Mariji Klobčar.

Maša Komavec
Glasbenonarodopisni inštitut
Znanstvenoraziskovalni center
Slovenske akademije znanosti in umetnosti