Zajuckaj in zapoj
GNI DAT 297
Posneto: Ljubljana, 10. 9. 2004
Peli: Fantje s Preske
Koledovanje je šega, pri kateri obhodniki – koledniki hodijo od hiše do hiše, voščijo srečo in v zameno prejmejo dar. Ob obhodih navadno pojo kolednice, ki ustrezajo namenu obhoda. Fantje s Preske ohranjajo šego petja ob prazniku svetega Jurija, ob kateri pojejo jurjevsko kolednico. Za večglasno moško petje Fantov s Preske je značilno t. i. stopničasto petje, kar pomeni, da pevci nekatere kitice v pesmi zapojejo v drugi, navadno nižji tonaliteti.
GNI DAT 256
Posneto: Ljubljana, 13. 9. 2003
Igrali: Sodevski tamburaši
Tamburaštvo se je konec 19. stoletja razširilo v Slovenijo iz drugih slovanskih dežel. Tamburaški orkestri oziroma t. i. tamburaški zbori so bili pomemben del kulturnega udejstvovanja v številnih večjih in manjših krajih. Tovrstne skupine so kasneje začele svojo glasbeno ustvarjalnost usmerjati v različne glasbene zvrsti, redke pa so skupine, ki danes svojo dejavnost še posvečajo folklornemu izročilu. Sodevski tamburaši tradicijo igranja na bisernice, brač, bugarijo in berdo gojijo s prekinitvami že od leta 1923. Nastopajo tako samostojno kot tudi spremljajo lokalno folklorno skupino.
GNI Ljubljana, 21. 9. 2012, Gor.
Posneto: Ljubljana, 21. 9. 2012
Pele: sestre Jakob
Petje v družinskem okolju, ki je osnovno okolje prenosa ljudske duhovne kulture, je vedno redkejše. Skupne družinske dejavnosti, ki so intenzivnejše v obdobju skupnega življenja, so kasneje navadno omejene na družinska praznovanja. Pet sester družine Jakob, ki danes ne živijo več skupaj, pa se redno druži in svoj čas posveča petju ljudskih pesmi. Spodbuda za njihovo druženje in petje so danes tudi odrski nastopi, kjer se lahko predstavijo javnosti. Ljubezensko pesem Sonce je tak nizk sijalo, ki opisuje slovo od domačih in je bila na Koroškem nekoč znana kot vojaška pesem, pojejo štiriglasno.
GNI Ljubljana, 7. 9. 2007, Gor.
Posneto: Ljubljana, 7. 9. 2007
Igrali: godci KUD Franc Ilec Loka Rošnja
Igranje na list je danes že precej pozabljena veščina, ki zahteva kar nekaj vaje, spretnosti in utrjene ustnice, da lahko iz lista izvabiš ustrezno število tonov. Tovrstno igranje zamenjuje vlogo melodičnega inštrumenta, kot je na primer klarinet, ki je v godčevskih sestavih danes pogosto prisoten. Podoben zvok je na enak način mogoče izvabiti tudi iz plastičnih materialov, kot je na primer košček rentgenske slike. Na posnetku godca iz Loke Rošnje igrata na bršljanov list in košček plastike, spremlja pa ju godec na diatonično harmoniko.
GNI Ljubljana, 16. 9. 2011, Gor.
Posneto: Ljubljana, 16. 9. 2011
Igral: Janez Pezdirec
Belokranjsko godčevsko izročilo se javnosti najpogosteje predstavlja s tamburaškimi sestavi, pri čemer se pozablja, da je sestavni del belokranjskega godčevskega izročila tudi zvok harmonike in da tudi belokranjsko izročilo spada v t. i. osrednjeslovensko zvočno izročilo. Godec skladbo izvaja na harmoniki, ki jo je pred več kot sto leti izdelal Anton Mrvar, slovenski izseljenec v ZDA, in ima svojevrsten zvok ter zahteva posebno tehniko igranja.
GNI DAT 297
Posneto: Ljubljana, 10. 9. 2004
Pele: ljudske pevke iz Zgornjega Leskovca
Dvanajst deklet na delo gre je pesem, ki se je iz t. i. slovesa ali spominske pesmi prevrstila v pripovedno pesem. Nekoč so tovrstne pesmi ustvarjali ob tragičnih dogodkih, kot je primer utopitve deklet, v pesmih pa so se kasneje podrobnosti izgubile. Pevke pesem pojejo v ljudskem štiriglasju, ki je bilo nekdaj razširjeno po večini slovenskega ozemlja, danes pa ga slišimo le redko. Glasbena struktura ljudskega večglasja se razlikuje od zborovskega načina oblikovanja večglasja, saj se nad vodilno melodijo pojavita še dva glasova. Za tretji glas nad basovsko melodijo, imenovan tudi na tretko, pa je značilno zadrževanje na enem ali dveh tonih.
GNI DAT 312
Posneto: Smlednik, 28. 3. 2005
Igrali: smledniški pritrkovalci
Pritrkavanje je v slovenskem prostoru zelo razširjena glasbena praksa. Osnovni namen pritrkavanja je obeleževanje cerkvenih prazničnih dogodkov, pritrkovalci pa se srečujejo tudi na prireditvah, kot so tekmovanja in srečanja pritrkovalcev, delujejo v pritrkovalskih šolah in sodelujejo z drugimi glasbeniki. Pritrkovalske viže so raznovrstnih glasbenih struktur: pričujoča je t. i. leteča viža, pri kateri eden izmed zvonov niha, na ostale pa pritrkovalci izvajajo ritmične obrazce z udarjanjem kemblja ob obod zvona. Smledniški pritrkovalci tradicijo pritrkovanja gojijo že vrsto desetletij.
GNI DAT 297
Posneto: Ljubljana, 10. 9. 2004
Peli: Nediški puobi
Nediški puobi prihajajo iz Benečije, za katero je značilno mešanje slovenske in italijanske ljudske duhovne kulture. To se odraža tudi v šaljivi pesmi Sem vidu Marjanco, ki je del beneškoslovenskega in furlanskega glasbenega izročila. V Benečiji na inštrumentalne variante melodij ljudskih pesmi pogosto plešejo valček: tako so tudi na pesem Sem vidu Marjanco plesali potresavko, posebno varianto valčka s potresanjem telesa (Ramovš, 1999: 201–202). Vodenje glasov – predvsem baritonskega glasu – in način petja Nediških puobov izkazujeta zgodovinske sledi zborovske tradicije teh krajev.
GNI DAT 133
Posneto: Ljubljana, 29. 6. 2000
Pela: Marija Varga
Madžarska manjšina v Sloveniji, prav tako kot slovenska na Madžarskem, goji lastno ljudsko izročilo, ki se prepleta z izročilom večinskega prebivalstva dežele, v kateri živi. To odseva tudi v glasbi: tetratonske in do-pentatonske melodije slovenskih pesmi v dvoglasju se mešajo z la-pentatonskim enoglasnim madžarskim izročilom. Pripovedna pesem, ki je del izročila madžarske skupnosti in jo poje Marija Varga iz Dobrovnika, govori o osirotelem dečku, ki nekega zimskega večera na pokopališču toži za umrlo materjo in ne zmore več odhoda domov, zjutraj pa ga najdejo mrtvega.
GNI DAT 169
Posneto: Ljubljana, 7. 9. 2001
Igrali: Mlada beltinska banda
Obrobne oziroma obmejne pokrajine nekega naroda se razlikujejo od ostalih pokrajin tudi v glasbenih značilnostih, saj pogosto prevzemajo vplive sosednjih kultur. Tako v Prekmurju še danes srečamo sestav, ki je tipičen za širši panonski prostor. Zasedbe prekmurskih godčevskih sestavov, imenovanih bande, so bile odvisne predvsem od tega, kateri godci so bili na voljo v določenem kraju. Tako Mlada beltinska banda, ki nadaljuje bogato glasbeno tradicijo beltinških band, kot sta na primer Banda Kociper-Baranja ali Marko banda, vključuje violino, cimbale, klarinet, harmoniko in kontrabas.
GNI DAT 197
Posneto: Ljubljana, 28. 6. 2002
Peli: vaški koledniki iz Velike Doline
Danes so najpogostejši koledniški obhodi v zimskem času, predvsem v času praznika sv. treh kraljev, medtem ko sta se božično in novoletno koledovanje zaradi spremenjenega praznovanja umaknila iz življenja. Vsebinska zgradba kolednice vsebuje tipične elemente, kot na primer pozdrav hiši, opis dogodka, prošnjo za dar, blagoslov oziroma voščilo, zahvalo za dar in slovo. Vaški koledniki iz Velike Doline so oživili že pozabljeno božično-novoletno kolednico Temna noč zemljo pokriva in na koncu pesmi dodali še recitirano voščilo.
GNI Ljubljana, 7. 9. 2007, Gor.
Posneto: Ljubljana, 7. 9. 2007
Igrala: Veronika Zajec
Violinske citre, na katere se spremljavo brenka s trzalico, z vlečenjem violinskega loka po strunah pa igra melodijo, so prava redkost v slovenskem prostoru. Veroniko Zajec je na violinske citre naučil igrati stari oče, pokojni Jože Zajec. Ta samouk je na violinske citre igral tako za ples kot tudi v družinskem okolju; tako tudi njegova vnukinja Veronika na violinske citre igra plesne viže in melodije ljudskih pesmi, kot je pesem Rožic ne bom trgala.
GNI DAT 338
Posneto: Ljubljana, 9. 9. 2005
Peli: Romana in Ana Črnko iz Gradišča na Kozjaku
Dvoglasno petje, kot je petje naprej in čez, predstavljata mati in hči, ki po spominu pojeta številne pripovedne pesmi. Ena izmed njih, V klošter pojdem, nunca bom, govori o samomoru dekleta, ki je moralo v samostan, ko je že izkusilo ljubezen. Srednjeveško ozadje te, zlasti v osrednji Slovenji nekoč zelo razširjene pesmi, domnevno sega v 16. stoletje, njeni prvi znani zapisi pa so iz konca 19. stoletja (Golež, 1998: 175). Pesem je v različnih variantah še danes del ljudskega pesemskega repertoarja.
GNI DAT 433
Posneto: Ljubljana, 25. 9. 2009
Peli: Kapelski pubje
Zavestno ohranjanje pevskega izročila je vse pogostejše. Skupino Kapelski pubje sestavljajo predvsem mladi fantje, ki oživljajo tradicijo petja lokalnega okolja. Da je njihovo osnovno načelo veselje do petja, se kaže tudi v tem, da poleg slovenskih ljudskih pesmi prepevajo tudi zborovske in dalmatinske pesmi. Pesem Dobro jutro, Milka moja je zapeta v moškem triglasju, pri čemer se zgornji glas, ki mu pevci pravijo, da »cvika«, mestoma povzpne na zgornjo oktavo.
GNI Hi8 14
Posneto: Ljubljana, 3. 7. 1998
Igrala: folklorna skupina Val Resia
Rezijansko inštrumentalno glasbo predstavlja igranje na cítiro ali violino ter bunkulo ali mali bas. Cítiravec, ki ima violino uglašeno višje, igra melodijo in udarja dobe z nogo ob tla, bunkulaš pa ga spremlja s poudarjenim igranjem po praznih strunah. Viža je dvodelna, pri čemer višje intoniran del poimenujejo na tenko in nižji na tolsto. Na pričujočem posnetku so ob godcih zapeli in zaplesali člani Folklorne skupine Val Resia.
GNI DAT 432
Posneto: Ljubljana, 10. 10. 2008
Pele: Trstenke
Prepletanje izročila različnih dežel v obmejnih območjih odseva tudi iz pesmi Moj se dragi, ki je prevzeta iz hrvaškega izročila, njena varianta s prvim verzom Moj se dragi po Meriki šeće pa je znana tudi v kostelskem glasbenem izročilu. V Halozah so raziskovalci Glasbenonarodopisnega inštituta v času prvih terenskih snemanj zabeležili močnejši center štiriglasnega petja in opazili, da je haloško ljudsko petje nekoliko bolj rezko, glasno in odprto. Takšno petje je značilno tudi za skupino ljudskih pevk Trstenke iz Podlehnika.
GNI Hi8 14
Posneto: Ljubljana, 10. 7. 1998
Igrali in peli: Istrijanski mužikanti in Kantadori
Istrski godci in pevci navadno ne opredeljujejo svojega glasbenega izročila kot slovensko, temveč kot istrsko, saj se v njem prepletajo hrvaške, italijanske in slovenske pesemske in glasbene značilnosti. Pogost istrski godčevski sestav je vključeval violino – po domače škənt, škəntič, žiongič ali violin –, diatonično harmoniko tržaške izdelave oziroma trieštino, klarinet in dvostrunski bas oziroma bajs. Godci na pričujočem posnetki spremljajo petje šaljivih pesmic, kakršne so med ljudmi v Istri krožile po drugi svetovni vojni.
GNI DAT 92
Posneto: Ljubljana, 9. 7. 1999
Peli: ljudski pevci iz Obirskega
Štiri-, pet- ali celo šestglasno ljudsko petje je bilo v starejšem načinu vodenja glasov najpogosteje zabeleženo na Koroškem in je zato sprva veljalo za koroško posebnost. Raziskovalci pa so kasneje odkrili, da je bilo tovrstno petje razširjeno tudi drugod po Sloveniji. Vsekakor pa sta mehkoba in zvočna polnost, ki sta se iz zborovske estetike prenesli v ljudski glasbeni izraz in ju slišimo pri pevcih koroških Slovencev iz Avstrije, značilnosti koroškega načina petja ljudskih pesmi.
GNI DAT 433
Posneto: Ljubljana, 25. 9. 2009
Peli: ljudski pevci iz Cirkulan
Z izginjanjem ljudskega petja iz vsakdanjega in prazničnega življenja ljudi ter z njegovim prehodom v odrske oblike prezentacije ljudske glasbe so se nekateri pevci in pevke povezali v stalne pevske zasedbe. Tako tudi pevci iz Cirkulan, ki svoje pevske veščine in poznavanje pesmi prinašajo iz domačega glasbenega izročila, petje lokalnega okolja predstavljajo v pevski zasedbi štirih pevcev in pevke, ki poje najvišji glas, imenovan prek ali črez.
GNI DAT 256
Posneto: Ljubljana, 13. 9. 2003
Igrali: Trio dva čardaša
Tamburaško zasedbo Trio dva čardaša iz Bele krajine, ki jo sicer sestavlja več članov, lahko označimo kot preporodno glasbeno skupino. Šolani glasbeniki se delno posvečajo igranju v folklornih skupinah, po drugi strani pa raziskujejo izrazne možnosti tamburaških orkestrov. Igrajo romske pesmi, hrvaške starogradske skladbe, ljudske pesmi različnih delov sveta in priredbe popularne in klasične glasbe. Čardaš sodi med najbolj priljubljene plesne viže, ki jih igra zasedba.
GNI Ljubljana, 16. 9. 2011, Gor.
Posneto: Ljubljana, 16. 9. 2011
Pele: ljudske pevke iz Adlešič
Ljudske pevke iz Adlešič so zbiralcem pesemskega gradiva najbolj poznane kot kresnice oziroma pevke, ki še danes ohranjajo izročilo koledovanja na kresni večer. Pred hišo, kjer voščijo srečo, zapojejo kresno kolednico, vendar pa med hojo čez polja, od hiše do hiše, in od vasi do vasi prepevajo tudi druge pesmi, kot je na primer pesem Doletela tičica. Ta ima svoj izvor v kočevarski in slovenski baladi Smrt čevljarjeve ljubice, vendar je njena prvotna vsebinska struktura močno spremenjena (Terseglav, 2011: 26).
GNI Ljubljana, 7. 9. 2007, Gor.
Posneto: Ljubljana, 7. 9. 2007
Igrali: Frajhajmska godba na pihala KUD Šmartno na Pohorju
Frajhajmska godba na pihala iz Šmartna na Pohorju deluje že od leta 1827. Godba izvira iz časov, ko so bili v bližnji steklarni zaposleni tudi številni češki delavci; tako je bil tudi ustanovitelj in prvi glasbeni vodja godbe Simon Jurič češkega rodu. Godba v svojem repertoarju ohranja predvsem stare skladbe, kot so slovenske, avstrijske in češke polke, koračnice in valčki. Ena izmed njih je tudi češka skladba Polka za Lojzko.
GNI Ljubljana, 16. 9. 2011, Gor.
Posneto: Ljubljana, 16. 9. 2011
Pela: folklorna skupina Dragatuš
Pevski in godčevski sestavi, ki delujejo v okviru folklornih skupin, sodijo danes med pomembne prenašalce in ohranjevalce ljudskega glasbenega izročila. Tovrstni sestavi, ki pogosto nastopajo samostojno, privabljajo k sodelovanju tudi mlade godce. Ljubezenska pesem Golubice bela, ki jo je triglasno zapela skupina pevcev in pevk iz Dragatuša, sodi med pesmi uskoškega izročila. Nekoč je bila razširjena tudi med belokranjskimi Slovenci, še danes pa živi med pravoslavnimi prebivalci Bojancev v Beli krajini.
GNI Ljubljana, 21. 9. 2012, Gor.
Posneto: Ljubljana, 21. 9. 2012
Pela: Marija in France Anzeljc
Zakonca Anzeljc, po domače Petračeva, najpogosteje pojeta sama, saj je spontanih priložnosti za petje ljudskih pesmi z drugimi pevci vedno manj. Zadnjih dvajset let se pogosto predstavljata tudi na odru, vendar kljub temu v svojem pevskem izrazu ohranjata značaj domačnosti in sproščenosti. Pesem Ko lunica bo zasijala, ki jo najraje pojeta, je novejša in jo najdemo tako v ljudskem glasbenem izročilu kot v izvedbah narodnozabavnih ansamblov.
GNI DAT 432
Posneto: Ljubljana, 10. 10. 2008
Peli in igral: Robnikovi sestri in godec Ivan Retko
Robnikovi sestri gojita izročilo družinskega petja. Njun veseli karakter izražajo zdravičke, ki jih na svatbah pojeta še danes. Zdravičke so poskočnice, nekoč obrednega značaja, ki so se pele na svatbah in so bile prvotno del plesa štajeriš, danes pa so to predvsem priložnostne šaljive pesmi, kar izraža tudi zadnja kitica na pričujočem posnetku. Zdravičko, namenjeno obiskovalcem prireditve Zajuckaj in zapoj, je zapel godec, ki pevki spremlja na diatonično harmoniko.
Urša Šivic: Juckanje in petje na ljubljanskem Novem trgu
Pogled na prenovljeno dvorišče Slovenske akademije znanosti in umetnosti tik pod prostori Glasbenonarodopisnega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU je sodelavcema mag. Maši Komavec Marty in mag. Robertu Vrčonu dal idejo, da bi v ta prostor pripeljala ljudsko glasbo, ki sta jo dobro poznala s svojih terenskih snemanj in znanstvenega dela. S sodelovanjem oblikovalca Radovana Arnolda (arnoldvuga+) je prireditev Zajuckaj in zapoj leta 1998 dobila zasnovo glasbenega dogodka, ki se je prvič še neambiciozno imenoval Srečanje ljudskih pevcev in godcev iz Istre. Že prva prireditev je pritegnila zanimanje številnih poslušalcev in njena ponovitev v naslednjem letu – takrat že z udarnim imenom Zajuckaj in zapoj – je bila njeno pričakovano nadaljevanje.
Ljudska glasba, kot jo v bolj ali manj še starinskih konturah razumemo danes, živi v ruralnih okoljih, v okviru različnih organiziranih ali spontanih priložnosti. V Ljubljano so to glasbo prinašale tudi nekatere druge prireditve, vendar le v drobcih, medtem ko je bila Zajuckaj in zapoj prva prireditev, ki si je zadala nalogo, da v urbanem okolju predstavlja »neurbano«, ljudsko glasbo. To je razlog, ki leta 1998 še ni bil tako izrazit, je pa postal eden izmed vodilnih motivov za prirejanje glasbenih večerov v naslednjih letih.
Za razliko od prireditev z novejšimi oblikami ljudske glasbene ustvarjalnosti se snovalci Zajuckaj in zapoj trudimo predstaviti pevce in godce, ki že izhajajo iz svoje družinske in lokalne glasbene tradicije. Oziramo se torej za starejšim izročilom, ki pa nas pri konceptih ne omejuje, saj v posameznostih prikažemo tudi sodobne načine, oblike in mlajše izvajalce tega segmenta glasbene kulture. Z vsebinsko zasnovo večerov Zajuckaj in zapoj dajemo svojemu znanstvenemu delu drugo razsežnost, saj svoje terenske izkušnje in »pisarniško« znanje oblikujemo v premišljeno idejno zasnovo in strokovno komentiran program prireditve.
Vsebinsko smo v letih od 1998 do 2012 Zajuckaj in zapoj pripravljali Maša Komavec Marty, Robert Vrčon, Mirko Ramovš, Marija Klobčar, Marko Terseglav, Mojca Kovačič in Urša Šivic. Prireditev je v teh letih prekrižarila zemljevid slovenske ljudske glasbene ustvarjalnosti in jo v posameznih večerih povezala v različne vsebinske zamisli: po pokrajinah smo predstavili Rezijo, Istro, Slovensko Benečijo, Porabje, avstrijsko Koroško, Belo krajino, z etničnega vidika madžarsko in italijansko manjšino, po pesemskih vsebinah pripovedne, vojaške in koledniške pesmi, po glasbenih značilnostih moško petje, ljudsko glasbeno ustvarjalnost žensk, družinsko petje, načine slovenskega ljudskega petja, v inštrumentalni ustvarjalnosti pa violino, tamburice, mala glasbila in pritrkavanje.
Na večere z ljudsko glasbo na Novi trg prihajajo tako poznavalci kot ljubitelji ljudske glasbe. Za slednje je ta ljubljanska prireditev redka priložnost, ki širi védenje in zanimanje za ljudsko glasbo med tistimi, ki je nimajo priložnosti doživljati v svojem vsakdanjem življenju; z Zajuckaj in zapoj tako dodajo nekaj novega svojim siceršnjim glasbenim in kulturnim izkušnjam. Drugi obiskovalci so strokovnjaki, poznavalci ljudske glasbe v organiziranih in spontanih okoljih, za katere je Zajuckaj in zapoj ena izmed raznolikih oblik pojavljanja ljudske glasbe.
Zajuckaj in zapoj je po petnajstih letih in sedemnajstih prireditvah dobro prepoznaven dogodek in ena izmed »blagovnih znamk« Glasbenonarodopisnega inštituta. Je večpredstavnostni dogodek, kjer je ljudska glasba oplemenitena s strokovnim besedilom in z domiselnimi oblikovalskimi idejami, domačo kulinariko, spontanim petjem in druženjem.
Če je bil leta 1998 namen prireditve prinesti ljudsko glasbo iz arhivov v živo izvedbo, pa je ta prireditev v petnajstih letih prinesla veliko zvočnega gradiva tudi v arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta. S pričujočo zvočno publikacijo prihaja to gradivo nazaj med poslušalce in izvajalce kot dokument živopisnosti in raznolikosti slovenskega ljudskega glasbenega izročila ter vsestranskosti njegovih izvajalcev.
Maša Komavec Marty:
Nekega lepega dne, v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se je utrnila zamisel, da bi etnomuzikologinje in etnomuzikologi Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU pevke, pevce, godce in godke, ki jih srečujejo med terenskim delom, predstavili na ljubljanskem odru. Da bi priredili nekakšen »dan odprtih vrat« za vse, ki želijo spoznati, kaj se skriva v arhivih, in slišati, kako se poje in igra v soseščini, v bližnji in oddaljeni vasi, v drugem mestu ali celo drugi deželi. Da bi bili poslušalci ob petju in igranju opozorjeni na značilnosti ali posebnosti izvajalca, kraja ali glasbenega repertoarja. Da bi bil to koncert za vse, ki jih zanima tudi druga plat tovrstne glasbe. Prireditev Zajuckaj in zapoj je bila zamišljena kot ena od oblik predstavitve tiste glasbe, ki jo etnomuzikologi danes srečujemo med ljudmi. Tako je nastala prireditev, ki ni vezana le na en kraj ali eno glasbeno zvrst. Hkrati pa je to prireditev v zahvalo informatorjem, pevkam, pevcem, glasbenicam in glasbenikom ter skupinam, ki raziskovalcem velikodušno odpirajo vrata v svoje domove in v svoje glasbene svetove.
Mojca Kovačič:
Pričujoča zvočna publikacija skuša vsebinsko zajeti raznolikost vseh prireditev Zajuckaj in zapoj, ki so se zvrstile v petnajstih letih, tako s pokrajinskega kot glasbenovsebinskega vidika, in s tem predstavlja bistvene značilnosti slovenske ljudske glasbe. Ker se je na prireditvah zvrstilo skoraj šestdeset skupin in posameznih izvajalcev ljudske glasbe, smo morali med posnetki njihovih nastopov narediti izbor. Ta je pogosto podrejen zahtevam kakovosti trenutne izvedbe na koncertnem odru, ki navadno ni primarno izvedbeno okolje godcev in pevcev, zaradi česar sta lahko prisotni trema in negotovost v izvedbi. Mestoma pa se tehnične slabosti posnetka vseeno podredijo etnomuzikološki zanimivosti predstavljenega glasbenega gradiva. Zvočni posnetki so torej koncertni posnetki prireditev in s tem terenski zapisi prireditve Zajuckaj in zapoj, z vsemi njenimi tehničnimi pomanjkljivostmi ali prednostmi. Zvočna publikacija podaja strokovni komentar posnetega gradiva, pri čemer izpostavlja vlogo izvajalcev pri posamezni izvedbi ali pa se naslanja na tematiko prireditve, na kateri je bila pesem posneta.
Galerija
