Zapojmo lepó, zaigrajmo enó: Ljudska pesem in godba Slovencev

(ljubezenska, moška skupina)
GNI M 47.300, Artiče, Štaj.
Posneto: 1997

Fantovsko petje, ki je bilo po naših vaseh nekdaj v navadi zlasti ob sobo­tah zvečer na določenem kraju, je zdaj utihnilo. To ni bil zbor, vendar je bilo petje večglasno, lepo ubrano in po ustaljenih pravilih. Praviloma je eden začel, bodisi z nekaj besedami ali s celim prvim verzom, drugi so vpadli. Tudi vodenje glasov je bilo določeno, drugačno od zborovskega petja. Vsebinsko so kajpak prevladovale ljubezenske pesmi.

(pripovedna, ženska skupina)
GNI M 24.080,
Vrhpolje nad Kamnikom, Gor.
Posneto 1961

Ženske so ponavadi pele same. Posebnih ženskih pesmi v našem izročilu ni, vendar je naravno, da so pripovedne pesmi znale zlasti starejše žene. Na Slovenskem ne poznamo solističnega petja. En sam poje takrat, če ni drugega, ki bi znal tisto pesem ali če tako terja šega (npr. camar na svat­bi). Tudi se nikoli ne poje izrecno za poslušalce. Žensko petje je vsaj dvo­glasno, lahko večglasno.

(trstenke)
GNI M 45.770, Podlehnik, Štaj.
Posneto: 1990
Godec Franc Laporšek (1930)

Inštrumentalna glasba je praviloma za spremljavo plesa. Glasbila zanjo so kupivna in godčevstvo je skoraj poklic. V izročilu pa imamo tudi preprosta, doma narejena glasbila, od vrbovih piščalk do umetelnejših trstenk t.j. orglic iz trstike. Takih ni znal narediti kdorkoli, ampak spretnejši posamezni­ki, ki so nato prodajali na sejmih različno velike trstenke, iz različnega števila različno dolgih cevk. Nanje je mogoče igrati tudi melodije pesmi.

GNI M 42.510, Resevna, Štaj.
Posneto 1984
Godec lvan Jančič (1909)

Na sejmih pa je bilo od 19. stol. naprej mogoče kupiti tudi tovarniško izdelane orglice. V sili, če na kakšni domači zabavi ni bilo godca, se je ob zvokih lakih orglic dala plesati.

(ljubezenska, mešana skupina)
GNI M 35.385, Dol. Marsin, Ben.
Posneto 1975

Po nekaterih skupnih delih, ki so terjala veliko rok, je bila navada, da je gospodinja sodelujoče postregla z dobro jedačo, gospodar pa prinesel pijačo. Ob laki priložnosti se je lahko oglasila pesem. Tokrat so peli vsi, ki so znali, maški in ženske skupaj.

(ljubezenska, mešana skupina)
GNI 39.184, Karte – Trögern, Kor.
Posneto 1979

Koroška se po splošnem mnenju odlikuje po posebno ubranem petju, kakršnega naj bi ne bilo drugod. Vendar petje v več glasov – ludi do pet, šest – ni koroška posebnost, saj znajo tako peti še drugje po Slovenskem. Morda se je na Koroškem bolj ohranilo, saj tam zelo cenijo zborovsko petje.

GNI M 30.657, Hotedršica, Prim.
Posneto: 1979
Godec Leopold Pivk (1912)

Zelo staro, po mnogih deželah Evrope uporabljeno glasbilo je oprekelj. Po obliki in številu strun je podoben citram, vendar se nanj ne brenka, marveč udarja s kladivci. Še v 19. stol. je bil oprekelj znan tudi na Slovenskem in v rabi pri godcih, ki so igrali za ples. Zadnji, ki je še znal igrati nanj, je umrl pred leti v Hotedršici.

GNI M 32.307, Beltinci, Prkm.
Posneto: 1970

Do pojava harmonike v začetku 19. stol. je za ples igralo več godcev sku­paj, seveda na različna glasbila. V Prekmurju imajo še zdaj tako skupino, svojo bando, v kateri igra eden tudi na cimbale, ki so v navadi pri godcih na sosednjem Madžarskem. Bando vodi primaš, ki igra na violino.

(ljubezenska, ženska skupina)
GNI M 42.956, Beltinci, Prkm.
Posneto: 1985

V Prekmurju pojejo pretežno dvoglasno, v tercah ali sekstah. Včasih se glasova oddaljita za kvarto ali kvinto, kar je prekmurska posebnost.

(ljubezenska, ženska skupina)
GNI M 32.649, Sakalovci, Por.
Posneto: 1970

Med Slovenci v Porabju je samo v tistih vaseh, ki so sosednje madžarskim (npr. v Sakalovcih) v navadi enoglasno petje. Sicer pa porabski Slovenci pojejo dvo­- oz. triglasno in se s tem radi pohvalijo, češ da je njihovo petje lepše od madžarskega.

GNI M 34.590, Ščulci, Istra
(Hrvaška)
Posneto: 1973
Godci: Josip Ščulac (1932) – klarinet, Anton Ščulac (1931) – violina, Anton Paladin (1933) – bajs

Godčevski sestavi so bili in so še na Slovenskem zelo različni, čeprav se včasih zdi, da je harmonika izpodrinila vsa druga glasbila. Pogosto so skupaj . igrali po trije npr. violina-klarinet-bas ali gosli-klarinet-trobenta ipd. Za bas je danes včasih berda namesto kontrabasa, nekdaj pa so igrali na mali bas, ki je imel tri strune. Na panjskih končnicah je naslikan lak. Godci v Slovenski Istri pa so imeli bajs na dve struni, kakor je še danes v rabi pri god­cih v obmejnih hrvaških vaseh. Kako je taka godba zvenela, naj pokaže pos­netek iz vasi Ščulci, ker slovenskega primera ni mogoče več dobiti.

GNI M 34.296, Bila, Rez. (Italija)
Posneto: 1968
Godci: Livio Micelli (1929) in Giovanni Di Lenardo (1910) – citira, Riccardo Coss (1923) – bunkula

Mali bas je bil približno tako velik kakor violončelo. Zato v Reziji, kjer je še danes v navadi samo duo citira- bunkula, za bunkulo uporabljajo namesto malega basa violončelo. Citira pa je samo drugo ime za violino, tada uglašeno za malo terca višje. Rezijani igrajo in plešejo samo po svoje, pogosto v značilnem menjalnem ritmu 3/4 + 2/4.

(ljubezenska, moška skupina)
GNI M 45.472, Zatolmin, Prim.
Posneto: 1989

Ljudsko petje na Slovenskem ima značilnosti, ki jih umetna glasba ne pozna. To je dokaz, da je ljudska kul­tura, tudi glasbena, res samosvoja in nikakor ne odsev ali posnetek umetne, šolane. Ena lakih značilnosti je moško stopničasto petje, to se pravi, da listi, ki poje naprej, vsako kitico daljše pesmi začne nekoliko više, pevci pa brž povzamejo v nakazani tonaliteti. Seveda brez piščalke! Tako se po stop­ničkah vzpenjajo, kolikor morejo visoko, lahko ludi v nasprotni smeri, od zgoraj navzdol. Kajpak morajo biti za tako petje res dobri pevci in ga ne zmorejo povsod.

(ljubezenska, ženska skupina)
GNI M 40.340, Bila, Rez. (Italija)
Posneto: 1982

V odročnih krajih se lahko, a ne nujno, ohranijo značilnosti, ki predstavljajo ostanke arhaične kulture. Na slovenskem etničnem ozemlju je lak primer Rezija, ki politična pripada Italiji. Medtem ko se ritem (2/4 + 3/4) pojavlja ludi drugje po Slovenskem, pa je samo v Reziji ohranjeno dvoglasno petje z bordunom, se pravi, da je za spremlja­vo ležeči ton, ki se vodilnemu približa do sekunde. Kitice rezijanskih pesmi so redna dvovrstične, tada oblikovane tako, da je po 2. vrstici obvezno refren iz nesmiselnih zlogov (lalilala), nato pa ponovitev 2. vrstice. Na tak način poje­jo ludi ženske, ki na koncu pesmi zavriskaj o.

(ljubezenska, ženska skupina)
GNI M 30.069, Vel. Varnica, Štaj.
Posneto: 1969

Večglasno petje se rado pojmuje kat fantovsko ali vsaj moško, morda zato, ker so fantje peli skupaj na vasi, pre­den so se razšli vasovat. Dokaz, da ljudsko večglasje pri nas ni posnetek zborovskega, je npr. petje na tretko, pri katerem je vodilni glas (ki pesem začenja) v sredini, nad spremljajočim za terca više pa še eden, tretji glas ali tret­ka. Zanj obstajajo še drugi narečni izrazi. Bas je podlaga temu večglasju. Dobri tenoristi zmorejo še četrti višji glas ali firar. Ponekad, npr. v Halozah, pa smo slišali na tretko peti tudi ženske.

(pritrkavanje na stoječe in leteče zvonove)
GNI M 29.353, 29.350, 29.351/1, Komenda, Gor.
Posneto: 1968

Da je Slovencem pesem, petje, bolj pri srcu kakor karkoli drugega, priča ljudska govorica, ki tudi o glasbilih trdi, da pojo. Kako bi potem ne peli zvonovi, ki na Slovenskem ne naznanjajo samo dnevnih časov, vabijo k obredom v cerkev ali se oglašajo ob pogrebih, marveč so resnično glasbilo. Zlasti za praznične priložnosti je povsod po Slovenskem v navadi pritrkavanje, trijančenje, klenkanje ali kakor že kje pravijo. V rabi sta dva načina: na leteče zvonove, kar pomeni, da se veliki zvan poganja z vrvjo, na druge pa udarja neposredno s kembljem ali z lesenim kladivom, in na stoječe, ko se na vse zvonove udarja. Udarci si sledijo po zelo različnih ritmičnih obrazcih, ki imajo svoja imena in je pritrkavanje v resnici pravo ve·čglasno muziciranje.

(otroške izštevalnice in zbadljivka)
GNI M 47.214, 42.216, 42.217, 42.220, Kranj, Gor.
Posneto: 1997
Pripovedujejo otroci osnovne šole Jakoba Aljaža iz Kranja

V ljudsko pesemsko izročilo uvrščamo tudi otroška govorjena besedila, kat so npr. izštevalnice, razne rimane zbadljivke, šaljiva besedila z vprašanji in odgovori ipd. Ta otroška besedila ne nasprotujejo načelu, da se ljudska pesem vedno poje in nikoli ne deklami­ra, saj jih zelo izrazit ritem pridružuje pesmim.

(svatbena, moška skupina)
GNI M 29.448, Žilce, Notr.
Posneto: 1968

Svatba nekdaj (nekako do druge sve­tovne vojne) na podeželju ni bila samo zadeva mladega para in njunih družin, ampak je pri njej bolj ali manj sodelo­vala vsa vas, če naj bi vse potekalo po šegah domačega izročila. Svatbene šege je povsod spremljala pesem, ki je imela svoje določeno mesto in vsebino. Tako se je oglašala npr. ob odhodu neveste od doma, ob prihodu na novi dom in na svatbeni gostiji. Nekatere pesmi so bile svatbene že po vsebini, za nekatere pa je prišlo v navada, da so jih peli svatje.

(mrliška, dve ženski)
GNI M 28.213, Kokošnje, Gor.
Posneto: 1967
Pojela lvana Jemc (1904) in Frančiška Peterka (1896)

Če je danes tudi po mestih navada, da se pri pogrebu umrlemu v slovo poje, koliko bolj je na podeželju petje spremi­jala človekov odhod s tega sveta. Dokler je obstajala navada, da je umrli ležal do pogreba doma, so se ob njem zbirali sorodniki, prijatelji in sosedje, molili, se pogovarjali pa tudi peli. Posebne mrliške pesmi govorijo o minljivosti življenja, se v imenu umrlega poslavljajo od domačih, nekatere pa imajo izrazito versko vsebino. Pri mrliču so peli tudi pripovedne pesmi, saj so povečini resne, nekatere celo tragične na koncu, npr. o desetnici.

(diatonična harmonika)
GNI M 43.819, Gabrje, Dol.
Posneto: 1986
Godec Jože Gorjanc (1937)

Ko se je v 19. stol. pojavila harmonika, so naši godci kmalu sprevideli njena uporabnost in si novo glasbilo prisvojili, tako da je diatonična harmonika postala kar kranjska ali staroslavenska, dobila pa tudi domača imena (npr. meh, lajne, fude … ) in so jo začeli izdelovati nekateri domači mojstri. Z imenom frajtonarica velja danes za značilno slovensko godčevsko glasbilo.

(Es-klarinet, diatonična harmonika, bariton)
GNI M 32.317, Luša, Gor.
Posneto: 1974
Godci: Jaka Gartner – Es-klarinet, Milan Gartner – diatonična harmonika, Tone Potočnik – bariton

Brez harmonike si danes kar ne moremo več predstavljati dobre godčevske zasedbe. Ponavadi se ji pridruži klarinet, včasih violina in še katero od trobil.

GNI M 45.677, Vinski vrh, Štaj.
Posneto: 1990
Igrajo zbrani domačini

Če na kakšni hišni zabavi ni pravega godca, ampak zna kdo od domačih igrati harmoniko, si druga glasbila nadomesti­jo s priložnostnimi. Piskanje na hrušev ali bršljanov list nadomesti glas klarine­ta, drsanje z ročajem metle po podu oponaša bas, pokrovke so za činele ipd.

(jurjevska kolednica, moška skupina s piskačem)
GNI M 24.476, Zilje, Bkr.
Posneto: 1961
Piskač na dvojnice: Franc Grdun (1880)

Po ljudskem koledarju velja Jurjevo
(23./24. aprila) za začetek pomladi in naj bi bilo takrat že vse zeleno. Nekdaj so Jurjevo praznovali s koledniškimi obhodi, ki so se v Beli krajini, po vzhodnem Dolenjskem in na Koroškem najdlje ohranili, zanesljivi podatki o njih pa so tudi od drugod. Jurjevski koledni­ki so bili fantje, zapeli so pred vsako hišo in prejeli dar. V Beli krajini jih je lahko spremljal piskač na dvojnice. Če so bili še fantiči, so odeli enega v zelenje in tako vodili Zelenega Jurija. Na vzhodnem Dolenjskem pa še danes
Svetega Jurija pojejo.

(florjanovska kolednica, moška skupina)
GNI M 42.037/2, Precetinci, Štaj.
Posneto: 1984

Koledovanje zvečer pred Florjanovim (4. maja) je v navadi po Koroškem in po nekaterih štajerskih območjih, nek­daj pa je bilo verjetno bolj razširjeno. Koledniki so spet fantje, ki ponekad zapojejo o sv. Florjanu, ponekad pa samo zakurijo v kuhinji in dobijo za to jajca ali si morajo že pripravljena poiskati. Ponekad je za Florjanovo sprejem odraslih fantov v fantovsko druščino.

GNI M 27.269, Črnomelj, Bkr.
Posneto: 1965
Igra tamburaška skupina iz Starega trga ob Kolpi

Tamburaške skupine so se na Slovenskem pojavile že ob koncu
19. stol. po raznih krajih za ljubiteljsko muziciranje, vendar se niso ohranile. V Belo krajina so tamburaši prihajali s sosednje Hrvaške, domačih pa ni bilo do začetka 20. stol. Danes veljajo tam­buraši za belokranjsko značilnost in so se npr. listi iz Sodevec že zelo uveljav­ili.

(kresna koleda, ženska skupina s piskačem)
GNI M 24.480, Preloka, Bkr.
Posneto: 1961
Piskač na dvojnice: Franc Grdun (1880)

Koledovanje o kresi, ko se dan obesi, je bilo prav tako nekdaj bolj razširjeno, kakor dokazujejo zapisi pesmi in zbrani podatki. Najbolj znana je belokranjsko kresna koledovanje zaradi posebnih pesmi in načina petja. Kresnice so de­kleta v skupini po štiri (lahko več), ki pojejo tako, da si po dve in dve odpe­vata in vsaka dvojica začne naslednji verz prej, preden prejšnja odpoje svoje­ga. Po domače pravijo, da se lóvijo. Pojejo od hiše do hiše in so besedila drugačna ne le od vasi do vasi, marveč ludi glede na razmere v hiši (za zakonce, za samske ipd.) Pevke lahko spremlja moški s piščaljo (do prve sve­tovne vojne še z dudami).

(trikraljevska kolednica, moška skupina)
GNI M 43.751, Kostanjevica, Dol.
Posneto: 1986

Koledovanje na večer pred Tremi kralji (6. jan.) je še danes zelo živo in se celo poživlja. Po ohranjenih podatkih in pesmih vemo, da je imelo dve obliki: igrani prizor poklonitve treh kraljev (po poročilu iz evangelija) ali nastop fantov, ki so pred vsako hišo zapeli kolednico in dobili dar. Lahko so bilo oblečeni v tri kralje ali imeli s seboj zvezdo z lučko v notranjosti. Danes so koledniki ponajveč fantiči, ponekad še deklice, za dar je le denar, namenjen za misijone. Vendar so kraji, kjer še koledujejo odrasli fantje.

(pozavna, diatonična harmonika, bariton) GNI M 42.316, Gorenje, Štaj.
Posneto: 1984
Godci: Alojz Podgrajšek (1933) – pozavna, Gustl Dečar (1938) – diatonična harmonika in Janez Dečar ( 1940) – bariton

Oblika godčevskih sestavov je bila in je še mnogokrat odvisna od naključja, kakšno glasbilo zna kdo igrati, s kom se more družiti in kakšne so priložnosti za nastopanje v javnosti. Največkrat je to plesna prireditev, veselica pač, nikoli pa godci ne spremljajo pesmi. V slovenskem ljudskem izročilu so pesmi brez spremljave, godci pa igrajo zgolj za ples.