LJOBA JENČE

Ljoba Jenče je z zbiranjem ljudskih pesmi začela leta 1987 na Notranjskem kot samozaposlena v kulturi. Na terenu so ji ljudje s petjem in pripovedovanjem posredovali izročila, ki jih je sistematično dokumentirala in shranjevala v osebni arhiv. Od leta 2018 se njen arhiv s podporo Občine Cerknica, Občine Loška dolina in Občine Bloke digitalizira ter kopira in shranjuje na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU. Izvirniki in varnostne kopije se hranijo v domoznanskem oddelku Knjižnice Jožeta Udoviča v Cerknici ter pri avtorici zbirke.

Ljoba Jenče deluje kot zbirateljica, poustvarjalka in mentorica: spodbuja nosilce izročila k petju in ohranjanju ter izvaja delavnice ljudskega petja. S svojo pobudo je prispevala tudi k nastanku lokalne pevske skupine Domači pevci iz Lokovca. Kot pevka nastopa doma in v tujini, pri čemer pogosto povezuje terensko izročilo z izvajalskim delom za različna občinstva (otroke in odrasle). Njena mednarodna dejavnost vključuje gostovanja v številnih kulturnih okoljih, od manjših lokalnih in staroselskih skupnosti do vidnejših prizorišč. Poleg tega redno nastopa na letnih koncertih KED Folk Slovenija ter v programih Glasbene mladine Slovenija in Bralne značke.

Ljoba Jenče izdaja terenske posnetke ljudskega petja, glasbe in govora ter objavlja tudi lastne interpretacije ljudske pesmi na zvočnih in avdiovizualnih nosilcih. S svojim terenskim gradivom in znanjem je sodelovala pri radijskih oddajah, uredniško pa tudi pri izdaji zgoščenke društva KED Folk Slovenija. Poleg tega v okviru ansambla Cortesia razvija interpretacije minezanga in ljubezenske trubadurske poezije. Pomemben del njenega javnega nastopa predstavlja tudi pripovedovanje: prepoznavna je kot pionirka pripovedovanja pravljic za odrasle in kot organizatorka pripovedovalskih srečanj in simpozijev.

V zadnjih letih razvija tudi koncertne programe v sodelovanju z lutnjistom Izidorjem Erazmom Grafenauerjem, pri čemer se posveča starejšim pesemskim in glasbenim plastem (balade, legendne pesmi, minezang) ter povezavam s staro glasbo.

V svojih izjavah Ljoba Jenče ljudsko pesem ne opisuje zgolj kot kulturno dediščino, temveč kot doživeto izkušnjo. Kot pravi, ji »srečanja z ljudsko duhovno kulturo pomenijo neizčrpen vir spoznavanja in razumevanja življenja Slovencev, kot tudi dežele, kjer živimo«. Poudarja zvočni spomin, povezanost pesmi z naravnim okoljem ter možnost, da se “spomin” skozi poslušanje in petje ponovno oživi. Ljudsko pesem razume kot izraz orature in kot eno temeljnih oblik govorne in pevske kulture, ki jo umešča v daljšo ustvarjalno zgodovino, starejšo od knjižne literature.

Več na www.ljobajence.eu

Kraj in datum snemanja: Cerkev sv. Volbenka, Zelše, 28.10. 2025, snemal dr. Andrej Kocan