Kdo, kdo, kdo so pa to?: pesemsko izročilo z Domžalskega

GNI M 20.713
Posneto: Loka pri Mengšu, 12. 12. 1956
Pela: M. Jankovič (*1878)

Pripovedno izročilo o povodnem možu, na Slovenskem najprej izpričano v Valvasorjevem pričevanju o plesu pod lipo na Starem trgu v Ljubljani (Valvasor, 1689a, XI: 685; 1689b, XV: 460–461; Merhar, Matičetov, 1970: 144–145), se je v tej pesmi prepletlo z izročilom o dovjem možu. To izročilo je bilo razširjeno na Kamniškem, vendar je bilo vezano predvsem na območje Bistriške doline in samih planin. V pesmi tako nastopa kot lokalno poimenovanje širše znanega bajeslovnega lika, povodnega moža.

GNI M 34.115
Posneto: Ihan, 13. 5. 1972
Pela: I. Pirc (*1904)

Pripovedna pesem o poroki in o uroku, ki ga je svojemu nekdanjemu fantu izreklo prevarano dekle Lenčica, se nanaša na srednjeveško družbeno okolje in višji družbeni sloj: to je v eni od variant te pesmi (Kumer, 1962: 193) razvidno iz svarila, naj svatje ne vriskajo in ne piskajo, ko bodo jezdili skozi Mengeš. V ihanski varianti ta podrobnost ni ohranjena, poudarjeno pa je svarilo. To naj bi preprečilo, da bi svatbo opazilo prevarano dekle, ki je imelo z ženinom otroka, a ni ustrezalo njegovemu stanu. Svatje so na svarilo pozabili in dekletu omogočili urok.

GNI M 34.064
Posneto: Zaboršt, 26. 1. 1972
Pela: M. Gothe (*1885)

Bajeslovna pripovedna pesem Fantič je hodu prou deleč v vas, tipološko označena kot Mrtvaška kost kaznuje objestneža, je na Slovenskem znana na širšem kamniško-domžalskem območju, peli pa so jo pǝr mrlič, torej ob bedenju pri pokojniku. Snov sicer poznajo v širšem evropskem prostoru, Francozi, Španci in Flamci tudi v pesemski obliki (Kumer, Matičetov, 1970: 208–209).

GNI M 29.731
Posneto: Krtina, 16. 1. 1969
Pela: K. Sušnik (*1896)

Pesem je po vsebini legendna, ohranila pa se je zaradi petja ob bedenju pri pokojniku, vahtanju, torej kot obredna, mrliška. Vsebinsko se nanaša na legendo o Mariji in potopljenih vaseh. Prvotno povezanost z reko Ren (Kumer, 1981a: 323), ki je izhajala iz romanj Slovencev v Aachen in Köln, je po ukinitvi teh romanj leta 1775 postopno nadomestila Donava.

GNI M 20.720
Posneto: Loka pri Mengšu, 12. 12. 1956
Pela: M. Jankovič (*1878)

Pesem o fantovem srečanju z Marijo sodi med legendne pripovedne pesmi in ima daljše izročilo, kot bi lahko sodili po vsebini te različice: »fantič mlad« je namreč v pesmi sčasoma nadomestil sv. Bernarda. Čaščenje tega svetnika so širili cistercijani, njegova odmevnost med Slovenci pa je razvidna tudi iz tega, da sta bila cistercijanska samostana v Stični in Vetrinju ustanovljena še v času življenja tega svetnika (Kumer, 1981c: 473). Temeljno sporočilo pesmi je bila spreobrnitev, ponazorjena s tem, da fantovo žvižganje, petje in igranje niso bili izraz lahkoživosti, temveč duhovnega doživetja.

GNI M 34.063
Posneto: Zaboršt, 26. 1. 1972
Pela: M. Gothe (*1885)

Legendna pesem o svetem Alešu povzema vsebino srednjeveške legende o Aleksiju, sinu rimskega patricija (Kumer, 1981b: 418–419). Pripoveduje zgodbo njegovega življenja, prepoznavnega po odpovedi bogastvu in življenju v zakonu, še bolj znanega pa s smrtjo, ki naj bi ljudem razkrila njegovo svetost. Predstavljena varianta nima več jasnega zaključka.

GNI M 30.610
Posneto: Radomlje, 21. 11. 1968
Peli: K. Škerjanec (*1903) in T. Podboršek (*1925)

Pripovedna pesem o ubogi Mariji romarici, ki prosi brodarja, naj jo zastonj prepelje čez vodo, je na Slovenskem zelo razširjena. Iz pesmi ni razvidno, na katero okolje se nanaša, posredno pa je v njej ohranjen spomin na posebne pravice slovenskih romarjev oziroma njihovo kršenje. Kot svetniško legendo so pesem peli na romanjih in pri bedenju ob pokojniku, pa tudi ob druženjih ob mirnem delu.

GNI M 30.606
Posneto: Radomlje, 21. 11. 1968
Peli: K. Škerjanec (*1903) in K. Podboršek (*1925)

Legendna pesem o sveti Marjeti Antiohijski s predstavitvijo življenja te svetnice, usklajeno z izročilom dela Legenda aurea, zelo jasno kaže na ustvarjalnost šolanega avtorja, najverjetneje organista ali šolmoštra. Najpomembnejši ohranjevalci takšnega izročila so bili cerkveni pevci oziroma pevke.

GNI M 20.705
Posneto: Loka pri Mengšu, 12. 12. 1956
Pela: M. Jankovič (*1878)

Legendna pesem o praškem svetniku Janezu Nepomuku je sodila med pesmi, ki so predvsem v baroku skrbele za versko katehezo, njeno širjenje pa je bilo povezano tudi s potujočimi pevci. V času največje priljubljenosti je veljala za popularno pesem (Klobčar, 2020: 85–86, 256), priljubljenost tega svetnika pa so izražale tudi upodobitve v nekaterih kapelicah, povezane predvsem s prehodi čez vodo. Pomen besede korar kot izraz za kanonika se je ponekod že izgubil, zato so jo ljudje začeli nadomeščati s pojmom kolar, kar je smisel pesmi povsem spremenilo. Prav tako se v različicah te pesmi namesto Vltave pojavljajo druga imena rek, predvsem Donava in Morava.

GNI M 34.107
Posneto: Zaboršt, 6. 2. 1972
Pela: M. Gothe (*1885)

Uvodni verz in sama vsebina pesmi kažeta na to, da je služila versko-moralni vzgoji, po vsebini pa je pripovedna. Pripoveduje zgodbo o romarski Tinski gori in o nevernem možu, ki se je skesal svojih grehov in se spreobrnil.

GNI M 20.703
Posneto: Loka pri Mengšu, 12. 12. 1956
Pela: M. Jankovič (*1878)

Pripovedna pesem o sveti Luciji ima legendno vsebino, zaradi svoje funkcije pa je veljala za romarsko. Tej svetnici je na Slovenskem posvečenih več cerkva, med drugim tudi v Skaručni, kamor so romali ljudje s težavami z vidom (Kumer, 1992b: 303). V pesmi je opisano življenje svetnice, kot dokaz njene pomoči ljudem pa je predstavljen primer ozdravljenja hlapca iz bližnje okolice, iz moravške fare. Takšne pesmi so v baroku v nekaterih romarskih središčih predstavljali posebni potujoči pevci s petjem in slikami, kar jim je dajalo zaslužek, ljudem pa nudilo versko katehezo (Klobčar, 2020: 79–90).

GNI M 29.720
Posneto: Hudo, 21. 11. 1968
Peli: J. Pirc (*1899), A. Gaberšek (*1905), F. Rojc (*1890), T. Šarc (*1904), J. Šarc (*1900), J. Hribar (*1914) in J. Frontini (*1906)

Balada z motivom neveste detomorilke je bila razširjena skoraj povsod na Slovenskem, motiv nezakonske matere, ki zavrže ali umori otroka, pa poznajo tudi drugod po Evropi (Golež Kaučič, 2007a: 712–713). Pesemska zgodba o nevesti, za katero se na poročni dan razkrije, da je kot nezakonska mati umorila svojega otroka oziroma otroke, je bila na kamniško-domžalskem območju zelo razširjena, zaradi njene tragičnosti in moralnega sporočila pa so jo peli predvsem ob bedenju pri pokojniku. Ponekod, kot na primer v mengeški okolici, so pesem zaradi vloge pastirja v njej peli tudi na paši.

GNI M 20.704
Posneto: Loka pri Mengšu, 12. 12. 1956
Pela: M. Jankovič (*1878)

Pripovedna pesem o detomorilki Urški se nanaša na resnični dogodek: zapis v računski knjigi mestnega sodišča v Ljubljani dokazuje, da je bila 22. oktobra 1766 zaradi detomora usmrčena Urša Mandlovka (Kumer, 1990: 407). Pesem o tej usmrtitvi je odmevala v številnih variantah (Golež Kaučič, 2007b: 714–771). Različica, razširjena na kamniško-domžalskem območju, izraža veliko sočutje do obsojenke in do stiske, ki jo je privedla do detomora.

GNI M 30.610
Posneto: Radomlje, 21. 11. 1968
Peli: K. Škerjanec (*1903) in T. Podboršek (*1925)

Predstavljena različica pesmi Stoji, stoji Ljubljanca ima s pripevom »enà baba pa rimǝlne lom« šaljiv značaj, sicer pa gre za pripovedno pesem z resnejšim ozadjem. V pesmi nekateri vidijo povezavo z nemškim izročilom (Kumer, 1998c: 541), različica te pesmi, posneta v Loki pri Mengšu (GNI M 34.098), pa kaže na to, da je pesem izšla iz izročila o usodnem plesu pod lipo. Po tem izročilu dekle umre v neskončnem plesu z neznanim vitezom, ki ga je izzvala sama s svojo ošabnostjo.

GNI M 34.065
Posneto: Zaboršt, 26. 1. 1972
Pela: M. Gothe (*1885)

Pesem o nezvestem študentu – novomašniku, ki je v številnih različicah razširjena po vsem slovenskem ozemlju, je morala nastati vsaj v 18. stoletju (Kumer, 1998a: 606). V varianti, posneti v Zaborštu, njeno povezavo z resničnostjo izraža omemba cerkve v Šǝnklavžu. Nesrečna ljubezen med študentom teologije in dekletom je imela ozadje v neprostovoljnih odločitvah za duhovniški poklic, o katerih so med ljudmi poleg pesmi krožile tudi zgodbe. V domžalski okolici je bila pesem znana kot »študentovska«, zveza z besedo kor pa se je izgubila, zato so v pesmi namesto kórarjev omenjeni kólarji. V pesmi je ohranjeno l-kanje.

GNI M 34.067
Posneto: Ihan, 26. 1. 1972
Pela: M. Rahne (*1909)

Ta družinska pripovedna pesem je zgovoren primer ustvarjalnosti organistov. Sestavil jo je Matevž Kračman, šolmošter oziroma organist v Šmarju, v njej pa je objokoval smrt svojih otrok. Širil jo je sam, s svojimi obhodi po širši okolici (Klobčar, 2020: 244), na domžalskem območju pa so njeno širjenje pospeševali tudi stiki zaradi slamnikarstva.

GNI M 34.068
Posneto: Ihan, 26. 1. 1972
Pel: J. Velepec (*1932)

Pripovedna pesem o uboju pri vasovanju se nanaša na resnični dogodek iz leta 1892 (Kumer, 1998b: 319). V ihanski varianti se je ohranilo resnično ime žrtve, Tončka, beseda »štajngarski« pa označuje umestitev dogodka v bližnje okolje, v hribe na območju Velike in Male Štange. Pesem je nastala kot opis dogodka, kot vest o novici, sčasoma pa se je ustalila kot ljubezenska pripovedna pesem.

GNI M 20.719
Posneto: Loka pri Mengšu, 12. 12. 1956
Pela: M. Jankovič (*1878)

Družinska pripovedna pesem o vdovcu na ženinem grobu sodi v novejše izročilo. Znana je bila od Benečije do Porabja (Terseglav, 2007: 127–217) in je bila v 20. stoletju ena najbolj razširjenih pripovednih pesmi. K njeni priljubljenosti je pripomogla pretresljiva zgodba, pesmi s to vsebino pa so bile zelo primerne tudi za reveže, ki so s petjem prosili za miloščino.

GNI M 29.701
Posneto: Hudo, 21. 11. 1968
Peli: J. Pirc (*1899), A. Gaberšek (*1905) in F. Rojc (*1890)

Pesem je izjemno zanimiv primer novoletne kolednice. Vsebinsko se ne navezuje na slovo od starega in začetek novega leta, temveč na praznik obrezovanja Jezusa, ki se praznuje osmi dan po božiču. S to pesmijo so Štučkovi, koledniki z Goričice pri Ihanu (zaradi Tabora na Goričici imenovani tudi tabrskǝ, ponekod pa celo ihanski koledniki) od štefanovega do svečnice koledovali oziroma novo leto voščili po širšem območju Gorenjske, včasih celo od Ljubljane do Moravške doline pa vse do Celja in Kranja. Koledovali so pri premožnejših hišah oziroma tam, kjer so bili bolj pobožni. Pri hiši so najprej zaigrali, nato zapeli, v hiši pa so spet zaigrali. Očetu in trem sinovom, ki so igrali na harmoniko, pozavno, klarinet in bas, se je izjemoma pridružil še peti godec. To pesem so peli samo oni, za njen prenos na naslednje rodove pa so v družini skrbele matere. Pesem se ni nikoli pela v cerkvi, njen ljudski značaj pa je poudarjen z motivom škofa, ki naj bi izvedel obred obrezovanja »po šegi judovski«. Posebnost pesmi je tudi v tem, da se je pela v dveh variantah, z začetkom »Kmalu bo preteklo, oj, tistih osem dni« ali pa »Saj je že preteklo, oj, tistih osem dni«, glede na to, ali so novo leto voščili pred novim letom ali po njem. S tem je pesem omogočala združevanje božičnega, novoletnega in trikraljevskega koledovanja.
S to pesmijo so koledniki z Goričice pri Ihanu koledovali še prva leta po drugi svetovni vojni. S tem se je zaključila dolga tradicija ihanskega koledovanja, ki je pred Štučkovimi poznala še »leseno muzko« z oprekljem.

Fotografija koledniške skupine z Goričice pri Ihanu je predstavljena na naslovnici te zvočne publikacije.

GNI M 20.590
Posneto: Goričica pri Ihanu, 28. 12. 1956
Pela: A. Kokalj (*1890)

Pesem ohranja spomin na tradicijo božičnih koled, igranih dramskih uprizoritev, ki so jih v baroku pred polnočnico uprizarjali v cerkvah. Te igre so bile z odlokom Marije Terezije leta 1751 prepovedane (Kuret, 1986: 188), ponekod pa so se preoblikovane pastirske igre ohranile kot cerkvene pastorele (prav tam: 189). Po tem je bil zelo znan Dob, kjer je v začetku 20. stoletja še živel spomin na to, kako so otroci ob teh igrah s piščalkami posnemali kukavice (GNI O 9589), pesem Nikar ne dremajte pa so ljudje slišali pri polnočnici na Beričevem.

GNI M 20.723
Posneto: Topole pri Mengšu, 12. 12. 1956
Pela: J. Vahtar (*1883)

Svatovska pesem Jeden pa po vasi hodi se vsebinsko navezuje na obveščanje o poroki. Peli so jo svatje ob odhodu neveste od doma, preden so šli v cerkev.

GNI M 29.727
Posneto: Krtina, 16. 1. 1969
Pela: K. Sušnik (*1886)

Obredna pesem Bratec iz Jeblance oziroma Ljubljance je naraščajoča pesem, hagada, in je imela zaradi svoje posebne strukture in verske vsebine posebni pomen. Večinoma so jo peli na svatbah, zato je bila znana kot vohcetna, ponekod pa je zaznamovala tudi slovo od pokojnika. Predstavljena varianta ima zadnje kitice nekoliko skrajšane.

GNI M 43.887
Posneto: Spodnje Jarše, 13. 3. 1987
Peli: S. Kralj (*1926), P. Juhart (*1910), F. Urbanija (*1927) in J. Juhart – harmonika (*1937)

Rojstev ali rojstnih dni Slovenci niso zaznamovali s pesmimi, zato pa so toliko bolj slovesno praznovali godove. Ofiranje je bilo posebno obredje, namenjeno praznovanju godu na predvečer samega praznika. Sovaščani ali domači, ki so godovniku ofirali, delali freh, so s kravjimi zvonci in kuhinjskimi pripomočki (na primer s pokrovkami, renami) ali s priborom v kozarcu povzročali hrup. Z ropotom, ki so ga dvakrat prekinili, so prvotno odganjali zle sile, ki bi človeku ob njegovem prazniku lahko škodovale, šega pa je sčasoma ohranila samo še družabni pomen. Ta se je zaradi višanja družbenega standarda zelo okrepil po drugi svetovni vojni, saj je godovnik ljudi lažje pogostil. V tem času je ofiranje pogosto spremljal tudi godec s harmoniko, sodelujoči pa so se z ustaljenim načinom povzročanja hrupa vključevali v igranje.

GNI M 28.281/2
Posneto: Rača, 14. 4. 1967
Pela: P. Cerar (*1919) in J. Kokalj (*1928)

Smrt je bila pomemben mejnik, pri katerem je sodelovala skupnost, povezana s pokojnikom. Pri bedenju ob pokojniku so peli mrliške, nabožne in pripovedne pesmi. Pomembno vlogo so imele pesmi, v katerih se je pokojni poslovil od bližnjih. V obsmrtnici Mamca mrtva leži pevci na pripovedni način izražajo slovo pokojnika oziroma pokojnice od domačih – v tem primeru od moža, hčera, sinov – in od sosedov. Bedenje ob pokojniku, vahtanje, je bilo v času, ko je bila ta pesem posneta, na podeželju še zelo živo.

GNI M 29.707
Posneto: Hudo, 21. 11. 1968
Peli: J. Pirc (*1899), A. Gaberšek (*1905), F. Rojc (*1890), T. Šarc (*1904), J. Šarc (*1900), J. Hribar (*1914) in J. Frontini (*1906)

Mrliška pesem Nocojšnjo noč sem še pri vas je bila znana na širšem kamniško-domžalskem območju. Peli so jo ob bedenju pri pokojniku, vahtanju, z njo pa so se v imenu pokojnika poslovili od domačih, ponekod pa tudi od sosedov.

GNI M 34.093
Posneto: Loka pri Mengšu, 5. 2. 1972
Pela: A. Hude (*1882)

Šega bedenja ob mrliču je poleg mrliških in pripovednih pesmi ohranjala tudi pesmi o smrti in minevanju. Te pesmi so izražale zavest o enakosti, pred katero bogastvo ne rešuje: prepričanje, da bo po smrti bogatin ležal pri petlerju, beraču, je ljudem pomagalo premagovati vsakdanje stiske. Baročna simbolika, izražena v pesmi, kaže na oplajanje ljudskega izročila iz nabožnih pesmi.

GNI M 30.610
Posneto: Radomlje, 21. 11. 1968
Peli: K. Škerjanec (*1903) in T. Podboršek (*1925)

Pesem je zanimiv primer obsmrtnice oziroma mrliške pesmi: po obliki je vilota, zaradi česar bi pričakovali lahkotno, predvsem ljubezensko pesem, njena vsebina pa temu nasprotuje. Razumljiva je namreč samo s stališča globokega verskega prepričanja, ki smrt razume kot prehod v lepše življenje.

GNI M 28.238
Posneto: Prevalje pri Dobu, 31. 3. 1967
Peli: A. Makovec (*1880) in M. Prašnikar (*1899)

Pesem je ena redkih mrliških pesmi, ki se v nekoliko drugačni različici ohranjajo tudi v zborovskem petju. Predstavljena varianta izraža značilnosti ljudske pesmi in vsebuje nadaljevanje, ki sicer ni znano: nakazuje čakanje na trobento angelsko oziroma pričakovanje sodnega dne.

GNI M 30.583
Posneto: Radomlje, 21. 11. 1968
Pele: J. Šraj (*1898), T. Šraj (*1907), P. Mikel (*1903), A. Perne (*1917), K. Škerjanec (*1903), T. Podboršek (*1925), I. Cerar (*1909) in T. Jerek (*1902)

Mrliška pesem Oj, mamca vi, vi izraža poslavljanje pokojnika od domačih in je ena redkih mrliških pesmi, ki ob tem nimajo duhovnega sporočila.

GNI M 20.720
Posneto: Loka pri Mengšu, 12. 12. 1956
Povedala: M. Jankovič (*1878)

Zlati očenaš je ena od številnih apokrifnih molitev, ki so jih prvotno prenašali berači oziroma so z njimi prosili darove, vbogejme. Te molitve so imele za ljudi poseben pomen, ohranjale pa so jih predvsem ženske, včasih tudi kot poseben zaklad. V zaključku predstavljene molitve je navedeno, katere duše so z njo rešene iz vic.

GNI M 28.239
Posneto: Prevalje pri Dobu, 31. 3. 1967
Povedala: A. Makovec (*1880)

Zagovor proti hudi uri O, sivnǝ oblak sodi v tisti del pesemskega izročila, ki ni bil nikoli pét. Z njim so ljudje želeli obvarovati dom oziroma bivališče, jerprge, polja in vinske gorice. Pokristjanjena vsebina zakriva nekdanje magično ozadje.

GNI M 34.111
Posneto: Zaboršt, 6. 2. 1972
Pela: M. Gothe (*1885)

Pesem Pojte, pojte, drobne ptičke s preprosto simboliko iz narave izraža pogled vernega človeka na življenje. V predstavljeni varianti so rime nekoliko porušene, pevka pa se je še spominjala, da so takšne pesmi peli na romanjih in pri bedenju ob pokojnikih.

GNI M 29.719
Posneto: Hudo, 21. 11. 1968
Pel: J. Frontini (*1906)

Moralistična, z versko vsebino zaznamovana pesem našteva slabosti posameznih stanov – otrok, deklet, žena, fantov in mož. Peli so jo ob bedenju pri pokojnikih, v premislek lastnih slabosti, ki bi lahko izzvale božji srd – sodni dan. V pesmi sta prepoznavna baročni način poučevanja s primeri, njena zanimivost pa je tudi v tem, da so zanimanja, značilna za ljudi določene starosti, razumljena kot slabost, in sicer tudi za otroke: ti se namreč pogovarjajo, kako izdelujejo igrače. Snemanje tega pevca je predstavljeno na zadnji fotografiji.

GNI M 28.274
Posneto: Krtina, 14. 4. 1967
Pela: T. Capuder (*1914) in M. Stare (*1910)

Moralistična oziroma vzgojna pesem Nekaj čem zapeti opozarja na različne človeške napake in s primeri pogubnih razvad, med katerimi je v ospredju pijača, ljudi usmerja k odgovornemu življenju. Sodi med pesmi, ki so jih peli predvsem med pletenjem slamnatih kit.

GNI M 30.586
Posneto: Radomlje, 21. 11. 1968
Pela: T. Jerek (*1902)

Vzgojno-moralistična pesem Nesrečna hiša je pripoveduje o pijancu, ki je s svojim pitjem uničil srečo svoje družine. Nesreča je prikazana s sporočili, ki jih očetu pijancu namenjajo člani družine.

GNI M 34.102
Posneto: Zaboršt, 6. 2. 1972
Pela: M. Gothe (*1885)

Pesem sodi v čas najemniških vojsk. To je razvidno predvsem iz omembe, da imajo vojaki, ki se usposabljajo na trgu v Gradcu, nakodrane, skravžane lase. Kodranje las je bilo pri vojakih leta 1776 odpravljeno (Kumer, 1992a: 13). V času nastanka te pesmi so imeli vojaki lahko s seboj tudi žene, kar v pesmi potrjuje dialog. Vojaške pesmi so – tako kot pripovedne – najdlje ohranjale ženske, v predstavljeni različici pa je ohranjeno tudi l-kanje.

GNI M 30.605
Posneto: Radomlje, 21. 11. 1968
Pel: C. Jerman (*1898)

Vojaška pesem Kranjski tihen so tko dejali se nanaša na čas Napoleonovih vojsk oziroma na nabor fantov za vojskovanje s Francozi. Omenja slovo fantov od deklet, hkrati pa nujnost, da premagajo nasprotnika, in vero v Marijino pomoč. V pesmi je izražen tudi odpor do Francozov kot nevernikov, ki se je med ljudmi ohranil zaradi odmeva francoske revolucije.

GNI M 28.228/B
Posneto: Prevalje pri Dobu, 31. 3. 1967
Pela: A. Makovec (*1880)

Vojaška pesem Fantje se zbirajo v varianti, ki jo je zapela pevka iz Prevalj pri Dobu, izraža namišljeno poročanje s fronte. Poročilo je namenjeno dekletu vojaka, ki ga na koncu zadene krogla.

GNI M 43.883
Posneto: Spodnje Jarše, 13. 3. 1987
Pel: F. Urbanija (*1927)

S pesmijo Krajnski fantje mi smo, mi sta močno izraženi stanovska in deželna pripadnost, hkrati pa je imela pesem tudi močan narodnoidentitetni pomen: pokrajinska oznaka kranjski je namreč izražala tudi slovenstvo. Pesem je v prvi svetovni vojni bodrila slovenske vojake na fronti, spremljala pa je tudi slovenske borce za severno mejo.

GNI M 28.245
Posneto: Dob, 31. 3. 1967
Peli: A. Cotman (*1887), P. Vojska (*1893), A. Keržan (*1891), A. Nemec (*1895) in F. Prener (*1908)

Pesem obuja spomin na fantovsko petje, ki je bilo v nekaterih okoljih, kot na primer na Dobu, pred drugo svetovno vojno še zelo živo: fantje so se zbrali pod vaško lipo in tam peli, po petju pa so šli v vas, torej pod okna deklet. Vasovat so hodili ob četrtkih in sobotah, in sicer včasih vse do Ihana. Fantovska skupnost se je tako ohranjala ob sodobnih oblikah združevanja, ki so jih prinašala društva, in omogočala ohranjanje nekaterih pesmi in družbenih norm.

GNI M 28.246
Posneto: Dob, 31. 3. 1967
Peli: A. Cotman (*1887), P. Vojska (*1893), A. Keržan (*1891), A. Nemec (*1895) in F. Prener (*1908)

Ljubezenske pesmi, kot je pesem Ko bi jaz vedela, so peli fantje ob vasovanju, prav tako pa tudi sama dekleta ali pa fantje in dekleta skupaj. Skupno petje fantov in deklet je navadno sledilo skupnemu delu, najbolj sproščeno druženje mladine pa je bila metev prosa. Vnovično petje ljubezenskih pesmi je zato pogosto obudilo prav spomin na šege, ki so bile sestavni del tega dela.

GNI M 34.121
Posneto: Ihan, 13. 5. 1972
Pela: F. Cerar (*1929)

Ljubezenske štirivrstičnice s šaljivo vsebino so bile pomemben del družabnosti ob veselih druženjih, predvsem pri porokah, od starejših pa so jih prevzemali tudi otroci.

GNI M 30.606
Posneto: Radomlje, 21. 11. 1968
Pel: C. Jerman (*1898)

Niz štirivrstičnic, ki so jih peli skupaj ali samostojno, lahko pa tudi v povezavi s plesom štajeriš, ima ljubezensko vsebino, ki jasno kaže prestopanje moralnih norm. Te pesmi so imenovali kvantarske in jih niso peli pred otroki.

GNI M 34.110
Posneto: Zaboršt, 6. 2. 1972
Pela: M. Gothe (*1885)

Šaljiva ljubezenska štirivrstičnica o ljubljanskih fijakarjih je bila znana kot ta okrogla, torej kot lahkotna pesem, ki je prestopala stroga moralna načela.

GNI M 28.284
Posneto: Rača, 14. 4. 1967
Pela: J. Kokalj (*1928) in F. Orehek (*1916)

Zelo zanimiv venček, imenovan Ta zmešana, v katerem se med različne, s spretnimi rimami usklajene ljubezenske pesmi vpletajo tudi šaljivi elementi, kaže, da je bilo v času snemanja te pesmi skupno petje še zelo živ del družabnosti.

GNI M 20.739
Posneto: Topole pri Mengšu, 12. 12. 1956
Pela: M. Dornik (*1892)

Šaljiva ljubezenska pesem s tem naslovom obuja spomin na nekdanje prevozništvo po stari dunajski cesti, ki je vodila od Dunaja do Trsta (nanjo danes še spominja poimenovanje Dunajska cesta v Ljubljani in Črnučah), obcestne gostilne pa so ponujale veliko zabave. To pesem nakazuje s prikrito erotičnostjo. Pesem se je v raznih različicah ohranjala tudi v petju maturantov, ki so s takšnimi pesmimi izražali prehod v odraslost.

GNI M 29.718
Posneto: Hudo, 21. 11. 1968
Pel: J. Frontini (*1906)

Zabavljica o kamniških purgarjih, meščanih, je bila znana na kamniškem območju in v širši okolici, in sicer v več različicah. Njen začetek najverjetneje sega v 18. stoletje, v čas, ko se je Kamnik še ponašal z nekdanjo slavo, njegova gospodarska in družbena moč pa je zelo oslabela. Vsebina posameznih kitic se nanaša na propadanje gospodarske moči mesta, dodani refren pa izraža konflikt med kmečkimi fanti, ki so se po naboru zabavali v mestnih gostilnah, in mestnimi policaji. Izvira namreč iz nemških besed, povezanih z ocenjevanjem nabornikov in s srečanji nezaželenih gostov s predstavniki mesta: besedna zveza »kunti noh« izhaja iz nemškega pozdrava »gute Nacht«, pojma »sembǝr, šloh« sta preoblikovana nemška izraza »sauber, schlecht«, s katerima je naborna komisija fante ločevala na dobre in slabe, torej neuporabne za vojsko. Na ocenjevanje fantov se nanaša tudi beseda »toužǝnt«, ki je v tem primeru preoblikovana nemška oznaka za potrjenega nabornika (»taublich«). Beseda štajǝriš označuje ples, s katerim se je pesem prvotno povezovala, s tem pa še podkrepila norčevanje iz meščanov, ponavljanje besede »mǝrš« pa označuje prisilni odhod (več Klobčar, 2016: 17–19, 41–56, 72, 87–90). Predstavljena varianta je iz Palovč, od koder se je pevec Frontini (na zadnji fotografiji spodaj) priselil v Hudo.

1. U Kamǝlc na placu
pa purgǝc stoji,
s te velkmu trebuham,
k en mernǝk drži.
Kunti noh, sembǝr, šloh,
mulsigeri štajǝriš,
piš me toužǝnt mangelou,
mǝrš, mǝrš, mǝrš.

2. U Kamǝlc pa imajo
že staro mejo,
nobeden sovražnik
ne pride čez njo.
Kunti noh, sembǝr, šloh …

3. U Kamǝlc pa imajo
štacune nové,
notri prodajajo
stare metlé.
Kunti noh, sembǝr, šloh …

4. U Kamǝlc pa imajo
jen strgǝn svenak,
notri zapirajo
berače večkrat.
Kunti noh, sembǝr, šloh …

5. Kamǝlške dekleta
so lahko brhké,
sonce posije,
pa v senco lete.
Kunti noh, sembǝr, šloh …

GNI M 20.727
Posneto: Topole pri Mengšu, 12. 12. 1956
Pela: M. Dornik (*1892)

Šaljiva stanovska pesem Vsi birtje so kunštni je zabavljica, ki se ponorčuje iz preračunljivosti gostilničarjev. Narečnost v pesmi kaže na to, da je imela pesem predvsem lokalni pomen.

GNI M 20.730
Posneto: Topole pri Mengšu, 12. 12. 1956
Peli: J. Vahtar (*1883) in M. Dornik (*1892)

Šaljivo zbadanje, ki je bilo temeljna značilnost zabavljic, se v pesmi Kdo, kdo, kdo so pa to?
nanaša na ljudske identifikacijske simbole Mengšanov, Topovcev, Ločanov, Trzincev in Dobenčanov. Pesem je bila na osrednjeslovenskem območju zelo razširjena, variante pa so se razlikovale med seboj glede na vključene vasi, ki so jih smešile, in atribute, s katerimi so se vaščani medsebojno zbadljivo označevali.

GNI M 28.285
Posneto: Rača, 14. 4. 1967
Pel: F. Orehek (*1916)

Pesem je novejša verzija šaljive oziroma zabavljive pesmi, znane tudi z različicami z dekleti iz drugih krajev. To, da so v pesmi naslovljena domžalska dekleta, kaže na dvig družbenega statusa Domžal in njihovih prebivalcev, ki ga je prinesla slamnikarska industrija. V očeh okoliških prebivalcev so bile torej Domžale, ki so leta 1925 postale trg, nekaj več, na to pa kaže tudi ta pesem. V spominu pevcev se je ohranil podatek, da je pesem med vojno »pela neka partizanka«.

GNI M 30.595
Posneto: Radomlje, 21. 11. 1968
Pel: V. Jerman (*1912)

Novejša šaljiva pripovedna pesem se vsebinsko nanaša na lov, ki se v ljudskem izročilu pojavlja predvsem kot smešenje lovcev. Lov je bil namreč domena bogatih. Pesem je imela sedemintrideset kitic, lokalne značilnosti, izražene v njej, pa so s časovno in krajevno oddaljenostjo izgubljale svoj pomen.

GNI M 43.902
Posneto: Žiče, 13. 3. 1987
Peli: V. Poljanšek (*1926), S. Kočar (*1928), N. Potočnik (*1930) in F. Šarc (*1927)

Domoljubna pesem Sem fantič z zelenega Štajerja poudarja deželno pripadnost, hkrati pa tudi pokončnost in dobrovoljnost Štajercev.

GNI M 30.5
Posneto: Radomlje, 21. 11. 1968
Peli: J. Šraj (*1898), T. Šraj (*1907), P. Mikel (*1903), A. Perne (*1917), K. Škerjanec (*1903), T. Podboršek (*1925), I. Cerar (*1909) in T. Jerek (*1902)

Pesem zelo zgovorno dokumentira prehajanje avtorske pesemske ustvarjalnosti, namenjene spodbujanju narodne zavesti, prek zborovske dejavnosti v ljudsko izročilo. Zanimiv je tudi njen nastanek: za koncert ob petindvajsetletnici Slovanskega pevskega društva, ki je bil 3. maja leta 1887 v veliki dvorani Glasbenega društva na Dunaju (Jubiläums-Konzert 25 Jahre Slawischer Gesangverein, 1887), jo je z naslovom Slovanska pesem napisal Josip Stritar, uglasbil pa jo je s poklonom istemu društvu Benjamin Ipavec (Stritar, 1887: 1). V izročilu sta se ohranili prva in zadnja kitica.

GNI M 34.056
Posneto: Zaboršt, 26. 1. 1972
Pela: M. Gothe (*1885)

Uspavanka Ana, tutu, zaspančki lepo v pomirjanje otroka vključuje Marijo, tako kot v nekaterih apokrifnih otroških molitvah pa so v njej navzoči tudi simboli nebeške sreče, in sicer kot motiv zlate zibelke s srebrnim tečajem.

GNI M 34.057
Posneto: Zaboršt, 26. 1. 1972
Pela: M. Gothe (*1885)

Uspavanka Ana, tutaja izraža z dvostišjem »če tiho ne boš, jo po riti doboš« način vzgoje otrok. Uspavanke so bolj kot matere dojenčkom pele stare matere, ki so imele več časa za varovanje otrok.

GNI M 20.717
Posneto: Loka pri Mengšu, 12. 12. 1956
Povedal: S. (?) (*1950)

V posmehljivkah, kot je Pǝru čǝru jajca žǝru, je šaljivi učinek ustvarjala nesmiselnost povedanega. Vsebina je bila zato lahko povsem podrejena ustvarjanju rim.

GNI 43.877
Posneto: Spodnje Jarše, 13. 3. 1987
Povedal: K. Juhart (*1971)

Izštevanke so kratke, pogosto humorne otroške pesmi, ki so spremljale predvsem igro skrivanja. Mižati je moral tisti otrok, na katerega se je pesmica izšla.

GNI M 43.908/1
Posneto: Žiče, 13. 3. 1987
Povedal: N. N.

Izštevanke so kratke, pogosto humorne otroške pesmi, ki so spremljale predvsem igro skrivanja. Mižati je moral tisti otrok, na katerega se je pesmica izšla.

GNI M 43.908/2
Posneto: Žiče, 13. 3. 1987
Povedal: N. N.

Izštevanke so kratke, pogosto humorne otroške pesmi, ki so spremljale predvsem igro skrivanja. Mižati je moral tisti otrok, na katerega se je pesmica izšla.

GNI M 43.908/3
Posneto: Žiče, 13. 3. 1987
Povedala: N. N.

Izštevanke so kratke, pogosto humorne otroške pesmi, ki so spremljale predvsem igro skrivanja. Mižati je moral tisti otrok, na katerega se je pesmica izšla.

GNI 43.878
Posneto: Spodnje Jarše, 13. 3. 1987
Povedal: K. Juhart (*1971)

Izštevanke so kratke, pogosto humorne otroške pesmi, ki so spremljale predvsem igro skrivanja. Mižati je moral tisti otrok, na katerega se je pesmica izšla.

GNI M 34.066
Posneto: Zaboršt, 26. 1. 1972
Pela: M. Gothe (*1885)

Pesem sodi med šaljive pivske pesmi, razširjene pri pivskih omizjih. Samoumevno nadaljevanje uvodnega verza, torej misel, da pivec po smrti ne bo več pil vina, v pesmi hudomušno opravičuje pitje, tudi če to že presega razumno mero.

GNI M 43.911–43.921
Posneto: Žiče, 13. 3. 1956
Peli: M. Šarc *1929), H. Rode (*1930), C. Klopčič (*1927), V. Poljanšek (*1926), S. Kočar (*1928), N. Potočnik (*1930) in F. Šarc (*1927)

Pivska omizja so pogosto spremljale pesmi, posebno priložnost za petje ob pitju pa so nudile svatbe. Ob teh druženjih so peli pesmi o vinu in zdravice, s katerimi so si nazdravljali, pitje pa so spremljale tudi napitnice. Te so imele izrazito družabni značaj; vanje so vključevali vse navzoče in vsakomur peli tako dolgo, da je izpraznil kozarec. Pri tem so veselje ob uživanju vina poudarjali z gibi, povezanimi s pitjem.